Kanadska zlogovna pisava ali preprosto zlogovna pisava je družina pisav, ki se uporablja v številnih jezikih domorodnih prebivalcev Kanade iz algonkinske, inuitske in (nekdanje) athabaskanske jezikovne družine. Ti jeziki prej niso imeli uradnega pisnega sistema. Cenjeni so zaradi svoje drugačnosti od latinice in lahkotnosti, s katero je mogoče doseči pismenost;John Nichols, 1996. "The Cree Syllabary". In Daniels & Bright, The World's Writing Systems, p 599ff do konca 19. stoletja je Cree dosegel morda eno najvišjih stopenj pismenosti na svetu.
Pri zlogovnihe pisavah oz. abugidah znaki predstavljajo pare soglasnik-samoglasnik. Izvirajo iz dela Jamesa Evansa.
Kanadska zlogovna pisava se trenutno uporablja za pisanje vseh jezikov Cree od Naskapi (govorijo ga v Quebecu) do Skalnega gorovja, vključno z jeziki Vzhodni Cree, Cree gozdov (Woods Cree), Cree močvirij (Swampy Cree) in navaden Cree (Plains Cree). Uporabljajo se tudi za pisanje inuktituta (inuitski jezik) na vzhodu kanadske Arktike; tam so na ozemlju Nunavut skupaj z latinico uradna pisava. Na nekaterih področjih se uporabljajo za drugi veliki kanadski algonkinski jezik, Ojibwe, ter za Siksika. Med athabaskimi jeziki, ki so bolj na zahodu, so se zlogovni zapisi tako ali drugače uporabljali za zapise jezikov Dakelh (Carrier), Chipewyan, Slavey, Tłı̨chǫ (Dogrib) in Dane-zaa (Beaver). V Združenih državah Amerike so zlogovne pisave občasno uporabljale skupnosti, ki so segale čez mejo, vendar so v glavnem kanadski pojav.
Zgodovina
Zgodovina razvoja pisave:
Egipčanski hieroglifi, 32. stoletje pred našim štetjem Hieratska pisava, 32. stoletje pred našim štetjem Demotska pisava, 7. st. pr. n. št. meriotična pisava, 3. st. pr. n. št. protosinatska pisava, 19. stoletje pred našim štetjem ugaritska abeceda, 15. stoletje pred našim štetjem Epigrafska južnoarabska pisava, 9. st. pr. n. št. Giz, 5.-6. stoletje pr. n. št. feničanska abeceda 12. st. pr. n. št. stara hebrejska abeceda, 10. stoletje pr. n. št. Samarijanska pisava, 6. st. pr. n. št. aramejščina, 8. st. pr. n. št. Kharosthi, 3. st. pr. n. št. Brahmi, 3. st. pr. n. št. družina Brahmskih pisav npr. tibetanska, 7. stoletje po Kr. Devanagari, 10. stoletje našega štetja Kanadska zlogovna pisava, 1840 hebrejska abeceda, 3. stoletje pred našim štetjem Kvadratna aramejska abeceda, 2007 Pahlavi, 3. stoletje pred našim štetjem Avestanščina, 4. st. n. št. Palmirenska pisava, 2. st. pr. n. št. Nabatejščina, 2. st. pr. n. št. arabščina, 4. stoletje pred našim štetjem N'Ko, 1949 po Kr. sirščina, 2. st. pr. n. št. Sogdijski jezik, 2. st. pr. n. št. orhonščina (stara turščina), 6. stoletje pred našim štetjem stara madžarščina, 650. stoletje po Kr. stara ujgurščina mongolska pisava, 1204 CE mandajščina, 2. st. po Kr. grška abeceda, 8. stoletje pred našim štetjem etruščanska pisava, 8. st. pr. n. št. latinica, 7. stoletje pred našim štetjem Cherokee (samo črkovne oblike v zlogovni pisavi), okoli leta 1820 Vai (zlogovna pisava), okoli leta 1832 po Kr. Deseret, 1854 po Kr. Osage, 2006 po Kr. runska pisava, 2. st. po Kr. Ogamska pisava (izvor negotov), 4. st. po Kr. koptski jezik, 3. st. po Kr. gotica 3. st. po Kr. armenščina, 405 let po Kr. kavkaška albanščina (izvor negotov), okoli 420 n. št. gruzijska pisava (izvor negotov), okoli leta 430 po Kr. glagolica, 862 po Kr. cirilica, okoli 940 po Kr. stara permščina, 1372 CE stara hispanščina (polzlogovna), 7. st. pr. n. št. libijsko-berberska pisava, 3. st. pr. n. št. Tifinagh Adlam (rahel vpliv arabščine), 1989 po Kr. Hangul, 1443 po Kr. Thaana, okoli leta 18 n. št. (izhaja iz številk Brahmi) Zlogovni pisave Cree so nastale v procesu, ki ga je leta 1840 zaključil misijonar James Evans, verjetno v sodelovanju s strokovnjaki za domorodne jezike. Evans jih je formaliziral za Swampy Cree (Cree močvirij) in Ojibwe. Evansa je navdihnil uspeh Sequoyahove Cherokee zlogovne pisave, potem ko je naletel na težave z abecedami na osnovi latinice, pri čemer je uporabil svoje znanje devanagarija in stenografije. Kanadski zlogi so nato vplivali na Pollardovo pisavo na Kitajskem.John Nichols, 1996. "The Cree Syllabary". In Daniels & Bright, The World's Writing Systems, p 599ff Drugi misijonarji so jo neradi uporabljali, vendar se je pred prihodom misijonarjev hitro podomačila in razširila v nove skupnosti.
V ustnih izročilih Cree je zapisano nasprotujoče si poročilo, ki trdi, da pisava izvira iz kulture Cree pred letom 1840 (glej § Ustna izročila Cree ). Po teh tradicijah je bila zlogovna pisava izum Calling Badgerja, človeka Cree. Legenda pravi, da je Badger umrl in se vrnil iz duhovnega sveta, da bi delil znanje pisanja s svojim ljudstvom. McAdam, Sylvia. Nationhood interrupted: revitalizing Nêhiyaw legal systems p. 62 https://books-scholarsportal-info.proxy3.library.mcgill.ca/en/read?id=/ebooks/ebooks4/upress4/2019-02-21/1/9780774880312#page=63 Nekateri učenjaki pišejo, da so te legende nastale po letu 1840. Verne Dusenberry, 1962. The Montana Cree: A Study in Religious Persistence (Acta Universitatis Stockholmiensis 3). p 267–269 Winona Stevenson, poznavalka Cree, raziskuje možnost, da je navdih za zlogovno pisavo Cree izviral iz obsmrtne izkušnje mistanaskowêw (ᒥᐢᑕᓇᐢᑯᐍᐤ, Calling Badger – iz mistanask ᒥᐢᑕᓇᐢᐠ 'jazbec' in -wêw ᐁᐧᐤ 'glas/klic'), Stevenson se sklicuje na Fine Day, citiranega v Mandelbaumovi The Plains Cree, ki navaja, da se je zlogovne pisave naučil od Strikes-him-on-the-back, ki se ga je naučil neposredno od mistanâskowêw.
James Evans Leta 1827 je bil Evans, misijonar iz Kingstona nad Hullom v Angliji, imenovan za vodjo Wesleyanskega misijona v Rice Lakeu v Ontariu . Tu se je začel učiti vzhodnega jezika Ojibwe, ki se govori na tem območju, in bil del odbora za oblikovanje latinice zanj. Do leta 1837 je pripravil Speller and Interpreter in English and Indian, vendar Britanska in tuja svetopisemska družba ni mogla doseči odobritve njegovega tiska. Takrat so številne misijonarske družbe nasprotovale razvoju domorodne pismenosti v svojih jezikih, saj so verjele, da bi se njihov položaj izboljšal z jezikovno prilagoditvijo na kolonialno družbo.
Evans je pri svojem delu v Ontariu še naprej uporabljal svoj pravopis Ojibwe . Kot je bilo v tistem času običajno, je pravopis zahteval vezaje med zlogi besed, kar je pisni Ojibwe dalo delno zlogovno strukturo. Vendar se zdi, da so imeli njegovi učenci težave v zasnovi pri uporabi iste abecede za dva različna jezika z zelo različnimi glasovi, in samemu Evansu se je zdel ta pristop neroden. Poleg tega je bil jezik ojibwe polisintetičen, vendar je imel malo različnih zlogov, kar pomeni, da je imela večina besed veliko število zlogov; zaradi tega so bile precej dolge, če so bile zapisane z latinično pisavo. Začel je eksperimentirati z ustvarjanjem bolj zlogovne pisave, za katero je menil, da bi bila manj nerodna za njegove učence.
Leta 1840 so Evansa preselili v Norway House v severni Manitobi . Tu se je začel učiti lokalnega narečja Swampy Cree . Tako kot tesno sorodni Ojibwe je bil poln dolgih večzložnih besed.
Kot amaterski jezikoslovec je bil Evans seznanjen s pisavo devanagari, ki se uporablja v britanski Indiji ; v devanagariju vsaka črka pomeni zlog in je spremenjena tako, da predstavlja samoglasnik tega zloga. Takšen sistem, ki se zdaj imenuje abugida, se je zlahka prilagodil pisanju jezika, kot je Swampy Cree, ki je imel preprosto zlogovno strukturo le osmih soglasnikov in štirih dolgih ali kratkih samoglasnikov. Evans je bil seznanjen tudi z britansko stenografijo, domnevno Universal Stenography Samuela Taylorja, iz časov, ko je bil trgovec v Angliji; in zdaj se je seznanil z novo objavljeno Pitmanovo stenografijo iz leta 1837.
Izvor v Devanagariju in Pitmanu Na razvoj zlogovne pisave Cree je vplivalo Evansovo znanje devanagarija in pitmana. Andrew Dalby (2004:139) Dictionary of Languages Devanagari je zagotovil znake za zloge, Pitman pa znake za končne soglasnike in tudi zamisel o vrtenju in odebeljevanju za spreminjanje zlogov.
V prvotni Evansovi pisavi je bilo deset zlogovnih oblik: osem za soglasnike p, t, c, k, m, n, s, y ; deveta za samoglasniške začetne zloge ali samoglasnike, ki sledijo enemu od naključnih soglasnikov; in deset, ki niso več v rabi, za soglasniški sklop sp . Štirje so bili stranski soglasniki, r, l, w, h, ki niso imeli zlogovnih oblik. Razen sp je vse to mogoče izslediti v kurzivnih kombiniranih oblikah ustrezne devanagarske akšare; kombinirana oblika v devanagariju je nekoliko skrajšana (desna črta je izpuščena), pri rokopisu pa se lahko izpusti tudi tekoča vodoravna črta, kot je bilo standardizirano v gudžaratščini . (Zdi se, da je zaporedje sp spoj oblike s z oglatostjo p vzdolž konceptualnih linij bolj skrčenih ligatur devanagarija, kot je . )
Podobnost je močnejša, če dovolimo, da se simboli vrtijo, da dobijo podobno smer pisanja za vsak samoglasnik; na primer, devanagari n ima usmerjenost ne namesto na . Zdi se, da je bila motivacija za spremembo usmerjenosti omogočiti peresu sledenje iste smeri pri pisanju zlogov z enakimi samoglasniki: Razred refleksije ka, ca, ma, sa, ya (to so soglasniki, ki so usmerjeni na razlikovanje sprednjih samoglasnikov i, e ) sledijo poti, podobni črki L, medtem ko rotacijski razredi a, pa, ta, na (tisti, ki so zasukani na sprednje samoglasnike) vsi sledijo poti, podobni črki C. Usmerjenost devanagarija g- (za k- ), n-, y- in morda s- je bilo treba obrniti, da se je to zgodilo. ( Sp- ne sledi tej posplošitvi, kar odraža njegov mešani izvor. )
Ker so lahko soglasniki Cree zveneči ali nezveneči, odvisno od njihovega okolja, vsak ustreza dvema devanagarijskima črkama, Cree ka / ga pa je na primer bolj podoben devanagarskemu g kot k . Zdi se, da soglasnik h, ki se v zlogovnih besedah pojavlja le na koncu, izhaja iz devanagarščine visarga, ḥ, ki se prav tako pojavlja le na koncu, ne pa iz zlogovnega ha . desno|sličica| Devanagari združuje oblike z zlogovnimi začetni in samostojni Creejevski soglasniki iz Devanagarija: popolnoma in napol Devanagarijske oblikeCreeSyllableseᐁepaᐸpa/baṭaᑕta/dajaᒐcha/jagaᑯko/gomaᒪmanaᓂnesaᓴsa*yaᔪyoIncidental consonantslaᓫ-lraᕑ-rva/waᐤ-w-hᐦ-h *Kurzivni स je bolj podoben ᓴ in je videti kot म.
Možno je, da sta bila -l in -r izpeljana z vrtenjem določenega devanagarskega znaka, kot v Pitmana, kjer sta l in r tudi povezana na ta način, ne pa iz dveh različnih znakov, predlaganih v tabeli.
Nasprotno pa končni soglasniki p, t, c, k, m, n, s in y (ki jih je Evans poimenoval "končni i"), ki se zdaj uporabljata le za zahodni Cree, izhajajoiz Pitmanove stenografije. Črtni znaki ᑊ ᐟ ᐨ ᐠ p, t, c, k so zasukani za 45° glede na Pitman ᐠ ᑊ ᐟ ᐨ p, t, c, k, vendar ohranijo svojo relativno usmerjenost nedotaknjeno; polkrožni znaki ᒼ ᐣ ᐢ m, n, s so zasukani za 90° glede na Pitman ᐢ ᓑ ᐣ m, n, s. Creejski "končni i" je bil prvotno pika, tako kot ločilno znamenje za samoglasnik i v Pitmanu. Some General Aspects of the Syllabics Orthography, Chris Harvey 2003 PitmanCreeᐠpᑊ -pᑊtᐟ -tᐟchᐨ -cᐨkᐠ -kᐢmᒼ -mᐡnᐣ -nᐣsᐢ -s˙i˙ -y Končni hk pa je ᕽ, majhna različica grške črke Χ kh, izbrana zato, ker je Χ logogram za Kristusa. Dalby (1998) Dictionary of Languages
Uporaba vrtenja za spreminjanje samoglasnika v zlogu je edinstvena za kanadsko zlogovno pisavo, vendar je imela svoj izvor v stenografiji. Pitman je uporabil vrtenje za spremembo mesta izgovorjave : zaporniki p, t, ch, k, nosniki m, n in priporniki h, s, sh, f, th so bili povezani z vrtenjem, kot je delno razvidno iz zgornje tabele končnih znakov.
Sprva je Evans označeval dolžino samoglasnika z odebljenimi / neodebeljenimi črtami (značilnost, ki se uporablja za označevanje zvenečnosti v Pitmanu); toda to se je v tisku izkazalo za nerodno in do leta 1841 so ga spremenili v prekinjene črte za dolge samoglasnike oz. polne črte za kratke samoglasnike. Kasneje je Evans uvedel trenutno prakso pisanja pike nad zlogom, ki označuje dolžino samoglasnika. sličica| Sodobna pisava, 2005