Palača Sovjetov (, Dvorec Sovetov) je nikoli zgrajen politični kongresni center v Moskvi na mestu porušene cerkve Kristusa Odrešenika. Glavna funkcija palače bi bila zasedanja vrhovnega sovjeta v 130 m široki in 100 m visoki veliki dvorani, ki bi sprejela več kot 20.000 ljudi. S 416 metri višine bi palača postala najvišja zgradba na svetu, njena notranja prostornina pa bi presegla prostornino šestih najvišjih ameriških nebotičnikov skupaj.
Na seriji štirih arhitekturnih natečajev, ki so potekali v letih 1931–1933, je zmagal Boris Iofan. Njegov načrt je označil začetek ostrega obrata sovjetske arhitekture od modernizma dvajsetih let dvajsetega stoletja k monumentalnemu historicizmu stalinistične arhitekture. Dokončni načrt so Iofan, Vladimir Ščuko in Vladimir Helfreich zasnovali v letih 1933–1934, končno obliko pa je dobila leta 1937. Sklad rebrastih valjev, okronan s 100-metrskim kipom Vladimirja Lenina, je združeval vplive art decoja in neoklasicizma s sodobno tehnologijo ameriških nebotičnikov. Dela na mestu gradnje so se začela leta 1933; temelji so bili dokončani januarja 1939. Projekt je junija 1941 ustavila nemška invazija na Sovjetsko zvezo. Inženirje in delavce so preusmerili k obrambnim projektom ali poslali v vojsko; temelje pa so leta 1942 razstavili in porabili za utrdbe in mostove.
Po vojni je Stalin izgubil zanimanje za palačo. Iofan je izdelal več revidiranih, pomanjšanih načrtov, vendar mu projekta ni uspelo oživiti. Alternativna palača Sovjetov na Vrabčjih hribih, ki so jo predlagali po Stalinovi smrti, ni prišla dlje od faze arhitekturnega natečaja.
Začetek (1922–31) 30. decembra 1922 je prvi vsezvezni kongres sovjetov razglasil ustanovitev Sovjetske zveze. Istega dne je Sergej Kirov predlagal gradnjo novega državnega kongresnega središča, ki ga je kongres odobril. To je bil po uradni sovjetski različici začetek zgodbe o Palači Sovjetov. Že pred tem, med januarjem in majem 1919, je Petrograd izvedel arhitekturni natečaj za »Palačo dela«; oktobra 1922 je moskovsko arhitekturno društvo objavilo natečaj za drugačno »Palačo dela«, ki ga je prav tako podprl Kirov. Oba projekta sta bila dovolj velika, da bi gostovala kakršenkoli kongres, nobenega od njiju pa ni bilo mogoče uresničiti v državi, opustošeni od državljanske vojne.
V porevolucijskem ruskem jeziku je beseda palača (rusko дворец, dvorec) pomenila večnamensko javno zgradbo, ki si deli razvedrilne in upravne funkcije; sčasoma je prevladal upravni del. Beseda se nikoli ni nanašala na rezidence političnih voditeljev. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so bile zgrajene manjše, skromne »palače dela« ali »palače kulture«. Želena narodna palača je morala biti izjemno velika, impresivna in tehnološko napredna, da bi stala nad množico. Zamisel o postavitvi velikanskega kipa Lenina na vrh državnega upravnega središča (prvotno stavbe Kominterne) sega v leto 1924 s predlogom Viktorja Balihina, takrat podiplomskega študenta visoke šole Vhutemas. Predlog je pozneje populariziralo Balihinovo racionalistično gibanje ASNOVA, vendar je dobil malo priznanja.
Odločitev o gradnji »Doma kongresov« (Дом съездов) je bila sprejeta konec leta 1930 ali v začetku 1931 in objavljena februarja 1931. Vplivov na to odločitev ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Dmitrij Hmelnicki je trdil, da je bil edini pobudnik projekta Stalin, Sergej Kuznecov pa nasprotno, da je zamisel predstavil Aleksej Rikov. »Dom kongresov« je bil kronološko prvi od treh megaprojektov, ki so se začeli v Moskvi leta 1931, nekaj mesecev pred moskovskim prekopom in moskovsko podzemno železnico. Njegov začetni obseg je bil skromen; arhitekti in politiki so verjeli, da bi stavbo lahko zgradili do leta 1933. Nebrzdane ambicije obeh skupin pa so kmalu povzročile večkratno povečanje zgradbe, njenega obsega in stroškov gradnje. Poleti 1931 so povečani projekt preimenovali v »Palačo Sovjetov«.
Arhitekt Februarja 1931 je vlada vzpostavila tristopenjsko strukturo za vodenje projekta. Gradbeni svet je bil politični odbor, ki mu je predsedoval Kliment Vorošilov in pozneje Vjačeslav Molotov; zastopal je odločitve Stalina in politbiroja. Podrejeni gradbeni svet je bil dejanska ekipa za vodenje projekta, ki so jo sestavljali predsednik Mihail Krjukov, glavni arhitekt Boris Iofan, German Krasin, Artur Lolejt in Ivan Maškov. Gradbeni svet je imenoval in nadzoroval tehnični svet, ki je vseboval na desetine izkušenih arhitektov, umetnikov in inženirjev.
Boris Iofan, drugi mož Gradbenega sveta, je takoj prevzel naziv in vlogo glavnega arhitekta. Iofan, nedavni povratnik iz Italije in dolgoletni študent italijanskega arhitekta Armanda Brasinija, je bil samostojen znotraj sovjetske arhitekturne skupnosti in ni imel obveznosti do nobene skupine. Bil je tudi zaupanja vreden pripadnik partijske elite, s posebno močnimi vezmi z Aleksejem Rikovom in Avelom Jenukidzejem. Njegova kariera za sovjetsko državo se je začela leta 1922 v Rimu in se skozi dvajseta leta 20. stoletja nadaljevala s hitrostjo brez primere. Do leta 1931 se je že izkazal pri odmevnih projektih, vključno z velikanskim Domom na nabrežju. Stalin je Iofanovo imenovanje podprl, verjetno na Jenukidzejevo priporočilo.
Z Iofanom je bilo težko delati, kar je kmalu prisililo Krjukova k odstopu. Jeseni 1931 je predsednik Gradbenega sveta postal partijski aparatčik Vasilij Mihailov, nekdanji Iofanov nadrejeni pri projektu Doma na nabrežju. Krjukov, Mihailov, Rikov, Jenukidze in Iofanovi sodelavci v Judovskem protifašističnem komiteju so bili pozneje ubiti v Stalinovih čistkah, toda nepotopljivi arhitekt je preživel nepoškodovan in obdržal svoj biro, kljub inkriminirajočim povezavam.
Iofan je postavljal pogoje arhitekturnih natečajev in nadzoroval vso papirologijo Gradbenega sveta, kar mu je dalo prednost pred vsakršnimi morebitnimi tekmeci. To očitno navzkrižje interesov je sprožilo špekulacije, da so bili natečaji prirejeni v korist Iofana ali da je bil on izbrani arhitekt že od samega začetka in so bili natečaji le navidezni. V letih 2010 je arhivska raziskava Igorja Kazusa potrdila to hipotezo, ki so jo pozneje podprli Iofanovi biografi Marija Kostjuk, Dmitrij Hmelnicki in Sergej Kuznecov. Že 6. februarja 1931 je Iofan zasnoval tristopenjski devetmesečni razpored posvetov z vnaprej določenim izidom. Načrt je bil kmalu izveden v seriji arhitekturnih natečajev, kjer je Iofan deloval kot primus inter pares v javnosti in siva eminenca v ozadju. Po trditvah Kuznecova je Iofan sprožil in vodil natečaje v lastno korist, da bi si prisvojil zamisli svojih kolegov. Nikoli ni pristal na to, da bi bil začasni nadomestni element, in svojega vodstva ni nameraval nikomur prepustiti.
Izbira mesta
Marca 1931 je gradbeni svet izbral lokacijo na nekdanji tržnici ulice Ohotni Rjad, nekaj sto metrov severozahodno od Kremlja in Rdečega trga. Tam ni bilo velikih ali kako drugače dragocenih zgradb, ki bi jih bilo treba podreti; rušenje obstoječih nizkih stavb in preselitev njihovih stanovalcev bi zahtevalo malo časa in truda. Levičarske arhitekturne frakcije so tej izbiri oporekale. Aprila in maja je tehnični svet preučil različne možnosti in potrdil izbiro lokacije na Ohotnem Rjadu.
Dne 25. maja je politbiro po zahtevi Molotova in Vorošilova glasoval za lokacijo na mestu cerkve Kristusa Odrešenika. Hannes Meyer in ASNOVA sta podprla to možnost. Iofan je predhodno skrivaj preučil vse možnosti in mesto cerkve mu je bilo všeč. Zahtevalo je obsežno rušenje in predstavljalo doslej neznane tehnične izzive, vendar je bilo največje območje in je tvorilo tesno vizualno celoto z Iofanovo hišo na nabrežju. Večina tehničnega sveta se s tem ni strinjala. 30. maja so kot drugo najboljšo alternativo priporočili lokacije v četrti Zarjadje ali Bolotni ploščadi; mesto cerkve je bilo ocenjeno kot najmanj sprejemljivo. 2. junija 1931 so se v Kremlju sestali Stalin, Molotov, Kaganovič, Vorošilov, Meyer in osem izbranih arhitektov iz tehničnega sveta, kjer je Stalin predstavil svoje argumente v prid mestu cerkve. Kaganovič se je bal, da bo rušitev pravoslavnega svetišča sprožila protisemitsko reakcijo, zato je predlagal lokacijo na Vrabčjih hribih, vendar je prevladalo Stalinovo stališče.
Zgodovinarji se ne strinjajo o pomenu tega sestanka. Po besedah Kuznecova odločitev še ni bila sprejeta in so arhitekti lahko še vedno predlagali druge lokacije. Po mnenju Sone Hoisington je bila odločitev dokončna, vendar njen glavni cilj ni bila palača, temveč uničenje cerkve, pri čemer je bil projekt povsem političen, odločitev narejena brez predhodnih študij izvedljivosti in popolnoma brez ozirov na ekonomičnost. Po Hmelnickem je bila odločitev dokončna; bila je prvi korak v razvoju stalinistične arhitekture. 5. junija 1931 je politbiro dokončno potrdil izbiro. Decembra so bili razstreljeni zadnji ostanki cerkve. Porušili so tudi območje Ohotnega Rjada zaradi gradnje Zgradbe Sveta dela in obrambe (danes sedeža ruske državne dume) in stanovanjskega bloka Arkadija Mordvinova na Tverski ulici.
Štirje natečaji (1931–1933)
Predkrog (februar–julij 1931) Aprila 1931 so izbrani arhitekti in arhitektonske skupine prejeli pogoje prvega, predhodnega natečaja. Povzetek, ki ga je pripravil Iofan in podpisal Krjukov, je ponovil monumentalnost in poudaril edinstvenost prihodnje palače: morala se je radikalno razlikovati od katerekoli obstoječe javne zgradbe. Poslal je jasno sporočilo, da prispevkov ne bodo ocenjevali strokovnjaki, temveč politiki, ki se ne bodo povezovali z nobeno obstoječo poklicno frakcijo.
Do konca junija je Gradbeni svet zbral 15 vnosov, kjer so bila zastopana vsa aktivna gibanja, kot tudi Iofan in njegov brat Dmitrij. Večina, vključno z Iofanoma, se je nagibala k modernistični arhitekturi. Iofan je razmišljal o različnih alternativah in izključil kompaktne osrednje tlorise v prid razprostranjene skupine stavb, poravnanih vzdolž osi sever–jug mesta katedrale. Dvorani sta bili postavljeni na koncih osi s prostornimi notranjimi dvorišči in nagnjenim visokim stolpom vmes. Osnutek na takratne opazovalce ni naredil vtisa. Gradbeni svet ni imenoval jasnega zmagovalca, vendar je previdno pohvalil vnos Genriha Ljudviga, ogromno peterokotno povečavo Leninovega mavzoleja brez kakršnihkoli stilskih iztočnic.
Mednarodni natečaj (julij 1931–februar 1932)
18. julija 1931 je Gradbeni svet objavil javno, odprto, mednarodno tekmovanje s prijavami do 20. oktobra (kasneje podaljšanimi do 1. decembra). Septembra je spremenil pogoje in pojasnil, da snovanje palače ne bo dodeljeno enemu arhitektu ali skupini ali podjetju. Svet je trdil, da nobena posamezna skupina ne more premagati izzivov takšnega projekta brez primere; zahteva skupno prizadevanje »vseh živih ustvarjalnih sil sovjetske družbe«. Sporočilo je napovedovalo skorajšnjo nacionalizacijo prej neodvisne strokovne skupnosti, vendar izida ni mogel napovedati nihče, niti ožji pripadniki partije kot Iofan, Alabjan ali Ščusev. Drugi prikriti namen natečaja – zatiranje nezaželene arhitekture na način, podoben kampanji »izrojene umetnosti« v Nemčiji – je pozneje, tik pred razglasitvijo zmagovalcev, razkril Aleksej Tolstoj (še en pripadnik ožjih krogov partije). Tolstoj je jasno opozoril arhitekte, da so gotska arhitektura, »ameriško nebotičnikarstvo« in »korbusijanstvo« postali izrazito nezaželeni.
Strokovna žirija, ki ji je predsedoval Molotov, je prejela 112 kratkih predlogov in 160 primernih osnutkov, od tega 24 od tujih arhitektov. Iofan je vnaprej izbral in povabil dostojanstvenike, kot so Le Corbusier, Walter Gropius ali Erich Mendelsohn, za fiksno plačilo. Armando Brasini se je strinjal s predložitvijo predloga brez stroškov. S strokovnega vidika je najboljši predlog podal Le Corbusier. Sovjetski tisk je še leta 1940 hvalil njegov inovativen, logičen in priročen tloris, vendar je bila žirija mnenja, da visok skelet, ki podpira hiperboličnoparaboloidno streho, ni primeren za središče Moskve.