Antigua Guatemala (), splošno znana kot Antigua ali La Antigua, je mesto v osrednjem višavju Gvatemale. Mesto je bilo glavno mesto Gvatemalske generalne kapitanije od leta 1543 do 1773, večina njegove arhitekture in ureditve pod vplivom baroka pa izhaja iz tega obdobja. Z Antigva Gvatemala služi kot glavno mesto istoimenske občine in departmaja Sacatepéquez.
Zaradi izjemne arhitekture in urbanistične zasnove s španskimi baročnimi vplivi, cerkva in ruševin ter pomena, ki ga je imelo v zgodnjem kolonialnem obdobju, je bila Antigua Guatemala leta 1979 vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.
Zgodovina
Antigua Gvatemala pomeni 'stara Gvatemala' in je bila tretja prestolnica Gvatemale, prej imenovana Santiago de los caballeros de Guatemala.
16. stoletje Prva prestolnica Gvatemale je bila ustanovljena na mestu mesta Kakchikel-Maya, ki se zdaj imenuje Iximche, v ponedeljek, 25. julija 1524 – na dan svetega Jakoba – in se je zato imenovala Ciudad de Santiago de los Caballeros de Guatemala (mesto sv. Jakoba Gvatemalskega viteškega reda). Seveda je sveti Jakob postal zavetnik mesta.
Po več vstajah Kaqchikelov je bila prestolnica 22. novembra 1527 prestavljena na primernejše mesto v dolini Almolonga ('kraj vode') in obdržala prvotno ime. To novo mesto je bilo na mestu današnjega San Miguel Escobar,Lutz, Christopher H. (1997) Santiago de Guatemala, 1541-1773: City, Caste, and the Colonial Experience University of Oklahoma Press, pp.10 & 258 ki je soseska v občini Ciudad Vieja. To mesto je 11. septembra 1541 uničil uničujoč lahar iz Volcán de Agua. Zato so se kolonialne oblasti odločile, da prestolnico znova preselijo, tokrat osem kilometrov stran v dolino Panchoy. Tako so 10. marca 1543 španski konkvistadorji ustanovili današnjo Antiguo in ponovno so jo poimenovali Santiago de los Caballeros. Več kot 200 let je služila kot sedež vojaškega guvernerja španske kolonije Gvatemala, velike regije, ki je vključevala skoraj celotno današnjo Srednjo Ameriko in najjužnejšo zvezno državo Mehike: Chiapas.
Santiago de los Caballeros je bil tretji sedež prestolnice, imenovane kraljevina Gvatemala, ki je vključevala sedanje države Gvatemala, Belize, Salvador, Honduras, Nikaragvo in Kostariko, poleg sodobne države Chiapas v Mehiki. Potem ko je poplava uničila drugo mesto, ki je bilo v dolini Almolonga, na pobočju Volcán de Agua, je bilo leta 1543 zgrajeno novo mesto v dolini Panchoy, ki je bilo leta 1549 ustanovljeno kot vodja Real Audiencia Gvatemale.
Mesto je bilo postavljeno v kvadratni vzorec, z ulicami, ki so potekale od severa proti jugu in od vzhoda proti zahodu, z osrednjim trgom. Tako cerkvene kot vladne stavbe so bile postavljene na pomembna mesta okoli osrednjega trga.This square was also called "Plaza Mayor", "Plaza Real" and "Plaza de Armas". Med letoma 1549 in 1563 je bila posest jugovzhodno od trga prodana kroni in jo je zasedel prvi predsednik Real Audiencia de los Confines: odvetnik Alonso Lopez Cerrato, ki je bil tudi guverner in generalni kapitan.Previously the audience was in the city of "Gracias a Dios" in Honduras, but there it lacked the appropriate conditions for its activities. Prvotna stavba je bila majhna in obložena s portalom, streho iz ploščic in stenami iz opeke.
Mesto je obdano s tremi ogromnimi vulkani in gorami, ravninami in hribi. To ozemlje se je imenovalo 'Gvatemalska dolina' in je imelo 73 vasi, dve mesti in mesto Santiago de los Caballeros.
Zaradi stalnih težav med osvajalci in predstavniki krone, ki jih je poslal španski kralj, je bila Audiencia de los Confines leta 1565 ukinjena.The Audiencia was called "of the Confines" because it was within the confines of New Spain and Perú. Leta 1570 je bila skupščina obnovljena, tokrat neodvisna od mehiškega podkralja in nova organizacija se je imenovala Audiencia of Guatemala.
Frančiškanski bratje so se prvi preselili v dolino Panchoy, novo prestolnico Kraljevine Gvatemale, in zgradili kapelo na mestu, kjer bodo kasneje postavili cerkev Escuela de Cristo. To primitivno kapelo je leta 1575 uničil potres in v naslednjih desetih letih so zbirali sredstva za izgradnjo novega kompleksa, dva bloka od prejšnjega.Parts of this construction are still preserved and may be the only ruins dating from the 16th century in the city of Antigua Guatemala. Frančiškanski kompleks je postal pomembno kulturno in versko središče celotne kapitanije General Gvatemale. Teologi, pravniki, filozofi, fiziki in matematiki so študirali v šoli San Buenaventura, ki je bila tam, kjer so ruševine samostana. Pomembni študenti so bili Cristóbal de Villalpando, Thomas Merlo in Alonso de Paz.
Prva gradnja stolnice se je začela leta 1545 z ruševinami, prinesenimi iz uničene naselbine v dolini Almolonga; vendar so njeno gradnjo vsa leta ovirali pogosti potresi. Mesto je bilo zadnje počivališče velikega španskega kronista Bernala Díaza del Castilla, njegovi posmrtni ostanki pa so bili pokopani v eni izmed cerkva, ki so jo sčasoma uničili potresi.
Gradnja kraljevih hiš za rezidenco generalnega kapitana in članov Real Audiencia se je začela leta 1558; kompleks je vključeval tudi kraljevo zakladnico, zapor, vojaške prostore, dvorano orožja in bivališče članov Audiencie.
V 16. stoletju je bilo več pomembnih potresov in sicer: 21. marec 1530 11. september 1541 1565 (natančen datum ni znan) 1575 (natančen datum ni znan) 30. november 1577 23. december 1585 Leta 1566 mu je španski kralj Filip II. podelil naziv Muy Noble y Muy Leal ('Zelo plemenit in zelo zvest').
Dogodki iz 17. stoletja
Jezuiti so leta 1608 ustanovili šolo »San Lucas Družbe Jezusove«, ki je postala znana in ji ni bilo para po pouku literature in slovnice; udeležili so se ga elitni plemiči mestne družbe, kot so Francisco Antonio Fuentes y Guzman, kronist Francisco Vázquez in Pedro Betancourt. Dne 18. julija 1626 so slovesno odprli jezuitski tempelj; skupaj s preostalim mestom je trpel in bil poškodovan zaradi nenehnih potresov, ki so mesto prizadeli med 16. in 18. stoletjem.
Menihi San Juan de Dios so ustanovili svojo bolnišnico in samostan leta 1636 in so bili nato odgovorni za bolnišnice v Kraljevini Gvatemali. Njihove bolnišnice so bile: San Alejo: za domorodce San Pedro: za cerkveno osebje Santiago: za Špance in mulate San Lázaro San Juan de Dios: leta 1667 so dominikanci bolnišnico San Alejo predali bratom San Juan de Dios, ki so jo do takrat upravljali; leta 1685 sta se bolnišnici San Alejo in Santiago združili in oblikovali bolnišnico San Juan de Dios.
Tempelj Escuela de Cristo - Kristusove šole - je bil ustanovljen v župniji Gospe Remedios leta 1664 in od leta 1689 naprej je bil znan kot kongregacija San Felipe de Neri. Medtem so okoli leta 1690 jezuiti ustanovili še eno šolo: »San Francisco de Borja«, kjer je pesnik in duhovnik Rafael Landivar, S.J., sčasoma študiral in služil kot ravnatelj.
Sveti Hermano Pedro Pedro de San José Betancourt je v gvatemalsko deželo prišel leta 1650 iz rodnega Tenerifa. Ob prihodu je trpel hudo bolezen, med katero je imel prvo priložnost biti z revnimi in razlaščenimi. Po ozdravitvi je želel nadaljevati cerkvene študije, a tega ni mogel storiti, zato je postal frančiškanski tretjerednik v samostanu San Francisco v Santiagu de los Caballeros. Ustanovil je zavetišča za revne, domorodce in brezdomce ter leta 1656 ustanovil Red bratov Naše Gospe iz Betlehema, da bi služil revnim. Santo Hermano Pedro je napisal več knjig, med drugim: Navodila De la Cruzov brata, Krona trpljenja Jezusa Kristusa naše dobro ali Pravila bratovščine Betlemitas. Velja za velikega evangelista Zahodne Indije, tako kot San Francisco Javier za Vzhodno Indijo. Brat Pedro je skrbel za revne, bolne, sirote in umirajoče ter je bil prvi zagovornik človekovih pravic. Poleg tega je bil prvi zagovornik pismenosti v Ameriki, red Betlemitas pa je bil prvi verski red, rojen v Ameriki. Santo Hermano Pedro je bil človek pred svojim časom, tako v svojih metodah poučevanja branja in pisanja nepismenih kot pri zdravljenju bolnikov.
Kraljeva in papeška univerza San Carlos Borromeo
Francisco Marroquín, prvi gvatemalski škof, je španskemu kralju leta 1548 poslal pismo, v katerem je prosil za vrhunsko izobraževalno institucijo za Gvatemalo, vendar je pismo ostalo brez odgovora. Proti koncu svojega življenja, leta 1562, je Marroquín v svoji oporoki zapustil nekaj denarja za ustanovitev šole - ki je bila sčasoma šola Santo Tomás de Aquino - kjer bi poučevali slovnico, umetnost, filozofijo in teologijo. Revni španski otroci bi imeli koristi od tega pobožnega dela, saj ne bi mogli potovati v tista mesta, kjer so že obstajale univerze, kot je Ciudad de Mexico v Novi Španiji. Zgodovinar John Tate Lanning je v zvezi s tem dejal, da je »Marroquínova oporoka tako znana, da mnogi ljudje, ki je niso niti videli, pravijo, da so v dokumentu stvari, ki jih v resnici ni. Marroquín nikoli ne govori o univerzi, veliko manj ustanavljanja...« Po drugi strani pa res obstaja dokument župana Pedra Crespa Suareza, ki je po svoji smrti zapustil dvajset tisoč pesosov za vzpostavitev predavanj na univerzi, ki »je bila zahtevana od krone«.
Jezuiti so nasprotovali ustanovitvi univerze, ker jim ni bila všeč zamisel, da bi drugi redovni duhovniški redovi - mercedarci, frančiškani in red pridigarjev - prevzeli pobudo v verskih in izobraževalnih vprašanjih. Avgusta 1655 je Družba Jezusova kupila celotno parcelo od družine Díaz del Castillo in do takrat je bila njihova šola San Lucas dobro poznana v regiji in je podelila celo dve univerzitetni diplomi. Leta 1653 je imela šola San Lucas osebje le trinajst duhovnikov, zelo majhno število v primerjavi z velikostjo stavbe; jezuiti pa so močno vplivali na kulturno in izobraževalno življenje v Gvatemalski generalni kapitaniji. Šola je bila najuglednejša v mestu in iz nje je diplomirala večina elitnih članov družbe tistega časa. Večina njegovih študentov je bila posvetnih in so si pridobili najboljše položaje v državi.
Po več desetletjih, peticijah in tožbah je kralj Karel II. pospešil kraljevi odlok 31. januarja 1676, ki dovoljuje generalni kapitaniji Gvatemale, da ustanovi svojo univerzo ali Splošni študij.During the Spanish colony, "General Study" was another name for the universities. Po dolgotrajnem in okornem organizacijskem procesu, ki je trajala pet let, je univerza začela pouk 7. januarja 1681 z več kot šestdesetimi prijavljenimi študenti pod vodstvom predsednika doktorja Joséja de Bañosa y Soto Mayorja, katedralnega arhidiakona, pridigarja španskega kralja in doktorja Univerze v Osuni. Univerza je začela svoje dejavnosti pod zaščito svetega Karla Boromejskega, njene norme in predpisi pa so bili kopirani iz tistih z mehiške univerze, ki so bili nato prilagojeni iz tistih Universidad de Salamanca v Španiji.
Prvi razredi na univerzi so bili: Kanonsko pravo Medicina Sholastična teologija Moralna teologija Jeziki
Kraljeva univerza San Carlos Borromeo je postala papeška s papeško bulo papeža Inocenca XI., ki je bila izdana 18. junija 1687.
Dogodki iz 18. stoletja Potres v San Miguelu
Najmočnejši potresi, ki jih je doživelo mesto Santiago de los Caballeros pred svojo zadnjo selitvijo leta 1776, so bili potresi v San Miguelu leta 1717. Takrat je bila oblast katoliške cerkve nad državljani Španskega imperija absolutna in vsaka naravna nesreča je veljala za božja kazen. V mestu so ljudje tudi verjeli, da je bližina Volcán de Fuego vzrok za potrese; veliki arhitekt Diego de Porres je celo rekel, da so vse potrese povzročile eksplozije vulkanov.