Kitajska je zelo fizično raznolika. V grobem jo delimo na Nizko Kitajsko in Visoko Kitajsko. Na vzhodu in ob južni obali države ter velikih rekah so obsežne rodovitne nižine in vznožja. So lokacija večine kitajske kmetijske proizvodnje in človeškega prebivalstva. Južna območja države (južno od reke Jangce) sestavljajo hribovit in gorat teren. Na zahodu in severu države prevladujejo potopljene kotline (kot sta Gobi in Takla Makan), valovite planote in visoki masivi. Obsega del najvišje planote na svetu, Tibetanske planote, in ima veliko manjši kmetijski potencial in prebivalstvo.
Tradicionalno se je kitajsko prebivalstvo osredotočalo na osrednjo kitajsko nižino in se usmerilo na svoj ogromen kopenski trg ter se razvijalo kot imperialna sila, katere središče je ležalo v srednjem in spodnjem toku Rumene reke na severnih nižinah. 18.000 km obale se je v veliki meri uporabljalo za izvozno usmerjeno trgovino, zaradi česar so obalne province postale vodilno gospodarsko središče.
Ljudska republika Kitajska ima površino približno 9.600.000 km². Natančno ozemlje je včasih sporno zaradi mejnih sporov, predvsem glede Tajvana, Aksai Čina, Trans-Karakoramskega trakta in Južnega Tibeta. Območje Ljudske republike Kitajske je 9.596.960 km² glede na CIA The World Factbook. Je tretja ali četrta največja država na svetu in je nekoliko večja ali nekoliko manjša od ZDA, odvisno od tega, kako se meri površina Združenih držav. Obe državi sta manjši od Rusije in Kanade ter večji od Brazilije.
Fizična geografija Splošno
Kitajska vlada je topografijo Kitajske razdelila na pet homogenih fizičnih makroregij, in sicer vzhodno Kitajsko (razdeljeno na severovzhodno nižino, severno nižino in južno gričevje), Šindžjang-Mongolijo in Tibetansko višavje. Raznolika je z zasneženimi gorami, globokimi rečnimi dolinami, širokimi kotlinami, visokimi planotami, valovitimi ravnicami, terasastimi griči, peščenimi sipinami s številnimi drugimi geografskimi značilnostmi in drugimi oblikami reliefa, ki so prisotne v neštetih različicah. Na splošno je zemljišče visoko na zahodu in se spušča do vzhodne obale. Gore (33 %), planote (26 %) in hribi (10 %) predstavljajo skoraj 70 % površine države. Večina obdelovalne zemlje in prebivalstva v državi leži v nižinah (12 %) in kotlinah (19 %), čeprav so nekatere največje kotline polne puščav. Razgiban teren države predstavlja težave pri gradnji kopenske prometne infrastrukture in zahteva obsežno terasiranje za vzdrževanje kmetijstva, vendar je ugodno za razvoj gozdarstva, mineralnih in vodnih virov ter turizma.
Vzhodna Kitajska Severovzhodna nižina Severovzhodno od Šanhaiguana se ozek odsek ravnega obalnega zemljišča odpre v prostrano Severovzhodno kitajsko nižino. Ravnine se razprostirajo proti severu do krone 'kitajskega petelina', blizu mesta, kjer se stekata gorovji Veliki in Mali Hingan. Gorovje Čangbai na vzhodu ločuje Kitajsko od Korejskega polotoka.
Severna ravnica Gorovje Taihang tvori zahodno stran trikotne Severnokitajske nižine. Drugi dve strani sta pacifiška obala na vzhodu in reka Jangce na jugozahodu. Oglišča tega trikotnika so Peking na severu, Šanghaj na jugovzhodu in Jičang na jugozahodu. Ta aluvialna nižina, ki jo napajata Rumena reka in Jangce, je ena najbolj gosto poseljenih regij Kitajske. Edine gore v nižini so Taišan v Šandongu in gore Dabie v Anhuiju.
Peking, na severni konici Severnokitajske nižine, je zaščiten s stičiščem gorovja Taihang in Jan. Severneje so bolj suha travišča Notranje Mongolske planote, ki so tradicionalno dom pastirjev. Na jugu so kmetijske regije, kjer tradicionalno živi stalno prebivalstvo. Veliki kitajski zid je bil zgrajen čez gore, ki označujejo južni rob Notranje Mongolske planote. Obzidje iz obdobja Ming poteka več kot 2000 km od vzhoda proti zahodu od Šanhaiguana na bohajski obali do Heši koridorja v Gansuju.
Jug (hribi)
Vzhodno od Tibetanske planote se globoko nagubane gore razprostirajo proti Sečuanski kotlini, ki je obdana z gorami z 1000–3000 m nadmorske višine. Dno kotline ima povprečno nadmorsko višino 500 m in je dom enega najbolj gosto obdelanih in poseljenih območij Kitajske. Sečuansko kotlino na severu omejuje vzhodno nadaljevanje gorovja Kunlun, Činling in Dabašan. Pogorji Činling in Dabašan tvorita glavno ločnico sever-jug čez ožjo Kitajsko, tradicionalno osrednje območje Kitajske. Jugovzhodno od Tibetanske planote in južno od Sečuanske kotline je planota Junan-Guidžou, ki zavzema večji del jugozahodne Kitajske. Ta planota s povprečno nadmorsko višino 2000 m je znana po apnenčasto kraški pokrajini.
Južno od Jangceja je pokrajina bolj razgibana. Tako kot provinca Šanši na severu imata tudi Hunan in Džiangši provinčno jedro v porečju, ki je obdano z gorami. Pogorje Vuling ločuje Guidžou od Hunana. Luošiao in Džingang delita Hunan od Džjangšija, ki ga od Fudžiana ločuje gorovje Vuji. Jugovzhodne obalne province, Džedžjang, Fudžian in Guangdong, imajo razgibane obale z žepi nižinske in gorate notranjosti. Nanling, vzhodno-zahodna gorska veriga čez severni Guangdong, ločuje Hunan in Džjangši od Guangdonga.
Šindžjang-Mongolija Severozahodno od Tibetanske planote, med severnim pobočjem Kunluna in južnim pobočjem Tianšana, je velika Tarimska kotlina v Šindžjangu, ki vsebuje puščavo Takla Makan. Tarimska kotlina, največja na Kitajskem, meri 1500 km od vzhoda proti zahodu in 600 km od severa proti jugu na svojih najširših delih. Povprečna nadmorska višina v kotlini je 1000 m. Na vzhodu se kotlina spusti v depresijo Hami-Turpan v vzhodnem Šindžjangu, kjer je posušeno dno jezera Ajding, na −154 m pod morsko gladino, najnižja točka na površju Kitajske in tretja najnižja na svetu. S temperaturami, ki so dosegle 49,6 stopinj C, je dno jezera eno najbolj vročih krajev na Kitajskem. Severno od Tjanšana je drugo veliko porečje Šindžjanga, Džungarija, ki vsebuje puščavo Gurbantüngüt. Kotlino Džungarija na severu obdaja Altajsko gorovje, ki ločuje Šindžjang od Rusije in Mongolije.
Severovzhodno od Tibetanske planote se gorovji Altun Šan in Čilian odcepi od Kunluna in ustvarja vzporedno gorovje, ki teče vzhod-zahod. Vmes v severnem Činghaiju je Čajdamska kotlina z nadmorsko višino 2600–3000 m ter številnimi brakičnimi in slanimi jezeri. Severno od Čiliana je Heši koridor, naravni prehod med Šindžjangom in ožjo Kitajsko, ki je bil del starodavne Svilne poti in ga prečkajo sodobne avtoceste in železniške proge do Šindžjanga. Severneje se notranja mongolska planota, med 900–1500 m nadmorske višine, loči proti severu hrbtenice Kitajske in postane pogorje Veliki Hingan na severovzhodu Kitajske.
Med Činlingom in notranjo mongolsko planoto je puhlična planota, največja te vrste na svetu, ki pokriva 650.000 km² v Šanšiju, delih province Gansu ter nekaterih delih avtonomne regije Ningšja-Hui. Planota je visoka 1000–1500 m in je napolnjena s puhlico, rumenkasto, rahlo prstjo, ki jo veter zlahka prenaša. Erodirani puhlični mulj daje Rumeni reki barvo in ime. Puhlično planoto na vzhodu omejuje gora Luliang v Šanšiju, ki ima ozko kotlino, ki teče od severa proti jugu vzdolž reke Fen. Bolj vzhodno so gore Taihang v Hebeju, prevladujoča topografska značilnost severne Kitajske.
Višavje Najvišje gore na svetu Karakorum, Pamir in Tjanšan ločujejo Kitajsko od južne in srednje Azije. Enajst od sedemnajstih najvišjih gorskih vrhov na Zemlji je na zahodnih mejah Kitajske. Med njimi sta najvišji vrh na svetu Mount Everest (8848 m) v Himalaji na meji z Nepalom in drugi najvišji vrh na svetu K2 (8611 m) na meji s Pakistanom. S teh visokih višin na zahodu se dežela stopničasto spušča kot terasa.
Severno od Himalaje in vzhodno od Karakoruma/Pamirja je prostrana Tibetanska planota. Je največja in najvišja planota na svetu, zato je neuradno znana tudi kot 'streha sveta'. Njena povprečna višina je 4000 metrov nad morsko gladino. Njena površina je 2,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je nekaj več kot četrtina celotne površine Kitajske. Na severu je planota obrobljena z gorovjem Kunlun, ki se razteza proti vzhodu od stičišča Pamirja, Karakoruma in Tjanšana.
Najvišji gorski vrhovi Poleg Mt. Everesta in K2 je ostalih 9 od 17 najvišjih vrhov na svetu na zahodnih mejah Kitajske: Lhotse (8516 m, 4. najvišji), Makalu (8485 m, 5.), Čo Oju (8188 m, 6.), Gjačung Kang (7952 m, 15.) Himalaje na meji z Nepalom in Gašerbrum I (8080 m, 11.), Broad Peak (8051 m, 12.), Gašerbrum II (8035 m, 13.), Gašerbrum III (7946 m, 16.) in Gašerbrum IV (7932 m, 17.) v Karakorumu na meji s Pakistanom. Najvišji vrh v celoti znotraj Kitajske je Šišapangma (8013 m, 14.) tibetanske Himalaje v okrožju Njalam avtonomne regije Tibet. Skupno je 9 od 14 svetovnih gorskih vrhov, višjih od 8000 m, v ali na meji Kitajske. Drug pomemben himalajski vrh na Kitajskem je Namčabarva (7782 m, 28.), blizu velikega ovinka reke Yarlung Tsangpo (zgornja Brahmaputra) v vzhodnem Tibetu in velja za vzhodno sidro Himalaje.
Zunaj Himalaje in Karakoruma so najvišji vrhovi Kitajske Kongur Tagh (7649 m, 37.) in Muztagh Ata (7546 m, 43.) v Pamirju v zahodnem Šindžjangu, Gonga Šan (7556 m, 41.) v Velikih snežnih gorah zahodnega Sečuana ; in Tömür Šan (7439 m, 60.), najvišji vrh Tjanšana, na meji s Kirgizistanom.
Reke
Kitajska je imela prvotno ocenjeno število 50.000 rek. Vendar pa je zaradi statističnih odstopanj, izgube vode in prsti ter podnebnih sprememb trenutno ocenjenih le še 22.000 rek. Reke na Kitajskem imajo skupno dolžino 420.000 kilometrov. 1.500 jih ima porečje, ki presega 1000 kvadratnih kilometrov. Večina rek teče od zahoda proti vzhodu v Tihi ocean. Jangce (Chang Jiang) izvira v Tibetu, teče skozi osrednjo Kitajsko in se blizu Šanghaja izlije v Vzhodnokitajsko morje. Jangce je dolga 6300 kilometrov in ima porečje 1,8 milijona kvadratnih kilometrov. Je tretja najdaljša reka na svetu, takoj za Amazonko in Nilom. Druga najdaljša reka na Kitajskem je Huáng Hé (, Rumena reka). Izvira v Tibetu in krožno potuje 5464 kilometrov skozi severno Kitajsko, izliva se v zaliv Bo Hai na severni obali province Šandong. Ima porečje 752.000 kvadratnih kilometrov. Heilongdžjang ( ali Reka črnega zmaja) teče 3101 kilometrov na severovzhodu Kitajske in dodatnih 1249 kilometrov v Rusiji, kjer je znana kot Amur. Najdaljša reka v južni Kitajski je Džudžjang (, Biserna reka), ki meri 2214 kilometrov. Skupaj s tremi pritoki, rekami Ši (zahod), Dong (vzhod) in Bei (sever), tvori delto Biserne reke v bližini Guangdžova, Džuhaia, Makava in Hong Konga. Druge večje reke so Liaohe na severovzhodu, Haihe na severu, Čiantang na vzhodu in Lancang na jugozahodu.
Notranja drenaža, ki vključuje gorske kotline na severu in severovzhodu, predstavlja 40 % celotnega drenažnega območja države. Številne reke in potoki se izlivajo v jezera ali pa se zmanjšajo v puščavi. Nekatere se uporabljajo za namakanje.
Kitajske teritorialne vode so predvsem robna morja zahodnega Tihega oceana. Te vode ležijo na razčlenjeni obali celine in približno 5000 otokov. Rumeno morje, Vzhodnokitajsko morje in Južnokitajsko morje so robna morja Tihega oceana. Več kot polovica obale, pretežno na jugu, je skalnata; večina preostanka je peščena. Zaliv Hangdžov v grobem deli obe vrsti obale.
Severna ravnina V severnokitajski nižini je gladina reke strma, kjer se reka nadaljuje čez delto, prenaša velik tovor peska in blata, ki se odlaga na ravno nižino. Tok je omogočen z umetnimi nasipi. Posledično reka teče po dvignjenem grebenu petdeset metrov nad ravnino. Vodenje, poplave in spremembe strug so se ponavljale skozi stoletja. Tradicionalno so vladarje ocenjevali po njihovi zaskrbljenosti ali brezbrižnosti za ohranitev nasipov. V moderni dobi je Kitajska sprejela obsežne ukrepe za nadzor in ohranitev poplav.