thumb|400px|right|Pozno obdobje pomladi in jeseni (5. stoletje pr. n. št.) pred razpadom Džina in premikom Čina v Sečuan; Vej na tem zemljevidu je država, ki je nastala po razdelitvi Džina, in ne dinastija Vej
Obdobje pomladi in jeseni je bilo obdobje v kitajski zgodovini od približno 770 do 481 pr. n. št. (ali pozneje), ki približno ustreza prvi polovici obdobja Vzhodnega Džova. Ime obdobja izhaja iz Letopisov pomladi in jeseni, kronike države Lu med letoma 722 in 481 pr. n. št., ki jo izročilo povezuje s Konfucijem (551–479 pr. n. št.). V tem obdobju se je kraljeva oblast nad različnimi lokalnimi državami zmanjšala. Regionalna gospoda je postajala vedno bolj avtonomna, se pogajala o lastnih zavezništvih, vodila medsebojne vojne in kljubovala kraljevemu dvoru v Luojiju. Za konec obdobja pomladi in jeseni ter začetek obdobja vojskujočih se držav se običajno šteje postopna delitev Jina, ene najmočnejših držav Vzhodnega Džova.
Ozadje thumb|250px|Usnjen konjski oklep, najden v grobnici markiza Jija iz Dzenga, 5. stoletje pr. n. št. Leta 771 pr. n. št. je invazija Čuanrongov v koaliciji z državama Dzeng in Šen uničila prestolnico Zahodnega Džova Haodžing, ubila kralja Jova in za kralja v vzhodni prestolnici Luoji (雒邑) postavila kronskega princa Jidžuja. Dogodek je pomenil začetek obdobja Vzhodnega Džova, razdeljenega na obdobje pomladi in jeseni ter obdobje vojskujočih se držav. V prvem obdobju je kitajski fevdalni sistem fengdžjan (封建) postal večinoma nepomemben. Dvor Džova, ki je izgubil svojo domovino v regiji Guandžong, je imel nominalno oblast, v resnici pa je imel oblast in nadzor le nad majhno kraljevo domeno s središčem v Luojiju. V zgodnjem delu obdobja dinastije Džov so fevde dobili kraljevi sorodniki in generali, da bi se ohranila oblast Džova nad ogromnim ozemljem. Ko je moč kraljev usahnila, so ti fevdi postajali vse bolj neodvisne države.
Najpomembnejše države, kasneje znane kot dvanajst vazalov, so se zbirale na rednih konferencah, kjer so odločale o pomembnih zadevah, kot so vojaške ekspedicije proti tujim ljudstvom ali proti užaljenim plemičem. Na teh konferencah je bil včasih eden od vazalov razglašen za hegemona (kitajsko 伯, pinjin bó, pozneje kitajsko 霸, pinjin bà).
V nadaljevanju obdobja so večje in močnejše države pripojile manjše ali zahtevale oblast nad njimi. Do 6. stoletja pr. n. št. je večina majhnih držav izginila in na Kitajskem je prevladovalo samo nekaj velikih in močnih kneževin. Nekatere južne države, kot sta bili Ču in Vu, so zahtevale neodvisnost od Džova in se začele spopadati.
Sredi meddržavnih spopadov za oblast so se širili tudi notranji konflikti: znotraj Džina se je med seboj vojskovalo šest elitnih posestniških družin, v Čiju so se politični sovražniki lotili odstranitve družine Čen, legitimnost vladarjev pa so v državljanskih vojnah v Činu in Čuju pogosto izpodbijali različni kraljevi družinski člani. Ko so se ti močni lokalni vladarji trdno uveljavili znotraj svojih domen, se je leta 403 pr. n. št. začelo obdobje vojskujočih se držav, v katerem so si ozemlje Vzhodnega Džova razdelike tri preostale elitne družine - Džao, Vej in Han.
Zgodnje obdobje (771-685 pr. n. št.) Selitev dvora na vzhod (771 pr. n. št.) thumb|200px|Bronasta stavba in zabavljači, obdobje pomladi in jeseni
Potem ko so markiz Šen in barbari Čuanrongi oplenili prestolnico Džova, je dinastija svojo prestolnico preselila iz opustošenega Dongdžova v Haodžing v dolini Rumene reke. Dinastija je bila zdaj bliže svojim glavnim podpornikom, zlasti Džinu in Džengu. Kraljeva družina Džov je imela precej šibko oblast in se je za zaščito zanašala na vladarje teh vazalnih držav, zlasti med begom v vzhodno prestolnico. V Čengdžovu so princa Jidžuja njegovi podporniki okronali za kralja Pinga.
Domena Džova se je močno zmanjšala na Čengdžov in bližnja območja. Dvor ni več mogel vzdržavati šestih divizij vojakov, zato so morali kralji Džova za obrambo pred napadi od zunaj in reševanje notranjih bojev za oblast zaprositi za pomoč močne vazalne države. Dvor ni nikoli več pridobil svoje nekdanje moči in kralj je postal figura regionalnih držav in obredni vodja templja prednikov klana Dži. Obdržal je nebeški mandat, a je imel le naslov in malo dejanske moči.
Z upadom moči Džova je bilo porečje Rumene reke razdeljeno na stotine majhnih avtonomnih držav, od katerih je bila večina sestavljena iz enega samega mesta. Peščica držav je imela več mest, zlasti tiste na obrobju, in moč in priložnost za širitev. V kronikah tistega obdobja je omenjenih skupno 148 držav, od katerih so 128 držav do konca obdobja absorbirale štiri največje države.
Kmalu po selitvi kraljevega dvora v Čengdžov je nastal hierarhični sistem zavezništva, v katerem ke kralj Džova voditelju države z najmočnejšo vojsko podelil naslov hegemona (霸). Hegemon je bil dolžan zaščititi šibkejše države Džova in kraljevino Džov pred vsiljivimi tujimi ljudstvi, zlasti Severnemu Diju, Južnemu Manu, Vzhodnemu Jiju in Zahodnemu Rongu. V tem političnem okviru se je ohranil sistem fengdžjan, vendar so meddržavni in znotrajdržavni konflikti pogosto privedli do zmanjšanja spoštovanja klanskih običajev, spoštovanja družine Dži in solidarnosti z drugimi ljudstvi Džova. Kraljev prestiž je legitimiral vojaške voditelje držav in pomagal mobilizirati kolektivno obrambo ozemlja Džova pred "barbari".
V naslednjih dveh stoletjih so se za nadoblast borile štiri najmočnejše države – Čin, Džin, Či in Ču. Te države z več mesti so pogosto uporabljale pretvezo pomoči in zaščite, da bi posredovale in pridobile suverenost nad manjšimi državami. Med tem hitrim širjenjem so se meddržavni odnosi stalno menjavali – na nižji ravni z vojskovanjem in na višji ravni z zapleteno diplomacijo.
Džengovi spori z dvorom (722–685 pr. n. št.) Leta 722 pr. n. št. Se je na prestol povzpel vojvoda Jin iz Luja. Tega leta se je začela pisati uradna kronika, znana kot Letopisi pomladi in jeseni, ki je skupaj z njenimi komentarji standardni vir podatkov za obdobje pomladi in jeseni. Znano je, da so ustrezne kronike obstajale tudi v drugih državah, vendar so bile vse razen kronike Luja izgubljene.
Leta 717 pr. n. št. je vojvoda Dženg iz Džuanga odšel v prestolnico na sprejem h kralju Huanu. Med srečanjem je vojvoda menil, da z njim niso ravnali dovolj spoštljivo in po bontonu, glede na to, da je bil glavni zaščitnik prestolnice. Leta 715 pr. n. št. se je Dženg zapletel v spor z Lujem tudi glede polj Šu. Kralj je polja namenil izključno za proizvodnjo kraljevih daril za sveto goro Taj Šan, Dženg pa je nanje gledal kot na vsa druga polja, kar je za dvor pomeniko žalitev.
Do leta 707 pr. n. št. so se odnosi tako zaostrili, da je kralj sprožil kazensko ekspedicijo proti Džengu. Vojvoda je izvedel protinapad na ozemlje Džova, premagal kraljeve sile v bitki pri Šugeju in ranil samega kralja. Dženg je bil prvi vazal, ki je odkrito kljuboval kralju, s čimer je začel stoletna vojskovanja brez spoštovanja starih tradicij, značilnih za to obdobje. Izkazovanje Džengove vojaške moči je bilo učinkovito, dokler težave z nasledstvom po njegovi smrti leta 701 niso oslabile njegove države.
Leta 692 pr. n. št. je prišlo do neuspelega poskusa atentata na kralja Džuanga, ki so ga orkestrirali zarotniki na dvoru.
Pet hegemonov (685–591 pr. n. št.) Hegemonija Čija (685–643 pr. n. št.) thumb|350px|Ozemlje petih hegemonov v obdobju pomladi in jeseni thumb|250px|Ščiti iz grobnice v Zahodnem Guoju
Prvi hegemon je bil vojvoda Huan iz Čija (vladal 685–643 pr. n. št.). S pomočjo svojega predsednika vlade Guan Džonga je reformiral Či, da bi centraliziral svojo oblast. Država je bila razdeljena na 15 okrajev (縣). Po pet okrajev so upravljali vojvoda in dva višja ministra. Vojaške funkcije so bile združene s civilnimi. Te in z njimi povezane reforme so državi, ki je že bila močna zaradi nadzora trgovskih križišč, zagotovile večjo sposobnost mobilizacije virov kot v drugim, bolj ohlapno organiziranim državam.
Do leta 667 pr. n. št. je Či jasno pokazal svojo gospodarsko in vojaško prevlado in vojvoda Huan je zbral voditelje Lua, Songa, Čena in Dženga, ki so ga izvolili za svojega voditelja. Kmalu zatem mu je kralj Hui iz Džova podelil naziv bà (hegemon), s čimer mu je podelil tudi kraljeva pooblastila v vojaških zadevah. Pomembna podlaga za utemeljitev Čijeve prevlade nad drugimi državami je bila načelo 'Časti kralja in izženi barbare' (尊王攘夷, zun wang rang yi). Podobna je bila tudi vloga kasnejših hegemonov: bili so primarni branilci in podporniki nominalne oblasti Džova in obstoječega reda. V prvih enajstih letih svoje hegemonije je vojvoda Huan posegel v boj za oblast v Luju, zaščitil državo Jan pred vdorom nomadov Zahodnih Rongov, pregnal nomade severnega Dija po njihovih vdorih v Vej in Šing ter ljudem zagotovil živila in zaščitne garnizije in vodil združeno vojsko osmih držav, da bi osvojili Caj in s tem preprečili širjenje Čuja proti severu.
Po Huanovi smrti leta 643 pr. n. št. se je za njegov prestol potegovalo pet njegovih sinov. Notranji spopadi so tako oslabili Či, da ni več veljala za hegemona. Naslednjih skoraj deset let ni imel noben vladar naslova hegemona.
thumb|left|Urbanizacija v obdobju pomladi in jeseni
Hegemonija Songa (643-637 pr. n. št.) Po propadu Čija je položaj hegemona poskušal pridobiti vojvoda Šjang iz Songa, morda zato, da bi obudil dinastijo Šang, iz katere je izhajal Song. Skliceval je mirovne konference v enakem slogu kot Či in izvajal agresivne vojaške akcije proti svojim tekmecem. Ambicije vojvode Šjanga so se končale, ko je v nasprotju z nasveti svojega osebja napadel veliko večjo državo Ču. Sile Songa so bile leta 638 pr. n. št. poražene v bitki pri Hongu (泓), sam vojvoda pa je naslednje leto umrl zaradi poškodbe, ki jo je utrpel v bitki. Po Šjangovi smrti so njegovi nasledniki uvedli skromnejšo zunanjo politiko, ki je bolj ustrezala majhnosti njihove države.
Kralj Džova vojvode Šjanga nikoli ni uradno priznal za hegemona, zato ga nekateri viri ne navajajo kot enega od petih hegemonov.
Hegemonija Džina (636-628 pr. n. št.) Ko je po dolgem izgnanstvu leta 636 pr. n. št. prišel na oblast v Džinu vojvoda Ven, je izkoristil reforme svojega očeta, vojvode Šjana (vladal 676–651 pr. n. št.), ki je centraliziral državo in pobil vse sorodnike, ki bi lahko ogrozili njegovo oblast. Osvojil je šestnajst manjših držav in absorbiral nekaj ljudstev, da je Džin postal veliko močnejši, kot je bil prej. Ko je vojvoda Ven leta 635 pr. n. št. pomagal kralju Šjangu v boju za nasledstvo, mu je kralj podelil strateško dragoceno ozemlje v bližini mesta Čengdžov.
Vojvoda Ven je nato uporabil svojo rastočo moč in jo skupaj Čijem, Činom in Songom usmeril proti Čuju, ki je po smrti vojvode Huana začel pogledovati po ozemlju na severu. Po odločilnem porazu Čuja v bitki pri Čengpuju leta 632 pr. n. št. je bila zvestoba vojvode Vena kralju Džova nagrajena na meddržavni konferenci, ko mu je kralj Šjang podelil naziv hegemona (bà).
Po smrti vojvode Vena leta 628 pr. n. št. so se naraščajoče napetosti pokazale v meddržavnem nasilju, ki je manjše države, zlasti tiste na meji med Džinom in Čujem, spremenilo v prizorišča nenehnih vojn. Či in Čin sta se zapletla tudi v številne spopade z Džinom in njegovimi zavezniki, da bi okrepila lastno moč.
Hegemonija Čina (628-621 pr. n. št.)
Vojvoda Mu iz Čina se je povzpel na prestol leta 659 pr. n. št. in sklenil zavezništvo z Džinom tako, da je svojo hčer poročil z vojvodo Venom. Leta 624 pr. n. št. je vzpostavil hegemonijo nad zahodnimi barbari Rongi in postal najmočnejši gospod tistega časa. Vojvoda Mu ni sklenil nobenega zavezništva z drugimi državami, niti ga je kralj uradno priznal za hegemona, zato ga kot enega od petih hegemonov ne sprejemajo vsi viri.
Hegemonija Čuja (613-591 pr. n. št.)