Kaledonski prekop povezuje škotsko vzhodno obalo pri Invernessu z zahodno obalo pri Corpachu blizu Fort Williama na Škotskem. Prekop je v začetku 19. stoletja zgradil škotski inženir Thomas Telford.
Potek Prekop je dolg približno 100 kilometrov od severovzhoda proti jugozahodu in doseže najvišjo točko pri 32 m nad morsko gladino. Le ena tretjina celotne dolžine je umetna, ostalo tvorijo Loch Dochfour, Loch Ness, Loch Oich in Loch Lochy. Ta jezera so v Great Glenu, na geološki prelomnici v zemeljski skorji. V toku prekopa je 29 zapornic (vključno z osmimi na Neptunovem stopnišču, Banavie), štirje akvadukti in 10 mostov.
Severni del Prekop se začne na severovzhodnem koncu pri morski zapornici Clachnaharry, zgrajeni na koncu umetnega polotoka, da bi zagotovili, da lahko čolni vedno dosežejo globoko vodo Beauly Firtha. Ker je polotok zgrajen z blatnimi temelji, je od takrat zahteval redno vzdrževanje. Ob zapornici je nekdanja zaporničarjeva hiša, dvonadstropna stavba z enonadstropno kočo na zahodnem koncu in zaprtim vrtom. Ob neznanem datumu je bila hiša razdeljena na dvoje in leta 2005 je vzhodna polovica postala pisarna za Scottish Canals. Objekt je uvrščen v kategorijo C. zaščite. Na nasprotnem koncu polotoka do morske zapore je nihajni most, ki čez kanal pelje železniško progo Far North. Prvi most na tem mestu je zasnoval Joseph Mitchell za železnico Inverness and Ross-shire in je bil zgrajen iz kovanega železa leta 1862. To je leta 1909 nadomestila podobna konstrukcija iz jekla, ki je dolga 37,5 m. Most je skupaj s sosednjo signalno omarico, ki sta jo leta 1890 zasnovala Mackenzie in Holland za Highland Railway, uvrščena na seznam zaščite B kategorije.
Zapornica Clachnaharry je poleg nihajnega mostu in meji na kovačijo in delavnice, ki izvirajo iz izgradnje kanala leta 1810 in so bile razširjene v letih 1840–50. Kovačija še vedno vsebuje dve ognjišči za kovanje kovine. Muirtown Basin zagotavlja priveze na vzhodnem koncu kanala, ki na skrajnem koncu zavije pod pravim kotom, da preide pod nihajni most, ki vodi cesto A862 in doseže let štirih zapornic Muirtown. Od vrha kanal nadaljuje proti jugu do nihajnega mostu Tomnahurich, ki nosi cesto A82 čez kanal. Prvotni leseni most je leta 1938 nadomestila jeklena konstrukcija, ki sta jo zasnovala Crouch in Hogg, ki je vključevala krmilno omarico, saj je promet na cesti in kanalu naraščal. V bližini je nekdanja mostiščarska koča, zgrajena v 1820-ih. Po letu 1965 v njem ni bilo več potrebe po nastanitvi mostovžarja, in potem ko je bila nekaj let prazna, so jo preuredili v nastanitev z opremo za samostojno pripravo hrane. Malo južneje je bil junija 2021 odprt drugi nihajni most v okviru projekta Inverness West Link. Med obema mostovoma je bila zgrajena nova nadzorna stavba, tako da je bilo mogoče oba nadzorovati z enega mesta. Koncept drugega mostu je bil, da se lahko promet preusmeri na enega od mostov, medtem ko je drugi odprt za promet po kanalih.Glen, Louise (15 July 2021). "Is Torvean Swing Bridge helping to ease congestion?". Inverness Courier. Archived from the original on 12 August 2022.
Kanal od zapornice Muirtown do zapornice Dochgarroch je predviden spomenik,Historic Environment Scotland. "Caledonian Canal, Dochgarroch Lock - Muirtown Locks (Scheduled Monument) (SM6499)" prav tako zapornica Dochgarroch, ki je bila zasnovana za zaščito prekopa pred poplavami zaradi nihanja ravni reke Ness, ki teče čez jez južno od zapornice. Dvonadstropna hiša zapornice in skedenj iz 1850-ih gleda na zapornico. Načrtovan je tudi zadnji odsek prekopa do jezera Loch Dochfour, določeno območje pa vključuje jez za reko Ness in zahodni breg jezera Loch Dochfour do jezera Loch Ness. Na njegovem južnem koncu je svetilnik Bona, ki ga je leta 1815 kot hišo zgradil Thomas Telford in okoli leta 1848 spremenil v svetilnik. Stavba je osmerokotna, dvonadstropna in je redek primer celinskega svetilnika. Na tem mestu je nekoč peljal trajekt čez kanal Bona. Leta 1844 so prekop poglobili in razširili, ko so barke, ki so jih vlekli konji, zamenjali parni vlačilci, in obstajajo dokazi, da so stavbe nekoč vključevale štiri hleve. Odsek kanala od Clachnaharry Sea Locka do Bone je dolg 15,6 km, od tam pa je več kot 32 km vzdolž jezera Loch Ness do naslednjega odseka kanala pri Fort Augustusu.
Južni del Jezero Loch Lochy je dolgo približno 16 km, naslednji odsek prekopa pa se začne na njegovem južnem koncu. Vhod je označen z majhnim svetilnikom, medtem ko je vzhodno od prekopa Mucomir Cut, ki dovaja vodo iz jezera do hidroelektrarne Mucomir in reke Lochy. V Gairlochyju sta dve zapornici, zgornja je edina zapornica, ki ni bila zgrajena za odpiranje prekopa. Dodali so jo leta 1844, zgradila pa sta jo Jackson in Bean. Med zapornicama je hiša Telford, velika hiša za zapornice, zgrajena v letih 1811–1813, in veliko večja od večine drugih hiš, zgrajenih ob prekopu. Cesta B8084 prečka kanal na nihalnem mostu na gorvodnem koncu spodnje zapornice Gairlochy, vendar ni jasno, ali je del načrtovanega spomenika, saj na seznamu ni posebej omenjena, medtem ko je večina mostov vključena ali izključena. Približno 2,01 km dolvodno je Moy Swing Bridge, prvotni bivalni most. Sestavljen je iz dveh polovic in čuvaj zapornice iz Gairlochyja odpre vzhodno polovico z upravljanjem zapornice, nato pa prečka kanal, da izvede podobno dejanje na zahodni polovici. Na vzhodnem bregu kanala ob mostu je ohranjena enonadstropna koča iz okoli leta 1820.
Odsek pod mostom Moy vključuje štiri akvadukte, ki vodijo prekop čez lokalne reke. To so akvadukt Loy, akvadukt Muirshearlich, akvadukt Sheangain in akvadukt Mount Alexander. Akvadukt Loy je sestavljen iz treh vzporednih lokov, dolgih 79 m, pri čemer reka Loy teče skozi sredinski lok, stranska loka pa se uporabljata za pešce in živali, čeprav včasih prenašata poplavni tok iz reke. Akvadukt Torcastle je podoben, vendar nekoliko krajši s 73 m in nosi Allt Sheangain v dveh lokih, tretji pa se uporablja kot cesta. Akvadukt na Mount Alexander ima samo dva loka, enega uporablja Allt Mor, drugega pa pešpot.
Kmalu prekop prispe do vrha Neptunovega stopnišča, letve osmih zapornic, ki znižajo nivo prekopa za 20 m v prostoru 460 m. Na pol poti navzdol proti zahodu je še ena hiša, podobna tisti v Gairlochyju, vendar razdeljena, da nudi nastanitev za dva zaporničarja. Na vzhodnem bregu so kovačija in žage iz 1820-ih ter delavnica iz let 1880 do 1890. Neptunovo stopnišče je bilo prvotno opremljeno s 36 zapornicami, od katerih je bilo treba vsako zavrteti 20-krat, da so upravljali zapornice in zapore, vendar se je napredek skozi strukturo pospešil v 20. stoletju, ko je bila zadeva mehaniziran. Ob vznožju zapornic nihajni most pelje cesto A830 čez prekop, nihajni most z jeklenimi premčnimi nosilci, ki sta ga leta 1901 zgradila Simpson in Wilson, pelje progo West Highland Line od Fort Williama do Mallaiga. Prekop se obrne proti zahodu, da doseže par stopniščnih zapornic pri Corpachu, ki mu sledita majhen bazen in končna morska zapornica, ki omogoča dostop čolnom do jezera Loch Linnhe.
Imena Prekop ima več imen v škotski gelščini, vključno z Amar-Uisge/Seòlaid a' Ghlinne Mhòir ('vodna pot Velikega Glena'), Sligh'-Uisge na h-Alba ('vodna pot Škotske') in dobesedni prevod (An) Canàl Cailleannach.
Zgodovina Leta 1620 je višavski prerok, imenovan Brahan Seer, napovedal, da bodo polno opremljene ladje nekega dne plule okrog Tomnahuricha, blizu Invernessa, v času, ko je bila edina plovna pot v bližini te lokacije reka Ness na drugi strani Tomnahurich.
Inženirji so v 18. stoletju začeli proučevati izvedljivost prekopa, ki bi povezal jezero Loch Linnhe blizu Fort Williama z reko Moray Firth blizu Invernessa, leta 1726 je kapitan Edward Burt to zamisel zavrnil, ker je mislil, da bodo gore usmerile veter in naredile navigacijo preveč negotovo.
Komisarji za zasežene posesti so bili prvotno ustanovljeni za obravnavanje zasega in prodaje zemljišč, ki so bila prej v lasti tistih, ki so bili obsojeni zaradi izdaje po jakobitskem uporu leta 1715. Do leta 1773 so svojo pozornost usmerili v pomoč ribiški industriji in izumitelju in strojnemu inženirju Jamesu Wattu naročili raziskavo poti. Leta 1774 je objavil poročilo, v katerem je predlagal, da bi 3,0 m globok prekop od Fort Williama do Invernessa, ki poteka skozi Loch Lochy, Loch Oich, Loch Ness in Loch Dochfour, zahteval 32 zapornic in bi ga lahko zgradili za 164.032 funtov. Poudaril je koristi za ribiško industrijo, krajšo in varnejšo pot od vzhodne do zahodne obale Škotske in potencial za oskrbo prebivalstva s cenejšo koruzo, vendar je spet menil, da bi vetrovi na jezerih lahko predstavljali težavo.
William Fraser je leta 1793, ko je predlagal svoj načrt za prekop, napovedal, da je »narava dokončala že več kot polovico«. V tistem času je bil velik del Višavja v depresiji zaradi Highland Clearances, ki je mnogim odvzela domove in službe. Uvedeni so bili zakoni, ki so skušali izkoreniniti lokalno kulturo, vključno s prepovedjo nošenja tartana, igranja na dude in govorjenja škotske gelščine. Mnogi so emigrirali v Kanado ali drugam ali pa so se preselili v Škotsko nižavje. Izpad pridelka v letih 1799 in 1800 je mnogim prinesel stisko in spodbudil nov val izseljencev. Inženirja Thomasa Telforda so leta 1801 prosili, naj razišče problem izseljevanja, leta 1802 pa je objavil svoje poročilo, ki je predlagalo, da so bili glavni vzrok lastniki zemljišč, ki so prej redili govedo in ustvarili ogromne ovčje farme. Ker se je zavedal, da bi neposredni ukrepi vlade za soočanje s tem vprašanjem veljali za vmešavanje, je zato predlagal, da bi bil program javnih del, ki bi vključeval ceste, mostove in kanale, način za zagotovitev delovnih mest za ljudi, ki so bili razseljeni zaradi ovčereje ter spodbujati industrijo, ribištvo in kmetijstvo.
Telford se je obsežno posvetoval z ladjarji, ki so bili naklonjeni prekopu namesto nevarnemu potovanju okoli severne Škotske prek rta Wrath in Pentland Firth. Pridobil je nasvet kapitana Gwynna iz kraljeve mornarice, ki je izjavil, da sta jezeri Loch Ness in Loch Lochy dovolj globoka za vse velikosti čolnov in imata varna sidrišča, če se izkaže, da bi veter predstavljal težavo, vendar bi bilo treba jezero Loch Oich poglobiti, saj je bil mestoma plitev. Ugotovil je, da bosta Loch Garry, zahodno od Invergarryja, in Loch Quoich, onkraj tega, zagotovila ustrezno oskrbo z vodo. Ocenil je, da bi lahko prekop, primeren za ladje z ugrezom 6,1 m, zgradili v sedmih letih in bi stal okoli 350.000 funtov. Dodatna korist bi bila zaščita, ki bi jo prekop nudil ladijskemu prometu pred napadi francoskih zasebnikov. Telford je preučeval tudi možnost prekopa, ki bi povezal Loch Eil z Loch Shielom, oba zahodno od Fort Williama, vendar je shemo izključil zaradi globine ugrezov, ki bi bili potrebni. Prekop, kot tudi številni projekti za gradnjo cest, pristanišč in mostov, so bili prvič, da je vlada financirala javna dela te vrste. Telford jih je prepričeval, da je to izvedljivo in da bi zaposlovanje lokalnih ljudi na njem pomagalo ustaviti val izseljevanja, vendar nihče ni pomislil, ali se bo izplačalo, ko bo dokončano.
Gradnja