Nekaj primerov šintoistične arhitekture Šintoistična arhitektura je arhitektura japonskih šintoističnih svetišč.
Z nekaj izjemami, kot sta Veliko svetišče Ise in Izumo taiša, so bila šintoistična svetišča pred budizmom večinoma začasne strukture, postavljene za določen namen. Budizem je na Japonsko prinesel zamisel o stalnih svetiščih in prisotnost verand, kamnitih luči (toro) in okrašenih vrat so nekateri, ki se uporabljajo tako v šintoističnem svetišču kot v budističnem templju.
Sestava šintoističnega svetišča je izjemno spremenljiva in nobena od možnih značilnosti ni nujno prisotna. Celo honden ali svetišče, del, v katerem so kami in ki je osrednji del svetišča, lahko manjka. Ker pa so njegova zemljišča sveta, so običajno obdana z ograjo iz kamna ali lesa, imenovano tamagaki, medtem ko je dostop omogočen s pristopom - potjo, imenovano sandō. Sami vhodi so nakazani z vrati, imenovanimi tori, ki so torej najpreprostejši način za identifikacijo šintoističnega svetišča.
Svetišče lahko na svojem ozemlju vključuje več struktur, od katerih je vsaka namenjena drugačnemu namenu.The History of Shrines , Encyclopedia of Shinto, retrieved on June 10, 2008 Med njimi so honden ali svetišče, kjer so posvečeni kamiji, heiden ali glavna molitvena dvorana, kjer se darujejo daritve in molitve, in haiden ali bogoslužna dvorana, kjer so lahko sedeži za častilce. Honden je stavba, ki vsebuje šintai, dobesedno »sveto telo kamija«. Od teh je le haiden odprt za laike. Honden je za haidenom in je običajno veliko manjši in neokrašen. Druge pomembne značilnosti svetišča so temizuja, vodnjak, kjer si obiskovalci očistijo roke in usta in šamušo (社務所), urad, ki nadzoruje svetišče. Svetišča so lahko zelo velika, kot je na primer svetišče Ise, ali majhna kot čebelji panj, kot je v primeru hokore, majhnih svetišč, ki jih pogosto najdemo ob cestah.
Pred prisilno ločitvijo šintoizma in budizma (Šinbucu bunri) ni bilo nenavadno, da je bil budistični tempelj zgrajen znotraj ali poleg svetišča ali nasprotno, da je svetišče vključevalo budistične podtemplje (Šinbucu šūgō). Če je bilo svetišče tudi budistični tempelj, so ga imenovali džingu-dži. Istočasno so templji po vsej državi sprejeli skrbniške kamije (čindžu (鎮守/鎮主) in zgradili tempeljska svetišča, imenovana čindžuša, da bi jih nastanili.Mark Teeuwen in Breen and Teeuwen (2000:95-96) Po prisilni ločitvi budističnih templjev in šintoističnih svetišč, ki jo je ukazal nova oblast v obdobju Meidži je bila povezava med verama uradno prekinjena, a se je v praksi kljub temu nadaljevala.
Izvor svetišč Praksa označevanja svetih območij se je začela na Japonskem že v obdobju Jajoi (od približno 500 pr. n. št. do 300 n. št.), ki izvira iz prvotnih šintoističnih načel. Značilnosti v pokrajini, kot so skale, slapovi, otoki in še posebej gore, so bili kraji, za katere se je verjelo, da lahko pritegnejo kami in so jih kasneje častili kot joriširo. Prvotno so bili sveti kraji morda preprosto označeni z obdajajočo ograjo in vhodnimi vrati ali toriji. Kasneje so bile zgrajene začasne stavbe, podobne današnjim prenosnim svetiščem za dobrodošlico bogovom na svetem mestu. Sčasoma so se začasne strukture razvile v stalne strukture, ki so bile posvečene bogovom. Starodavna svetišča so bila zgrajena v skladu s slogom bivališč (Izumo taiša) ali skladišč (Veliko svetišče Ise). Stavbe so imele dvokapne strehe, dvignjena tla, stene iz desk in so bile krite s slamo, trstiko ali prekrite z lubjem hinoki ciprese. Takšna zgodnja svetišča niso vključevala prostora za bogoslužje. Obstajajo tri pomembne oblike arhitekturnih slogov starodavnih svetišč: taiša-zukuri, šinmei-zukuri in sumijoši-zukuri. Ponazarjajo jih Izumo taiša, svetišče Nišina Šinmei in Sumijoši taiša in datirajo pred letom 552. Po tradiciji Šikinen sengū-sai (式年遷宮祭) so bile stavbe ali svetišča zvesto prezidane v rednih intervalih ob upoštevanju prvotne zasnove. Na ta način so se starodavni slogi posnemali skozi stoletja do danes.
Skupne značilnosti
Sledi diagram, ki prikazuje najpomembnejše elemente šintoističnega svetišča:
Tori – šintoistična vrata Kamnite stopniceSando – pristop (pot) do svetiščaČozuja ali temizuja – vodnjak za čiščenje rok in obrazaToro – okrasne kamnite svetilkeKagura-den – stavba, posvečena Nohu ali kagura šintoistični obredni plesŠamušo – upravni urad svetiščaEma – lesene tablice z molitvami ali željamiSesša/masša – majhna pomožna svetiščaKomainu – tako imenovani levji psi, varuhi svetišča Haiden – oratorij ali bogoslužna dvorana Tamagaki – ograja, ki obdaja honden Honden – glavna dvorana, v kateri so kami
Na strehi haidena in hondena je viden čigi (razcepljena streha) in kacuogi (kratek vodoraven hlod), oba običajna okraska za svetišča.
Vrata (tori)
Tori so vrata, ki označujejo vhod v sveto območje, običajno, vendar ne nujno, svetišče.Encyclopedia of Shinto Torii, accessed on December 15, 2009 Svetišče ima lahko poljubno število torijev (Fušimi Inari taiša jih ima na tisoče) iz lesa, kamna, kovine, betona ali katerega koli drugega materiala. Najdemo jih lahko na različnih mestih znotraj območja svetišča, ko pomenijo povečano raven svetosti.
Torije lahko pogosto najdemo tudi v budističnih templjih, vendar so sprejet simbol šintoizma in se kot taki uporabljajo za označevanje svetišč na zemljevidih.
Izvor torijev je nejasen in nobena obstoječa teorija ni bila sprejeta kot veljavna. Morda na primer izvirajo iz Indije kot izpeljanka vrat torana v samostanu Sanči, ki je v osrednji Indiji.JAANUS, Torii accessed on December 12, 2009
Pot (sandō)
Sandō je pot, ki se približuje šintoističnemu svetišču ali budističnemu templju.Iwanami Japanese dictionary, 6th Edition (2008), DVD version. Njena izvorna točka je običajno v prvem primeru obkrožena s šintoističnimi toriji, v drugem z budističnimi sanmoni, vrati, ki označujejo začetek ozemlja svetišča ali templja. Na kateri koli točki njenega poteka so lahko tudi kamnite svetilke in drugi okraski. Sandō je lahko več kot en, v tem primeru se glavni imenuje omote-sandō ali sprednji sandō, ura-sandō ali zadnji sandō itd.
Vodnjak (čōzuja)
Pred vstopom v svetišče naj bi si obiskovalci umili roke in usta pri za to zgrajenem vodnjaku, imenovanem čōzuja ali temizuja.
Varuhi levji psi (komainu) Dva leva pred svetiščem sta pravzaprav psa čuvaja, imenovana komainu (狛犬). Tako so jih imenovali, ker so mislili, da so jih na Japonsko prinesli iz Kitajske prek Koreje, njihovo ime pa izhaja iz Koma (高麗), japonskega izraza za korejsko kraljestvo Kogurjo.JAANUS, Komainu, accessed on November 8, 2009 Sta skoraj enaka, le da ima eden odprta usta, drugi zaprta. To je zelo pogost vzorec v parih kipov v templjih in svetiščih in ima pomemben simbolni pomen. Odprta usta izgovarjajo prvo črko sanskrtske abecede (a), zaprta pa zadnjo (um), kar predstavlja začetek in konec vseh stvari.JAANUS, A un, accessed on November 8, 2009 Tisti z odprtimi usti se imenuje šiši (獅子), drugi komainu, ime, ki se je čez čas začelo uporabljati za obe živali.
Bogoslužna dvorana (haiden) Haiden je bogoslužna dvorana ali oratorij svetišča. Običajno je postavljena pred glavnim svetiščem svetišča (honden) in je pogosto zgrajena v večjem obsegu kot slednja. Haiden je s hondenom pogosto povezana s heidenom ali glavno molitveno dvorano. Medtem ko je honden prostor za uveljavljene kamije in je prepovedan za širšo javnost, haiden zagotavlja prostor za obrede in čaščenje kamijev.
Glavna molitvena dvorana (heiden) Heiden je del svetišča, ki se uporablja za hrambo daril in je običajno sestavljen iz dela, ki povezuje honden in haiden.Heiden, JAANUS, accessed on November 17, 2009 Lahko se imenuje tudi čūden (中殿) ali drugače, njegov položaj pa se lahko včasih razlikuje. Kljub imenu se danes uporablja predvsem za obrede.
Svetišče (honden)
Honden, imenovan tudi šinden (神殿), je najsvetejša stavba svetišča, namenjena izključno uporabi svetišča kami. Kami, ki je sam po sebi breztelesen, je običajno fizično predstavljen z ogledalom ali včasih s kipom.Shinden, Encyclopædia Britannica Stavba je običajno v zadnjem delu svetišča in zaprta za širšo javnost.
Drugi elementi Hokora Hokora ali hokura je zelo majhno šintoistično svetišče, ki ga najdemo na obrobju večjega svetišča in je posvečeno ljudskim kamijem ali pa na ulici, v katerem so kamiji, ki niso pod jurisdikcijo nobenega velikega svetišča.Encyclopedia of Shinto, Hokora. Accessed on December 14, 2009 Dōsodžin, manjši kami, ki ščiti popotnike pred zlimi duhovi, je lahko na primer zapisan v hokori.
Sesša, masšaSesša (摂社, pomožno svetišče) in maša (末社, oddelek svetišča), imenovano tudi eda-mija (枝宮, oddelek svetišča) sta majhni ali miniaturni svetišči, ki imata globoko zgodovinsko povezavo s pomembnejšim svetiščem ali s kami ter vsebuje in spada pod jurisdikcijo tega svetišča. Izraza sta imela včasih različen pomen, danes pa ju je treba obravnavati kot sopomenki. Zaradi tega se tovrstno svetišče zdaj včasih imenuje secumacuša (摂末社).
Najpogostejši slogi svetišč Stavbe svetišč imajo lahko veliko različnih osnovnih tlorisov, ki so običajno poimenovane bodisi po hondenu slavnega svetišča (npr. hijoši-zukuri, poimenovano po svetišču Hijoši taiša v kraju Ōcu, prefektura Šiga) ali strukturni značilnosti (npr. irimoja-zukuri, po dvokapni strehi, ki jo ima). Pripona -zukuri v tem primeru pomeni »struktura«.)
Streha hondena je vedno dvokapna, nekateri slogi pa imajo tudi verandi podoben prehod, imenovan hisaši (1 ken širok hodnik, ki obkroža eno ali več strani jedra svetišča ali templja). Med dejavniki, vključenimi v razvrstitev, so pomembni prisotnost ali odsotnost:hirairi ali hirairi-zukuri (平入・平入造) – slog gradnje, pri katerem ima stavba glavni vhod na strani, ki poteka vzporedno s slemenom strehe (stran brez dvokapnice). Temu tipu pripadajo šinmei-zukuri, nagare-zukuri, hačiman-zukuri in hie-zukuri.cumairi ali cumairi-zukuri (妻入・妻入造) – slog gradnje, pri katerem ima stavba glavni vhod na eni ali obeh zatrepnih strani. Tej vrsti pripadajo taiša-zukuri, sumijoši-zukuri, ōtori-zukuri in kasuga-zukuri.
Pomembna so tudi razmerja. Stavba določenega sloga mora pogosto imeti določena razmerja, merjena v kenih (razdalja med stebri, spremenljiva količina od enega svetišča do drugega ali celo znotraj istega svetišča).
Najstarejši slogi so cumairi šinmei-zukuri, taiša-zukuri in sumihjoši-zukuri, za katere se verjame, da so nastali pred prihodom budizma.
Najpogostejša sta hirairi nagare-zukuri in cumairi kasuga-zukuri.Encyclopedia of Shinto,History and Typology of Shrine Architecture, accessed on November 29, 2009 Večja, pomembnejša svetišča imajo ponavadi edinstven slog.
Nagare-zukuri Nagare-zukuri (流造, poenostavljen slog strehe) ali nagare hafu-zukuri (流破風造, poenostavljen zatrepni slog) je slog, za katerega je značilna zelo asimetrična dvokapna streha (kirizuma-jane (切妻屋根) v japonščini), ki štrli navzven na ne – zatrepni strani, nad glavnim vhodom, ki tvori portik. To je značilnost, zaradi katere je slog dobil ime, najpogostejši med svetišči po vsej državi.
Včasih je osnovna postavitev, ki jo sestavlja dvignjeno jedro (母屋, moja), delno obdano z verando, imenovano hisaši (vse pod isto streho), spremenjena z dodatkom prostora pred vhodom. Honden se razlikuje po dolžini grebena strehe od 1 do 11 ken, vendar nikoli ni 6 ali 8 ken.JAANUS, Nagare-zukuri, accessed on December 1, 2009 Najpogostejši velikosti sta 1 in 3 ken. Najstarejše svetišče na Japonskem, Udžigami v mestu Udži, Kjoto, ima honden te vrste. Njegove zunanje mere so 5x3 ken, znotraj pa je sestavljen iz treh svetišč (内殿, naiden), od katerih vsako meri 1 ken.