Japonska je otoška država, ki obsega stratovulkanski arhipelag, dolg več kot 3000 km vzdolž pacifiške obale Vzhodne Azije. Sestavlja ga 6852 otokov. Pet glavnih otokov je Hokaido, Honšu, Kjušu, Šikoku in Okinava. Obstaja 6847 oddaljenih otokov. Otočje Rjukju in otoki Nanpō so južno in vzhodno od glavnih otokov.
Ozemlje obsega 377.973,89 km². Je četrta največja otoška država na svetu in največja otoška država v vzhodni Aziji. Država ima 6. najdaljšo obalo na 29.751 km in 8. največjo izključno ekonomsko cono s 4.470.000 km² na svetu.
Teren je večinoma razgiban in gorat s 66 % gozda. Prebivalstvo je strnjeno v urbanih območjih na obali, ravnicah in dolinah. Japonska leži v severozahodnem ognjenem obroču na več tektonskih ploščah. Vzhodno od japonskega arhipelaga so trije oceanski jarki. Japonski jarek nastane, ko se oceanska Pacifiška plošča potopi pod celinsko Ohotsko ploščo. Neprekinjen proces subdukcije povzroča pogoste potrese, cunamije in stratovulkane. Otoke prizadenejo tudi tajfuni. Subdukcijske plošče so japonski arhipelag potegnile proti vzhodu, ustvarile Japonsko morje in ga ločile od azijske celine s povratnim širjenjem bazena pred 15 milijoni let.
Podnebje se spreminja od vlažnega celinskega na severu do vlažnega subtropskega in tropskega deževnega gozda na jugu. Te razlike v podnebju in pokrajini so omogočile razvoj raznolike flore in favne z nekaterimi redkimi endemičnimi vrstami, zlasti na otokih Ogasavara.
Japonska se razteza od 20° do 45° severne zemljepisne širine (Okinotorišima do Benten-džima) in od 122° do 153° vzhodne zemljepisne dolžine (Jonaguni do Minami Torišima). Japonska je obdana z morji. Na severu ga Ohotsko morje ločuje od ruskega Daljnega vzhoda, na zahodu ga ločuje Japonsko morje od Korejskega polotoka, na jugozahodu Vzhodnokitajsko morje ločuje otočje Rjukju od Kitajske in Tajvana, na vzhodu je Tihi ocean.
Japonski arhipelag je dolg več kot 3000 km v smeri od severa proti jugu od Ohotskega morja do Filipinskega morja v Tihem oceanu. Je ozek in nobena točka na Japonskem ni od morja oddaljena več kot 150 km. Skupaj je 6852 otokov. Pet glavnih otokov je (od severa proti jugu) Hokaido, Honšu, Šikoku, Kjušu in Okinava. Trije od štirih večjih otokov (Honšu, Kjušu in Šikoku) so ločeni z ozkimi ožinami Notranjega morja Seto in tvorijo naravno celoto. 6847 manjših otokov se imenujejo oddaljeni otoki. To vključuje otoke Bonin, otoke Daitō, Minami-Tori-šima, Okinotorišima, otočje Rjukju, vulkanske otoke in otoke Nanpō ter številne otočke in čeri, od katerih je 430 naseljenih. Otočje Senkaku so pod upravo Japonske, Kitajska pa jih oporeka. To izključuje sporna severna ozemlja (Kurilsko otočje) in Skale Liancourt. Od leta 2021 ima ozemlje Japonske skupno 377.973,89 km² površine, od tega je 364.546,41 km² kopnega in 13.430 km² vode. Japonska ima šesto najdaljšo obalo na svetu (29.751 km). Je največja otoška država v vzhodni Aziji in četrta največja otoška država na svetu.
Zaradi številnih oddaljenih otokov in dolge obale ima država obsežno morsko življenje in mineralne vire v oceanu. Izključna gospodarska cona Japonske obsega 4.470.000 km² in je osma največja na svetu. Je več kot 11-krat večja od površine države. Izključna ekonomska cona se razteza od osnovne črte do 200 navtičnih milj (370 km) od njene obale. Njeno teritorialno morje je 12 nmi (22,2 km), vendar med 3 in 12 nmi (5,6 in 22,2 km) v mednarodnih ožinah – preliv La Pérouse (ali preliv Sōja), preliva Cugaru, Ōsumi in preliv Cušima.
Leta 2019 je imela Japonska 126 milijonov prebivalcev. Je 11. najbolj naseljena država na svetu in druga najbolj naseljena otoška država. 81 % prebivalstva živi na Honšuju, 10 % na Kjušuju, 4,2 % na Hokaidu, 3 % na Šikokuju, 1,1 % v prefekturi Okinava in 0,7 % na drugih japonskih otokih, kot je otočje Nanpō.
Zemljevid Japonske
Japonska je neformalno razdeljena na osem zgodovinskih regij od severovzhoda (Hokaidō) do jugozahoda (otočje Rjukju):Regions of Japan on japan-guide.com Hokaidō Tōhoku Kantō Čūbu Kansai (ali Kinki). Čūgoku Šikoku Kjūšū
Vsaka regija vsebuje več prefektur, razen regije Hokaido, ki obsega samo prefekturo Hokaido.
Regije niso uradne upravne enote, vendar se tradicionalno uporabljajo kot regionalna delitev Japonske v številnih kontekstih. Na primer, zemljevidi in geografski učbeniki razdelijo Japonsko na osem regij, vremenska poročila običajno podajajo vreme po regijah, mnoga podjetja in ustanove uporabljajo svojo domačo regijo kot del svojega imena (železnica Kinki Nippon, banka Čūgoku, univerza Tohoku itd.). ). Čeprav ima Japonska osem višjih sodišč, se njihove pristojnosti ne ujemajo z osmimi regijami.
Sestava, topografija in geografija
Približno 73 % Japonske je gorate, z gorovjem, ki poteka skozi vsakega od glavnih otokov. Najvišja japonska gora je gora Fudži z višino 3776 m. Stopnja gozdnatosti Japonske je 68,55 %, saj so gore močno gozdnate. Edini drugi razviti državi s tako visokim odstotkom gozdnatosti sta Finska in Švedska.
Ker je malo ravnin, se veliko hribovitih in gorskih pobočij na nižjih višinah okoli mest pogosto obdeluje. Ker je Japonska v vulkanskem območju vzdolž pacifiških globin, je po vseh otokih čutiti pogoste nizkointenzivne tresljaje zemlje in občasno vulkansko aktivnost. Uničujoči potresi se zgodijo večkrat na stoletje. Vročih vrelcev je veliko in jih izkorišča industrija prostega časa.
Japonska uprava za geoprostorske informacije vsako leto meri japonsko ozemlje, da bi nenehno razumela stanje državnega ozemlja. Od 1. julija 2021 je ozemlje Japonske veliko 377.973,89 kvadratnih kilometrov. Površina se povečuje zaradi vulkanskih izbruhov, kot je Nišinošima (西之島), naravnega širjenja otokov in amelioracije oziroma pridobianja novega kopna.
Tabela prikazuje rabo zemljišč v letu 2002. Gozd Kmetijske površine Pozidana območja vodne površine, reke, plovne poti Ceste Divjina Drugo 66,4% 12,8% 4,8% 3,6% 3,4% 0,7% 8,3% 251.000 km2 48.400 km2 18.100 km2 13.500 km2 13.000 km2 2600 km2 31.300 km2
Lega Japonski arhipelag je razmeroma oddaljen od azijske celine. Kjušu je najbližje najjužnejši točki Korejskega polotoka z razdaljo 190 km, kar je skoraj 6-krat dlje kot od Anglije do Francije čez Rokavski preliv. Tako je bil zgodovinsko Kjušu prehod med Azijo in Japonsko. Kitajsko loči 800 km morja od velikih japonskih glavnih otokov. Hokaido je blizu Sahalina, ki ga je od leta 1905 do 1945 zasedla Japonska. Večina prebivalstva živi na pacifiški obali Honšūja. Zahodna obala, ki gleda na Japonsko morje, je manj gosto poseljena.
Japonski arhipelag je bil težko dostopen že pred antično zgodovino. V obdobju paleolitika okoli 20.000 pr. n. št. na vrhuncu zadnjega ledeniškega maksimuma je obstajal kopenski most med Hokaidom in Sahalinom, ki je povezoval Japonsko z azijsko celino. Kopenski most je izginil, ko se je morska gladina dvignila v obdobju Džōmon okoli 10.000 pr. n. št.
Japonska je zaradi oddaljene lege, obdane s prostranimi morji, razgibanim, goratim terenom in strmimi rekami, varna pred vsiljivci in nenadzorovanimi migracijami z azijske celine. Japonci lahko zaprejo svojo civilizacijo z izolacionistično zunanjo politiko. V obdobju Edo je šogunat Tokugawa uveljavil politiko Sakoku, ki je prepovedovala večino tujih stikov in trgovine od 1641 do 1853.Ronald P. Toby, State and Diplomacy in Early Modern Japan: Asia in the Development of the Tokugawa Bakufu, Stanford, California: Stanford University Press, (1984) 1991.] V sodobnem času se dotok ljudi upravlja preko morskih pristanišč in letališč. Tako je Japonska dokaj izolirana od celinskih vprašanj.
Skozi zgodovino Japonska ni bila nikoli v celoti napadena ali kolonizirana s strani drugih držav. Mongoli so poskušali dvakrat vdreti na Japonsko in leta 1274 in 1281 niso uspeli. Japonska je kapitulirala le enkrat po jedrskih napadih v drugi svetovni vojni. Takrat Japonska ni imela jedrske tehnologije. Otoška geografija je glavni dejavnik za izolacionistična, polodprta in ekspanzionistična obdobja japonske zgodovine.
Gore in vulkani Gorski otoki japonskega arhipelaga tvorijo polmesec ob vzhodni obali Azije. Od celine jih ločuje Japonsko morje, ki služi kot zaščitna pregrada. Japonska ima 108 aktivnih vulkanov (10 % aktivnih vulkanov na svetu) zaradi aktivne tektonike plošč v ognjenem obroču.
Pred približno 15 milijoni let je bila vulkanska obala azijske celine potisnjena v niz vulkanskih otoških lokov. To je ustvarilo bazene, znane kot Japonsko morje in Ohotsko morje, s formalnim oblikovanjem japonskega otočja. Arhipelag ima tudi vrhove gorskih grebenov, ki so bili dvignjeni blizu zunanjega roba epikontinentalnega pasu. Približno 73 odstotkov japonske površine je goratih, razpršene ravnice in medgorske kotline (v katerih je skoncentrirano prebivalstvo) pa pokrivajo le okoli 27 odstotkov. Dolga veriga gora teče po sredini otočja in ga deli na dve polovici, lice, ki gleda na Tihi ocean in zadnjo plat proti Japonskemu morju. Na pacifiški strani so strme gore, visoke od 1500 do 3000 metrov, z globokimi dolinami in soteskami.
Osrednjo Japonsko zaznamuje zbliževanje treh gorskih verig – gorovja Hida, Kiso in Akaiši – ki tvorijo Japonske Alpe (Nihon Arupusu), katerih več vrhov je višjih od 3000 metrov. Najvišja točka v japonskih Alpah je gora Kita s 3193 metri. Najvišja točka v državi je gora Fudži (Fujisan, napačno imenovana tudi Fudžijama), vulkan, ki miruje od leta 1707 in se dviga do 3776 m nadmorske višine v prefekturi Šizuoka. Na strani Japonskega morja so planote in hriboviti predeli z nadmorsko višino od 500 do 1500 metrov.
Planote in ravnice
V osrednjem Honšūju so tri velike nižine. Največja je planota Kanto, ki pokriva 17.000 km² v regiji Kanto. Tam je glavno mesto Tokio in največje metropolitansko mesto. Druga največja ravnina na Honšuju je planota Nōbi s 1800 km² s tretjim najbolj naseljenim mestnim območjem Nagoja. Tretja največja nižina na Honšūju je nižina Osaka, ki pokriva 1600 km2 v regiji Kansai. Predstavlja drugo največje mestno območje Osake (del metropolitanskega območja Keihanšin). Osaka in Nagoya segata v notranjost celine od svojih zalivov, dokler ne dosežeta strmih gora. Planota Osaka je povezana s Kjotom in Naro. Kjoto je v porečju reke Jamaširo 827,9 km², Nara pa v porečju reke Nara 300 km².
Planote Kanto, Osaka in Nōbi so najpomembnejša gospodarska, politična in kulturna območja Japonske. Te planote so imele največjo kmetijsko proizvodnjo in velike zalive s pristanišči za ribolov in trgovino. Zaradi tega so postala največja naseljena središča. Kjoto in Nara sta starodavni prestolnici in kulturno srce Japonske. Planota Kanto je postala japonsko središče moči, saj je največja ravnina s središčno lokacijo in je imela zgodovinsko največ kmetijske proizvodnje, ki bi jo bilo mogoče obdavčiti. Šogunat Tokugava je leta 1603 v Edu ustanovil bakufu.Gordon, Andrew. (2003). A Modern History of Japan from Tokugawa Times to the Present, p. 23. To se je do leta 1868 razvilo v glavno mesto Tokio.
Hokaido ima več nižin, kot so planota Išikari 3800 km², planota Tokači 3600 km², planota Kuširo je največje mokrišče na Japonskem 2510 km² in planota Sarobecu 200 km². Obstaja veliko kmetij, ki proizvajajo veliko kmetijskih pridelkov. Povprečna velikost kmetije na Hokaidu je leta 2013 znašala 26 hektarjev na kmeta. To je skoraj 11-krat več od državnega povprečja, ki znaša 2,4 hektarja. Zaradi tega je Hokaido postal kmetijsko najbogatejša prefektura Japonske. Skoraj ena četrtina japonskih obdelovalnih površin in 22 % japonskih gozdov je na Hokaidu.
Druga pomembna ravnica je Sendajska nižina okoli mesta Sendai na severovzhodu Honšuja. Mnoge od teh planot so vzdolž obale, njihove površine pa so se v zgodovini povečevale z amelioracijo (tudi širitvijo v morje).
Reke