Japonski obred pitja čaja, tudi japonska čajna slovesnost (znana kot sadō/čadō (茶道, »Pot čaja«) ali čanoju (茶の湯) je japonska kulturna dejavnost, ki vključuje obredno pripravo in predstavitev čaja matča (抹茶), zelenega čaja v prahu, katerega postopek se imenuje temae (点前). Medtem ko je na Zahodu poznan kot »čajna slovesnost«, je v praksi le redko ceremonialen. Najpogosteje se čaj postreže družini, prijateljem in sodelavcem, verske in obredne konotacije so v zahodnih prostorih precenjene.
Zen budizem je imel glavni vpliv na razvoj kulture japonskega čaja. Veliko redkeje japonska čajna praksa uporablja čaj iz listov, predvsem senča, prakso, znano kot senčadō (煎茶道, »pot senča«).
Med srečanja ob čaju spadajo neformalna srečanja ob čaju (čakai (茶会, »druženje ob čaju«)) in uradna srečanja ob čaju (čadži (茶事, »dogodek ob čaju«)). Čakai je razmeroma preprost način gostoljubja, ki vključuje slaščice, redek čaj in morda lahek obrok. Čadži je veliko bolj formalno srečanje, ki običajno vključuje kaiseki obrok s hrano, ki mu sledijo slaščice, gost čaj in redek čaj. Čadži lahko traja do štiri ure.
Zgodovina
Prvi dokumentirani dokazi o čaju na Japonskem segajo v 9. stoletje. Najdemo ga v zapisu v Nihon Koki, ki se nanaša na budističnega meniha Eičū (永忠), ki je po vrnitvi s Kitajske na Japonsko prinesel nekaj čaja. Zapis navaja, da je Eičū osebno pripravil in postregel senčo (čajni napitek, pripravljen z namakanjem čajnih listov v vroči vodi) cesarju Sagi, ki je bil leta 815 na izletu v Karasakiju (v sedanji prefekturi Šiga). S cesarskim ukazom leta 816 so plantaže čaja začeli gojiti v japonski regiji Kinki. Vendar pa je zanimanje za čaj na Japonskem po tem zbledelo.
Na Kitajskem naj bi bil čaj po legendi poznan že več kot tisoč let. Oblika čaja, priljubljena na Kitajskem v Eičūjevem času, je bila danča (団茶, »čajni kolač« ali »čajna opeka«) – čaj, stisnjen v kepico na enak način kot pu-er čaj. Tega so nato zmleli v možnarju in dobljeni zmleti čaj zmešali z različnimi drugimi zelišči in aromami. Navada pitja čaja, najprej iz zdravilnih, nato pa predvsem iz prijetnih razlogov, je bila že razširjena po vsej Kitajski. V zgodnjem 9. stoletju je kitajski avtor Lu Ju napisal Klasiko čaja ( 茶經; pinjin chájīng) razpravo o čaju, ki se osredotoča na njegovo gojenje in pripravo. Na Lu Jujevo življenje je močno vplival budizem, zlasti budistična šola Zen–Čán. Njegove ideje so imele močan vpliv na razvoj japonskega čaja.
Približno konec 12. stoletja je slog priprave čaja, imenovan tenča (点茶), pri katerem so čaj matča v prahu dali v skledo, dodali vročo vodo in čaj in vročo vodo stepli skupaj, je na Japonsko uvedel budistični menih Eisai ob vrnitvi s Kitajske. S seboj je vzel tudi semena čajevca, ki so sčasoma proizvedla čaj, ki je veljal za najbolj vrhunsko kakovost na vsej Japonski. Ta zeleni čaj v prahu so najprej uporabljali v verskih obredih v budističnih samostanih. Do 13. stoletja, ko je šogunat Kamakura vladal državi in sta čaj in razkošje, povezano z njim, postala nekakšen statusni simbol med bojevniškim razredom, so se pojavile zabave tōča (闘茶, »degustacija čaja«), na katerih so lahko tekmovalci osvojili ekstravagantne nagrade za ugibanje o najbolj kakovostnem čaju – ki je bil pridelan v Kjotu in vzgojen iz semen, ki jih je Eisai prinesel s Kitajske.
Naslednje veliko obdobje v japonski zgodovini je bilo obdobje Muromači, ki kaže na vzpon kulture Kitajama (ja: 北山文化, Kitajama bunka), osredotočene na kulturni svet Ašikaga Jošimicuja in njegove vile v severnih hribih Kjota (Kinkaku-dži), kasneje v tem obdobju pa vzpon kulture Higašijama, osredotočene na eleganten kulturni svet Ašikaga Jošimasa in njegove upokojitvene vile v vzhodnih hribih Kjota (Ginkaku-dži). V tem obdobju, približno od leta 1336 do 1573, je nastajala japonska tradicionalna kultura, ki jo poznamo danes.
Uporaba japonskega čaja se je razvila kot »transformativna praksa« in začela razvijati lastno estetiko, zlasti načela vabi-sabi. Vabi predstavlja notranje ali duhovne izkušnje človeških življenj. Njegov prvotni pomen je nakazoval tiho ali trezno prefinjenost ali umirjen okus, »za katerega so značilni ponižnost, zadržanost, preprostost, naturalizem, globina, nepopolnost in asimetrija« ter »poudarja preproste, neokrašene predmete in arhitekturni prostor ter slavi mehko lepoto, ki jo čas in skrb posredovati materialom«. Sabi pa predstavlja zunanjo ali materialno plat življenja. Prvotno je pomenilo »obrabljen«, »preperel« ali »razpadel«. Zlasti med plemstvom je razumevanje praznine veljalo za najučinkovitejše sredstvo za duhovno prebujenje, medtem ko je bilo sprejemanje nepopolnosti počaščeno kot opomin, da je treba ceniti svojo neizbrušeno in nedokončano naravo – kar velja za prvi korak k satoriju ali razsvetljenju. Osrednji so koncepti omotenašija, ki se vrti okoli gostoljubja.
Murata Jukō (村田珠光, 1423–1502) je v zgodovini čanoju znan kot zgodnji razvijalec čaja kot duhovne prakse. Zen je študiral pri menihu Ikkjūju, ki je revitaliziral zen v 15. stoletju, in to naj bi vplivalo na njegov koncept čanoju. Do 16. stoletja se je pitje čaja razširilo na vse ravni družbe na Japonskem. Sen no Rikyū (千利休, 1522 – April 21, 1591) in njegovo delo Južni zapis, morda najbolj znana – in še vedno čaščena – zgodovinska osebnost v zvezi s čajem, je sledil konceptu iči-go iči-e svojega mojstra Takeno Džōōja, filozofiji, da je treba vsako srečanje ceniti, saj lahko nikoli ne bo ponovljeno. Njegovi nauki so izpopolnili številne na novo razvite oblike v arhitekturi in vrtovih, umetnosti ter popoln razvoj »poti čaja«. Načela, ki jih je postavil – harmonija (和, va), spoštovanje (敬, kei), čistost (清, sei) in mir (寂, 'džaku) – so še vedno osrednjega pomena za čaj.Rupert Cox – The Zen Arts: An Anthropological Study of the Culture of Aesthetic 2013 1136855580 "Jaku is significantly different from the other three principles of the chado: wa, kei and set. These all substantiate the normative procedures of chado. Jaku, on the other hand, is pure creation."
Sen no Rikjū je bil vodilni vodja ekipe regenta Tojotomija Hidejošija, ki ga je močno podpiral pri kodificiranju in širjenju načina pitja čaja, tudi kot sredstva za utrjevanje lastne politične moči. Na Hidejošijev okus je vplival njegov vodja ekipe, a kljub temu je imel tudi svoje ideje za utrjevanje svoje moči, kot sta izgradnja Zlate čajne sobe (prenosna pozlačena čašicu (čajnica), zgrajena v poznem 16. stoletju v obdobju Azuči–Momojama; Prvotna Zlata čajna soba je izgubljena, vendar so bile narejene številne rekonstrukcije) in gostovanje čajne slovesnosti Grand Kitano (北野大茶湯; Kitano ōčanoju) leta 1587. Simbiotično razmerje med politiko in čajem je bilo na vrhuncu. Vendar pa je bilo vse bolj v nasprotju z rustikalno in preprosto estetiko, ki jo je nenehno oglaševal njegov čajni mojster, kar je regent vedno bolj videl kot grožnjo za utrjevanje lastne moči in položaja, zaradi česar je začel trpeti njun nekoč tesen odnos. Leta 1590 je bil eden od vodilnih Rikjujevih učencev, Jamanoue Sōdži, brutalno usmrčen na ukaz regenta. Leto pozneje je regent svojemu vodji ukazal, naj naredi ritualni samomor. Pot čaja ni bila nikoli tako tesno prepletena s politiko ne prej ne pozneje. Po smrti Rikjūja so od njega izšle v bistvu tri šole, ki so nadaljevale tradicijo. Pot čaja se je še naprej širila po vsej deželi in se kasneje razvila ne le iz dvornega in samurajskega razreda, ampak tudi proti meščanom. Številne šole japonske čajne slovesnosti so se razvile skozi dolgo zgodovino čadō in so aktivne še danes.
Prizorišča
Japonski čajni obredi se običajno izvajajo v posebej zgrajenih prostorih ali sobah, namenjenih za čajni obred. Medtem ko namensko zgrajena soba s tatamijem velja za idealno prizorišče, je vsak prostor, kjer je mogoče postaviti potrebne pripomočke za pripravo in postrežbo čaja in kjer lahko gostitelj pripravi čaj v prisotnosti sedečega gosta(-ov). ) lahko uporabite kot prostor za čaj. Na primer, srečanje ob čaju je lahko organizirano v slogu piknika na prostem, znano kot nodate (野点).
Namensko zgrajena soba, zasnovana za slog čaja vabi, se imenuje čašicu in je idealno široka in dolga 4,5 tatamija. Namensko zgrajen čašicu ima običajno nizek strop, ognjišče, vgrajeno v tleh, nišo za obešanje zvitkov in postavitev drugih okrasnih predmetov ter ločene vhode za gostitelja in goste. Ima tudi priloženo pripravljalno območje, znano kot mizuja.
Soba 4,5 mat velja za standardno, vendar se uporabljajo tudi manjše in večje sobe. Gradbeni materiali in okraski so namerno preprosti in rustikalni v čajnicah v slogu vabi. Čašicu se lahko nanaša tudi na prostostoječe stavbe za čaj. Takšne čajne hiše lahko vsebujejo več čajnih sob različnih velikosti in slogov, garderobe in čakalnice ter drugo opremo, obdane pa so s čajnim vrtom, imenovanim rodži.
Letni časi Za uživanje v čaju in čajnem obredu je pomembna sezonskost in menjava letnih časov. Tradicionalno leto praktiki čaja delijo na dve glavni sezoni: sezono potopljenega ognjišča (炉, ro), ki predstavlja hladnejše mesece (tradicionalno od novembra do aprila), in sezono žerjavice (風炉, furo), ki predstavlja toplejše mesece (tradicionalno od maja do oktobra).
Za vsako sezono obstajajo različice izvajanih tem ter uporabljenih pripomočkov in druge opreme. V idealnem primeru se konfiguracija tatamija v sobi s 4,5 blazinami tudi spreminja glede na sezono.
Gost in redek čaj Obstajata dva glavna načina priprave matča za uživanje čaja: gosta (濃茶, koiča) in redka (薄茶, usuča), pri čemer se za pripravo gostega čaja uporabljajo listi čaja najboljše kakovosti. V preteklosti so čajne liste, uporabljene kot embalažni material za liste koiča v čajni žari (茶壺, čacubo), postregli kot redek čaj. Japonski zgodovinski dokumenti o čaju, ki razlikujejo med usuča in koiča, se prvič pojavijo v dobi Tenmon (1532–55). Prvi dokumentiran pojav izraza koiča je leta 1575.
Kot povedo izrazi, je koiča gosta mešanica matča in vroče vode, ki zahteva približno trikrat več čaja na enakovredno količino vode kot usuča. Za pripravo usuče stepemo matča in vročo vodo z metlico za čaj (茶筅, časen), koičo pa z metlico pregnetemo, da se velika količina čaja v prahu gladko premeša z vodo.
Redki čaj postrežejo vsakemu gostu v svoji skledi, eno skledo gostega čaja pa si razdeli več gostov. Ta slog deljenja sklede koiče se je prvič pojavil v zgodovinskih dokumentih leta 1586 in je metoda, za katero velja, da jo je izumil Sen no Rikjū.
Najpomembnejši del čadži je priprava in pitje koiča, ki ji sledi usuča. Čakai lahko vključuje samo pripravo in postrežbo redkega čaja (in spremljajočih slaščic), ki predstavlja bolj sproščen, zaključni del čadžija.
Pribor
Oprema za obred pitja čaja se imenuje čadōgu (茶道具). Na voljo je široka paleta, različni slogi in motivi pa se uporabljajo za različne dogodke in v različnih letnih časih, pri čemer je večina izdelanih iz skrbno obdelanega bambusa. Z vsemi pripomočki za pripravo čaja ravnamo izjemno skrbno, skrbno jih očistimo pred in po vsaki uporabi ter pred shranjevanjem, z nekaterimi rokujemo samo z rokavicami. Nekateri predmeti, kot je kozarec za shranjevanje čaja (znan kot čigusa), so tako čaščeni, da so v zgodovini dobili ustrezna imena kot ljudje, občudovali in dokumentirali pa so jih številni pisci dnevnikov.Chigusa and the art of tea, exhibit at Arthur Sackler Gallery, Washington DC, Feb 22- July 27, 2014
Nekateri bolj bistveni sestavni deli čajnega obreda so:Čakin (茶巾)Čakin je majhna pravokotna bela platnena ali konopljina krpa, ki se uporablja predvsem za brisanje posode za čaj.Časen (茶筅, metlica za čaj) To je orodje, ki se uporablja za mešanje čaja v prahu z vročo vodo. Metlice za čaj so izrezljane iz enega kosa bambusa. Obstajajo različne vrste. Metlice za čaj se med uporabo hitro obrabijo in poškodujejo, zato naj gostitelj uporabi novo, ko drži čakai ali čadži.Čašaku (茶杓, čajna žlica)