Stolnica St Albans, uradno stolnica in opatijska cerkev St Alban, vendar se lokalno pogosto imenuje opatija, je stolnica angleške cerkve v St Albansu v Angliji.
Velik del njene arhitekture izvira iz normanskih časov. Po razpustitvi v 16. stoletju je prenehala biti opatija in leta 1877 postala stolnica. Čeprav je pravno stolna cerkev, se v nekaterih podrobnostih razlikuje od večine drugih stolnic v Angliji, saj se uporablja tudi kot župnijska cerkev, katere dekan je župnik z enakimi pooblastili, odgovornostmi in dolžnostmi kot katera koli druga župnija. S 85 metri dolžine ima najdaljšo ladjo med katero koli stolnico v Angliji.
Verjetno ustanovljena v 8. stoletju, je sedanja stavba normanska ali romanska arhitektura iz 11. stoletja, z gotskimi dodatki in dodatki iz 19. stoletja.
Prvi britanski krščanski mučenik Po besedah Bede Častitljivega, čigar poročilo o svetnikovem življenju je najbolj dodelano, je Alban živel v Verulamiumu nekaj časa med 3. ali 4. stoletjem. Takrat so kristjani začeli trpeti »kruto preganjanje«. Legenda se nadaljuje tako, da se Alban sreča s krščanskim duhovnikom (znanim kot Amfibal), ki beži pred 'preganjalci, in ga nekaj dni gosti v svoji hiši. Alban je bil tako navdušen nad duhovnikovo vero in pobožnostjo, da se je kmalu spreobrnil v krščanstvo. Na koncu so rimski vojaki prišli, da bi prijeli duhovnika, toda Alban je oblekel svoj plašč in se predstavil vojakom namesto svojega gosta. Alban je bil priveden pred sodnika in obsojen na obglavljenje. Ko so ga pripeljali na usmrtitev, je prišel do hitro tekoče reke, za katero običajno verjamejo, da je reka Ver, jo prečkal in šel približno 500 korakov do rahlo nagnjenega hriba, ki je gledal na čudovito ravnino. Ko je dosegel vrh, je postal žejen in je molil, da bi mu Bog dal piti, nakar mu je voda pritekla k nogam. Na tem mestu so mu odbili glavo. Takoj po tem, ko je eden od krvnikov zadal usodni udarec, so mu oči izpadle in padle na tla ob Albanovi glavi. Kasnejše različice legende pravijo, da se je Albanova glava skotalila navzdol in da je tam, kjer se je ustavila, bruhal vodnjak. Stolnica St Albans stoji blizu mesta domnevnega Albanovega mučeništva in sklicevanja na spontani vodnjak so ohranjena v lokalnih imenih krajev. Bližnja reka se je v srednjem veku imenovala Halywell (srednja angleščina za 'Sveti vodnjak') in cesta do hriba Holmhurst, na katerem zdaj stoji opatija, se zdaj imenuje Holywell Hill, vendar se vsaj od takrat imenuje Halliwell Street in druge različice 13. stoletja. Na dnu hriba Holywell so našli ostanke vodnjaka. Vendar se domneva, da ta vodnjak izvira šele iz 19. stoletja.
Datum Albanove usmrtitve ni bil nikoli dokončno ugotovljen. Anglosaška kronika navaja leto 283, Beda pa ga postavlja v leto 305. Prvotni viri in sodobni zgodovinarji, kot sta William Hugh Clifford Frend in Charles Thomas, navajajo obdobje 251–259 (pod preganjalcema Decijem ali Valerijanom) kot bolj verjetno.
V stolnici je grobnica svetega Amfibala.
Zgodovina opatije in stolnice
Spomin nad obglavljenjem, ki hrani ostanke Albana, je obstajal na mestu od sredine 4. stoletja (morda že prej); Beda omenja cerkev, Gildas pa svetišče. Leta 429 ga je obiskal škof German iz Auxerra. Slog te strukture ni znan; kronist iz 13. stoletja Matthew Paris je rekel, da so Sasi stavbo uničili leta 586.
Saške stavbe Offa II. iz Mercije naj bi leta 793 v St Albansu ustanovil dvojni samostan. Sledil je benediktinskemu pravilu. Opatija je bila zgrajena na hribu Holmhurst - zdaj Holywell Hill - čez reko Ver iz ruševin Verulamiuma. Spet ni podatkov o obliki prve opatije.
Opat Ulsinus je ustanovil trg St Albans zunaj vrat Waxhouse, na današnjem trgu Market Place, leta ok. 860 za ustvarjanje dohodka za opatijo in za oblikovanje središča novega mesta.
Danci so opatijo verjetno oplenili okoli leta 890 in kljub trditvam Pariza je urad opata ostal prazen od okoli leta 920 do 970-ih, ko so prizadevanja Dunstana dosegla mesto.
Leta 1005 je obstajal namen obnoviti opatijo, ko je opat Eldred dobil dovoljenje za odstranitev gradbenega materiala iz Verulamiuma. Ker mesto sloni na glini in kredi, je edini trden kamen kremen. To so uporabili z apneno malto in nato ometali ali pustili golo. Z velikimi količinami opeke, ploščic in drugega kamna v Verulamiju je rimsko mesto postalo glavni vir gradbenega materiala za opatijo in druge projekte na tem območju. Odseki, ki zahtevajo obdelan kamen, so uporabili apnenec Lincolnshire (kamen Barnack) iz Verulamiuma; pozneje obdelani kamni vključujejo Totternhoe freestone iz Bedfordshira, purbeckški marmor in različne apnence (Ancaster, Chilmark, Clipsham itd.).
Ponovni vikinški napadi leta 1016 so ustavili saška prizadevanja in zelo malo od saške opatije je bilo vključeno v kasnejše oblike.
Normanska opatija
Velik del sedanje postavitve in razmerij stavbe je od prvega normanskega opata Pavla iz Caena (1077–1093). Za 14. opata ga je imenoval njegov stric, novi canterburyjski nadškof Lanfranc.
Gradbena dela so se začela v letu prihoda opata Pavla. Zasnovo in gradnjo je nadziral Norman Robert Mason. Načrt ima zelo omejene anglosaške elemente in je očitno pod vplivom francoskega dela v Clunyju, Bernayju in Caenu ter ima podoben tloris kot Opatija Saint-Étienne, Caen in Lanfrancova Canterburyjska stolnica – čeprav je bil gradbeni material slabše kakovosti nov izziv za Roberta in očitno si je izposodil nekaj rimskih tehnik, ki so se jih naučili med zbiranjem gradiva v ruševinah Verulamiuma.
Da bi kar najbolje izkoristili vrh hriba, je bila opatija usmerjena proti jugovzhodu. Opatija je bila največja zgrajena v Angliji v tistem času, imela je kor s štirimi obočnimi polami, transept s sedmimi apsidami in ladjo s petnajst obočnimi polami. Robert je posebno pozornost posvetil trdnim temeljem, pri čemer je pod njimi postavil neprekinjen zid iz večplastnih opek, kremena in malte ter potisnil temelje navzdol do dvanajst čevljev, da so udarili v trdna tla. Pod stolpom križnega kvadrata so bili uporabljeni posebni veliki kamni.
Stolp je bil posebna zmaga - to je edini veliki križni stolp iz 11. stoletja, ki še stoji v Angliji. Robert je začel s posebnimi debelimi podpornimi zidovi in štirimi masivnimi stebri iz opeke. Štirinivojski stolp se na vsaki stopnji zoži z zapenjalnimi oporniki na treh spodnjih ravneh in krožnimi oporniki na četrti stopnji. Celotna struktura tehta 5000 ton in je visoka 144 čevljev. Stolp je bil verjetno pokrit z normansko piramidasto streho; trenutna streha je ravna. Prvotna komora za zvonjenje je imela pet zvonov - dva je plačal opat, dva bogati meščan in enega je podaril rektor Hoddesdona. Nobeden od teh zvonov se ni ohranil.
Bilo je splošno razširjeno prepričanje, da ima opatija dva dodatna, manjša stolpa na zahodnem koncu. Ostanki niso bili najdeni.
Opatijska cerkev je bila dokončana leta 1089, a jo je posvetil rouenski nadškof šele na dan svetih nedolžnih (28. december) 1115. Udeležil se je kralj Henrik I. Angleški ter številni škofje in plemiči.
V bližini je bil leta 1140 ustanovljen ženski samostan (monostan Sopwell).
Notranjost opatijske cerkve je bila skoraj brez kipov. Mavčne stene so bile po delih obarvane in vzorčaste, z obsežnimi tapiserijami, ki so dodajale barvo. Dodana je bila kiparska dekoracija, predvsem okraski, saj je postala bolj modna v 12. stoletju - zlasti po prihodu gotskega sloga v Anglijo okoli leta 1170.
V sedanji stavbi izvirni normanski oboki preživijo predvsem pod osrednjim stolpom in na severni strani ladje. Oboki v preostalem delu stavbe so gotski, po srednjeveških prezidavah in razširitvah ter restavriranju iz viktorijanske dobe.
Opatijo je v 1190-ih razširil opat John de Cella (znan tudi kot John of Wallingford) (1195–1214); ko je število menihov naraslo s petdeset na več kot sto, so opatijsko cerkev razširili proti zahodu s tremi travejami, dodanimi ladji. Normansko zahodno fasado je prav tako obnovil Hugh de Goldclif - čeprav je negotovo, kako; bilo je zelo drago, vendar so njegovo 'hitro' preperevanje in kasnejše predelave izbrisale vse razen drobcev. Dodano je bilo tudi vidnejše svetišče in oltar svetemu Amfibalu. Delo je pod de Cello potekalo zelo počasi in je bilo dokončano šele v času opata Williama de Trumpingtona (1214–1235). Streho nizkega normanskega stolpa so porušili in dvignili novo, veliko višjo, obloženo s svincem.
Psalter St Albans (okoli 1130–1145) je najbolj znan med številnimi pomembnimi romanskimi iluminiranimi rokopisi, ki so nastali v opatijskem skriptoriju. Kasneje je bil Matthew Paris, menih v St Albansu od leta 1217 do svoje smrti leta 1259, pomemben kot kronist in umetnik. Osemnajst njegovih rokopisov je ohranjenih in so bogat vir sodobnih informacij za zgodovinarje.
Nicholas Breakspear se je rodil blizu St Albansa, domnevno pri Abbots Langley, in je zaprosil za sprejem v opatijo kot novinec, vendar so ga zavrnili. Na koncu mu je uspelo, da so ga sprejeli v opatijo v Franciji. Leta 1154 je bil izvoljen za papeža Hadrijana IV., edinega angleškega papeža, kar jih je bilo. Vodja opatije je bil tudi leta 1154 potrjen za prvega opata v Angliji.
Opatija je imela številne hčerinske hiše, od samostana Tynemouth na severu do samostana Binham blizu obale Norfolka.
13. do 15. stoletja
Leta 1250 je opatijo stresel potres in poškodoval vzhodni del cerkve. Leta 1257 so podrli nevarno razpokane odseke - tri apside in dve polji. Ostal je debel prezbiterijev zid, ki je podpiral stolp. Obnova in posodobitev sta bili dokončani med vladavino opata Rogerja de Nortona (1263–90), ki je ustanovil dodatni trg v Watfordu.
10. oktobra 1323 sta se zrušila dva slopa na južni strani ladje, ki sta za seboj potegnila velik del strehe in uničila pet obočnih pol. Stavbenik Henry Wy se je lotil obnove in se ujemal z zgodnjeangleškim slogom preostalih obočnih pol, vendar je dodal izrazito podrobnosti in okraske iz 14. stoletja. Poškodovano je bilo tudi svetišče svetega Amfibala, ki so ga predelali.
Richard iz Wallingforda, opat od 1297 do 1336 ter matematik in astronom, je zasnoval znamenito astronomsko uro, ki jo je po njegovi smrti dokončal William iz Walshama, vendar je bila med reformacijo očitno uničena. Leta 1334 je ustanovil dve dodatni tržnici v Codicoteju in High Barnetu.
Nova vrata, ki se zdaj imenujejo Abbey Gateway, so bila leta 1365 zgrajena do opatijskega zemljišča, kar je bil edini del samostanskih stavb (poleg cerkve), ki je preživel razpad, kasneje pa se uporablja kot zapor in zdaj (od leta 1871) del šole St Albans. Druge samostanske stavbe so bile južno od vrat in cerkve.
V 15. stoletju je John iz Wheathampsteada naročil veliko zahodno okno z devetimi glavnimi lučmi in globokim krogovičjem. Vrh je bil zmanjšan na 'Hertfordshire konico', naklon strehe močno zmanjšan in obzidje izdatno dodano. Opat Wallingford (znan tudi kot William iz Wallingforda), ki je dal izdelati tudi novo ograjo za glavni oltar, je v transepte vgradil dodatna nova okna, vsako za 50 funtov.
Ukinitev in po tem Po smrti opata Ramrygeja leta 1521 je opatija zapadla v dolgove in počasi propadala pod tremi šibkimi opati. V času razpustitve samostanov in njegove predaje 5. decembra 1539 je bil dohodek 2100 GBP letno. Opata in preostalih štirideset menihov so upokojili, nato pa so bile stavbe izropane. Vse zlate, srebrne in pozlačene predmete so odpeljali z vsemi drugimi dragocenostmi; kamnina je bila polomljena in uničena, grobovi pa odprti, da bi iskali bogastvo. Opatija je leta 1542 postala del škofije Lincoln, leta 1550 pa je bila prestavljena v škofijo London.
Stavbe so bile zanemarjene, drugorazredna popravila, celo aktivne poškodbe. Richard Lee je kupil vse stavbe, razen cerkve in kapele ter nekaterih drugih prostorov krone, leta 1538, 1539 ali 1540. Leta 1549 je Lee začel sistematično rušenje, vključno z odstranitvijo in prodajo kamna, razen tistega, kar je bilo morda obdržano za izboljšanje dvorane Lee v Sopwellu. Marca 1550 je Lee vrnil zemljo opatu. Območje se je naslednjih 200 let imenovalo Ruševine opatije.