sličica|281x281_pik|Utemeljitelja marksizma Karl Marx in Friedrich Engels sta bila oba ateista in sta ateizem tudi uporabila v komunističnem manifestu. Marksistično-leninistični ateizem, znan tudi kot marksistično-leninistični znanstveni ateizem, je nereligiozen in antiklerikalni element komunistične ideologije marksizma-leninizma, uradne državne ideologije Sovjetske zveze.Institute of Scientific Atheism of the Academy of Social Sciences (1981). Questions of Scientific Atheism: “Marxist–Leninist atheism, with all its content is directed to the development of the abilities of the individual [person], religion deprives a person of his [and her] own “I”, doubles consciousness, creates conditions for him. . . . ” Marksistično-leninistični ateizem, ki temelji na dialektično-materialističnem razumevanju mesta človeštva v naravi, trdi, da je religija opij ljudstva; tako marksizem-leninizem zagovarja ateizem, namesto verskega prepričanja.Kruglov, Anatoly Agapeevich. (Belarus, 1983). Fundamentals of Scientific Atheism: “The highest form is Marxist–Leninist atheism. * It relies on a materialistic understanding, not only of Nature (which was typical of pre–Marxist atheism) but also of society. . . .”In Novaya Zhizn No. 28, 3 December 1905, Marxists Internet Archive, Lenin said that: “Religion is one of the forms of spiritual oppression, which everywhere weighs down heavily upon the masses of the people, over-burdened by their perpetual work for others, by want and isolation . . . Those who toil and live in want all their lives are taught, by religion, to be submissive and patient while here on Earth, and to take comfort in the hope of a heavenly reward. . . . Religion is opium for the people. Religion is a sort of spiritual booze, in which the slaves of capital drown their human image, their demand for a life more or less worthy of Man.” Marxists Internet Archive
Da bi podprli te ideološke premise, marksistično-leninistični ateizem pojasnjuje izvor religije in razlaga metode za znanstveno kritiko religije. Filozofske korenine materialističnega ateizma izhajajo iz del Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1770–1831) in Ludwiga Feuerbacha (1804–1872), Karla Marxa (1818–1883), Friedricha Engelsa (1820–1895) in Vladimirja Lenina (1870–1924).Slovak Studies, Volume 21. The Slovak Institute in North America. p. 231. "The origin of Marxist–Leninist atheism, as understood in the USSR, is linked with the development of the German philosophy of Hegel and Feuerbach."
Za razliko od sovjetskega marksizma, nekatere različice marksistične filozofije niso protiverske, kot je teologija osvoboditve, ki so jo razvili latinskoameriški marksisti.
Filozofski pogledi
Ludwig Feuerbach sličica|Ludwig Feuerbach, ki je ločil filozofijo od religije, da bi filozofom omogočil svobodo interpretacije materialne realnosti narave Ko se je izobraževal za filozofa v zgodnjem 19. stoletju, je Karl Marx sodeloval v razpravah o filozofiji religije, posebej o interpretacijah, predstavljenih v hegelijanstvu, tj. "Kar je racionalno, je resnično; in kar je resnično, je racionalno."Hegel, G.W.F., Elements of the Philosophy of Right (1821), Vorrede: Was vernünftig ist, das ist Wirklich; und was wirklich ist, das ist vernünftig. ["What is rational is real; and what is real is rational."] V teh razpravah o razumu in resničnosti so heglovci menili, da je filozofija intelektualno podjetje, ki služi vpogledom krščanskega verskega razumevanja, ki ga je Georg Wilhelm Friedrich Hegel podrobno opisal v knjigi Fenomenologijev duh (1807). Čeprav je bil kritičen do sodobne religije, je Hegel kot intelektualec 19. stoletja sledil ontologiji in epistemologiji krščanstva kot osebnemu interesu, združljivem s krščanskimi teološkimi razlagami Daseina – razlagami vprašanj obstoja in bivanja – ki jih je razjasnil, sistematiziral, in upravičeno v njegovi filozofiji.Dimitry V. Pospielovsky. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, pp. 9–10.
Po njegovi smrti leta 1831 so o Heglovi filozofiji in o obstoju religije razpravljali mladoheglovci in materialistični ateisti — kot je Ludwig Feuerbach — ki so zavračali vso religiozno filozofijo kot način vodenja sveta; Karl Marx se je postavil na stran filozofije materialističnih ateistov. Feuerbach je ločil filozofijo od religije, da bi filozofom podelil intelektualno avtonomijo pri njihovih interpretacijah materialne realnosti. Zagovarjal je religijski osnovi Heglove filozofije duha, da bi kritično analiziral temeljne pojme teologije, filozofijo pa preusmeril iz nebes na Zemljo, k temam človekovega dostojanstva in smisla življenja, kaj je morala in o tem, kaj je namen obstoja, s sklepom, da je človeštvo ustvarilo božanstva kot odsev človeškega Jaza.Feuerbach, Ludwig. Essence of Christianity, New York: Harper Torch Books, 1957. p. 152. O konceptualni ločenosti človeka od Boga je Feuerbach v knjigi Bistvo krščanstva (1841) dejal: Toda ideja božanstva se sovpada z idejo človečnosti. Vsi božanski atributi, vsi atributi, zaradi katerih je Bog Bog, so atributi [človeške] vrste – atributi, ki so v posamezniku [osebi] omejeni, vendar so meje odpravljene v bistvu vrste in celo v njenem obstoju, kolikor ima svoj popolni obstoj samo v vseh ljudeh skupaj.Kot moderni filozof je Ludwig Feuerbach dejal, da ima religija družbeno-politično moč nad človeškim umom s spodbujanjem strahu pred mističnimi silami nebes in je sklenil, da je treba cerkve uničiti in religijo izkoreniniti.Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 11. "At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach’s ‘humanistic zest’, and he adopted Feuerbach’s open rebellion against the powerful tradition of Christianity, unconditionally, as an intellectual revelation. Very early in his career, Marx bought the seductive idea that the higher goals of humanity would justify any [political] radicalism, not only the intellectual kind, but the social and political, as well." Iz te prakse materialistične filozofije, mišljenja in delovanja je filozofski vajenec Karl Marx postal politično radikalen filozof.Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 13. "It was obvious, at this point, that reading Feuerhach was not the only source of inspiration for [Karl] Marx’s atheism. The fascination with Feuerbach's war against Christianity was, for young Marx, nothing more than an expression of his own readiness to pursue, in an anti-religious struggle, all the social and political extremes that materialistic determination required in principle. Yet, as David Aikman, in his most profound and erudite study of Marx and Marxism, notes, the clue to Marx’s passionate and violent atheism, or rather [his] anti-theism, cannot be found in an intellectual tradition, alone. He traces Marx's anti-theism to the young Marx’s preoccupation with the Promethean cult of 'Satan as a destroyer'."Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, Volume 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 11. "At this point young Marx was completely fascinated by Feuerbach’s ‘humanistic zest’, and he adopted Feuerbach’s open rebellion against the powerful tradition of Christianity, unconditionally, as an intellectual revelation. Very early in his career, Marx bought the seductive idea that the higher goals of humanity would justify any [political] radicalism, not only the intellectual kind, but the social and political, as well."
Karl Marx sličica|Karl Marx, ki je sintetiziral protireligiozno filozofijo z materializmom, da bi pokazal, da je religija družbeni konstrukt, ki ga vladajoči razred družbe uporablja za družbeni nadzor. Karl Marx je kot filozof materializma zavračal religijsko filozofijo in njene kulturne prispevke kot škodljive za človeški um in človeški napredek. Namesto tega je sprejel človeško neodvisnost od nadnaravne oblasti kot aksiomatično resnico o resničnem svetu industrijske Evrope 19. stoletja.Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol. 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) p. 12. “Obviously Marx began his own theory of reality with an incomplete intellectual disdain for everything that religious thought, represented, theoretically, practically or emotionally. The cultural contributions of religion over the centuries were dismissed as unimportant and irrelevant to the well-being of the human mind." Marx je menil, da so cerkve izumile religijo, da bi upravičile izkoriščanje delavskega razreda s strani vladajočih razredov s pomočjo socialno razslojene industrijske družbe; kot taka je religijo obravnaval za drogo, ki omogoča čustveni beg iz realnega sveta.Pospielovsky, Dimitry V. A History of Soviet Atheism in Theory, and Practice, and the Believer, vol 1: A History of Marxist–Leninist Atheism and Soviet Anti–Religious Policies, St Martin's Press, New York (1987) pg 12. "The cultural contributions of religion over the centuries were dismissed as unimportant and irrelevant to the well-being of the human mind." V Prispevku h kritiki Heglove filozofijske pravice leta 1843 je Marx opisal protislovno naravo verskega čustva, da:Marx, K.H. 1976. Introduction to A Contribution to the Critique of Hegel’s Philosophy of Right. Collected Works, vol. 3. New York.Versko trpljenje je hkrati izraz resničnega trpljenja in protest proti resničnemu trpljenju. Religija je vzdihovanje zatiranega bitja, srce brezsrčnega sveta in duša brezdušnih razmer. [Religija] je opij za ljudi. Tako bi za Marxa ateistična filozofija moške in ženske osvobodila zatiranja njihovega prirojenega potenciala kot človeških bitij in ljudem omogočila, da intelektualno razumejo, da imajo individualno človeško voljo in so torej gospodarji svoje individualne resničnosti, ker zemeljska avtoriteta nadnaravnih božanstev ne bi bila resnična. Marx je nasprotoval socialno-nadzorni funkciji religije, ki so jo cerkve uresničevale s pomočjo družbene atomizacije; anomija in družbena odtujenost, ki človeka psihološko ločujeta od samega sebe (kot posamezne moške in ženske) in ki odtujujeta ljudi drug od drugega (kot dele družbene skupnosti). Zato bi bilo treba družbeno avtoriteto teologije (verske ideologije) odstraniti iz zakona, družbenih norm in tradicij, s katerimi ljudje upravljajo družbo. V tej smeri politične emancipacije, ki je predstavljena v kulturno progresivnih konceptih državljana in državljanstva kot družbene identitete, je Marx v O judovskem vprašanju dejal:Karl Marx. "On the Jewish Question". Razgradnja človeka na Juda in državljana, protestanta in državljana, vernika in državljana ni niti prevara, uperjena proti državljanstvu, niti ni obvod politične emancipacije, toda je politična emancipacija sama, politična metoda emancipacije od vere. Seveda, v obdobjih, ko se politična država kot taka nasilno rodi iz civilne družbe, ko je politična osvoboditev oblika, v kateri si ljudje prizadevajo doseči svojo osvoboditev, država lahko in mora iti vse do odprave vere, uničenje vere. Toda to lahko stori samo tako, da gre do odprave zasebne lastnine, do maksimuma, do zaplembe, do progresivnega obdavčevanja, tako daleč kot do odprave življenja, do giljotine.