Francoska renesančna arhitektura je slog, ki je bil izrazit med poznim 15. in zgodnjim 17. stoletjem v Kraljevini Franciji. Nasledil je francosko gotsko arhitekturo. Slog so po stoletni vojni prvotno uvozili iz Italije francoski kralji Karel VII., Ludvik XI., Karel VIII., Ludvik XII. in Franc I.. V dolini Loare je bilo zgrajenih več pomembnih kraljevih dvorcev v tem slogu, zlasti Château de Montsoreau, Château de Langeais, Château d'Amboise, Château de Blois, Château de Gaillon in Château de Chambord ter, bližje Parizu, Palača Fontainebleau.
Ta slog francoske arhitekture je imel dve različni obdobji. V prvem obdobju, med približno 1491 in 1540, je bil italijanski slog neposredno kopiran, pogosto s strani italijanskih arhitektov in obrtnikov. V drugem obdobju, med letom 1540 in koncem rodbine Valois leta 1589, so francoski arhitekti in obrtniki slogu dali bolj značilen in izviren francoski značaj.
Glavni arhitekti tega sloga so bili kraljevi arhitekti Philibert Delorme, Pierre Lescot in Jean Bullant ter italijanski arhitekt in arhitekturni teoretik Sebastiano Serlio.
Zgodovina – italijansko obdobje Med stoletno vojno je Karel VII. našel v dolini Loare idealno zatočišče. Okronan je bil v Reimsu po epskih bitkah Ivane Orleanskega, ki so začele odhod Angležev iz celotnega kraljestva. Sredina 15. stoletja je bila ključno obdobje za dolino Loare v zgodovini Francije in njeno arhitekturno dediščino. Velikani kraljestva so se naselili v regiji, opremljali srednjeveške trdnjave ali postavljali nove. Karel VII. je prebival v Chinonu, ki je ostal sedež dvora do leta 1450, on in njegov sin, bodoči Ludvik XI., pa sta ukazala ali dovolila gradbena dela. Nato se je začela gradnja Châteaux, gradov/dvorcev v dolini Loare.
Tako je med leti 1443-1453 glavno stavbo Château de Montsoreau na bregovih reke Loare zgradil Jean II. de Chambes, diplomat v Benetkah in Turčiji ter zasebni svetovalec kralja Karla VII. Med letoma 1465 in 1469 je Ludvik XI. ukazal zgraditi Château de Langeais na koncu rta, sto metrov pred ječo iz 10. stoletja.
Leta 1494 je Karel VIII. vodil veliko vojsko v Italijo, da bi zavzel Neapelj, ki ga je zavzel Alfonz V. Aragonski. Šel je skozi Torino, Milano in Firence ter 22. februarja 1495 ponovno zavzel Neapelj. V tem mestu je odkril razkošne vrtove in nov arhitekturni slog italijanske renesanse, ki je bil po njegovem mnenju veliko boljši od sloga njegove lastne srednjeveške palače v Amboiseu. Protifrancoska koalicija vojsk ga je prisilila k umiku iz Neaplja, vendar je s seboj vzel dvaindvajset izurjenih italijanskih obrtnikov, vključno z vrtnarji, kiparji, arhitekti in inženirji, vključno z učenjakom in arhitektom Fra Giocondom ter arhitektom in ilustratorjem Domenico da Cortona, ki mu je naročil, naj predela njegov dvorec v Amboisu.
Château de Montsoreau (1450–1461) Leta 1453, ob koncu stoletne vojne, je Karel VII. Jeanu II. de Chambesu, takratnemu diplomatu v Benetkah in Turčiji ter zasebnemu kraljevemu svetovalcu, odobril gradnjo Château de Montsoreau. Zgrajen je bil na mestu starodavne trdnjave Foulques Nerra, nenavadno, neposredno na bregu reke Loare v slogu beneške renesanse. Njegova arhitektura je prehod med vojaško in zabavno arhitekturo in priča o času, ko so gradovi postali dvorci. Glavna stavba je bila zgrajena leta 1453, med letoma 1453 in 1461 pa sta bila dodana dva kvadratna paviljona, ki sta za nekaj desetletij prehitela klasično arhitekturo. Jean III. de Chambes je zgradil ali preoblikoval veliki stopniščni stolp v italijanskem slogu v letih 1510–1515, njegove rezbarije so podobne tistim na vratih Château de Gaillon.
Château d'Amboise (1491–1498) Leta 1491, pred italijansko kampanjo, je Karel VIII. začel obnavljati Château d'Amboise in ga spremenil iz srednjeveškega gradu v udobnejšo rezidenco z dvema kriloma in kapelo. Iz Italije se je marca 1496 vrnil v Amboise, kjer je že delalo skoraj dvesto kamnosekov in devetdeset drugih izurjenih obrtnikov. Velik del stavbe je bil narejen že v prejšnjem srednjeveškem slogu, z visokimi mansardami, obkroženimi z vrhovi na strehi. Prvi renesančni dodatki so bili veliki oboki v pritličju, ki so se odpirali s pogledom na Loaro. Amboise je imel na stolpu Hurtault tudi nekaj prvih renesančnih pilastrov v Franciji, izklesane stebre na steni, ki so bili zgolj dekorativni. Krajinski arhitekt, ki ga je Karel pripeljal iz Italije, Pacello da Mercogliano, je na terasi, obdani s kovano ograjo iz kovanega železa, ustvaril prvi francoski renesančni vrt. Karel ni videl dokončanega dvorca; tam je umrl leta 1498, potem ko je z glavo po nesreči udaril v preklado.
Château de Gaillon in Château de Bury Vse arhitekturne inovacije niso nastale v dolini Loare. Georges d'Amboise je bil rouenski nadškof, a tudi glavni minister za italijanske zadeve Ludvika XII. in Karla VIII. Med letoma 1502 in 1509 je v veliki meri preuredil svojo rezidenco v dolini Sene, Château de Gaillon, v italijanskem slogu. Iz Genove je pridobil vodnjak, marmorne medaljone, izklesane fronte in pilastre z ornamentiko iz školjk ter različne arhitekturne elemente iz Italije in jih uporabil v dvorcu. Postopoma se je dekoracija gradu spremenila iz srednjeveške trdnjave v elegantno renesančno rezidenco. Večina Châteauja je bila porušena v 19. stoletju, vendar nekateri deli ostajajo in nekaj okrasja je zdaj na ogled v Musée national des Monuments Français v Parizu.
Château de Bury, še en srednjeveški grad (odkar je bil porušen), je leta 1511 zgradil Florimond Robertet, državni sekretar in blagajnik Karla VIII. in Franca I. Po novem slogu je bil zasnovan za življenje, ne za bojevanje. Bil je popolnoma simetričen, s štirimi okroglimi stolpi, okrog osrednjega cour d'honneurja, ki ga je okrasil Michelangelov kip Davida. Dvojno stopnišče na zunanjosti pri glavnem vhodu je nadomestilo tradicionalno zavito stopnišče v stolpu. Fasada je bila večinoma navpična, vendar je bila razdeljena z vodoravnimi kordoni ali okrasnimi pasovi po slogu palač v Firencah in Rimu. To simetrično ravnovesje vodoravnih in navpičnih linij je postalo vidna značilnost francoskega renesančnega sloga.
Château d'Azay-le-Rideau (1518–1527) Ko se je francoski dvor naselil v dolini Loare, so dvorjani in ministri zgradili ali obnovili palače v bližini. Château d'Azay-le-Rideau (1518–1527) je na otoku v reki Ile zgradil Gilles Berthelot, bogati bankir iz Toursa, ki je bil predsednik računske zbornice, glavni finančni upravitelj in zakladnik Francije. Od leta 1518 do 1524 so bili zgrajeni nasipi za stabilizacijo temeljev. Stolpi so bili postavljeni na vogalih stavbe, z notranjim prehodom okoli stavbe in vodoravnim pasom med obema nadstropjema; visoka streha in mandardna okna, ki so se dvigala nad strešno linijo in obkrožena s pedimenti ter okrašena z okrašenimi okni s pedimenti, ki so se dvigali nad nivo strehe, kar je postalo najbolj prepoznavna značilnost francoske renesančne arhitekture. Dvojna vrata so bila zgrajena kot majhen slavolok. Veliko stopnišče v italijanskem slogu je bilo najpomembnejša notranja značilnost; imel je kasetiran strop, okrašen s skulpturo.
Château de Blois (1519–1536) Château de Blois (1519–1536) je prvotno začel graditi Ludvik XII. Francoski, bratranec in naslednik Karla VIII. Začetna zasnova je bila bolj srednjeveška kot renesančna; le stebri in okrašeni kapiteli stebrov na dvorišču ter skulptura v reliefu so kazali italijanski vpliv.
Prihod Franca I. v Blois, ki ga je spremljal njegov dvor in velika skupina umetnikov, je ta dvorec naredil središče francoske renesanse. Postal je njegova glavna rezidenca in veliko truda je posvetil obnovi severnega trakta, imenovanega Loges, kjer so bila njegova stanovanja. Arhitekturo je navdihnila zasnova Donata Bramanteja za Cortile del Belvedere Vatikanske palače v Rimu. Fasada obrnjena proti dvorišču, je predstavljala arkade in niše, okrašene s pilastri v italijanskem slogu, vendar je ostala nedokončana. Ena značilnost okrasja Franca I. v Bloisu je bil corniche aux coquilles, venec z motivom morske školjke.
Château de Chambord (1519–1538) Château de Chambord je bil vrhunec zgodnjega francoskega renesančnega sloga, harmonična kombinacija francoske tradicije in italijanskih inovacij. Franc I. si je zamislil udobno lovsko kočo v gozdu. Delo se je začelo leta 1519, a ga je prekinila špansko-cesarska vojska v bitki pri Pavii leta 1525. Nadaljevalo se je leta 1526, ko je bil kralj izpuščen in je bilo končano leta 1538. Leonardo da Vinci je bil rezident in umrl v Chambordu istega leta, ko se je začela gradnja in je morda igral vlogo pri oblikovanju edinstvenega dvojnega spiralnega stopnišča.
Tloris Châteauja je podoba srednjeveške trdnjave z okroglimi stolpi na vogalih in masivnim osrednjim donžonom, vendar je bogat okras čisto zgodnje francoske renesanse.Cropplestone, Trewin (1963). World Architecture. Hamlyn. p. 254 Fasada ima pilastre v enakomernih razmikih, ki jih uravnotežijo vodoravni pasovi reliefne plastike. Streha je načeta z mansardnimi okni, dimniki in majhnimi stolpiči. Notranjost je simetrična; velik osrednji odprt prostor je imel osrednji del, dvojno spiralno stopnišče. V notranjosti prevladuje ornament po navdihu severne Italije v obliki obokanega stropa z izrezljanim okrasjem v vsakem oboku; izklesani kapiteli na stebrih; in cul-de-lampes ali izklesano okrasje na podlagi stebrov in lokov, kjer so se srečali s steno.
Palača Fontainebleau Potem ko so ga leta 1526 izpustili iz ujetništva v Španiji, se je Franc I. odločil, da bo svoj dvor preselil iz doline Loare v regijo Ile-de-France s središčem v Parizu. Zgradil ali rekonstruiral je sedem dvorcev v Ile-de-France, najpomembnejša med njimi je bila palača Fontainebleau.
Arhitekt, ki ga je kralj izbral za Fontainebleau, je bil Gilles Le Breton. Dela so se začela leta 1528 s preureditvijo srednjeveškega ovalnega dvorišča. Ohranili so stolp iz 12. stoletja in zgradili nov stanovanjski blok, katerega pročelje je bilo okrašeno s pilastri in visokimi mansardnimi okni ter s trikotnimi frontons, kar je postalo značilnost novega sloga. Staro srednjeveško hišo ali vratarnico je zamenjala nova stavba, Porte Dorée, ki je bila sestavljena iz velikih lož ene nad drugo, oblikovanih po palačah v Neaplju in Urbinu.
Druga faza je bilo novo dvorišče, Cheval Blanc, s tremi dolgimi krili, zgrajenimi iz opeke in moellons et enduit, mešanice ruševin in cementa, ki je postala pogosta kombinacija v francoski renesančni arhitekturi. Okrogle srednjeveške stolpe starega dvorca so zamenjali kvadratni paviljoni z visokimi strehami in mansardnimi okni. Tretja faza je bila nova galerija za povezavo stare in nove stavbe. Okras te nove galerije je ustvaril toskanski obrtnik Rosso Fiorentino. ki je prišel leta 1530. Končni nov projekt je bilo veliko stopnišče na ovalnem dvorišču, ki je vodilo do kraljevih apartmajev. Imel je portik s klasičnimi stebri, podobnimi slavoloku. Zasnova tega stopnišča ni bila izposojena iz Italije, ampak neposredno kopirana iz klasičnih rimskih modelov. To je bil znak začetka več izvirnosti v francoski renesančni arhitekturi.
Od leta 1530 je skupina italijanskih umetnikov, ki jih je uvozil Franc I., pod vodstvom Rossa Fiorentina, Francesca Primaticcia in Niccoloja dell' Abbata, znana kot prva Fontainebleaujska šola, okrasila notranjost novih prostorov. Umetniki in njihovo delo je imelo velik vpliv na renesančno dekoracijo po vsej Evropi. Njihovo delo je vključevalo freske v dovršenih štukaturnih kiparskih okvirih, kartuše v vseh oblikah in medaljone v visokem reliefu. Arhitektura je bila okrašena s skulpturami iz puttov, girlandami iz sadja, satirov in junaških likov iz mitologije. Najpomembnejša dela so vključevala dvanajst pravokotnih fresk v zelo dekorativnih kiparskih okvirih v galeriji Franca I. (1533–1539).