Filip III. Španski ( *14. april 1578, Madrid, † 31. marec 1621, Madrid), je bil španski in portugalski kralj od 13. septembra 1598 do svoje smrti pa tudi kralj Neaplja, Sicilije, Sardinije in milanski vojvoda.
Član habsburške hiše se je Filip III. rodil v Madridu španskemu kralju Filipu II. in njegovi četrti ženi, nečakinji Ani, hčerki cesarja Svetega rimskega cesarstva Maksimilijana II. in Marije Španske. Filip III se je 18. aprila 1599 je v stolnici Svete Marije v Valenciji poročil s svojo sestrično nadvojvodinjo Margareto Avstrijsko, sestro Ferdinanda II., cesarja Svetega rimskega cesarstva. Pod njegovo vladavino je Španija dosegla največjo ozemeljsko širitev.
Čeprav je v Španiji znan tudi kot Filip Pobožni,Stradling, p. 9. je bil Filipov politični sloves v tujini večinoma negativen. Zgodovinarji C. V. Wedgwood, R. Stradling in J. H. Elliott so ga opisali kot »neizrazitega in nepomembnega človeka«,Wedgwood, p. 55. »bednega monarha«Stradling, p. 18. in »bledo, anonimno bitje, katerega edina vrlina se je zdela prebivati v popolni odsotnosti slabosti«.Elliott, 1963, pp. 300–301. Zlasti Filipovo zanašanje na svojega pokvarjenega glavnega ministra, vojvodo Lerma, je v tistem času in kasneje poželo veliko kritik. Za mnoge lahko propad Španije pripišemo gospodarskim težavam, ki so nastopile v prvih letih njegove vladavine. Kljub temu kot vladar Španskega imperija na njegovem vrhuncu in kot kralj, ki je dosegel začasni mir z Nizozemci (1609–1621) in Španijo s (sprva) izjemno uspešnim potegom popeljal v tridesetletno vojno (1618–1648). Filipova vladavina ostaja kritično obdobje v španski zgodovini.
Med njegovo vladavino je Španija vključila nekaj ozemelj v severnem delu Afrike in v Italiji ter dosegla raven kulturnega sijaja. Pax Hispanica je nastal zaradi ogromne širitve imperija in zaradi let miru v Evropi na začetku 17. stoletja, ki so Španiji omogočali izvajanje nadvlade brez vojn.
Zgodnje življenje Potem ko je starejši polbrat Filipa III. Don Carlos umrl nor, je njun oče Filip II. ugotovil, da je bil eden od vzrokov za Carlosovo stanje vpliv sprtih frakcij na španskem dvoru.Feros, p.16. Verjel je, da je to močno vplivalo na Carlosovo izobrazbo in vzgojo, kar je povzročilo njegovo norost in neposlušnost, zato se je namenil posvetiti veliko večjo pozornost ureditvam za svoje poznejše sinove. Filip II. je imenoval Juana de Zúñigo, takratnega guvernerja princa Diega, da nadaljuje to vlogo za Filipa in izbral García de Loaysa za učitelja. Pridružil se jim je Cristóbal de Moura, tesni zagovornik Filipa II. Filip je verjel, da bosta skupaj zagotovila dosledno in stabilno vzgojo princa Filipa in zagotovila, da se bo izognil enaki usodi kot Carlos.Feros, p.17. Filipova izobrazba je sledila modelu kraljevih princev, ki ga je določil oče Juan de Mariana, s poudarkom na uvedbi omejitev in spodbujanju oblikovanja osebnosti posameznika v zgodnjem otroštvu, s ciljem osvoboditi kralja, ki ni bil niti tiranski niti pretirano podvržen vpliv njegovih dvorjanov.
Zdi se, da je bil princ Filip na splošno všeč svojim sodobnikom: »dinamičen, dobrodušen in resen«, primerno pobožen, »živahnega telesa in mirnega značaja«, čeprav relativno šibke konstitucije.Feros, p.19. Primerjava s spominom na neposlušnega in nazadnje norega Carlosa je bila običajno pozitivna, čeprav so nekateri komentirali, da se je princ Filip zdel manj inteligenten in politično kompetenten kot njegov pokojni brat. Čeprav se je Filip izobraževal v latinščini, francoščini, portugalščini in astronomiji ter se zdi, da je bil kompetenten jezikoslovec, novejši zgodovinarji domnevajo, da se je večina njegovih mentorjev osredotočala na Filipovo nedvomno prijetno, pobožno in spoštljivo naravo, da bi se izognil poročanju da, ne glede na jezike, v resnici ni bil posebej inteligenten ali akademsko nadarjen. Kljub temu se zdi, da Filip ni bil naiven – njegovo dopisovanje hčeram kaže izrazito previdnost v njegovih nasvetih o soočanju z dvornimi spletkami.Sánchez, p.101.
Fhilip je v zgodnjih najstniških letih prvič srečal markiza Denia – bodočega vojvodo Lerma – takrat gospoda v kraljevi komori. Lerma in Filip sta postala tesna prijatelja, vendar so kraljevi in Filipovi učitelji Lerma smatrali za neprimernega. Lerma je bil leta 1595 poslan v Valencio kot podkralj z namenom odstraniti Filipa izpod njegovega vpliva, a ko se je Lerma skliceval na slabo zdravje, so mu dovolili, da se vrne dve leti pozneje. Kralja Filipa II., ki je bil do tedaj tudi sam slabega zdravja, je vse bolj skrbelo zaradi prinčeve prihodnosti, zato je de Mouro poskušal uveljaviti kot bodočega, zaupanja vrednega svetovalca svojega sina, s čimer je okrepil de Loaysin položaj z imenovanjem za nadškofa.Williams, p.39. Princ je dobil novega, konservativnega dominikanskega spovednika. Naslednje leto je Filip II. umrl po težki bolezni in prepustil špansko cesarstvo svojemu sinu (in vnuku), kralju Filipu III.
Vera, Filip in vloga žensk na dvoru Filip se je poročil s svojo sestrično, Margareto Avstrijsko, 18. aprila 1599, leto dni po tem, ko je postal kralj. Margareta, sestra bodočega cesarja Ferdinanda II., bi bila ena od treh žensk na Filipovem dvoru, ki so imele velik vpliv na kralja.Sánchez, p.91. Sodobniki so imeli Margareto za izjemno pobožno – v nekaterih primerih pretirano pobožno in preveč pod vplivom Cerkve – za »bistroumno in zelo spretno« v svojih političnih odnosih, čeprav je bila »melanholična« in nezadovoljna zaradi vpliva vojvode Lerma nad njenim možem na dvoru. Margareta je nadaljevala bitko z Lermo za vpliv vse do svoje smrti leta 1611. Filip je imel z Margareto 'ljubeč, tesen odnos'Sánchez, p.100. in ji je posvečal dodatno pozornost, ko mu je leta 1605 rodila sina.
Margareta je skupaj s Filipovo babico/teto, cesarico Marijo Avstrijsko, predstavnico na španskem dvoru – in nadvojvodinjo Margareto Avstrijsko, Marijino hčerko – oblikovala močan, brezkompromisen katoliški in proavstrijski glas v Filipovem življenju. Uspelo jim je bilo na primer prepričati Filipa, da je od leta 1600 dalje finančno podpiral Ferdinanda. Filip je vztrajno pridobival druge verske svetovalce. Oče Juan de Santa Maria – spovednik Filipove hčerke, doñe Marie, je imel po mnenju sodobnikov pretiran vpliv na Filipa ob koncu njegovega življenjaSánchez, p.97. in tako njemu kot Luisu de Aliagi, Filipovemu lastnemu spovedniku, so pripisovali, da je vplival na strmoglavljenje Lerme leta 1618. Podobno je bila Mariana de San Jose, priljubljena nuna kraljice Margarete, prav tako kritizirana zaradi njenega poznejšega vpliva na kraljeva dejanja.
Slog vladanja Španska krona je takrat vladala po sistemu kraljevih svetov. Najpomembnejši med njimi so bili Državni sveti in njemu podrejeni Svet za vojno, ki ju je podpiralo sedem strokovnih svetov za različne regije in štirje specializirani sveti za inkvizicijo, vojaški red, finance in križarski davek.Williams, p.35. Te svete so nato po potrebi dopolnili z majhnimi odbori ali huntami, kot je bila 'nočna hunta', prek katere je proti koncu svoje vladavine Filip II. izvajal osebno oblast.Williams, p.34. Glede na politiko se je Filip poskušal izogniti imenovanju velikašev na glavne položaje v svoji vladi in se je močno zanašal na nižje plemiče, tako imenovano 'službeno' plemstvo. Filip II. je prevzel tradicionalni sistem svetov in zanje uporabil visoko stopnjo osebnega nadzora, zlasti v zadevah papirologije, česar ni želel prenesti - rezultat je bil "težak" proces.Munck, p.49. Za njegove sodobnike je bila stopnja njegovega osebnega nadzora pretirana; njegova 'samouvedena vloga glavnega pisarja španskega imperija'Mattingly, p.74. se ni zdela povsem primerna. Filip se je začel ukvarjati s praktično vlado pri 15 letih, ko se je pridružil zasebnemu odboru Filipa II.
Videti je, da je pristop Filipa III. k vladi izhajal iz treh glavnih dejavnikov. Prvič, nanj so močno vplivale eirenične ideje, ki so krožile v italijanskih krogih kot odziv na nove humanistične teorije vladanja, ki jih je tipiziral Machiavelli.Tuck, p.121. Pisatelji, kot je Girolamo Frachetta, ki je postal Filipov poseben ljubljenec, so propagirali konzervativno definicijo 'državnega razloga', ki je bila osredotočena na knežjo preudarnost in strogo poslušnost zakonom in običajem države, ki ji je vladal.Tuck, p.122. Drugič, Filip je morda delil Lermovo mnenje, da se je vladni sistem Filipa II. hitro izkazal za nepraktičnega in je po nepotrebnem izključeval velike plemiče kraljestev – v zadnjih desetletjih očetovega življenja je močno škripalo. Nazadnje sta Filipova lastna osebnost in njegovo prijateljstvo z Lermo močno oblikovala njegov pristop k oblikovanju politike. Rezultat je bil radikalen premik v vlogi krone v vladi od modela Filipa II.
Vojvoda Lerma kot valido
V nekaj urah po tem, ko se je Filip povzpel na prestol, je novi kralj Lermo imenoval za kraljevega svetovalca in začel se je uveljavljati kot polnopravni valido ali kraljevi ljubljenec. Lerma, ki je bil pravočasno razglašen za vojvodo, se je postavil za vrata do kralja. Filip je naročil, da morajo vse vladne zadeve prispeti v pisni obliki in jih kanalizirati prek Lerme, preden pridejo do njega. Medtem ko Filip ni bil zelo dejaven v vladi na druge načine, se zdi, da jih je, ko so ti memorandumi ali posvetovanja dosegli, vztrajno komentiral. Razprave v kraljevih svetih so se zdaj začele samo po pisnem navodilu kralja - spet prek Lerme. Vsi člani kraljevih svetov so imeli ukaz, naj ohranijo popolno transparentnost z Lermo kot kraljevim osebnim predstavnikom; dejansko je leta 1612 Filip svetom ukazal, naj ubogajo Lermo, kot da bi bil kralj. Stopnja, do katere je Lerma sam igral aktivno vlogo v vladi, je bila sporna. Sodobniki so bili nagnjeni k temu, da so videli Lermovo roko v vsakem dejanju vlade; drugi so od takrat menili, da Lerma nima 'niti temperamenta niti energije', da bi se močno vsiljeval dejanjem vlade; spet drugi menijo, da se je Lerma skrbno udeleževal samo tistih državnih svetov, ki so obravnavali zadeve velikega pomena za kralja in ustvarjal prostor za širšo profesionalizacijo vlade, ki je manjkala pod Filipom II.
Ta novi sistem vladanja je zelo hitro postal vse bolj nepriljubljen. Nova zamisel o validu, ki izvaja oblast, je bila v nasprotju z dolgoletnim ljudskim pojmovanjem, da bi moral kralj svoja pooblastila izvajati osebno, ne prek koga drugega.Feros, pp.117–8. Kmalu je bil aparat španske vlade napolnjen z Lerminimi sorodniki, služabniki in političnimi prijatelji, z izključitvijo drugih.Feros, p.133. Lerma se je odzval tako, da je dodatno omejil svojo javno vidnost v politiki, se izogibal osebnemu podpisovanju in pisanju dokumentov in nenehno poudarjal, da je ponižno delal samo v imenu svojega gospodarja Filipa III.
Cesarski prokonzuli De Lermina vloga kraljevega favorita na dvoru je bila dodatno zapletena zaradi vzpona različnih 'prokonzulov' pod vladavino Filipa III. - pomembnih španskih predstavnikov v tujini, ki so začeli izvajati neodvisno presojo in celo neodvisno politiko v odsotnosti močnega vodstva iz centra. Izzivi za vladno komunikacijo v tem obdobju so spodbudili vidike tega, vendar je bil pojav veliko bolj izrazit pod Filipom III. kot v času vladavine njegovega očeta ali sina.