Panameriška magistrala je mreža cest, ki se razteza čez obe Ameriki in meri skupno dolžino približno 30.000 kilometrov. Razen odcepa približno 106 km čez mejo med severozahodno Kolumbijo in jugovzhodno Panamo, imenovanega Darienska vrzel, ceste povezujejo skoraj vse pacifiške obalne države Amerik v povezanem cestnem sistemu. Po Guinnessovi knjigi rekordov je Panameriška magistrala najdaljša 'motorna cesta' na svetu. Po kopnem je mogoče prečkati Južno Ameriko in Srednjo Ameriko – zadnje mesto v Kolumbiji do prve postojanke v Panami – s težkim in nevarnim vsaj štiridnevnim pohodom skozi Dariensko vrzel, eno najbolj deževnih območij na planetu.
Panameriška magistrala poteka skozi številna raznolika podnebja in ekološke tipe – od gostih džungel do sušnih puščav in nerodovitne tundre. Nekatera območja so popolnoma prehodna le v sušnem obdobju. Sistem panameriške magistrale je fizično večinoma dokončan in se de facto razteza od zaliva Prudhoe Bay na Aljaski v Severni Ameriki do najjužnejših delov Južne Amerike. Zahteva se več južnih cestnih terminalov, vključno z mestoma Puerto Montt in Quellón v Čilu ter Ushuaia v Argentini.
Zahodno in severno od Dariénske vrzeli je ta cesta znana tudi kot Medameriška cesta skozi Srednjo Ameriko in Mehiko. Tam se razcepi na več deviacij, ki vodijo do meje z Mehiko in ZDA.
Koncept Ideja, da bi lahko in morala obstajati medameriška cesta, ki bi povezovala narode Severne, Srednje in Južne Amerike, je ideja, ki izvira iz Združenih držav.
Gradili so ga po fazah. Prva, kmalu zatem, ko se je bilo mogoče čez ZDA voziti po asfaltirani cesti, je bila cesta od Lareda v Teksasu do Ciudad de Mexico. Druga etapa je bila Inter-American Highway do Paname; prej ni bilo cest in malo trgovine med večino srednjeameriških držav. Med Kostariko in Panamo ni bilo nobene ceste, dokler leta 1941 inženirska enota ameriške vojske zaradi dostopa do Panamskega prekopa ni začela graditi ceste.
Tretja etapa, ki še ni bila dokončana in morda nikoli ne bo, se nadaljuje do južnega konca Južne Amerike v narodnem parku Tierra del Fuego blizu Ushuaie v Argentini. Tako Panama kot Kolumbija, pa tudi okoljevarstveniki, nasprotujejo gradnji ceste skozi Dariénsko vrzel, ki ločuje obe celini.
Kubanski predlog, ki je danes pozabljen, ker iz njega ni bilo nič, je bil ustvariti circuito del Caribe (karibsko povezavo). Razširili bi cesto do Puerto Juáreza v Mehiki (Cancún) in od tam s trajektom do Pinar del Río na Kubi, od tam po cesti do Havane in ponovno s trajektom do Key Westa na Floridi in čezmorske ceste. Poslabšanje odnosov med Kubo in ZDA po kubanski revoluciji leta 1959 je končalo pogovore o tem projektu.
Razvoj in gradnja Koncept kopenske poti od enega konca Amerike do drugega je bil prvotno predlagan kot železnica. Leta 1884 je Ameriški kongres sprejel zakon z načrtom za izgradnjo medameriškega železniškega sistema. O tem so razpravljali na prvi vseameriški konferenci leta 1889; vendar se gradnja nikoli ni začela. Koncept je bil opuščen po neodvisnosti Paname leta 1903, ko so se začela dela na prekopu.
Koncept gradnje ceste namesto železnice se je pojavil na peti mednarodni konferenci ameriških držav leta 1923, potem ko so avtomobili in druga vozila začela nadomeščati železnice tako za prevoz potnikov kot blaga. Prva konferenca o gradnji ceste je bila 5. oktobra 1925.
Končno so 29. julija 1937, v zadnjih letih velike depresije, so Argentina, Bolivija, Čile, Kolumbija, Kostarika, Salvador, Gvatemala, Honduras, Mehika, Nikaragva, Panama, Peru, Kanada in ZDA podpisale konvencijo o panameriški magistrali, s katero so se dogovorili, da bodo dosegli hitro gradnjo z vsemi ustreznimi sredstvi.Text of the Convention. Trinajst let kasneje, leta 1950, je Mehika postala prva latinskoameriška država, ki je dokončala svoj del ceste.
Čeprav je zamisel o Panameriški magistrali nastala v Združenih državah in je posredno povezana z razcvetom ameriške avtomobilske industrije, pri signalizaciji ni bila označena nobena pot v Združenih državah (razen na Aljaski), še manj pa označena kot ameriški del Panameriške magistrale. Vendar pa je I-25 označena kot Panameriška magistrala v državah, kot sta Nova Mehika in Kolorado. Po navedbah zveznega ministrstva za promet je sistem meddržavnih cest odsek ceste Združenih držav. V Kanadi sploh ni označena. Velik del cest v Latinski Ameriki je na ameriško pobudo izrecno označen kot Panameriški (običajno Vía Panam ali Vía Panamericana).
Udeleže države
Severna panameriška magistrala poteka skozi devet držav, vključno s Srednjo Ameriko:
Kanada (CANAMEX koridor neuradno) Združene države Amerike (Interstate Highway System uradno) Mehika Gvatemala Salvador Honduras Nikaragva Kostarika Panama
Južna panameriška magistrala poteka skozi pet držav:
Kolumbija Ekvador Peru Čile Argentina
Pomembne veje povezujejo tudi s štirimi drugimi južnoameriškimi državami: Bolivija Brazilija Paragvaj Urugvaj
Severni del
Aljaska in Kanada Aljaška cesta skozi Aljasko, Yukon in Britansko Kolumbijo se običajno šteje za dejanski severni podaljšek Panameriške magistrale, tako kot Dalton Highway na Aljaski. V Kanadi nobena cesta ni bila uradno označena kot Panameriška magistrala. Nacionalni cestni sistem, ki vključuje, a ni omejen na transkanadsko cesto, je edini uradni medprovinčni cestni sistem v državi. Vendar je več kanadskih cest naravni podaljšek več ključnih ameriških cest, ki segajo do meje med Kanado in ZDA. Cesta Britanske Kolumbije 97 in cesta 2 do Alberte se začneta tam, kjer se konča južni konec ceste na Aljaski. Cesta 97 postane ameriška cesta 97 na meji med Kanado in ZDA. Cesta Britanske Kolumbije 99 zagotavlja alternativno pot od ceste 97 severno od Cache Creeka; teče skozi Whistler in Vancouver, preden se konča na kanadsko-ameriški meji na severnem koncu Interstate 5 v zvezni državi Washington, začetek uradne vseameriške poti južno od Britanske Kolumbije. Medtem poteka cesta Alberta 2 proti jugu in vzhodu do ceste Alberta 3, ki vodi v Lethbridge, nato pa proti jugu po cesti Alberta 4 do meje med Kanado in ZDA, kjer postane Interstate 15 v Montani. To je prvi uradni odsek Panameriške magistrale južno od Alberte, ki sta tudi del koridorja CANAMEX.
Nadaljevanje v Združenih državah Amerike Leta 1966 je ameriška zvezna uprava za ceste določila celoten meddržavni cestni sistem kot del pan-ameriškega cestnega sistema,American Automobile Association, American Motorist, c. 1974New Mexico State Highway and Transportation Department, State of New Mexico Memorial Designations and Dedications of Highways, Structures and Buildings , 2007, p. 14 vendar to ni bilo izraženo v nobeni uradni meddržavni signalizaciji. Med številnimi cestami, ki sestavljajo ta zelo obsežen sistem, jih je nekaj opaznih zaradi svoje pretežno usmerjenosti sever–jug in povezav z glavno mehiško potjo in njenimi odcepi ter s ključnimi potmi v Kanadi, ki se povezujejo s cestami Aljaske.
Ceste so naslednje: Interstate 5 poteka severno od San Diega v Kaliforniji do mesta Blaine v Washingtonu, nato pa se posredno poveže s cesto Britanske Kolumbije 99 severno od meje med Kanado in ZDA. Tehnično neposredno povezavo med isto meddržavno cesto in ameriškim sistemom Route 97 je mogoče najti v bližini Weeda v Kaliforniji. Ameriška cesta 97 teče od tega križišča proti severovzhodu in nato proti severu skozi Oregon in Washington ter na meji s Kanado postane cesta BC 97. Interstate 15 povezuje San Diego s cesto Alberta 2, ki na koncu prečka Britansko Kolumbijo in se konča na južnem koncu ceste Alaska. Interstate 8 zagotavlja povezavo vzhod–zahod od San Diega do Interstate 10 blizu Phoenixa v Arizoni. Slednja se nadaljuje do Tucsona in se povezuje z Interstate 19, ki postane odcep Panameriške magistrale skozi Mehiko na mejnem prehodu Nogales. Interstate 25 poteka severno od Interstate 10 v Las Cruces, Nova Mehika, do Interstate 90 v Wyomingu. Ta pot nima neposrednega podaljška v Kanado, temveč je posredno povezana z meddržavno cesto 15. Cesta 25 v Albuquerqueju v Novi Mehiki je bila imenovana Pan-ameriška cesta kot podaljšek ceste 45, mehiške odcepa, ki povezuje El Paso z prvotna pot ob cesti 85 severno od Ciudad de Mexico. Ta del I-25 v veliki meri sledi zgodovinskemu Camino Realu in tako služi kulturno pomembnemu delu panameriškega sistema. Tako kot I-15 je celotna pot Interstate 25 uradno nadaljevanje proti severu proti Alberti, kjer Highway 2 zagotavlja neposredno, a neuradno kanadsko povezavo s cesto Alaska. Interstate 35 je severno nadaljevanje prvotne Panameriške magistrale, ki sledi mehiški zvezni cesti 85. Razteza se od Lareda v Teksasu do meje med Kanado in ZDA severno od Dulutha v Minnesoti, z odcepom Interstate 29, ki vodi dlje proti zahodu proti Winnipeg, Manitoba. Odsek Interstate 35 v San Antoniu v Teksasu domačini imenujejo Pan Am Expressway. I-35 je severno nadaljevanje mehiške ceste 85, prvotne uradne mehiške poti, ki se konča v Duluthu v Minnesoti, kjer se državna cesta Minnesote 61 nadaljuje do kanadsko-ameriške meje blizu Thunder Baya v Ontariu. Transkanadska cesta zagotavlja povezavo od Winnipega in Thunder Baya do Alberte in Aljaske, vendar uradno ni del Panameriške magistrale. Dodatna pot, ki je le delno dokončana, je Interstate 69, ki bo sčasoma potekala severovzhodno od istega mejnega prehoda Laredo do koridorja Windsor-Quebec City v Kanadi, kjer pot postane neuradna.
Sorodne severnoameriške ceste Več severnoameriških poti ima imena, ki se neposredno ne nanašajo na Panameriško magistralo, deloma zato, ker nekateri odseki sledijo cestam, ki ne ustrezajo standardom polne avtoceste.
Koridor CANAMEX poteka od Ciudad de Mexico do zahodnih Združenih držav od Arizone do Montane in se nadaljuje proti severu v zahodno Kanado. Čeprav nima uradnega statusa Panameriške magistrale v Kanadi, je to edina uradna severnoameriška cesta, ki poteka skozi Kanado, ZDA in Mehiko ter povezuje Aljaško cesto s Panameriško magistralo v Ciudad de Mexicu. Za razliko od ustreznih panameriških poti na jugozahodu Amerike, cesta Canamex obide San Diego z uporabo več nemeddržavnih cest, da zagotovi bližnjico od I-15 v Las Vegasu, Nevada do I-10 v Phoenixu, Arizona za promet, ki dostopa do I-15 od mejnega prehoda Nogales. Cesta CanAm sledi cesti Interstate 25 od El Pasa do ameriške ceste 85 severno od Denverja v Koloradu, nato pa se nadaljuje v kanadsko provinco Saskatchewan in sledi delom provincialnih cest 35, 39, 6, 3 in 2 zaporedoma, preden se konča pri La Rongeu. Ta pot je bila prvič predlagana v 1920-ih, vendar ni bila nikoli ustrezno promovirana ali razvita. Odsek CanAm v južnem Saskatchewanu se je poslabšal do te mere, da ni več asfaltirana cesta. Oznaka NAFTA Superhighway je bila neuradno uporabljena v povezavi z meddržavno cesto 35 od Lareda v Teksasu do kanadske meje; tam se zniža na pot brez ceste, ki se konča v Thunder Bayu v Ontariu. Odcep sledi Interstate 29 do meje, kjer se tudi zniža na glavno cesto, ki se razteza do Winnipega v Manitobi. Cesta NAFTA včasih neuradno vključuje Interstate 69, ki je večinoma dokončana od zahodnega Kentuckyja do kanadsko-ameriške meje v Port Huronu v Michiganu. V Kanadi se cesta Ontario 402 in druge ceste v koridorju Windsor-Quebec lahko štejejo za severovzhodni podaljšek te različice superhitre ceste NAFTA. Na jugozahodu, od zahodnega Kentuckyja do mehiške meje, še ni dokončana nobena cesta. Do dokončanja I-69 glavne cestne povezave z Mehiko sledijo delom ameriških poti 45 in 51 od Kentuckyja do zahodnega Tennesseeja, I-155 do Missourija, delom meddržavnih cest 55 in 40 od Missourija do Arkansasa in I-30 do Teksaški odsek I-35, ki se nadaljuje do mehiške meje pri Laredu v Teksasu. Odsek I-69, ki naj bi bil dokončan južno od Kentuckyja, naj bi se sčasoma nadaljeval proti jugozahodu do obale Teksaškega zaliva. Imel bo odcep, ki se bo povezoval s prvotno Panameriško potjo skozi Mehiko do Lareda, in dodatne veje, ki segajo do mehiških odcepov, ki prečkajo mejo pri Pharru v Teksasu in Brownsvillu v Teksasu.
Mehika