Zahodni turški kaganat

Zahodni turški kaganat () ali Onok ()V. Thomsen, Turcica, str. 4–17. je bil turški kaganat v Evraziji, ustanovljen kot posledica vojn na začetku 7. stoletja (593–603) in razpadu Prvega turškega kaganata, ki ga je na začetku 6. stoletja na Mongolski planoti ustanovil klan Ašina.

Celotna zveza plemen se je imenovala Onok (Deset puščic). Po zapisih v kitajskih virih so bili Zahodni Turki organizirani v deset skupin.Christopher I. Beckwith (1993). The Tibetan Empire in Central Asia: A History of the Struggle for Great Power Among Tibetans, Turks, Arabs and Chinese During the Early Middle Ages, str. 209.

Kaganat je imel poletno prestolnico Nevekat in glavno prestolnico Sujab. Obe sta bili v dolini reke Čui v Kirgizistanu, vzhodno od Biškeka. Tong jabgu kaganova poletna prestolnica je bila blizu Taškenta, zimska pa Sujab.

Zahodni turški kaganat si je leta 657 podredila dinastija Tang. Njen vazal je ostal do leta 742, ko je dokončno propadel. Na zahodu je razpad Zahodnega turškega kaganata sprožil vzpon turškega Hazarskega kaganata (okoli 650–969).

Zgodovina Prvi turški kaganat je ustanovil Bumin kagan leta 552 na Mongolski planoti. Kaganat se je hitro razširil proti zahodu proti Kaspijskemu jezeru. Po 35 letih (618–630) sta bili zahodna in vzhodna polovica kaganata skoraj neodvisni druga od druge.

Zahodni kaganat je dosegel vrhunec pod Tong jabgu kaganom (618–630). Po Tongovem umoru je prišlo do spopadov med frakcijama Dulujev in Nušibijev ter številnimi kratkoživimi kagani, pri čemer je bilo izgubljenega nekaj ozemlje. Leta 642 se je v notranje zadeve kaganata začela vmešavati rastoča dinastija Tang in ga v letih 657–659 uničila.

Širjenje proti zahodu (552–575) thumb|left|upright|Predstavnik Zahodnega turškega kaganata na sprejemu veleposlanikov pri kralju Varhumanu iz Samarkanda, Afrasiabske stenske slike, 7. stoletje

Gokturško in Mongolsko cesarstvo sta bili edini, ki sta vladali v vzhodni in srednji azijski stepi. Gokturško je bilo prvo, ki je imelo stike s tremi velikimi mestnimi civilizacijami: bizantinsko, perzijsko in kitajsko. Širjenje Gokturkov na ozemlje zahodno od sedanje Mongolije je slabo dokumentirano. Lev GumiljovCh III, IV. meni, da je Bumin prepustil zahod svojemu mlajšemu bratu Istemiju (553-575). Kampanja se je začela verjetno spomladi leta 554 in očitno naletela na malo odpora. Turki so zavzeli Semirečje in do leta 555 dosegli Aralsko jezero, verjetno na črti od spodnje Amu Darje preko Sir Darje severno od Taškenta do zahodne konice Tjanšana. Pred seboj so pregnali različna ljudstva: Hionite, Avare, Onogure in druge. Zdi se, da so se begunci zlili v Avare, ki so jih Gokturki leta 558 pregnali čez reko Volgo in ki so do leta 567 prečkali zahodno stepo in dosegli Panonsko nižino. Turki so se nato obrnili proti jugovzhodu.

V tem času so Heftaliti posedovali Tarimsko kotlino, Fergano, Sogdijo, Baktrijo in Merv, Perzijci pa so bili približno na njihovi sedanji meji. Kozrav I. je sklenil mir z Bizantinci in se obrnil proti Heftalitom. Boji so se začeli okoli leta 560.Datiranje je različno: 560–565 (Gumilyov,1967); 555 (Stark, 2008, Altturkenzeit,210); 557 (Iranica, Khosrow ii); 558–561 (Iranica.hephthalites); 557–563 (Baumer, Hist.Cent.Asia,2,174); 557–561 (Sinor,1990, Hist Inner Asia, 301; 560–563 (UNESCO, Hist.civs.c.a., iii,143); 562–565 (Christian, hist. russia, mongolia, c.a.,252); ok. 565 (Grousset, Empire Steppes, 1970, p82); 567 (Chavannes,1903, Documents, 236+229) Perzijci so leta 562 premagali Heftalite, Turki pa so zavzeli Taškent. Leta 565 so bili Heftaliti poraženi pri Karšiju in so se umaknili v Baktrijo, kjer so njihovi delci preživeli do arabskega osvajanja. Turki so na osvojenem ozemlju zahtevali plačevanje davka, ki se je prej plačeval Heftalitom. Ko so domačini to zavrnili, so Turki prečkali Amu Darjo in se nato premislili in umaknili. Leta 571 je bila vzdolž Amu Darje potegnjena meja. Perzijci so se nato razširili proti vzhodu v Afganistan, medtem ko so Turki pridobili trgovska mesta v Sogdiji in nadzor nad svilno cesto.

Okoli 567–576 so Turki osvojili ozemlje med Kaspijskim jezerom in Črnim morjem in leta 568 del Baktrije.

Pozno obdobje (575–630) Istemiju je sledil njegov sin Tardu (575–603), ki je okoli leta 581 posredoval v državljanski vojni v Vzhodnem kaganatu. Leta 588/589 so Turke v prvi perzijsko-turški vojni pri Heratu premagali Perzijci. V letih 599–603 je Tardu pridobil vzhodno polovico kaganata, vendar sta se po njegovi smrti obe polovici dokončno razdelili. Hešana kagana (603–611) je iz Džungarije pregnal in nato porazil Tardušev vnuk Šeguj (610–617), ki je osvojil Altaj, ponovno osvojil Taškent in vdrl v Ishfahan.

Jabguji Toharistana in turški šahi Njegov brat Tong jabgu kagan (618–630) je vladal od Tarimske kotline do Kaspijskega jezera in se je srečal s cesarjem Šuanzangom. Svoje može je poslal v boj proti Perzijcem južno od Kavkaza, svojega sina Tarduja pa v Afganistan, kjer je ustanovil dinastijo toharskih jabgujev (podkraljev), ki so postavljali svoje šahe vse do Indije.

V letu Tongove smrti je dinastija Tang porazila in priključila Vzhodni turški kaganat. Tonga je leta 630 s podporo Dulujev ubil njegov stric Kulug Sibir. Nušibiji so na prestol posadili Tongovega sina Si jabguja (631–633), vendar so se mu kmalu uprli in ustoličili Ašina Nišuja (633–634). Njemu je sledil njegov brat Išbara Tolis (634–638). Po sporu med Duluji in Nušibiji je na prestol prišel Jukuk šad, sin zadnjega kagana Vzhodnega kaganata.

Spor med turškima frakcijama je izkoristil cesar Taizong iz Tanga in ustoličil Irbis šeguja (642–651). Dinastija Tang je zahtevala del Tarimske kotline in si ga nato prilastila, dokler se ni vojna končala s Taizongovo smrtjo. Irbisa je strmoglavil Išbara kagan (651–658), ki je bil po približno šestih letih vojne poražen v bitki s Tangi pri reki Irtiš in ujet. Za njim je vladalo več marionetnih kaganov. V letih 679–719 je bila stara gokturška prestolnica Sujab ena od štirih garnizij Anšija. Dinastija Tang je nadzirala območje do An Lušanovega upora leta 756.

Pohodi Tanga proti Zahodnim Turkom (640–657)

Pohodi cesarstva Tang proti Zahodnemu turškemu kaganatu so bili niz vojaških pohodov sredi 7. stoletja. Zgodnji spopadi so bili posledica vmešavanja Tanga v rivalstvo med zahodnimi in vzhodnimi Turki, da bi oslabili ene in druge. Pod cesarjem Taizongom so se v zahodnih regijah dogajale akcije proti Gaočangu leta 640, Karasarju leta 644 in 648 ter Kučiju leta 648.

Vojne proti zahodnim Turkom so se nadaljevale pod cesarjem Gaozongom, dokler ni bil kaganat po zmagi generala Su Dingfanga nad kaganom Ašina Helujem leta 657 priključen k cesarstvi Tang.

Protektorat Tangov (657–742) Zahodni Turki so leta 670 in 677 poskušali zavzeti Tarimsko kotlino, vendar jih je Tang odbil. Leta 679 je general Tang Pei Šingdžian povedel svojo vojsko do Toharistana in hkrati spremljal nazaj v Perzijo zadnjega sasanidskega pretendenta za prestol Narseha. Pei Šingdžian se je uspešno boril proti invaziji na Anši, ki jo je vodil zahodnoturški kan Ašina Dudži. Številni manjši turški poglavarji v regiji so nato obljubili svojo zvestobo dinastiji Tang. Generala Pei Šingdžiana potem ni več zanimalo ponovno ustoličenje perzijskega kralja in je pustil Narseha z njegovim dvorom v Anšiju. General Pei je bil po vrnitvi v Tang imenovan za ministra za protokol in generala garde.

Leta 679 se je turški poglavar Ašide Venfu uprl, vendar ga je general Šiao Sije premagal. Poveljstvo kitajske vojske je nato prevzel general Pei in dobil odločilno bitko proti Turkom. Ašide Venfu je pobegnil in kmalu zatem zbral svojo vojsko in jo združil z vojsko poglavarja Ašina Funiana. Pei je opazil nezaupanje med turškima poglavarjema in med njima zabil klin. Ašina Funian je iz strahu pred maščevanjem Tangov umoril Ašide Venfuja in bil zatem na dvoru Tangov tudi sam usmrčen. Usmrtitev je bila izvršena v nasprotju s Peijevo obljubo, da se to ne bo zgodilo, zato se je Pei upokojil. Knjiga dinastije Tang omenja, da je bil Ašina Funian usmrčen na zahtevo Pei Jana iz njegovega klana, ljubosumnega zaradi Funianovih zmag na zahodu.

Leta 682 je bil Pei zadolžen za zatrtje še enega turškega upora proti dinastiji Tang, vendar je pred odhodom umrl zaradi starosti. Cesarski dvor mu je podelil posmrtno ime Šian (), ki pomeni "posvečen", ter najvišji vojaški častni naziv Taivei ().

Območja pod oblastjo dinastije Tang, so bila pod kitajskimi in zaradi prisotnosti turških vojakov tudi turškimi kulturnimi vplivi. Ob koncu kitajske kampanje leta 657 je dinastija Tang dosegla svoj največji obseg. Za nadzor nad Srednjo Azijo so do propada dinastije Tang v 10. Stoletju tekmovali Turki, Tibetanci, muslimanski Arabci in sami Tangi.

Leta 712 je razdrobljene ostanke Zahodnega turškega kaganata zasedel in absorbiral Drugi turški kaganat.

Odnosi s Perzijskim in Bizantinskim cesarstvom thumb|Turški odposlanci na sprejemu pri Varhumanu, kralju Samarkanda (648-651); Afrasjabske stenske slike, Samarkand thumb|Turški plemič z dolgimi spletenimi lasmi, kovanec turških dinastij Taškenta, okoli 605–630

V poznem 6. stoletju so Turki utrdili svoj geopolitični položaj v Srednji Aziji kot vezni člen v trgovanju med Vzhodno in Zahodno Azijo, v kateri sta bili prevladujoči sili Perzija in Bizanc.Baumer. Hist. Central Asia, vol. 2, 175–81; Christian, History of Russia, Central Asia and Mongolia, 248–57; Sinor, Hist Early Inner Asia, 301–05 Večji del tega obdobja je v kaganatu iz zimskega tabora blizu Karašarja vladal Istemi kagan. Rekonstruirana časovnica širjenja Turkov proti zahodu pod Istemijem bi lahko izgledala takole:

552: Mongolija, 555: (verjetno) Aralsko jezero, 558: reka Volga (po porazu Avarov), 557–565: v zavezništvu s Perzijci so Turki zdrobili Heftalite; turško-perzijska meja na Amu Darji je nato trajala več desetletij: 564: Taškent, 567–571: severni Kavkaz, 569–571: turška vojna s Perzijo, 576: velik prodor na območje Črnega morja, vključno s Krimom.

Prva turška delegacija, ki je prispela v Konstantinopel, je leta 563 obiskala cesarja Justina II. Leta 568 je turško-sogdijsko delegacijo v Konstantinopel vodil sogdijski trgovec Maniah. Delegacija je tam trgovala in sklenila zavezništvo proti Avarom in Perzijcem. Manijaha je na poti domov spremljal bizantinski predstavnik Zemarh, ki je zapustil pionirsko poročilo o Turkih. Maniah je Turkom predlagal, da bi trgovci obšli Perzijo in ponovno odprli neposredno trgovsko pot severno od Kaspijskega jezera. Če bi se to obneslo, bi koristilo Horezmu in črnomorskim mestom. Zdi se, da je to imelo vpliv tudi na kasnejši vzpon Hazarov in Rusov.

Turki so od poznega 6. stoletja nadzirali sogdijska trgovska mesta ob Amu Darji in s tem tudi velik del svilne ceste v Srednji Aziji. Kitajski general se je ob tem pritožil:

"Turki so sami po sebi preprosti in kratkovidni in med njimi se zlahka zaneti nesoglasje. Na žalost med njimi živi veliko Sogdijcev, ki so zviti in zahrbtni in učijo in poučujejo Turke."

thumb|left|upright|Vojak z lamelnim oklepom in čelado kot budistični vernik, Tumšuk, takrat v Zahodnem turškem kaganatu, 6.-7. stoletje

Denis Sinor je v bizantinskem zavezništu videl sogdijski načrt, da se okoristijo na račun Turkov. S tem je povezano dejstvo, da so Vzhodni Turki zaplenili Kitajcem veliko količino svilenih tkanin, ki so jih morali tržiti proti zahodu. Vodilni trgovec Maniah je pred letom 568 obiskal perzijski sasanidski dvor, da bi odprl trgovino. Perzijci so njegov predlog zavrnili, očitno zato, ker so želeli omejiti njegovo trgovanje z Bizantinci. Člani druge turške misije v Perziji naj bi bili zastrupljeni. Od leta 569 so bili Turki in Perzijci v vojni, dokler niso bili Turki dokončno poraženi pri Mervu. Leta 571 so sovražnosti prenehale.