Lúcia de Jesus Rosa dos Santos, OCD (znana tudi kot Lúcia iz Fátime in pod redovnim imenom Sestra Maria Lúcia od Jezusa in Brezmadežnega Srca), portugalska katoliška redovnica karmeličanka, * 28. marec 1907, Aljustrel, † 13. februar 2005, Coimbra.
Bila je ena od treh otrok, skupaj s svojima bratrancema Franciscom in Jacinto Marto, ki je bila leta 1917 priča marijanskim prikazovanjem v Fátimi..
Mladost Lúcia je bila najmlajši otrok Antónia dos Santosa in Marie Rosa Ferreira (1869–1942), oba iz Aljustrela, poročila sta se 19. novembra 1890. Imela je šest bratov in sester: Maria dos Anjos (1891–1986), Teresa de Jesus Rosa dos Santos, Manuel Rosa dos Santos (1895–1977), Glória de Jesus Rosa dos Santos (1898–1971), Carolina de Jesus Rosa dos Santos (1902–1992) in Maria Rosa (umrla ob rojstvu). Čeprav je bila družina kmečka, družina Santos nikakor ni bila revna, saj je imela v lasti zemljo "V smeri Montelo, Ortiga, Fátima, Valinhos, Cabeço, Charneca in Cova da Iria ." link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/08/Casa_da_L%C3%BAcia_-_Aljustrel%2C_F%C3%A1tima_-_13.jpg/265px-Casa_da_L%C3%BAcia_-_Aljustrel%2C_F%C3%A1tima_-_13.jpg|levo|sličica|265x265_pik| Rojstni kraj Lúcie v Aljustrelu, Fátima . link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/5/54/Fam%C3%ADlia_da_Irm%C3%A3_L%C3%BAcia_de_Jesus.jpg/265px-Fam%C3%ADlia_da_Irm%C3%A3_L%C3%BAcia_de_Jesus.jpg|levo|sličica|265x265_pik| Fotografija Lúcie z družino leta 1919. V ospredju: Lúcia z materjo Mario Roso (1869-1942); v ozadju Lúcijini bratje in sestre. Od leve proti desni: Manuel dos Santos (1895-1977), Maria dos Anjos (1891-1986) s hčerko Glório (1917-1934); Carolina (1902-1992) in Glória de Jesus (1898-1971). Čeprav je Lúciin rojstni dan vpisan kot 22. marec 1907, je njen dejanski datum rojstva 28. marec. V tistih časih je veljalo, da morajo starši svoje otroke pripeljati h krstu osmi dan po rojstvu, sicer jim grozi denarna kazen, in ker je bil 30. marec primernejši dan, so za rojstni dan izbrali 22. marec. Lúcia se je kasneje spominjala, da takrat rojstnemu dnevu nihče ni pripisoval velikega pomena.
Lúcijin oče António je bil po njenem mnenju delaven in radodaren človek. V spominih je dejala, da je pripovedoval pravljice in pel ljudske pesmi, bil pa je tudi tisti, ki jo je prvi naučil narediti znamenje križa. V nasprotju s priljubljenimi hagiografskimi poročili o prikazovanjih je verjel otrokom in obstaja nekaj dokazov, da se je zarotil, da bi Lúcia prišla v Cova na obiske, potem ko je njena mati to prepovedala. Lúcia je povedala, da njen oče ni bil pijanec, a se je rad družil v gostilni. Ker ni maral p. Ferreira, je v cerkev hodil v bližnje mesto. "As for the drinking, again thanks be to God, it was not as they say, nor as Fr. De Marchi wrote in the first edition of his book, A Lady More Brilliant than the Sun. If my father did sometimes drink a little more than those who drank nothing, he never carried it to the point of creating disorder at home, nor of ill treating his wife and children..."
—Lucia's Fifth Memoir , entire text online, page found 6 June 2011.
Maria Rosa je bila pismena, čeprav svojih otrok nikoli ni učila brati. Imela je okus za versko literaturo in pripovedništvo. Svoje in sosedove otroke, če so bili tam, je ob siesti poleti in zlasti v postnem času poučevala katekizem "Mother was never satisfied with our just being able to repeat the words of our catechism. She tried hard to explain everything so we would really understand the meaning of the words. She used to say that just repeating catechism without understanding was worse than useless."
—Maria dos Anjos Santos, in de Marchi's True Story of Fatima Maria dos Anjos was made an official catechist at the age of nine, a testament to her mother's diligence.. Pozimi je bil pouk katekizma po večerji in ob ognju. Po besedah njene mame je Lúcia ponavljala vse, kar je slišala "kot papiga."
Fr. De Marchi je njene poteze opisal na naslednji način: "Ni bila lep otrok. Edina privlačnost njenega obraza - ki na splošno ni bil odvraten - sta bili njeni veliki črni očesi, ki sta strmeli izpod gostih obrvi. Njeni gosti in temni lasje so bili čez ramena razdeljeni na sredini. Njen nos je bil precej sploščen, njene ustnice debele in usta velika."De Marchi, John. Fátima The Full Story, p. 31.
Lúcia je bila čudovita pripovedovalka.Walsh, William Thomas. Our Lady of Fátima Bila je nadarjena za komponiranje avtorskih pesmi s spevnimi ljudskimi melodijami ter duhovnimi in posvetnimi besedili. Med pesmimi, ki si jih je izmislila kot majhen otrok, so "In Heaven, I'll Be With My Mother", "I Love God in Heaven" in "Lady of Carmel". Uglasbila je besede kratke molitve, za katero je rekla, da jo je njo in njene bratrance naučil portugalski angel: »O Bog, verjamem, obožujem, upam vate in te ljubim. Prosim odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne upajo, ne ljubijo Te." Napisala je tudi pesem o Jacinti, ki se pojavlja v njenih spominih.
Lucijino prvo obhajilo je bilo pri šestih letih, čeprav je običajno pri najmanj desetih. Župnik jo je sprva zavrnil zaradi njene mladosti. Vendar pa je oče Cruz, jezuitski misijonar, ki je prišel na obisk iz Lizbone, izprašal Lúcio, potem ko jo je tistega dne našel v solzah, in sklenil, da "Razume, kaj počne, bolje kot mnogi drugi." Zaradi tega posega je župnik sprejel Lucijo k svetemu obhajilu.Fátima in Lúcia's Own Words (1995) pp. 54–55 Po prvi spovedi je molila pred oltarjem Matere Božje rožnega venca in videla, kako se ji je kip nasmehnil. Ob prejemu evharistije se je Lúcia počutila »Okopana v tako nadnaravnem ozračju, da mi je postala navzočnost našega dragega Gospoda tako jasno zaznavna, kot da bi ga videla in slišala s svojimi telesnimi čuti.« Lúcijino prvo obhajilo je nanjo pustilo močan vtis."Izgubila sem okus in privlačnost za stvari sveta in sem se počutila kot doma le na nekem samotnem kraju, kjer sem se povsem sama lahko spominjala užitkov svojega prvega obhajila."
Pri osmih letih je pasla družinske ovce, spremljali pa so jo drugi vaški fantje in dekleta.
Prikazovanja Fatimske Gospe link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c9/ChildrensofFatima.jpg/200px-ChildrensofFatima.jpg|levo|sličica|320x320_pik| Lúcia dos Santos (levo) z bratrancema Franciscom in Jacinto Marto, ki sta prav tako videla Marijo. Med majem in oktobrom 1917 so Lúcia in njena bratranca Jacinta in Francisco Marto poročali o prikazovanju svetleče dame, za katero so verjeli, da je Devica Marija, na poljih Cova da Iria zunaj zaselka Aljustrel blizu Fátime na Portugalskem . Otroci so povedali, da so obiski potekali 13. dan vsakega meseca približno opoldne, šest mesecev zapored. Edina izjema je bil avgust, ko je otroke zadržal lokalni upravitelj. Tisti mesec so poročali o videnju Gospe šele potem, ko so jih dva dni kasneje izpustili iz zapora.
Po Lúcijinih pripovedih je gospa otrokom naročila, naj se pokorijo in naj se žrtvujejo, da bi rešili grešnike. Lúcia je povedala, da je gospa poudarila pomen vsakodnevne molitve rožnega venca, da bi v svet prinesli mir. Številni mladi portugalski moški, vključno s sorodniki vidcev, so se takrat borili v prvi svetovni vojni.De Marchi Lúcia je slišala, kako jo je Marija prosila, naj se nauči brati in pisati, ker jo je Jezus želel zaposliti, da bi svetu posredovala sporočila o Mariji, zlasti o Marijinem brezmadežnem srcu.
Lúcijina mama hčerine izjave o videnjih ni sprejela pozitivno, saj je menila, da si jih Lúcija izmišljuje zaradi pozornosti. Dotlej najljubša hči Lúcia je trpela pretepe in zasmehovanje svoje matere. Še posebej je bila nezaupljiva do ideje, da so Lúcio prosili, naj se nauči brati in pisati.Walsh, William Thomas. Our Lady of Fátima
Tri fatimske skrivnosti link=//upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/f/f6/Jacinta_marto_lucia_santos.jpg/200px-Jacinta_marto_lucia_santos.jpg|levo|sličica|286x286_pik| Lúcia dos Santos (stoji) s svojo sestrično Jacinto Marto, 1917 13. julija 1917 okoli poldneva naj bi gospa otrokoma zaupala tri skrivnosti. Dve od skrivnosti sta bili razkriti leta 1941 v dokumentu, ki ga je napisala Lúcia na prošnjo leirijskega škofa, Joséja Alvesa Correie da Silve, delno za pomoč pri objavi nove izdaje knjige o Jacinti.Zimdars-Swartz, Sandra L., Encountering Mary (1991)
Ko jo je leta 1943 José Alves Correia da Silva, škof iz Leirije, prosil, naj razkrije tretjo skrivnost, se je Lúcia kratek čas branila, saj "še ni bila prepričana, da jo je Bog jasno pooblastil za ukrepanje". Zimdars-Swartz, Sandra L., Encountering Mary (1991) Bila je pod strogo pokorščino v skladu s svojim karmeličanskim življenjem in je bila v dvomu glede tega, ali naj uboga svoje nadrejene ali osebne ukaze, za katere je verjela, da so od Marije. Vendar pa je oktobra 1943 zbolela za gripo in plevritisom, isto boleznijo, ki je ubila njene bratrance, in nekaj časa je verjela, da bo kmalu umrla. Škof Da Silva ji je nato naročil, naj zapiše tretjo skrivnost. Lúcia je nato skrivnost zapisala in jo zapečatila v kuverto, ki je ni odpirala do leta 1960. Leto 1960 je izbrala, ker je mislila, da bo "takrat bolj jasno". Besedilo tretje skrivnosti je leta 2000 uradno objavil papež Janez Pavel II.
Vatikan je skrivnost opisal kot vizijo poskusa atentata na papeža Janeza Pavla II.
Čudež sonca Videnja so dobivala vse večjo publiciteto in pri šestem ter zadnjem prikazanju naj bi bilo prisotnih približno 70.000 prič. Lúcia je več mesecev obljubljala, da bo gospa tistega dne naredila čudež, »da bi vsi verjeli«. Priče, prisotne tistega dne v Cova da Iria, pa tudi nekatere do 40 kilometrov daleč, John De Marchi, (1956) The True Story of Fátima so poročale, da se jim je zdelo, da Sonce spreminja barve in se vrti kot ognjeno kolo ter oddaja večbarvno svetlobo po pokrajini. Videti je bilo, da se Sonce pogreza proti Zemlji, kar je mnoge prestrašilo, da so verjeli, da je konec sveta. Stanley Jaki (1999), God and the Sun at Fátima Drugi so dejali, da so bili zgolj priča mrku. Po besedah novinarja O Século Avelina de Almeide je bil priljubljen izraz, da Sonce "pleše". Dogodek je postal znan kot čudež sonca. O njem so obširno poročali portugalski sekularni mediji. Nekaj poročanja se je 17. oktobra 1917 pojavilo v majhnem članku v New York Timesu.The New York Times, 17 October 1917 Lúcia je tistega dne poročala, da se je Gospa identificirala kot »Naša Gospa rožnega venca«. Kasneje je postala znana tudi kot Gospa iz Fatime.
V imenu katoliške cerkve je škof Da Silva 13. oktobra 1930 odobril videnja kot "vredna verovanja".Joseph Pelletier. (1983). The Sun Danced at Fátima. Doubleday, New York. p. 147–151.
Življenje v samostanu Lúcia se je leta 1921 preselila v Porto in bila pri 14 letih sprejeta kot dijakinja v šolo sester sv. Doroteje v Vilarju, na obrobju mesta. 24. oktobra 1925 je vstopila v Zavod sester sv. Doroteje kot postulantka v samostanu v Pontevedri v Španiji, tik za severno portugalsko mejo."Lucia dos Santos and Fatima", Marian Library, University of Dayton Po pripovedovanju sestre Lúcie je 10. decembra 1925 doživela videnje Svete Device in Deteta Kristusa. Devica Marija naj bi zahtevala prakso pobožnosti petih prvih sobot. Če je nekdo izpolnil pogoje na prvo soboto petih zaporednih mesecev, je Devica Marija ob smrtni uri obljubila posebne milosti.
20. julija 1926 se je Lucija preselila v Tuy, kjer je začela noviciat; habit je prejela 2. oktobra istega leta. Lúcia je svoje prve zaobljube izpovedala 3. oktobra 1928. 13. junija 1929 je poročala o videnju, med katerim ji je Blažena Devica rekla: "Prišel je trenutek ko Bog prosi svetega očeta, da skupaj z vsemi škofi sveta opravi posvetitev sv. Rusijo mojemu Brezmadežnemu Srcu z obljubo, da jo bo na ta način rešil." "The meaning of Fatima: 100 years later", OSV News, 1 January 2017 Večne zaobljube je naredila 3. oktobra 1934 in prejela ime »sestra Maria das Dores« (Žalostna Marija).