Đại Việt (大越, dobesedno Veliki Việt, pogosto znan kot Annam (, Chữ Hán: 安南)), je bila monarhija v jugovzhodni Aziji od 10. stoletja do začetka 19. stoletja v regiji današnjega Hanoja v severnem Vietnamu. Njeno prvotno ime Đại Cồ Việt je leta 968 določil vietnamski vladar Đinh Bộ Lĩnh, potem ko je končal anarhijo 12 vojskovodij, obveljalo pa je do začetka vladavine Lý Thánh Tônga (vladal 1054–1072), tretjega cesarja iz dinastije Lý. Đại Việt je trajal do vladavine Gia Longa (vladal 1802–1820), prvega cesarja iz dinastije Nguyễn, ko je bilo ime spremenjeno v Việt Nam.
Zgodovina Đại Việta je razdeljena na vladavino osmih dinastij: Đinh (968–980), zgodnji Lê (980–1009), Lý (1009–1226), Trần (1226–1400), Hồ (1400–1407) in pozni Lê (1428–1789); dinastija Mạc (1527–1677); in kratka dinastija Tây Sơn (1778–1802). Za kratek čas ga je prekinila dinastija Hồ (1400–1407), ki je za kratek čas spremenila ime države v Đại Ngu in četrta doba severne dominacije (1407–1427), ko je regijo kot Jiaozhi upravljala dinastija Ming. Zgodovino Đại Việta lahko prav tako razdelimo na dve obdobji: enotno cesarstvo, ki je trajalo od 960 do 1533, in razdrobljeno od 1533 do 1802, ko je bilo več kot ena dinastija in plemiški klani, ki so hkrati vladali iz svojih domenah. Od 13. do 18. stoletja so se meje Đại Việta razširile in zajele ozemlje, ki spominja na današnji Vietnam, ki leži ob Južnokitajskem morju od Tonkinškega do Tajskega zaliva.
Zgodnji Đại Việt se je pojavil v 960. letih kot dedna monarhija z mahajanskim budizmom kot državno vero in je trajal 6 stoletij. Od 16. stoletja je Đại Việt postopoma oslabel in se decentraliziral v več podkraljevin in domen, ki so jim hkrati vladale družine Lê, Mạc, Trịnh in Nguyễn. Za kratek čas so ga leta 1786 združili bratje Tây Sơn, ki so ga razdelili med seboj leta 1787. Po vojni Trịnh-Nguyễn, ki se je končala z zmago Nguyễnov in uničenjem Tây Sơnov, je bil Đại Việt ponovno združen, kar je končalo 300-letno razdrobljenost. Od leta 968 do 1804 je Đại Việt cvetel in pridobil pomembno moč v regiji. Država je počasi priključila ozemlja Champa in Kambodže ter razširila vietnamska ozemlja proti jugu in zahodu. Imperij Đại Việt je primarna predhodnica države Vietnam in osnova za njeno nacionalno zgodovinsko in kulturno identiteto.
Zgodovina Izvor Tisoč let je območju današnjega severnega Vietnama vladalo zaporedje kitajskih dinastij, kot so Nanyue, Giao Chỉ (交趾, Jiaozhi), Giao Châu (交州, Jiaozhou), Annan in Jinghai Circuit.
Starodavni severni Vietnam in zlasti delta Rdeče reke sta bila naseljena z različnimi etnolingvističnimi skupinami, ki so sestavljale današnje Hmong-Mien, Tibeto-Burman, Kra-Dai, avstroazijsko govoreča ljudstva. Zgodnje družbe so se tam pojavile in obstajale nekaj časa pred osvojitvijo Han leta 111 pr. n. št., kot sta Phùng Nguyên in kultura Đông Sơn. Obe sta se ukvarjali z metalurgijo in sofisticiranimi tehnikami litja brona. Kitajci so jih skupaj imenovali Yue in barbari in jih skupaj razumeli kot Nekitajce. Starodavna kitajska besedila ne dajejo nobenih razlik med posameznimi plemeni in ne navajajo natančno, s katerimi jeziki plemen so komunicirala v severnem Vietnamu. Vsa ljudstva, ki so živela pod upravo cesarstva, so se običajno imenovala »ljudje« (ren 人) ali »podložniki« (min 民). Za "Vietnamce" ni bilo nobene klasifikacije ali razlikovanja in ni verjetno identificirati ljudi kot take ali namigovati na sodobno etnično pripadnost starodavni. Zelo verjetno je, da so se te prepletene večjezične skupnosti morda razvile v današnji čas brez sodobne etnične zavesti, dokler kolonialna vlada in zaporedne vlade Republike Vietnam, Demokratične republike Vietnam in Socialistične republike Vietnam niso izvedle prizadevanj za etnično klasifikacijo, hkrati pa ohranjajo svojo nematerialno etnično identiteto, kot je kultura. V tem obdobju ni bilo obstojne "etnične vietnamske" identitete.
Uradni vietnamski zgodovinski učbeniki običajno predpostavljajo, da so bili prebivalci severnega Vietnama v času kitajske vladavine Việt/Yue. Yue so bile široke skupine nekitajskih južnih ljudstev, ki so vključevale veliko različnih etnolingvističnih skupin, ki so si delile določene običaje. Po izginotju Baiyue in Lac Viet iz kitajskih zapisov okoli 1. stoletja našega štetja so se v regiji morda pojavile nove avtohtone plemenske skupine pod imenom Li-Lao. Ljudstvo Li-Lao je bilo znano tudi po veliki tradiciji vlivanja bobnov. Vendar pa je kultura proizvajala bobne tipa Heger II, medtem ko je prejšnja kultura Đông Sơn iz Lac Vieta proizvajala bobne tipa Heger I.
Kultura Li Lao je cvetela od približno 200 do 750 našega štetja v današnji južni Kitajski in severnem Vietnamu. Ta plemena Li so bila v kitajskih virih zapisana kot Lǐ (俚) »razbojniki«, ki so naseljevali obalna območja med Biserno in Rdečo reko. Politične strukture Li so bile razdeljene v številna avtonomna naselja/poglavarstva (dong 洞), ki so bila v rečnih dolinah. Knjiga Sui ugotavlja, da so se Li plemiči, ki imajo bronasti boben v vsakem dongu, imenovali dulao (都老), za kar Churchman trdi, da ima nekaj podobnosti in kulturne povezave s prejšnjim lokalnim vladajočim razredom delte Rdeče reke. Plemena Li so opisali kot divje roparske razbojnike, ki niso hoteli sprejeti cesarske oblasti in so vodili v Jiaozhou, osrčje delte Rdeče reke, od koder so Kitajci imeli za samotno, izolirano obmejno ozemlje s težko, omejeno upravo. Ker se je ljudstvu Li-Lao uspelo obdržati stran od kitajske sfere kulturnega vpliva, je pokrajina severnega Vietnama v obdobju Han-Tang doživela popolno ravnovesje med sinifikacijo in lokalizacijo. Od 6. do 7. stoletja so kitajske dinastije poskušale vojaško ukrotiti Li dong, kar je postopoma povzročilo zaton kulture Li Lao.
Pomembni učinki desetih stoletij kitajske vladavine nad severnim Vietnamom, verjetno v smislu kompleksne kulture in jezikov, so še vedno jasno opazni. Nekateri domorodni jeziki v regijah so dolgo časa uporabljali sinitsko pisavo in pisne sisteme, izpeljane iz sinitske pisave, da so predstavljali svoje jezike, kot so vietnamščina, tay in nung.
James Chamberlain verjame, da je bilo tradicionalno Vietsko kraljestvo severni osrednji Vietnam/severni Laos in ne delta Rdeče reke. Na podlagi svoje interpretacije Keitha Wellerja Taylorja, ki je preiskoval kitajska besedila (Jiu Tangshu, Xin Tangshu, Suishu, Taiping Huanyu Ji, Tongdian), Chamberlain nakazuje, da so se ljudstva Việt-Mường začela izseljevati iz osrednjega Vietnama (Jiuzhen, Rinan) v delto Rdeče reke v 7. stoletju, med dinastijo Tang, verjetno zaradi pritiska Kmerov na jugu ali Kitajcev na severu. Chamberlain špekulira, da je med uporom, ki ga je vodil Mai Thúc Loan, sin solinarske družine v provinci Hoan (danes provinca Hà Tĩnh, severni osrednji Vietnam), ki je trajal od leta 722 do 723, veliko število siniciziranih nižinskih Vietov ali pa so se Kinhi preselili proti severu. Jiu TangshuJiu Tangshu, vol. 8 "Xuanzong A"Jiu Tangshu vol. 188 zapisuje, da se je Mai Thúc Loan, znan tudi kot Mai Huyền Thành, imenoval za Črnega cesarja (verjetno po temni barvi polti) in da je imel 400.000 sledilcev iz 23 provinc v Annamu in drugih kraljestvih, vključno s Champa in Chenla.
Vendar pa arheogenetika dokazuje, da so bili pred obdobjem Đông Sơn prebivalci delte Rdeče reke pretežno avstroazijski: genetski podatki z grobišča Mán Bạc kulture Phùng Nguyên (iz leta 1800 pr. n. št.) so zelo blizu sodobnim govorcem avstroazijskega jezika;Corny, Julien, et al. 2017. "Dental phenotypic shape variation supports a multiple dispersal model for anatomically modern humans in Southeast Asia." Journalof Human Evolution 112 (2017):41-56. cited in Alves, Mark (2019-05-10). "Data from Multiple Disciplines Connecting Vietic with the Dong Son Culture". Conference: "Contact Zones and Colonialism in Southeast Asia and China's South (~221 BCE - 1700 CE)"At: Pennsylvania State University medtem je "mešana genetika" iz najdišča Núi Nấp kulture Đông Sơn pokazala afiniteto do "govorcev dai s Kitajske, govorcev tai-kadai iz Tajske in govorcev avstroazijskega jezika iz Vietnama, vključno s Kinhi";McColl et al. 2018. "Ancient Genomics Reveals Four Prehistoric Migration Waves into Southeast Asia". Preprint. Published in Science. https://www.biorxiv.org/content/10.1101/278374v1 cited in Alves, Mark (2019-05-10). "Data from Multiple Disciplines Connecting Vietic with the Dong Son Culture". Conference: "Contact Zones and Colonialism in Southeast Asia and China's South (~221 BCE - 1700 CE)"At: Pennsylvania State University zato se je »najverjetneje vietščina širila proti jugu od RRD, ne proti severu. Upoštevanje južne raznolikosti bo zahtevalo alternativne razlage«.Alves, Mark (2019-05-10). "Data from Multiple Disciplines Connecting Vietic with the Dong Son Culture". Conference: "Contact Zones and Colonialism in Southeast Asia and China's South (~221 BCE - 1700 CE)"At: Pennsylvania State University Michael Churchman navaja, da »odsotnost zapisov o obsežnih premikih prebivalstva kaže, da je obstajala dokaj stabilna skupina ljudi v Jiaozhi skozi obdobje Han–Tang, ki je govoril avstroazijske jezike, prednike sodobnega vietnamskega jezika«. Na budističnem napisu iz 8. stoletja iz vasi Thanh Mai, Hà Nội, je bilo 100 od 136 žensk, omenjenih v epigrafiki, mogoče identificirati kot etnične vietnamske ženske. Jezikoslovec John Phan meni, da se je razvilo lokalno narečje srednje kitajščine, imenovano anameščina srednja kitajščina, ki so jo v delti Rdeče reke govorili potomci kitajskih priseljencev, kasneje pa so ga v 9. stoletju prevzeli soobstoječi jeziki Việt-Mường. Phan identificira tri plasti kitajskih izposojenih besed v vietnamščino: najzgodnejša plast izposoje sega v dinastijo Han (približno 1. stoletje n. št.) in dinastijo Jin (približno 4. stoletje n. št.); pozna plast izposoje sega v obdobje po Tang, nedavna plast izposoje pa v čas dinastij Ming in Čing.Phan, John. 2013. Lacquered Words: the Evolution of Vietnamese under Sinitic Influences from the 1st Century BCE to the 17th Century CE. Ph.D. dissertation: Cornell University. p. 430-434
Ustanovitev
Pred osamosvojitvijo v poznem 9. stoletju je območju, ki je postalo Đại Việt v severnem Vietnamu, vladala dinastija Tang kot Annan. Hribovci na zahodni meji Annana in mogočni poglavarji, kot je Lý Do Độc, so se povezali z državo Nanzhao v Junanu in se v 860. letih uprli dinastiji Tang. V treh letih so ujeli Annan in prisilili nižinske prebivalce, da so se razpršili po azilih okoli delte. Dinastija Tang se je obrnila nazaj in leta 866 premagala zavezništvo Nanzhao-staroselcev in območje preimenovala v Tĩnh Hải quân ali vojaško poveljstvo Jinghai. Vojaški upor je prisilil oblasti Tang, da so se leta 880 umaknile, medtem ko so zveste čete na lastno pobudo odšle domov.
V začetku 10. stoletja se je na delti Rdeče reke oblikoval regionalni režim, ki ga je vodila družina Khuc. Od leta 907 do 917 so kitajske dinastije Khúc Hạoja in nato Khúc Thừa Mỹ imenovale za jiedushi, guvernerja pritokov. Khúc ni poskušal ustvariti nikakršne de jure neodvisne politike. Leta 930 je sosednja država Južni Han napadla Annam in odstranila Khúce z oblasti. Leta 931 se je Dương Đình Nghệ, lokalni poglavar iz Aizhouja, uprl in hitro izrinil južni Han. Leta 937 ga je ubil Kiều Công Tiễn, vodja revanšistične frakcije, povezane z Južnim Hanom. Leta 938 je cesar Liu Gong iz Južnega Hana povedel invazijsko floto v Annam, da bi pomagal Kiều Công Tiễnu. Dương Đình Nghệjev zet Ngô Quyền, prav tako z juga, je vkorakal proti severu in ubil Kiều Công Tiễna. Nato je vodil ljudi v boj in uničil floto južnega Hana na reki Bạch Đằng.