Stirling (; , ) je mesto v osrednji Škotski, 42 km severovzhodno od Glasgowa in 60 km severozahodno od Edinburga. Trško mesto, obdano z bogatimi kmetijskimi zemljišči, je zraslo, ko je povezalo kraljevo citadelo, srednjeveško staro mestno jedro s trgovci, stirlinški stari most in pristanišče. Stirling, ki leži ob reki Forth, je upravno središče območja Stirlinškega sveta in je tradicionalno okrožno mesto Stirlingshire. Pregovorno je to strateško pomembna »vrata v Višavje«.
Rečeno je bilo, da »Stirling kot ogromna broška združuje Višavje in Nižavje skupaj«. Podobno »kdor ima Stirling, ima Škotsko« se včasih pripisuje Robertu Brucu. Ključni položaj Stirlinga kot najnižje premostitvene točke reke Forth, preden se ta razširi proti Firth of Forth, je postal osrednja točka za potovanja proti severu ali jugu.
Ko je bil Stirling začasno pod anglosaško oblastjo, so ga po legendi iz 9. stoletja napadli danski osvajalci. Vendar je zvok volka prebudil stražarja, ki je opozoril svojo garnizijo, zaradi česar so se Vikingi umaknili. To je vodilo do tega, da je bil volk sprejet kot simbol mesta, kot je prikazano na Stirlingovem vrču iz leta 1511. Območje je danes znano kot Wolfcraig. Še danes se volk pojavlja z jastrebom na grbu sveta skupaj z nedavno izbranim geslom: »Trdni kot skala«.
Stirlingu, ki je bil nekoč glavno mesto Škotske, vizualno dominira Stirlinški grad. Stirling ima tudi srednjeveško župnijsko cerkev, cerkev svetega Rude, kjer je 29. julija 1567 Adam Bothwell, orkneyjski škof, mazilil mladega Jakoba VI. za škotskega kralja, bogoslužje pa se je zaključilo po pridigi Johna Knoxa. Pesnika Kinga je izobraževal George Buchanan, odraščal pa je v Stirlingu. Kasneje je bil 25. julija 1603 okronan tudi za kralja Anglije in Irske, kar je zbližalo države Združenega kraljestva. Moderni Stirling je središče lokalne uprave, visokega šolstva, turizma, maloprodaje in industrije. Po popisu sredi leta 2012 je ocenjeno število prebivalcev mesta 36.440; širše območje občine Stirling ima približno 93.750 prebivalcev.
Stirling, eno glavnih kraljevih utrdb Kraljevine Škotske, je kralj David I. Škotski leta 1130 ustanovil kot kraljevo mesto. Leta 2002 je Stirling kot del zlatega jubileja kraljice Elizabete II. dobil status mesta.
Ime(na) in etimologija Stirling kot ime se v zgodnjih virih pojavi kot Strivelin(g), kasneje postane Stirveling in končno Stirling. Njegov pomen in celo jezik izvora sta predmet razprave. Leta 1930 so krajevna imena Škotske J. B. Johnstona predlagala britski izvor in večina komentatorjev je potem mislila, da je ime verjetno britsko. Owen Clancy je pokazal, da je britska etimologija malo verjetna, in ime izpeljal iz gelščine srib-linn, kar pomeni 'bazen v reki'.
Geografski pregled Britanije v Cerkveni zgodovini angleškega ljudstva iz 8. stoletja, ki ga je napisal Beda Častitljivi, omenja tudi kraj, imenovan urbs Giudi ('mesto Giudi'). Čeprav njegova lokacija ni gotova, je študija iz leta 2023 ugotovila, da je »Stirling lokacija urbs Giudi, čemur je večina učenjakov naklonjena«, in sama podprla to identifikacijo. To ime naj bi bilo etimološko keltsko.A. Breeze, "Some Celtic Place-names of Scotland: Ptolemy's Verubium Promontorium, Bede's Urbs Giudi, Mendick, Minto, and Panlathy’, Scottish Language, 23 (2004), 57–67. Historia Brittonum iz 9. stoletja omenja na videz podobno bitko, imenovano urbs Iudeu, za katero so mnogi učenjaki domnevali, da je enaka Bedovim urbs Giudi, vendar ta identifikacija ni zanesljiva.
Zgodovina Predzgodovina Kamnita cisterna, najdena v vrtcu Coneypark leta 1879, je Stirlingov najstarejši katalogiziran artefakt.Canmore 46189, Cairn (Period Unassigned), Cist(S) (Period Unassigned), Beaker Kosti iz cist so bile radiokarbonsko datirane in ugotovljeno je bilo, da so stare več kot štiri tisočletja in izvirajo iz časovnega razpona od 2152 do 2021 pr. n. št. Človek z vzdevkom Torbrex Tam, čigar kosti so odkrili delavci, je umrl pri dvajsetih letih. Druge najdbe iz bronaste dobe v bližini mesta prihajajo iz okolice Cambusbarrona. Mislili so, da so stoječi kamni v Randolphfieldu stari več kot 3000 let, vendar nedavno radiokarbonsko datiranje kaže, da morda izvirajo iz časa Brucea.
Najzgodnejše znane strukture v Stirlingu so zdaj uničene, vendar so sestavljale dva neolitska Cursus v Bannockburnu. Najzgodnejša znana ohranjena stavba je utrdba na Gillies Hillu, ki so jo zgradili ljudje iz železne dobe pred več kot 2000 leti. Znani sta dve strukturi: trenutno imenovana Wallstale Dun na južnem koncu Touchadam Craiga in utrdba Gillies Hill na severozahodnem koncu potoka. Struktura Wallstale je poznejša od utrdbe Gillies Hill in je po obliki sorodna stolpom, zdi se, da te sovpadajo z rimskim obdobjem in jih je približno 40 na širšem območju. Južno od mesta je še vedno mogoče najti prazgodovinske rezbarije v kraljevem parku.
Rimski in zgodnji srednji vek
Njegova druga pomembna geografska značilnost je bližina najnižjega mesta reke Forth. Nadzor nad mostom je prinesel vojaško prednost v času nemirov in trošarine ali poštnine v miru. Ni presenetljivo, da so bili v pokriti kabini na sredini mostu nameščeni trošarinski možje, ki so pobirali davek od vseh, ki so z blagom vstopili v kraljevo mesto. Stirling je ostal najnižji zanesljiv prehod reke (to je brez trajekta, ki je odvisen od vremena ali sezonskega prehoda) vse do izgradnje nihajnega mostu Alloa med Throskom in Alloo leta 1885.
Mesto ima dve latinski gesli, ki sta se pojavili na najzgodnejšem meščanskem pečatu, katerega odtis iz leta 1296 je zabeležen.RM Urquhart, Scottish Burgh and County Heraldry, London, 1973 Prvo se nanaša na zgodbo, ki jo je zapisal Boece, ki pripoveduje, da sta leta 855 Škotsko napadla dva princa iz Northumbrije, Osbrecht in Ella. Združila sta svoje sile s Cumbrijskimi Britanci, da bi premagali Škote. Ko so zavarovali Stirlinški grad, so zgradili prvi kamniti most čez reko Forth.
Na vrhu naj bi dvignili razpelo z napisom: Anglos, a Scotis separat, crux ista remotis; Arma hic stant Bruti; stant Scoti hac sub cruce tuti. John Bellenden je to ohlapno prevedel kot »Sem svoboden marke, kot lahko potniki vedo, Škotom, Britancem in Inglismanom«. Morda je bil kamniti križ tromejnik za meje ali pohode treh kraljestev; križ je deloval kot ločevalni ozemeljski znak in kot povezovalni kamen priče, kot v biblijski zgodbi v Jozuetu 22. »Angleži in Škoti tukaj označeni, S tem križem so ločeni. Britanci in Škoti oboroženi stojijo blizu, S tem križem stojijo varni tukaj.« S tem bi križ na sredini prvega kamnitega mostu postal srce Škotske.
Stirlingov pečat ima samo drugi del, v nekoliko drugačni obliki: Hic Armis Bruti Scoti Stant Hic Cruce Tuti (»Britanci in Škoti oboroženi in blizu, ob tem križu stojijo varni tukaj.«)
Očitno latinščina ni prvorazredna s štirimi zlogi v cruce tuti, vendar se zdi, da je pomen v tem, da Britanci iz nižinskega Strathclyda na južni obali in Škoti višavskih Pictov na severni obali drug pred drugim ščitijo svoje skupno krščanstvo.
Sodobnejši prevod nakazuje, da bi bilo bruit bolje brati kot brute, tj. surovi Škoti, kar pomeni, da se je neškotska identiteta obdržala v Stirlingu nekaj časa po vključitvi v deželo, ki jo je nadziral škotski kralj.
Drugi moto je: Continet Hoc in Se Nemus et Castrum Strivelinse (»V tem pečatu sta pritisnjena les in grad do mesta "Stirling".«)
Trdilo se je, da je pečat "Most" veljal za Burghov pečat, pečat "Castle" pa je bil preprosto hrbtna stran, uporabljena, ko je bil pečat pritrjen s čipko na listino. To se ujema z opisom v uradni publikaciji (ki črkuje Bruti samo z eno črko t). Na voljo so jasnejše slike z drugačnimi črkami. Sibbald je obe gesli združil v eno samo rimo; ni pokazal, da je seznanjen z Boecejevim delom.
Stirling je kralj David I. v 12. stoletju prvič razglasil za kraljevo mesto, kasnejše listine pa so ponovno potrdili naslednji monarhi. Trajekt in kasneje most na reki Forth pri Stirlingu je prinesel bogastvo in strateški vpliv, prav tako njegovo pristanišče za plimovanje v Riversideu. Glavne bitke med vojnami za neodvisnost Škotske so potekale pri Stirlingovem mostu leta 1297 in pri bližnji vasi Bannockburn leta 1314, v kateri sta sodelovala Andrew Moray in William Wallace oziroma Robert Bruce. Po bitki pri Stirlingovem mostu sta Moray in Wallace pisala hanzeatskim voditeljem Lübecka in Hamburga, naj spodbujata trgovino med škotskimi pristanišči (kot je Stirling) in temi nemškimi mesti. V spopadu je bilo tudi več obleganj gradu Stirling, predvsem leta 1304.
Pozni srednji vek in zgodnji novi vek
Drugo pomembno zgodovinsko mesto na tem območju so ruševine opatije Cambuskenneth, počivališče škotskega kralja Jakoba III. in njegove kraljice Margarete Danske. Kralj je umrl v bitki pri Sauchieburnu s silami, ki jih je nominalno vodil njegov sin in naslednik Jakob IV. Med vojnami treh kraljestev je 12. septembra 1648 v središču Stirlinga potekala tudi bitka pri Stirlingu. Utrdbe so še naprej igrale strateško vojaško vlogo med jakobitskimi vstajami v 18. stoletju. Leta 1715 grofu Maru ni uspelo prevzeti nadzora nad gradom. Januarja 1746 je vojska Bonnie princa Charlieja prevzela nadzor nad mestom, a gradu ni zavzela. Ob nadaljnjem umiku proti severu so razstrelili cerkev sv. Ninija, kjer so hranili strelivo; le stolp je preživel in ga je mogoče videti še danes. Grad in cerkev sta prikazana na Blaeujevem zemljevidu iz leta 1654, ki izhaja iz Pontovega prejšnjega zemljevida.
Cerkev sv. Rude, ki stoji v bližini gradu, je ena zgodovinsko najpomembnejših stavb v mestu. Ustanovljen leta 1129 je druga najstarejša stavba v mestu za gradom. Obnovljena je bila v 15. stoletju, potem ko je leta 1405 Stirling utrpel katastrofalen požar, in velja za edino ohranjeno cerkev v Združenem kraljestvu, razen Westminstrske opatije, v kateri se je odvijalo kronanje. 29. julija 1567 je bil mali sin Marije, škotske kraljice, v cerkvi maziljen za Jakoba VI. Jakobova nevesta Ana Danska je bila okronana v cerkvi v palači Holyrood v Edinburgu. Kongregacija Svetega Rude se še vedno srečuje in ohranjeni so nekateri župnijski zapisi iz 19. stoletja. Na stolpu in apsidi cerkve so jasno vidne sledi strelov iz mušket, ki bi lahko prišle od Cromwellovih čet med vojnami treh kraljestev.
Z gospodarskega vidika je mestno pristanišče podpiralo zunanjo trgovino, saj je v preteklosti opravljalo pomembno trgovino v nizozemskih deželah, zlasti z Bruggeom v Belgiji in Veerejem na Nizozemskem. V 16. stoletju je bilo v Danzigu v Prusiji toliko Škotov, da so imeli svojo cerkveno kongregacijo in trgovanje s tem mestom je omenjeno v zapisniku Sveta Stirling iz leta 1560. Približno v času Johna Cowana obstaja poročilo, ki navaja, da je na Poljskem živelo približno 30.000 škotskih družin, čeprav je bilo to morda pretiravanje. Potekala je tudi trgovina z Baltikom, na primer trgovina z lesom z Norveško.
Ko je jakobitska grožnja zbledela, vendar preden so bile vzpostavljene železnice, so višavski goniči goveda uporabljali Auld Brig na poti na trg v Falkirk ali Stenhousemuir. Trikrat na leto se je na desettisoče govedi, ovc in ponijev preselilo skupaj na srečanja na jugu, nekateri pa so šli do Carlisla ali celo londonskega Smithfielda. Obstaja zapis o štiri milje dolgem repu (živine), ki se je razvil od St. Niniansa do Bridge of Allan, potem ko je bil cestninar iz St. Niniansa v sporu.
Viktorijansko in moderno obdobje
V zgodnjem 19. stoletju je med Stirlingom in Newhavnom ali Grantonom vozil »izjemno nizkocenovni« parnik. Prihod železnic leta 1848 je povzročil upad rečnega prometa, nenazadnje zato, ker je nihajni most Alloa navzdol omejeval dostop za ladijski promet. Tudi železnica je ponudila priložnost, saj je eno podjetje Riverside prodajalo svoje žetvene stroje tako daleč, kot sta Sirija in Avstralija. Podobno je bilo leta 1861 ustanovljeno podjetje za izdelavo otroških vozičkov. Te otroške vozičke so izvažali v Kanado, Južno Ameriko, Indijo in Južno Afriko.