Samara je mesto v osrednjem Iraku, ki je bilo glavno mesto Abasidskega kalifata od leta 836 do 892. Samara, ki jo je ustanovil kalif Al-Mu'tasim, je bila za kratek čas velika metropola, ki se je raztezala na desetine kilometrov vzdolž vzhodnega brega Tigrisa. Večinoma je bila opuščena v drugi polovici 9. stoletja, zlasti po vrnitvi kalifov v Bagdad.
Zaradi razmeroma kratkega obdobja zasedbe so se obsežne ruševine abasidske Samare ohranile do današnjega časa. Postavitev mesta je še vedno mogoče videti s posnetki iz zraka, ki razkrivajo široko mrežo načrtovanih ulic, hiš, palač in mošej. Študije, ki primerjajo arheološke dokaze z informacijami, ki so jih zagotovili muslimanski zgodovinarji, so privedle do identifikacije številnih toponimov v nekdanjem mestu.
Arheološko najdišče Samara je UNESCO leta 2007 uvrstil na seznam svetovne dediščine in ga označil za »najbolje ohranjen načrt starodavnega velikega mesta«.Unesco Sodobno mesto z istim imenom leži znotraj abasidskih ruševin.
Etimologija
Znano je, da je toponim Samara obstajal že pred islamskim obdobjem. Klasični avtorji omenjajo ime v različnih oblikah, vključno z grško Suma (Σουμᾶ), latinsko Sumere in sirsko Šumara.
Uradno ime abasidskega mesta je bilo Sura Man Ra'ā (), kar pomeni »tisti, ki ga vidi, je navdušen«. To ime se pojavlja na kovancih in so ga sprejeli nekateri srednjeveški pisci. Drugi sodobni viri pa so uporabili Sāmara (سَامَرَّا) ali Sāmarā''' (سَامَرَّاء) kot različici predislamskega imena in slednja oblika je sčasoma postala standardno črkovanje.
Zgodovina abasidskega mesta Ustanovitev Samaro je ustanovil osmi abasidski kalif Al-Mu'tasim (vladal 833–842) leta 836. Al-Mu'tasimova neposredna motivacija za odločitev je bila potreba po iskanju stanovanja za njegove novoustanovljene turške in druge vojaške polke. Te enote, ki so bile iz skupin, ki so imele prej le obrobno vlogo v islamskem svetu, so bile med prebivalci Bagdada zelo nepriljubljene in med vojaki in Bagdadadčani so vedno znova izbruhnili nasilni incidenti. Al-Mu'tasim je to razrešil okoli leta 835, in odšel iz Bagdada, običajnega sedeža abasidskih kalifov od leta 762, in ustvaril novo glavno mesto po svoji izbiri.
Po obdobju iskanja idealnega kraja se je Al-Mu'tasim naselil na mestu približno 130 km severno od Bagdada na vzhodni strani Tigrisa, blizu izhodišča kanala Nahravan. Potem ko je kalif poslal ljudi, da odkupijo lokalne posesti, vključno s krščanskim samostanom, je svojim inženirjem dal raziskati najprimernejša mesta za razvoj. Do leta 836 so bile na tem mestu postavljene stavbe in Al-Mu'tasim se je preselil v novo mesto.
Od samega začetka so se gradnje v Samari lotili velikopotno. Prostor ni bil problem; zemlje je bilo veliko in poceni, z malo že obstoječih naselij, ki bi ovirale širitev. Al-Mu'tasim je označil različne parcele v novem mestu in podelil te prostore različnim elitam vojske in uprave, da so se lahko razvijali. Ustanovljeni so bili številne četrti za vojaške polke, ki so bili v mnogih primerih namerno ločeni od prebivališč za splošno prebivalstvo. Zgrajene so bile tržnice, mošeje in kopališča za ljudi, skupaj s številnimi palačami za kalifa in druge ugledne posameznike. Material in delavci so bili poslani iz različnih delov muslimanskega sveta, da bi pomagali pri delu; pri gradnji so pomagali železarji, tesarji, kiparji iz marmorja in rokodelci.
Ustanovitev nove prestolnice je bila javna izjava o vzpostavitvi novega režima, obenem pa je dvoru dovolila, da je »oddaljen od bagdadskega prebivalstva in zaščiten z novo stražo tujih čet ter sredi nove kraljeve kulture, ki se vrti okoli širjenja palače, javni spektakel in na videz nenehna želja po ležernem užitku« (T. El-Hibri), ureditev, ki jo je Oleg Grabar primerjal z razmerjem med Parizom in Versaillesom po Ludviku XIV. Poleg tega je lahko Al-Mu'tasim z ustvarjanjem novega mesta na prej nenaseljenem območju nagradil svoje privržence z zemljo in komercialnimi priložnostmi brez stroškov za sebe in brez kakršnih koli omejitev, za razliko od Bagdada z njegovimi uveljavljenimi interesnimi skupinami. Pravzaprav se zdi, da je prodaja zemljišča prinesla precejšen dobiček za državno blagajno: kot piše Hugh Kennedy, je šlo za »nekakšno velikansko lastninsko špekulacijo, od katere lahko pričakujejo korist tako vlada kot njeni privrženci«.
Pod Al-Mu'tasimovimi nasledniki Po Al-Mu'tasimovi smrti je njegov naslednik Al-Vathik (vladal 842–847) ostal v Samari. Njegova odločitev, da ostane, je prebivalce prepričala o trajnosti novega mesta in med njegovo vladavino se je začela nova gradnja. Al-Vathik je sam zgradil novo palačo, Haruni (Al-Vathikovo ime je bilo Harun) na bregu Tigrisa, ki je postala njegova nova rezidenca.
Al-Mutavakil (vladal 847–861) si je agresivno prizadeval za novo gradnjo, razširil osrednje mesto proti vzhodu in zgradil Veliko mošejo Samara, četrt Balkuvara in številne palače. Po preselitvi v Damask leta 858 se je vrnil v Irak in se lotil svojega najbolj ambicioznega projekta, novega mesta Al-Mutavakilija severno od Samare. V novo območje je bila vključena palača al-Dža'fari (Dža'far je bilo njegovo ime), v katero se je preselil leta 860. Naslednje leto pa je bil umorjen, Al-Mutavakilija pa je bila kmalu zatem zapuščena.; ; The sources agree that the sums that al-Mutawakkil spent on his various projects were enormous, and were likely missed in the decade following his death, when the government frequently ran into fiscal crises.
Desetletje po atentatu Al-Mutavakila je bilo turbulentno obdobje, včasih znano kot anarhija v Samari, med katerim so prestolnico pogosto prizadeli državni udari v palačah in vojaški nemiri. Al-Mutavakilov sin Al-Muntasir (vladal 861–862) je zapustil Al-Dža'fari in se preselil nazaj v palačo Džavsak, ki je ostala rezidenca njegovih naslednikov. Al-Musta'in (vladal 862–866) je ugotovil, da je nemogoče nadzorovati samarske polke, zapustil mesto in se poskušal uveljaviti v Bagdadu leta 865, vendar so se Turki in druge čete odzvale tako, da so ga odstavile in oblegale Bagdad dokler kalif ni privolil v abdikacijo. Njegova dva naslednika, Al-Mu'taz (vladal 866–869) in Al-Muhtadi (vladal 869–870), je podobno strmoglavila vojska.
Al-Mu'tamid (vladal 870–892) se je lotil zadnjih znanih gradbenih projektov v Samari, vendar se zdi, da je v kasnejšem obdobju svoje vladavine v mestu preživel manj časa. Po njegovi smrti se je Al-Mu'tadid (vladal 892–902) formalno vrnil v Bagdad in s tem končal samarski interludij. Al-Muktafi (vladal 902–908) je na neki točki razmišljal, da bi se preselil nazaj v Samaro in se utaboril v palači Džavsak, vendar so ga na koncu odvrnili, ko so ga njegovi svetovalci obvestili o visokih stroških načrta.
Sama Samara ni imela veliko spodbud za prebivalce, da ostanejo; oskrba z vodo je bila problematična in zdi se, da je bilo mesto močno odvisno od oskrbe od drugod. Dokler so bili kalifi pripravljeni vlagati ogromne vsote denarja v mesto, je še preživelo; z vrnitvijo kalifov v Bagdad je ta naložba usahnila in kmalu je bil velik del mesta zapuščen. V naslednjih stoletjih je med ruševinami preživelo nekaj osamljenih naselij, vendar je ogromen del mesta kmalu ostal nenaseljen.
Pregled mesta
Znani ostanki Samare zavzemajo površino približno 58 km², večinoma na vzhodni strani Tigrisa. Od 6314 registriranih stavb na tem mestu (iz leta 1991) jih ima le devet še vedno pomembnejše višine; velika večina ruševin je sestavljena iz podrtih gomil nabite zemlje in raztresenih ruševin. Na nivoju tal so ostanki večinoma nevpadljivi; če gledamo iz zraka, pa je jasno viden celoten načrt abasidskega mesta s svojimi stavbami in uličnim vzorcem.
Osrednja Samara Jedro mesta je bilo prvotno zgrajeno v času vladavine Al-Mu'tasima, nadaljnji razvoj pa je potekal pod vladavino Al-Vathika in Al-Mutavakila.
Ulično razporeditev tega območja je prevladoval niz dolgih, širokih avenij, ki so potekale od severa proti jugu in od severozahoda proti jugovzhodu. Te avenije je podrobno opisal muslimanski zgodovinar in geograf al-Ja'kubi, ki našteva različne stavbe in parcele, ki so bile ob vsaki od njih. Vmes med avenijami je bilo veliko število manjših ulic in stanovanjskih blokov ter več večjih stavb.
Prebivalci tega dela mesta so bili mešanica civilistov in vojaškega osebja. V nekaterih primerih so bile četrti vojakov izrecno ločeni od ostalega prebivalstva. Številni vojaški poveljniki, skupaj s svojimi polki, so bili tukaj dodeljeni, vključno s poveljniki Turkov, Faraghina, Ušrusanija, Maghariba, Ištakhanija, Džunda, Šakirija, Arabcev in Horasancev. Več birokratov, abasidskih knezov in drugih osebnosti je prav tako imelo parcele ob avenijah.
Poleg rezidenc so bile na tem območju številne druge stavbe, vključno z javnimi in zasebnimi hlevi, uradom za zemljiški davek (divan al-kharadž) in velikim zaporom. Tržnice, kot jih je predstavil Al-Mu'tasim, so opisane kot široke vrste, pri čemer se vsaka vrsta blaga prodaja v ločenem delu. V bližini trgov je bil gibet, s katerega je bil obešen upornik Babak Koramdin in ki je služil kot prostor za razstavljanje usmrčenih oseb. Ob Tigrisu je bilo veliko pomolov, kjer so raztovarjali živila iz Mosula in drugih mest.
Prvotna mošeja, ki jo je postavil Al-Mu'tasim, je kmalu postala premajhna za prebivalce mesta; sčasoma jo je porušil Al-Mutavakil, ki jo je nadomestil z gradnjo Velike mošeje Samara v bližini al-Hajrja. Ta mošeja, največja na svetu v tistem času, je merila 239 m × 156 m in je imela 17 prehodov v molitveni dvorani. Ograjena stena, ki je merila 443 m × 374 m, je vsebovala pokrite portike za sprejem dodatnih vernikov. Spiralni minaret, znan tudi kot Malvija, je visok 52 m in še vedno stoji v zadnjem delu mošeje.
Al-Matira Al-Matira je bila vojaška četrt južno od osrednje Samare. Ustanovljen je bil dva farsaha (12 km) južno od začetne gradnje mesta, na mestu že obstoječe vasi.
Al-Matiro je najprej dodelil Al-Mu'tasim ušrusananskemu generalu al-Afšinu, skupaj z Ušrusanijo in drugimi v njegovi službi. Al-Afšin si je zgradil rezidenco, po kalifovem ukazu pa tudi majhno tržnico, pa tudi mošeje in kopališča. Po usmrtitvi al-Afšina leta 841 je Al-Vathik podelil al-Matiro turškemu generalu Vasifu. Med vladavino Al-Mutavakila se je tam nastanil njegov sin al-Mu'ajad.
Al-Matira je preživela, ko so kalifi zapustili Samaro, in ostala zasedena vsaj do 13. stoletja.
Dar al-Khalifa Na severnem koncu osrednje Samare je bila kalifova palača (dar al-khalifa). To mesto je služilo kot uradni sedež vlade v času vladavine Al-Mu'tasima, Al-Muntasirja, Al-Musta'ina, Al-Mu'taza, Al-Muhtadija in Al-Mu'tamida.
Kompleks palače je bil sestavljen iz dveh osnovnih stavb. Večja je bila identificirana kot Dar al-'Amma (Javna palača), kjer je kalif sedel na avdienci in opravljal uradne posle, in kjer je bila javna zakladnica (bayt al-mal). Na zahodni strani palače so bila Bab al-'Amma (Javna vrata), katerih trojni ivan je še vedno ohranjen. Bab al-'Amma je bila pogosto uporabljena kot lokacija za javne usmrtitve in razstavljanje posmrtnih ostankov ubitih.
Manjša stavba na severu je bila identificirana kot Džavsak al-Khakani, ki je služila kot zasebna rezidenca kalifa. Gradnjo te palače je Al-Mu'tasim zaupal Turku Khakan 'Urtuju, očetu al-Fatha ibn Khakana in Muzahima ibn Khakana. Stala je znotraj ograjenega zidu, na vzhodni strani pa je bil majdan ali trg, ki je gledal na začetek dirkališča v al-Hajrju. V nasilnem obdobju po smrti Al-Mutavakila se palača Džavsak pogosto omenja kot zapor za ugledne osebe; al-Mu'tazz, al-Mu'ayyad, al-Muwaffaq, al-Muhtadi in al-Mu'tamid so bili v različnih obdobjih tam zaprti.
Vojaška četrt Khakan 'Urtuj in al-Vazirija