Iraška umetnost je ena najbogatejših umetniških dediščin na svetu in se nanaša na vsa dela vizualne umetnosti, ki izvirajo iz geografske regije današnjega Iraka od starodavnih mezopotamskih obdobij. Bagdad, glavno mesto, je bil stoletja srednjeveško središče literarnega in umetniškega arabskega sveta med Abasidskim kalifatom, v katerem je bil Bagdad prestolnica, vendar so njegove umetniške tradicije v 13. stoletju trpele zaradi mongolskih osvajalcev. V drugih obdobjih je cvetel, na primer med vladavino Pira Budaqa ali pod osmansko vladavino v 16. stoletju, ko je bil Bagdad znan po osmanskem miniaturnem slikarstvu.Roxburgh, D.J., “Many a Wish Had Turned to Dust: Pir Budaq and the Formation of the Turkmen Arts of the Book,” Chapter 9 in: David J. Roxburgh (ed.)., Envisioning Islamic Art and Architecture: Essays in Honor of Renata Holod, Brill, 2014, pp 175-222 V 20. stoletju je oživitev umetnosti, ki je združevala tako tradicijo kot sodobne tehnike, ustvarila številne pomembne pesnike, slikarje in kiparje, ki so prispevali k inventarju javnih umetniških del, zlasti v Bagdadu. Ti umetniki so zelo cenjeni na Bližnjem vzhodu, nekateri pa so si prislužili mednarodno priznanje. Gibanje iraške moderne umetnosti je močno vplivalo na vsearabsko umetnost na splošno.
Zgodovina
Mezopotamska umetnost
Iraška umetnost ima globoko dediščino, ki sega v starodavno mezopotamsko umetnost. Irak ima eno najdaljših pisnih tradicij na svetu. Tradicije Maqam v glasbi in kaligrafiji so preživele v današnji čas.Rohde, A., State-Society Relations in Ba'thist Iraq: Facing Dictatorship, Routledge, 2010, Chapter 5 Vendar pa je bila kontinuiteta iraške umetniške kulture stoletja podvržena spremenljivosti invazijskih vojsk. Mongolska invazija v 13. stoletju je uničila veliko tradicionalne umetnosti in obrti in na splošno velja za prelom v tradiciji iraške umetnosti.Davis, B., "The Iraqi Century of Art," Artnet Magazine, July 2008, Online: http://www.artnet.com/magazineus/reviews/davis/davis7-14-08.asp
Čeprav so britanski arheologi izkopavali številna iraška najdišča, vključno z Nimrudom, Ninivami in Tell Halafom v Iraku v 19. stoletju,Potts, D.T. (ed), A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East, Volume 1, John Wiley & Sons, 2012, p. 51-52; Pouillon, F., Dictionnaire des Orientalistes de Langue Française, KARTHALA, 2008, p. 924 so številne artefakte in kipe poslali v muzeje po vsem svetu. Šele v začetku 20. stoletja, ko je majhna skupina iraških umetnikov prejela štipendije za študij v tujini, so postali pozorni na starodavno sumersko umetnost z obiskom prestižnih muzejev, kot je Louvre, kar jim je omogočilo, da se ponovno povežejo s svojo kulturno in intelektualno dediščino.Shabout, N., "Jewad Selim: On Abstraction and Symbolism," in Mathaf Encyclopedia of Modern Art and the Arab World, Online Kljub temu figurice iz obdobja neolitika, najdene v palači Tell Halaf in drugod, potrjujejo starodavno iraško umetniško dediščino.
Sasanidi so med 3. in 7. stoletjem vladali regiji, ki je zdaj Irak in Iran. Sasanidska umetnost je najbolje predstavljena v kovinskih delih, nakitu, arhitekturi in stenskih reliefih. Ohranilo se je malo slik iz tega obdobja, vendar je na podlagi slikovnih in kiparskih upodobitev mogoče sklepati na razumevanje okraševanja nakita.Ettinghausen, E., Grabar, O. and Jenkins, M., Islamic Art and Architecture: 650-1250, Yale University Press, 2001, pp 66-68 Umetnostna zgodovinarka Nada Shabout poudarja, da je iraška umetnost večinoma nedokumentirana. Zahod ima zelo malo pojma o iraški umetnosti. Težave, povezane z dokumentiranjem popolne slike iraške umetnosti, je še povečalo dejstvo, da so bili številni umetniki, umetnostni zgodovinarji in filozofi 20. stoletja prisiljeni v izgnanstvo, kjer so izolirani od svoje dediščine in trenutnih praks.Shabout, N., "Ghosts of Futures Past: Iraqi Culture in a State of Suspension," in Denise Robinson, Through the Roadbloacks: Realities in Raw Motion, [Conference Reader], School of Fine Arts, Cyprus University, November 23–25, p. 94: it may be worth noting that the Ministry of Culture estimates that 80 percent of Iraqi artists are now living in exile, See: Art AsiaPacific Almanac, Volume 4, Art AsiaPacific, 2009, p. 75 Poleg tega je bil velik del iraške umetniške dediščine izropan ali uničen v obdobjih revolucije, vojne in političnih nemirov.King, E.A. and Levi, G., Ethics and the Visual Arts, Skyhorse Publishing, Inc., 2010, pp 105-110
V zgodnjem islamskem obdobju se je pisava spremenila v »ikonoforično sporočilo ... nosilec pomena, neodvisnega od njegove oblike [in] v predmet, vreden najbolj dovršenega okrasja«.Ettinghausen, E., Grabar, O. and Jenkins, M., Islamic Art and Architecture: 650-1250, Yale University Press, 2001, p. 79 Drug razvoj v tem obdobju je bila uporaba ponavljajočih se vzorcev ali motivov na zvitkih in stenskih reliefih. Ta visoko stiliziran sistem okrasja, podedovan od muslimanov, je pozneje dobil oznako arabeska.
Abasidska umetnost
Abasidi so se razvili v Abasidskem kalifatu med letoma 750 in 945, predvsem v njegovem središču Mezopotamije. Na Abaside je vplivala predvsem mezopotamska arhitekturna tradicija, kasneje pa so vplivali na sosednje sloge, kot sta perzijski in srednjeazijski slog.
Med 8. in 13. stol. je lončarstvo doseglo visoko stopnjo sofisticiranosti, kaligrafija se je začela uporabljati za okraševanje površin okrasnih predmetov in iluminiranih rokopisov, zlasti besedila Korana so postala bolj zapletena in stilizirana.Hillenbrand, R., Islamic Art and Architecture, Thames & Hudson, [World of Art series], 1999, London, p. 59 V tem obdobju je bila ustanovljena prva iraška umetniška šola, ki je omogočila razcvet rokodelcev in obrti.Dabrowska, K. and Hann, G., Iraq Then and Now: A Guide to the Country and Its People, Bradt Travel Guides, 2008, p. 278
Na vrhuncu abasidskega obdobja, v poznem 12. stoletju, se je pojavilo slogovno gibanje rokopisnih ilustracij in kaligrafije. Za to gibanje islamske umetnosti, ki je zdaj znano kot Bagdadska šola, so bile značilne predstavitve vsakdanjega življenja in uporaba zelo ekspresivnih obrazov namesto stereotipnih likov, ki so bili uporabljeni v preteklosti. Šolo so sestavljali kaligrafi, ilustratorji, prepisovalci in prevajalci, ki so sodelovali pri izdelavi iluminiranih rokopisov, pridobljenih iz nearabskih virov. Dela so bila predvsem znanstvena, filozofska, družbenokomentatorska ali šaljivo-zabavna. To gibanje je trajalo vsaj štiri desetletja in je prevladovalo v umetnosti prve polovice 13. stoletja."Baghdad school," in: Encyclopædia Britannica, Online: V obdobju Abasidov je cvetela tudi poezija, ki je ustvarila pomembne pesnike, med njimi: sufijska pesnika iz 9. stoletja Mansur Al-Haladž in Abu Nuvas.
Abasidski umetnik Jahja Al-Vasiti je živel v Bagdadu v pozni abasidski dobi (12. do 13. stoletje) in je bil najpomembnejši umetnik bagdadske šole. Njegova najbolj znana dela vključujejo ilustracije za knjigo Maqamat (Skupščine) iz leta 1237, niz anekdot družbene satire, ki jih je napisal Al-Hariri. Al-Vaitijeve ilustracije so služile kot navdih za moderno bagdadsko umetnostno gibanje 20. stoletja.Wijdan, A. (ed.), Contemporary Art From The Islamic World,Scorpion, 1989, p.166 Drugi primeri del v slogu bagdadske šole vključujejo ilustracije v Rasa'il al-Ikhwan al-Safa (Pisma iskrenih bratov), (1287); arabski prevod medicinskega besedila Pedanija Dioskorida, De Materia Medica (1224) in ilustrirana Kalila wa Dimna (Bisnice o Bidpaju), (1222); zbirka hindujskih basni, Bidpai, prevedena v arabščino."Baghdad school," in: Miriam Drake (ed), Encyclopedia of Library and Information Science, Volume 2, 2nd ed., CRC Press, 2003, p. 1259; Dimand, M.S., A Handbook of Mohammedan Decorative Arts, New York, Metropolitan Museum of Art, 1930, p. 20
Stoletja je bil Bagdad glavno mesto abasidskega kalifata; njegova knjižnica je bila brez konkurence in magnet za intelektualce po vsem znanem svetu. Vendar pa je leta 1258 Bagdad padel pod mongolske osvajalce, ki so mesto oropali, zdesetkali mošeje, knjižnice in palače ter s tem uničili večino mestnega literarnega, verskega in umetniškega bogastva. Mongoli so pobili tudi med 200.000 in milijon ljudi, zaradi česar je bilo prebivalstvo popolnoma demoralizirano, mesto pa komaj primerno za bivanje. Iraški umetnostni zgodovinarji vidijo to obdobje kot čas, ko je bila »veriga slikovne umetnosti« pretrgana.
Med letoma 1400-1411 je Iraku vladala dinastija Džalajirid. V tem času sta iraška umetnost in kultura cveteli. Med letoma 1411 in 1469, v času vladavine dinastije Kara Kujunlu, so bili umetniki iz različnih delov vzhodnega islamskega sveta povabljeni v Irak. Pod pokroviteljstvom Pir Budaqa, sina vladarja Kara Kujunluja, Džahan šaha (vladal 1439–67), so bili v Iraku združeni iranski slogi iz Tabriza in Širaza ter celo slogi timuridske Srednje Azije. Pomen Bagdada kot središča umetnosti je po smrti Pira Budaqa leta 1466 upadel. Obdobje Kara Kujunlu se je končalo s prihodom Ak Kujunluja. Čeprav so znani pokrovitelji umetnosti, se Ak Kujunlu večinoma osredotočajo na območja zunaj Iraka.
Med letoma 1508 in 1534 je Irak prešel pod oblast Safavidske dinastije, ki je središče umetnosti preusmerila v Iran. Bagdad je v tem obdobju doživel preporod umetnosti in je bil tudi središče literarnih del. V tem obdobju je pisal pesnik Fuzûlî (ok. 1495–1556). Pisal je v treh prevladujočih jezikih svojega časa: arabščini, perzijščini in turščini. Irak je bil vključen v Osmansko cesarstvo leta 1534, v času vladavine Sulejmana Veličastnega. Iraški pesnik Fuzûlî je v tem času pisal v arabščini, perzijščini in turščini in nadaljeval s pisanjem poezije po vzpostavitvi osmanske oblasti leta 1534. V 16. stoletju je Bagdad doživel še eno obdobje umetniškega preporoda; Iraško slikarstvo iz tega časa se imenuje »bagdadska šola« osmanskega miniaturnega slikarstva.
Irak je med letoma 1400 in 1600 doživel kulturni premik, kar se odraža tudi v njegovi umetnosti. V 16. stoletju je politična oblast v Iraku prešla iz turško-mongolskih dinastij v Osmansko cesarstvo. V svoji preteklosti je bil Irak središče iluminiranih rokopisov, vendar je ta umetniška oblika v tem obdobju doživela splošen upad.
Kipci, stenske slike in nakit iz starodavnih najdišč v Iraku
Izbrane umetnine in ročna dela iz postislamskih struktur in krajev v Iraku
19. stoletje
Do 20. stoletja Irak ni imel tradicije štafelajnega slikarstva. Tradicionalna umetnost, ki je vključevala obdelavo kovin, izdelovanje preprog in tkanje, pihanje stekla, keramične ploščice, kaligrafijo in stenske poslikave, je bila v 19. stoletju zelo razširjena. Nekatere tradicionalne prakse segajo nazaj do Asirije v 9. stoletjo. Vendar pa so v 19. stoletju na stenske slikarje na splošno gledali kot na obrtnike in ne na umetnike – čeprav v tradicionalni islamski družbi razlika med umetniki in obrtniki ni bila dobro opredeljena.
Nekaj imenovanih posameznikov je znanih, vključno s slikarjem Abbudom Naqqashem ter kaligrafom, slikarjem in dekoraterjem; Hashem Muhammad al-Baghdadi ('Hašim kaligraf', začetek 20. stoletja) (umrl 1973) in Niazi Mawlawi Baghdadi (19. stoletje), vendar je znanih razmeroma malo podrobnosti o njunih življenjih in karieri.Ali, W., Modern Islamic Art: Development and Continuity, University of Florida Press, 1997, p. 45
V poznem 19. stoletju je vzpon nacionalističnih in intelektualnih gibanj v arabskem svetu povzročil pozive k arabsko-islamskemu kulturnemu preporodu. Umetniki in intelektualci so menili, da je rast zahodnih vplivov grožnja arabski kulturni identiteti.
Istočasno, ko so lokalni umetniki začeli prevzemati zahodne prakse, kot je štafelajno slikanje.Ali, W., Modern Islamic Art: Development and Continuity, University of Florida Press, 1997, p. 46 zavestno so iskali tudi izrazit nacionalni slog.Tibi, B., Arab Nationalism between Islam and the Nation-state, 3rd edn., New York, Saint Martin's Press, 1997, pp. 49-49
20. stoletje