Milutin Milanković [milútin milánković] (), srbski matematik, astronom, klimatolog, geofizik, gradbeni inženir, izumitelj, popularizator znanosti in fizik, * 28. maj 1879, Dalj, Avstro-Ogrska (sedaj Hrvaška), † 12. december 1958, Beograd, FLRJ (sedaj Srbija).
Milanković je dal dva temeljna prispevka k svetovni znanosti. Prvi prispevek je Kanon Zemljinega osončevanja (Kanon osunčavanja Zemlje), ki označuje podnebje vseh planetov Osončja. Drugi prispevek je teoretična pojasnitev dolgoročnih Zemljinih podnebnih sprememb, ki jih povzročajo astronomske spremembe lege Zemlje v primerjavi s Soncem, zdaj znanih kot Milankovićevi cikli. To je deloma pojasnilo ledene dobe, ki so se pojavljale v Zemljini geološki preteklosti, pa tudi podnebne spremembe na Zemlji, ki se jih lahko pričakuje v prihodnosti.
Utemeljil je planetarno klimatologijo z izračunom temperaturnih razmer zgornjih plasti ozračja ter temperaturnih razmer na planetih notranjega Osončja – Merkurja, Venere, Marsa in Lune ter globine atmosfere zunanjih planetov Osončja. Prikazal je medsebojno povezanost nebesne mehanike in geoznanosti ter omogočil dosleden prehod od nebesne mehanike h geoznanostim in transformacijo deskriptivnih znanosti v eksaktne. V geofiziki velja za soavtorja teorije tektonskih plošč s svojim delom Premikanje Zemljinih vrtilnih polov (Pomeranje Zemljinih obrtnih polova).
Kot avtor ali soavtor je registriral osem patentov, ki jih je v času od 1905 do 1933 prijavil v različnih državah. Svojo poklicno pot je začel kot gradbeni inženir, zanimanje za gradbeništvo pa je ohranil vse življenje in je kot statik ter nadzornik delal na več armiranobetonskih konstrukcij po vsej Jugoslaviji. Tako je večina njegovih patentov vezanih na to področje.
Med letoma 1909 in 1920 (razen 1914–1918) je bil izredni profesor uporabne matematike, kot redni profesor nebesne mehanike pa med letoma 1920 in 1955 (razen 1941–1945) na Univerzi v Beogradu. Bil je dekan Filozofske fakultete v Beogradu v letih 1926 in 1927, pionir v raketni tehniki, med letoma 1920 in 1925 dopisni član, in od leta 1925 do smrti redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti (SANU), podpredsednik SANU v treh mandatih od leta 1948, dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu od leta 1925, šesti in deveti predstojnik Astronomskega observatorija Beograd med letoma 1925 in 1926 ter 1948 in 1951, član in soustanovitelj Komisije 7 za nebesno mehaniko Mednarodne astronomske zveze med letoma 1948 in 1953.
Življenje
Mladost
Otroštvo
thumb|right|200px|Milankovićeva rojstna hiša v Dalju thumb|right|200px|Milanković kot študent na Dunaju
Milanković se je rodil v vasi Dalj na desnem bregu Donave v vzhodni Slavoniji v tedanji Avstro-Ogrski. Milutin in njegova sestra dvojčica Milena sta bila najstarejša od sedmih otrok. Njun oče Milan je bil bogati posestnik in trgovec ter lokalni politik. Umrl je mlad, ko je bilo Milutinu 8 let. Milankovići so bili stara in ugledna družina v kateri so tudi prej bile znane osebnosti. Med njimi je Milutin v svojih Spominih (Uspomene (avtobiografija)) posebej govoril o Urošu Milankoviću (1780–1849), lokalnem pedagogu, naravoslovcu in realistu, ki se je boril proti praznovernemu odnosu kmetov in konservativnih lokalnih plemičev ter imel odmevne razprave v nemščini in srbščini, objavljene v delih Organizam sveta, Organizam vasione, Prosveta čoveka, Zastava slobode i pravde in Ogledalo istine. Umrl je leta 1849 med državljansko vojno v Avstrijskem cesarstvu.
Milutinovi trije bratje so zaradi tuberkuloze umrli še kot otroci. Mlajši brat Bogdan (1884–1966) je bil priznani romanist in muzikolog, eden od ustanoviteljev Sarajevskega filharmoničnega orkestra leta 1923. Po očetovi smrti so skrb za otroke prevzeli mati Jelisaveta (rojena Muačević), babica in stric Vasilije Vasa Muačević. Skrb za Milutina pa je v največji meri prevzel njegov stric Vasa, ki mu je pomagal in svetoval skoraj vse življenje.
Izobraževanje
Osnovna šola
Zaradi krhkega zdravja je Milutin pridobil osnovnošolsko izobrazbo doma, pri očetu Milanu, guvernantah, zasebnih učiteljih ter mnogih sorodnikih in družinskih prijateljih, od katerih je bilo več filozofov, izumiteljev in pesnikov. Pri desetih letih (v začetku oktobra 1889) se je preselil k drugemu stricu Paji Muačeviću v bližnji Osijek, kjer je šel prvič v javno šolo. Preden se je vpisal v osiješko realko, je opravil vse štiri razrede zasebno v Srbski pravoslavni šoli v Osijeku. Zanimivo je, da je vse predmete opravil z odlično oceno, razen Računanja, kjer je bil ocenjen s prav dobro.
Srednja šola
V njegovem času sta obstajali dve vrsti gimnazij: klasična in realna gimnazija. Realna gimnazija je pripravljala dijake za študij tehnike in kmetijstva, zato je Milutin leta 1889 začel srednješolsko izobraževanje na Realni gimnaziji v Osijeku. Ko je začel z učenjem v javni šoli, je videl pomanjkljivosti svojega prejšnjega zasebnega izobraževanja. Drugi otroci so bili boljši od njega v branju, pisanju in računanju. Toda kmalu je dohitel svoje vrstnike in postal najboljši učenec. 29. maja 1896 je prejel spričevalo o končani realni gimnaziji. Po končani srednji šoli in opravljeni maturi se je s skupino maturantov odpravil na šolsko ekskurzijo v Srbijo. Nato je poleg Beograda obiskal še druge kraje po Srbiji, prehodil pa je del poti od Kragujevca do Stalaća.
Študij
Dolgo je razmišljal kaj naj študira na Dunaju. Odločilen vpliv je imel njegov profesor matematike na osiješki realki Vladimir Varićak. Sprva je želel študirati elektrotehniko, a tega oddelka na Tehniški visoki šoli ni bilo. Zato se je na prepričevanje profesorja Varićaka naposled odločil za študij gradbeništva. Oktobra 1896 je pri 17 letih odšel na študij na Dunaj, ki ga je leta 1902 uspešno zaključil z najboljšimi ocenami. Kasneje je o svojem študiju v Spominih zapisal: »Profesor Emanuel Chuber nas je učil matematiko ... Vsak njegov stavek je bil mojstrovina stroge logike, brez ene same odvečne besede, brez ene same napake.«
Vojaško šolanje je Milanković opravil v Avstro-ogrski vojski, kjer je opravil častniški izpit in prejel čin poročnika, ko je bil še državljan Avstro-Ogrske. Po končanem obveznem vojaškem roku si je sposodil denar od strica Vase za nadaljevanje doktorskega študija. Nato se je osredotočil na reševanje zelo kompleksne in tedaj aktualne problematike na področju uporabe statičnih metod pri gradnji modularnih armiranobetonskih mostov. Pri 25-ih letih 12. decembra 1904 je opravil doktorski izpit na Tehniški visoki šoli z disertacijo Prispevek k teoriji tlačnih krivulj (Beitrag zur Theorie der Druck-kurven). Njena izvedba je omogočila oceno oblike in značilnosti tlačnih krivulj pri neprekinjenem tlaku, kar je zelo uporabno pri gradnji mostov, kupol in opornikov. Doktoriral je pred komisijo, ki so jo sestavljali štirje člani: Johannes Brick (somentor in predsednik komisije), Ludwig von Tetmajer (rektor), Josef Finger (profesor racionalne mehanike) in Chuber (mentor).
Srednja leta
Gradbeništvo
V začetku leta 1905 so Milankovića na podlagi priporočila sprejeli v znano dunajsko gradbeno podjetje barona Adolfa Pittla, kjer je kmalu zasedel eno glavnih mest v konstrukcijskem biroju. Njegovo delovno mesto je obsegalo izvajanje najzahtevnejših izračunov statične narave, ko je bilo treba zgraditi novogradnje iz armiranega betona. V tistem času je bil armirani beton razmeroma nov gradbeni material, ki se je začel pospešeno uporabljati na vseh področjih gradnje. Bil je eden prvih strokovnjakov, ki je v gradbeništvo uvedel matematično modeliranje in opustil dotedanji geometrijski (grafični) način projektiranja. Po manj kot letu dni zaposlitve se je znašel pred problemom projektiranja velikega skladišča in tovarniške hale iz armiranega betona. Kompleksnost teh projektov je bila v tem, da ni bilo matematičnih formul, na podlagi katerih bi lahko določili dimenzije armaturnih nosilcev in nosilnih plošč. Prepričan v svojo doktorsko disertacijo, torej v veljavnost splošne teorije elastičnosti, je potrpežljivo delal na izračunih, ki jih bo objavil v strokovni reviji in patentiral pod naslovom Prispevek k teoriji armiranobetonskih nosilcev. Na podlagi novih rezultatov je leta 1906 objavil še en članek o isti temi. Rezultat je bil viden predvsem pri projektu armiranobetonskega akvedukta za hidroelektrarno v Sebeşu na Erdeljskem, ki ga je naredil na začetku svoje inženirske poti. V petih letih, ki jih je preživel v dunajskem podjetju, je poleg sebeşkega akvedukta delal na naslednjih objektih: projektiral je akvedukt v Semmeringu in Pitenu, mostove v Kranju, Banhildi in Išli in Kruppovo tovarno kovinskih izdelkov v spodnjeavstrijskem Berndorfu. Kot predstavnik omenjenega podjetja je sodeloval pri izgradnji kolektorja v okviru beograjske kanalizacije na obrežju Save. Leta 1908 je objavil članek z naslovom O membranah istega odpora, v katerem je dokazal, da je idealna oblika vodnega rezervoarja z enako debelimi stenami oblika kapljice vode. Dosegel je šest odobrenih in natisnjenih patentov velikega teoretičnega in praktičnega pomena, ki so mu prinesli slavo uglednega izumitelja, pa tudi finančno korist.
Kot gradbeni inženir je delal na Dunaju do 1. oktobra 1909, ko je sprejel povabilo za izrednega profesorja na beograjski univerzi – na Katedri za uporabno matematiko, ki je obsegala racionalno in nebesno mehaniko ter teoretično fiziko. Čeprav je imel zelo pomembna dela, povezana z armiranim betonom, je bil mladi Milanković še vedno odločen, da se bo posvetil temeljnemu raziskovanju. Državljan Kraljevine Srbije je postal 12. januarja 1911 (31. decembra 1910), potem ko je Peter I. Karađorđević potrdil sklep Državnega sveta Št. 11911 z dne 3. januarja 1911 (21. decembra 1910). Sklep je bil objavljen v uradnih Srpskih novinah (tedanjem uradnem listu Kraljevine Srbije) 20. (8.) januarja 1911.
Njegova plača izrednega profesorja je bila desetkrat manjša od tiste, ki jo je imel kot inženir na Dunaju – zato se je honorarno ukvarjal s statičnimi izračuni v gradbeništvu tudi, ko se je preselil v Srbijo. Sprejel povabilo svojega sošolca z dunajske tehniške visoke šole in lastnika gradbenega podjetja Petra Putnika za izdelavo projekta armiranobetonskih mostov v razponu 30 metrov na skalnatih brežinah na bodoči trasi železniške proge Niš–Knjaževac v dolini Timoka. Milanković, ki mu je bila ta zamisel zelo všeč, je leta 1912 hitro izdelal statični izračun za vse mostove in njegova rešitev je bila glavni razlog, da so Srbske državne železnice (SDŽ) delo oddale Putnikovemu podjetju, ki je kmalu tega leta začelo delati.
Po odpustu iz Avstrije in prejemu srbskega državljanstva so Milankovića vpisali v vojaško evidenco Srbske kraljeve vojske. Kot rezervni častnik je sodeloval v obeh balkanskih vojnah. Kot tuji dopisnik je bil v službi pri štabu Donavske divizije prvega poziva, nato pa pri Tiskovnem biroju Vrhovne komande.
Osončevanje planeta