sličica|Lega občine Milje v Okrožju Špital ob Dravi) Milje ali Milštat (, do junija 2012 Milstatt) Landesgesetzblatt Nr. 55/2012 je trška občina s 3462 prebivalci (1. januarja 2023 ) v okrožju Špital ob Dravi na Koroškem. Stoletja je bila zgodovina občine povezana z Milštatskim samostanom, ki je obstajal od konca 11. stoletja. Od 17. stoletja do ukinitve leta 1773 je imel veliko posesti v regiji in je pomembno vplival na njen razvoj. V zadnji tretjini 19. stoletju so se Milje v le nekaj desetletjih spremenile v značilno turistično središče, poletni turizem pa je še vedno najpomembnejši gospodarski dejavnik v občini ob Miljskem jezeru.
Milje so zakonsko priznano klimatsko zdravilišče.
Geografija Milje ležijo na severni obali Miljskega jezera na jugozahodu Nokov, ki so del Krških Alp. Medtem ko so kraji Lechnerschaft, Milje, Pesenthein in Dellach ob Milštatski cesti B 98 neposredno na obali jezera na okoli 600 m nadmorske višine, se večina drugih krajev nahaja višji planoti na nadmorski višini okoli 260 m višje, Milštatska gora, ki leži ob vznožju Milštatskih Alp.Alexander Glinz (Tmvm77): Impressionen um Millstatt, DJI-S800 on Tour bzw. Obermillstatt Umgebung, DJI-S800 on air, 2013.
Struktura občine Trška občina je razdeljena na štiri katastrske občine: Lubno (Laubendorf), Mače (Matzelsdorf), Milje in Zgorne Milje (Obermillstatt). Občini Milje in Zgorne Milje, ki sta bili ločeni leta 1889, sta bili 1. januarja 1973 ločeni od katastrske občine Grosek (Großegg) in kraja Starfach in januarja 1973 ponovno združila v eno občino z 18 kraji. Občini trenutno pripadajo naslednja mesta (število prebivalcev v oklepaju na dan 1. januar 2023 ):
KO Lubno () KO Mače () KO Milje () KO Zgorne Milje () Gosrinje (Gössering) (51) Dole ob Miljskem jezeru (Dellach) (188) Großdombra (180) Goriče (Görtschach) (98) Hohengaß (28) Mače (Matzelsdorf) (176) Kleindombra (93) Grantsch (67) Lubno (Laubendorf) (189) Pesenthein am Millstätter See (87) Lechnerschaft (53) Lammersdorf (174) Öttern (12) Sappl (254) Milje (Millstatt am See) (904) Zgorno Milje (Obermillstatt) (590) Schwaigerschaft (140) Tschierweg (178)
Sosednje občine
Podnebje Koroška leži v zmernem podnebnem pasu srednje Evrope, glavni alpski greben pa je jasen vremenski razvodnik. Podnebje je zaradi lege na jugu, reliefa in drugih lokalnih razmer močno spremenjeno, tako da je strukturirano v zelo majhnem obsegu. Padavine sledijo srednjeevropskemu vzorcu z minimumi padavin pozimi in maksimumi poleti. Padavine poleti se pogosto pojavljajo kot močan dež, zlasti med nevihtami. Kotlinska lega, ki je odprta proti jugu in zaščitena pred severnimi vetrovi, ima za posledico več sončnih ur na Miljskem jezeru kot drugod na Zgornjem Koroškem.
Zgodovina
Prva poselitev sličica| Milštatska gora pri Sapplu na zahodu, Schanzkogel je tretji gozdni hrib v ozadju Najstarejši sledovi poselitve na današnjem območju občine so bili najdeni na Milštatski gori pri Lammersdorfu (Schanzkogel) in Sapplu; kažejo na neolitsko naselbino (okoli 2000 pr.n. št.). Okoli leta 500 pr. n. št. so regijo naselila Keltska plemena, ki so bila od 1. stoletja pr.n.št. pod vplivom Rimljanov od leta 15 pr. n. št. pa pod njihovo zasedbo. Izkopavanja dokazujejo njihovo poselitveno dejavnost na obali Miljskega jezera.Einige Fundstücke sind im Stiftsmuseum Millstatt ausgestellt.
Na območju Lubnega (Laubendorfa) so odkrili temelje zgodnjekrščanske cerkve, ki je bila uničena okoli leta 600 našega štetja. V tem času so se Slovani naselili v Dravski dolini in drugih regijah današnje Koroške in verjetno tudi ob Miljskem jezeru. Po prej slovanski kneževini Karantaniji se je sredi 8. stoletja, ko je prišla pod bavarsko in kasneje frankovsko suverenost, začelo pokristjanjevanje dežele predvsem iz novoustanovljene salzburške škofije. Z misijonarji so v regijo prišli tudi bavarski naseljenci in se ustalili. Obstajajo dokazi o prvi cerkvi v kraju Milje okoli leta 800. Po legendi naj bi okoli leta 800 Milje ustanovil karantanski vojvoda Domicijan, ki je po spreobrnjenju v krščansko vero dal v jezero vreči tisoč poganskih kipov malikov (latinsko mille statuae ). Okrog leta 950 je kralj Oton I. podelil Dolino jezer (Seetal) rodbini Ariboncev, bavarski plemiški družini, ki je dala območje okoli jezera očistiti in poseliti.
Izvor imena sličica|Zgorne Milje (Obermillstatt) Izpeljava imena kraja iz mille statuae velja za zastarelo. Kraj je bil prvič omenjen v dokumentih med letoma 1065 in 1075 kot Milistat, kasneje (1122) kot Milstat, pri čemer je Milsstatt najverjetnejše ime za lokacijo na Milsu. Ime potoka Mils izhaja iz predslovanskega "Melisa", kar pomeni "gorski potok" ali "hribovski potok". To je verjetno Riegenbach, ki se izliva v jezero v Milju.Eberhard Kranzmayer: Ortsnamenbuch von Kärnten. Podobnost imen med Milje in Zgorne Milje je izjemna, še posebej, ker imajo precej manjša razpršena naselja na tem območju različna krajevna imena. Po eni strani je to lahko povezano s prevlado Milštatskega samostana, za katerega je bil Zgornji Milštat neposredno poljedelsko zaledje. Po drugi strani pa obstajajo tudi razmisleki, ali je bil Milistat, prvič omenjen v listini leta 1070, prvotno ime starejšega kraja v bližini Zgornih Milj in se je od tam »preselil« v dolino. Rečna imena so med najstarejšimi zabeleženimi imeni. Glavno ime Milj verjetno izhaja iz keltskih časov in se nanaša na lokacijo na Milsu, kar bi lahko pomenilo tudi Zgornemiljski potok. To je še posebej primerno za obratovanje mlina, saj je bil njegov vodni tok vedno mogoče regulirati (zavarovati pred poplavami). Stojalo za keramični vrč iz kulture Laugen-Melaun iz pozne bronaste dobe (ok. 13. – 11. st. pr.n.št.) z grobišča Zgorne Milje je najstarejša sled tamkajšnje poselitve.Gefunden vom Totengräber Alois Auer vlg. Iz tega obdobja je tudi žara, ki so jo našli pri nekdanji gostilni Fastian v sosednjem Lammersdorfu.
Milštatska opatija
sličica| Milštatska opatija leta 1913. Povezovalni hodnik med stolpi še vedno obstaja. sličica| Kolegialna cerkev 2007 sličica| Kolegijalna cerkev (apsida z baročnim velikim oltarjem) Benediktinski samostan Millštat je bil ustanovljen okoli leta 1070 in pripadajoča kolegijska cerkev je bila zgrajena v romanskem slogu. Ustanovitelj, bavarski palatinski grof Aribo II ., je novoustanovljenemu samostanu podaril veliko območje, ki je segalo od Jezernice (Seeboden) do prelaza Turracher Höhe. Menihi se niso ukvarjali le z ribištvom in poljedelstvom, vključno s pivovarstvom in vinogradništvom, ampak so ustanovili tudi šolo za kiparstvo, slikanje in pisanje. Zaslužni so bili tudi za čiščenje nekaterih tedaj še gosto gozdnatih stranskih dolin, kjer so nastala nadaljnja naselja. Samostan štiri stoletja ni bil samo duhovno središče, ampak je izvajal tudi sodstvo.
V obdobju med letoma 1070 in 1469 so štiri plemiške družine zaporedoma izvajale odvetniške pravice nad samostanom: Goriški grofje, Ortenburški, Celjski in končno Habsburžani. Slednji so leta 1469 po fazi slabega upravljanja ukinil benediktinsko opatijo. Namesto njih je cesar Friderik III. ustanovil viteški red sv. Jurija, da bi se zoperstavil nevarnosti vdirajočih Turkov, in predal samostan in njehovo posest. Poleti 1478 se je roparska turška četa iz Špitala pomikala proti Rajhenavu (Reichenau) mimo samostana. Vendar zgleda, da večjega uničenja ni bilo. Vitezi svetega Jurija so ob starem, napol porušenem samostanskem poslopju zgradili nov, dobro utrjen verski grad, da bi bili oboroženi pred turškimi napadi. Iz tega obdobja so še danes ohranjeni štirje stolpi, grad vitezov svetega Jurija in grad velikega mojstra (slednji je danes Lindenhof) ter ostanki obrambnega obzidja. Red je po smrti cesarja Maksimilijana I. postopoma izgubljal vpliv in dokončno razpadel.
V teku reformacijskega gibanja v 16. stoletju je velik del prebivalstva na območjih, ki so pripadala samostanu, pa tudi na ostalem Koroškem postal protestantski. Da bi se temu zoperstavil, je vladar Notranje Avstrije, ki je takrat vključevala Koroško, in pozneje cesar Ferdinand II. leta 1598 samostan z vsem posestvom izročil jezuitom. Imeli so nalogo uveljaviti protireformacijo v prostoru, kar so pod grožnjo visokih kazni, vključno z razlastitvijo in izgonom, v naslednjih desetletjih izvajali s polno močjo. Ker je red od prebivalstva zahteval tudi visoke davke (desetine in tlako), je leta 1737 prišlo do oborožene vstaje kmetov, ki pa je bila zatrta. Ko je papež Klemen XIV. 21. julija 1773 ukinil jezuitski red se je Milštatsko jezuitsko gospostvo končalo.
Po ukinitvi reda je država zaplenila samostansko posest, jo dala pod nadzor družbe državnega študijskega sklada, za katerega jo je upravljal kameralni oskrbnik. Župnijo in cerkev so 12. aprila 1775 vključili v Krško škofijo.Maierbrugger 1989, S. 210.
Trg Milje (Milštat) Vsakoletna posvetitev kolegijske cerkve je že v visokem srednjem veku v Milje pripeljala velik dotok tujih obiskovalcev in trgovcev. Z odlokom z dne 14. aprila 1310 je salzburški nadškof Konrad IV. združil župnijske praznike posameznih kapelic z župnijskim praznikom na dan svetega Luke (18. oktober); Od takrat naprej je bil praznik svetega Luke edini tržni dan v Milju do leta 1561. Verjetno so bili Miljski cerkveni sejmi zelo priljubljeni že približno 250 let, preden so bili združeni v sejem na dan sv. Luke. Vendar pa ime Miljski "sejem" izvira izpred 15. stoletja, kar sicer ni mogoče dokazati, a iz več dokumentov je razvidno, da kraj ni bil več le vas in da je pred letom 1500, očitno pred prihodom vitezov sv. Jurija, moral imeti trško ureditev z županom, svetom in trškim sodnikom.vgl. Maierbrugger 1989, S. 255–258.
Razpustitev samostana in prevzem Milštata s strani države sta povzročila majhne gospodarske spremembe za prebivalstvo. Poskusi obnovitve tedenskega trga očitno niso uspeli. Za leti 1794/96 je le dokumentirano, da so poleg treh tradicionalnih sejmov v torek po sredopolnem postu, na Jurjevo in Lukovo, dodali še sejem ob treh kraljih.
Milštatska živinska tržnica na spodnjem trgu je bila običajno dobro obiskana. Leta 1896 so poročali o precej šibkejšem trgovanju. Pripeljali so pet bikov, 224 volov, 95 krav in 26 telet. Trgovci so prihajali iz Tirolske in Salzburga. Naslednja živinska tržnica je bila le mesec dni kasneje.
Francozi prinesli svobodo sličica| Vila Streintz (zgrajena okoli leta 1892) na Schillerstrandu Politično je bila Zgornja Koroška po napoleonskih vojnah z mirom v Schönbrunnu leta 1809 kot Koroški departma prideljen francoskim Ilirskim provincam, ki pa so prenehale leta 1814 s koncem Napoleonove vladavine. Dežela je bila vrnjena v last Habsburžanov, ki so jo dodelili Kraljevini Iliriji. Po francoski vladavini na čelu občine ni bil več župan, temveč trški sodnik, ki ga je imenoval državni okrajni komisar. Prva izmera zemljišč na tem območju je bila izvedena v dvajsetih letih 19. stoletja v okviru dela na franciscejskem katastru, katerega cilj je bil ustvariti enotno in pravično osnovo za pobiranje nepremičninskih davkov. Francoska doba je postopoma povzročila razpad starih podložniških oziroma graščinskih gospoščinskih razmerij.
Z revolucijo 1848/49 in spremljajočo osvoboditvijo kmetov se je kameralno gospostvo končalo. Leta 1848 so tudi kmetje na Miljski gori z odpravo tlačanstva postali svobodni državljani. Druga posledica revolucije leta 1848 je bila uvedba lokalne samouprave, ki je davčnim in katastrskim občinam omogočila združitev z drugimi v krajevno občino z izvoljenim županom. Krajevna občina Milje, ustanovljena leta 1850, je poleg trga Milje s 647 prebivalci vključevala še podeželske katastrske občine Grosek (Großegg), Lubno (Laubendorf), Zgornje Milje (Obermillstatt) in Mače (Matzelsdorf) s skupno 1.088 prebivalci.Maierbrugger 1989, S. 312.
Leta 1889 so se Zgorne Milje (Obermillstatt), Lubno (Laubendorf) in Mače (Matzelsdorf) ponovno ločili in združili v občino Zgorne Milje; Šele leta 1973 so bila ta mesta ponovno vključena v trško občino Milštat.
Preoblikovanje v turistično naselje