Grad Edo (江戸城, Edo-džō) je ravninski grad, ki ga je leta 1457 zgradil Ōta Dōkan v Edu, okrožje Tošima, provinca Musaši. V sodobnem času je del tokijske cesarske palače v Čijoda v Tokiu in je zato znan tudi kot grad Čijoda (千代田城, Čijoda-džō). Tokugava Iejasu je tam ustanovil Šogunat Tokugava in je bil rezidenca šoguna in sedež vojaške vlade v obdobju Edo (1603-1867) v japonski zgodovini. Po odstopu šoguna in obnovi Meidžij je postal tokijska cesarska palača. Nekateri jarki, stene in obzidje gradu so preživeli do danes. Vendar pa je bilo ozemlje v obdobju Edo obsežnejše, saj sta postaja Tokio in del mesta Marunouči ležala znotraj najbolj oddaljenega jarka. Vključeval je tudi park Kitanomaru, dvorano Nippon Budokan in druge trenutne znamenitosti v okolici.
Zgodovina
Bojevnik Edo Šigecugu je zgradil svojo rezidenco v današnjem delu gradu Edo Honmaru in Ninomaru, okoli konca obdobja Heian ali začetka obdobja Kamakura. Klan Edo je zapustil v 15. stoletju kot posledica uporov v regiji Kanto in Ōta Dōkan, služabnik družine Ogigajacu Uesugi, je leta 1457 zgradil grad Edo.
Kasneje je leta 1524 po obleganju Eda grad prešel pod nadzor klana Poznejši Hōdžō. Grad je bil izpraznjen leta 1590 zaradi obleganja Odavare. Tokugava Iejasu je grad Edo postavil za svojo bazo, potem ko mu je Tojotomi Hidejoši ponudil osem vzhodnih provinc. Pozneje je premagal Tojotomija Hidejorija, Hidejošijevega sina, pri obleganju Osake leta 1615 in postal politični voditelj Japonske. Tokugava Iejasu je leta 1603 prejel naziv Sei-i Taišōgun, Edo pa je postal središče Tokugavove uprave.
Sprva so deli območja ležali pod vodo. Morje je doseglo sedanje območje Nišinomaru gradu Edo, Hibija pa je bila plaža. Pokrajina je bila spremenjena za gradnjo gradu.Schmorleitz, pg. 101 Večina gradnje se je začela leta 1593 in je bila dokončana leta 1636 pod vodstvom Iejasujevega vnuka Tokugava Iemicuja. V tem času je imel Edo 150.000 prebivalcev.Schmorleitz, pg. 103
Obstoječa območja Honmaru, Ninomaru in Sannomaru so bila razširjena z dodatkom območij Nišinomaru, Nišinomaru-šita, Fukiage in Kitanomaru. Obod je meril 16 km.
Šogun je zahteval, da daimjōji dobavijo gradbeni material ali finance, kar je metoda, ki jo je šogun uporabljal za nadzor moči daimjōjev. Velike granitne kamne so pripeljali od daleč, velikost in število kamnov sta bila odvisna od bogastva daimjōja. Premožnejši so morali prispevati več. Tisti, ki niso dobavili kamnov, so morali prispevati delo za naloge, kot je kopanje velikih jarkov in izravnavanje hribov. Zemljo, ki so jo vzeli iz jarkov, so uporabili kot odlagališče za melioracijo ali za izravnavo tal. Tako je gradnja gradu Edo postavila temelje za dele mesta, kjer so se lahko naselili trgovci.
Najmanj 10.000 mož je sodelovalo v prvi fazi gradnje in več kot 300.000 v srednji fazi.Schmorleitz, pg. 102 Ob koncu gradnje je imel grad 38 vrat. Obzidje je bilo visoko skoraj 20 metrov, zunanje obzidje pa 12 metrov. Za dodatno zaščito so bili izkopani jarki, ki tvorijo približno koncentrične kroge. Nekateri jarki so segali do Ičigaja in Jocuja, deli obzidja pa so preživeli do danes. To območje meji na morje ali reko Kanda, kar omogoča dostop ladjam.
Različni požari so skozi stoletja poškodovali ali uničili dele gradu, Edo in večina njegovih stavb je bila zgrajena iz lesa.
21. aprila 1701 je v Velikem borovem hodniku (Macu no Ōrōka) gradu Edo, Asano Takumi-no-kami izvlekel svoj kratki meč in poskušal ubiti Kira Kōzuke-no-sukeja, ker ga je užalil. To je sprožilo dogodke, ki vključujejo sedeminštirideset rōninov.
Po kapitulaciji šogunata leta 1867 so morali prebivalci in šogun zapustiti prostore. Grajski kompleks se je oktobra 1868 preimenoval v Tokijski grad (東京城, Tōkei-džō) in nato leta 1869 preimenoval v cesarski grad (皇城, Kōdžō). V letu Meidži 2 (1868), na 23. dan 10. meseca japonskega koledarja se je cesar preselil v Tokio in grad Edo je postal cesarska palača.Ponsonby-Fane, Richard A. B. (1956). Kyoto: The Old Capital of Japan, 794–1869, p. 328.
Požar je požrl stari grad Edo v noči na 5. maj 1873. Območje okoli stare utrdbe, ki je zgorelo v požaru Meireki leta 1657, je postalo mesto novega gradu cesarske palače (宮城, Kjūdžō), zgrajenega leta 1888. Nekatere stavbe iz obdobja Tokugava, ki so še vedno obstajale, so bile uničene, da bi naredili prostor za nove strukture za cesarsko vlado. Sama zgradba cesarske palače pa je bila zgrajena v okraju Nišinomaru, ne na isti lokaciji kot šogunova palača v okraju Honmaru.
Mesto je med drugo svetovno vojno in med uničenjem Tokia leta 1945 utrpelo znatno škodo.
Danes je mesto del tokijske cesarske palače. Vlada je območje razglasila za zgodovinsko mesto in sprejela ukrepe za obnovo in ohranitev preostalih struktur gradu Edo.
Opis Tloris gradu Edo ni bil samo velik, ampak tudi dodelan. Zemljišče je bilo razdeljeno na različna podgradja ali citadele. Honmaru je bil v središču, z Ninomaru (drugo podgradje), Sannomaru (tretje podgradje) so se raztezali proti vzhodu; Nišinomaru (zahodni kompleks), ki ga obdajata Nišinomaru-šita (zunanji del) in Fukiage (protipožarni kompleks); in Kitanomaru (severno podgradje). Različna podgradja so bila razdeljena z jarki in velikimi kamnitimi zidovi, na katerih so bili zgrajeni različni bivalno-obramni stolpi, obrambne hiše in stolpi. Na vzhodu, za Sannomarujem, je bil zunanji jarek, ki je obdajal okrožji Otomači in Daimjō-Kōdži. Kamniti zidovi Išigaki so bili zgrajeni okoli Honmaruja in vzhodne strani Nišinomaruja. Do vsakega podgradja je bilo mogoče priti preko lesenih mostov, ki so bili zaščiteni z vrati na obeh straneh. Obseg je predmet razprave, ocene pa segajo od 9 do 16 km.Schmorleitz, pg. 105
Z uveljavitvijo sistema sankin-kōtai (nadomestna prisotnost) v 17. stoletju je postalo smotrno, da si daimjōji postavijo prebivališče v Edu blizu šoguna. Notranjost gradu so zato obkrožale njihove rezidence, večina jih je bila skoncentrirana pri zunanjih vratih Sakurada na jugovzhodu ter v okrožjih Ōtemači in Daimjō-Kōdži vzhodno od gradu znotraj zunanjega jarka. Nekatera bivališča so bila tudi znotraj notranjih jarkov v zunanjem Nišinomaru.
Dvorci so bili veliki in zelo dodelani, brez prihranka stroškov za gradnjo palač z japonskimi vrtovi in številnimi vrati. Vsak blok je imel štiri do šest dvorcev, ki so bili obdani z jarki za odvodnjavanje.Schmorleitz, pg. 108 Daimjōji z manjšim premoženjem so lahko postavili svoje hiše, imenovane bančo, severno in zahodno od gradu.
Vzhodno in južno od gradu so bili deli, ki so bili namenjeni trgovcem, saj je bilo to območje neprimerno za bivanje. Tam je bila tudi zabaviščna četrt Jošivara.
Vrata Notranje citadele gradu so bile zaščitene z več velikimi in malimi lesenimi vrati ( Mon (arhitektura)|mon), vgrajenimi med vrzeli kamnitega zidu. Danes jih ni ostalo veliko. Od juga proti jugozahodu proti severu so glavna vrata pri Nidžūbaši, Sakurada-mon, Sakašita-mon, Kikjō-mon, Hanzō-mon, Inui-mon, Ōte-mon, Hirakava-mon in Kitahanebaši-mon. Ohranjeni so le še kamniti temelji drugih vrat (misli se na vrzel med velikimi kamnitimi zidovi za lesena vrata). Velika vrata, kot so Ōte-mon, so imela stražo 120 mož, medtem ko je manjša vrata varovalo od 30 do 70 oboroženih mož.
Obstaja poročilo očividca, francoskega direktorja Françoisa Carona iz nizozemske kolonije Dedžima. Opisal je, da so bila vrata in dvorišča postavljena tako, da bi zmedla tujca. Caron je opazil, da vrata niso bila postavljena v ravni črti, ampak so bila zamaknjena, zaradi česar se je morala oseba obrniti za 90 stopinj, da bi šla naprej do naslednjih vrat. Ta slog konstrukcije za glavna vrata se imenuje masugata (kar pomeni »kvadrat«). Kot je omenil Caron, so vrata sestavljala kvadratno oblikovano dvorišče ali ograjen prostor in dvonadstropna vratarnica, v katero se vstopa skozi tri pokrite kōrai-mon. Vatari-jagura-mon so bila zgrajena v sosednjih kotih na vsaki strani znotraj vrat.Hinago, pg. 138 Vsa glavna vrata so imela velik tram, ki je uokvirjal glavno vstopno točko in je bil zgrajen tako, da je naredil vtis in razglasil moč šogunata.
Garnizija Zapisi o tem, koliko oboroženih moških je služilo na gradu Edo, se razlikujejo. Španski generalni guverner Filipinov Rodrigo de Vivero y Velasco je v letih 1608–1609 podal poročilo očividca, ki je opisal ogromne kamne, ki so sestavljali zidove in veliko število ljudi na gradu. Trdil je, da je med prvimi vrati in šogunovo palačo videl 20.000 služabnikov. Šel je skozi dve vrsti po 1000 vojakov, oboroženih z mušketami, do drugih vrat pa ga je pospremilo 400 oboroženih mož. Šel je mimo hlevov, v katerih je bilo očitno prostora za 200 konjev in orožarne, v kateri je bilo dovolj orožja za 100.000 mož.Schmorleitz, pg 105
Honmaru
Honmaru (本丸, napisano tudi Hommaru) je bil osrednji, najbolj notranji del gradu, ki je vseboval stolp in rezidenco šoguna. Veličastne in razkošne glavne stavbe, sestavljene iz zunanje, osrednje in notranje dvorane, naj bi v obdobju Kanei (1624– 1644) pokrivale površino 33.000 kvadratnih metrov. Honmaru je obkrožale kurtine z 11 stolpi, 15 obrambnimi hišami in več kot 20 vrati.
Honmaru je bil večkrat uničen v požaru in po vsakem požaru obnovljen. Stolp in glavna palača sta bila uničena leta 1657 oziroma 1863 in nista bila obnovljena. Nekateri ostanki, kot sta stolp Fudžimi-jagura in obrambna hiša Fudžimi-tamon, še vedno obstajata.
Honmaru je bil z vseh strani obdan z jarki. Na severu, ki ga je ločeval od Kitanomaruja, sta bila Inui-bori in Hirakava-bori, na vzhodu, ki je ločeval Ninomaru, je bil Hakučō-bori, na zahodu in jugu, ki sta ločevala Nišinomaru, pa sta bila Hasuike-bori in Hamaguri-bori. Večina teh še vedno obstaja, čeprav je bil Hakučō-bori delno zapolnjen od obdobja Meidži.
Kitahanebaši-mon
Kitahanebaši-mon (北桔橋門, »Vrata severnega dvižnega mostu«) so severna vrata v podgradje Honmaru, obrnjena proti podgradju Kitanomaru čez ulico Daikan-čo. Prav tako je zgrajen kot masu-vrata, tako kot Ōte-mon in Hirakava-mon, in ima vatari-jagura-mon v levem kotu. Most pred vrati, ki je bil nekoč dvižni most v obdobju Edo, je zdaj pritrjen na tla. Kovinske sponke, s katerimi so narisali most, so še vedno pritrjene na streho vrat.
Bivalno-obrambni stolp
Glavna utrdba ali bivalno-obrambni stolp (znan kot tenšudai (天守台)) je bil v severnem kotu podgradja Honmaru. Kitahanebaši-mon so tik ob njem in je bil eden od glavnih prehodov v ta najbolj notranji del. Mere so 41 metrov v širino od vzhoda proti zahodu, 45 metrov v dolžino od severa proti jugu in 11 metrov v višino. Na tej podlagi, ki je bila visoka 51 metrov, je nekoč stala petnadstropna stavba in je bila tako najvišji grajski stolp na celotni Japonski, ki je simboliziral moč šoguna. Trdnjava in njene številne strehe so bile zgrajene leta 1607 in okrašene z zlatom. Uničen je bil v požaru Meirekija leta 1657 in ni bil obnovljen. Vse, kar je ostalo, so temelji stolpa.
Kljub temu filmi džidaigeki (kot je Abarenbō Šōgun), ki se dogajajo v Edu, običajno prikazujejo grad Edo, ki ima posestvo in v ta namen nadomestijo grad Himedži.
Neprofitno »Združenje za obnovo Edo-džo« (NPO江戸城再建) je bilo ustanovljeno leta 2004 z namenom zgodovinsko pravilne rekonstrukcije vsaj glavnega stolpa. Marca 2013 je Naotaka Kotake, vodja skupine, dejal, da »prestolnica potrebuje simbolično stavbo« in da skupina namerava zbirati donacije in podpise peticije v upanju, da bodo stolp ponovno zgradili. Na podlagi starih dokumentov je bil izdelan načrt rekonstrukcije. Agencija za cesarsko gospodinjstvo ni navedla, ali bo podprla projekt.Daily Yomiuri NPO wants to restore Edo Castle glory March 21, 2013
Palača Honmaru