Italijansko renesančno kiparstvo je bilo pomemben del umetnosti italijanske renesanse, v zgodnjih fazah pa je verjetno predstavljalo vodilno prednost.According to Frederick Hartt: "It is striking that the great new figurative style of the Renaissance is seen first in sculpture, and only later in painting" – Hartt, 163, of Ghiberti Primer starorimskega kiparstva je močno visel nad njim, tako v smislu sloga kot uporabe katera skulptura je bila postavljena. V popolnem nasprotju s slikarstvom je bilo po Italiji,Avery, 4 predvsem v Rimu, veliko ohranjenih rimskih kipov, ves čas pa so izkopavali in vneto zbirali nove. Razen peščice velikih osebnosti, zlasti Michelangela in Donatella, je danes manj znano kot italijansko renesančno slikarstvo, vendar takrat ni bilo tako.

V italijanskem renesančnem kiparstvu je prevladoval sever, predvsem Firence.Hartt, 638: "the undeniable fact is that every one of the truly great Italian Renaissance sculptors came from Tuscany, and all but two of them were Florentines, native or adopted". To je še posebej veljalo za quattrocento (15. stoletje), po katerem se je Rim izenačil ali presegel kot središče,Campbell, 28; Avery, 10 čeprav je sam ustvaril malo kiparjev. Vključeni so glavni florentinski kiparji v kamnu (v grobem kronološkem vrstnem redu, z datumi smrti) Orcagna (1368), Nanni di Banco (1421), Filippo Brunelleschi (1446), Nanni di Bartolo (1435), Lorenzo Ghiberti (1455), Donatello (1466), Bernardo (1464) in njegov brat Antonio Rossellino (1479), Andrea del Verrocchio (1488), Antonio del Pollaiuolo (1498), Michelangelo (1564) in Jacopo Sansovino (1570). Drugod je bil Sienčan Jacopo della Quercia (1438), iz Lombardije Pietro Lombardo (1515) in njegovi sinovi Giovanni Antonio Amadeo (1522), Andrea Sansovino (1529), Vincenzo Danti (1576), Leone Leoni (1590) in Giambologna (1608, rojen v Flandriji).Za vse, glej Olsen, Index, ali Osborne

Medtem ko je cerkveno kiparstvo še naprej zagotavljalo več velikih naročil kot kateri koli drug vir, ki so mu sledili meščanski spomeniki,Seymour, 10–11 so se v tem obdobju pojavili ali povečali pomembnost številni drugi predmeti za kiparstvo. Posvetni portreti so bili prej večinoma pogrebna umetnost, veliki nagrobni spomeniki pa so postali precej bolj dovršeni. Reliefne plošče so bile uporabljene v številnih materialih in okoljih ali včasih obravnavane kot prenosni predmeti, kot so slike. Majhni bronasti izdelki, običajno posvetnih motivov, so postajali vse pomembnejši od poznega 15. stoletja dalje, nove oblike pa so vključevale medalje, ki je sprva večinoma predstavljala osebe in ne dogodke, ter plakete z majhnim prizorom v kovinskem reliefu.Avery, 4; Osborne, 705–706, 879

Izraz kipar se je začel uporabljati šele v 15. stoletju; pred tem so bili kiparji znani kot kamnorezci, rezbarji v lesu itd. Statua ("kip" in umetnost njihovega izdelovanja) je bila še ena nova italijanska beseda, ki je nadomestila srednjeveške izraze, kot so figura, simulacrum in imago, ki so se prav tako uporabljali za naslikane podobe.Seymour, 4–5, 11; Hartt, 25

Obdobja

Gotska arhitektura in gotska umetnost na splošno je imela omejen prodor v Italijo, prispela je pozno in je večinoma vplivala na skrajni sever, zlasti Benetke in Lombardijo, pogosto le kot okrasni slog na okvirjih in kapitelih.White, 19–34. Frančiškani in dominikanci so bili redni pokrovitelji v 13. stoletju. Klasične tradicije so bile globlje zakoreninjene kot severno od Alp, zaradi česar je bila namerna oživitev klasičnega sloga manj ostra sprememba. V trecentu (14. stoletje) so lahko kiparje naprosili, da delajo na stavbah, ki so na splošno v gotskem slogu ali tistih, ki niso bile. Nekateri kiparji so lahko prilagodili svoje sloge, da bi se prilegali, drugi ne. Zaradi te zapletene situacije je določitev jasnega datuma začetka renesančnega kiparstva težko, če ne nemogoče.Osborne, 965

Tako kot italijansko renesančno slikarstvo tudi kiparstvo konvencionalno delimo na obdobja zgodnje renesanse, visoke renesanse, manierizma in pozne renesanse. Prikladno je, da leti 1400 in 1500 dokaj dobro delujeta kot datuma, ki označujeta pomembne spremembe v slogu, pri čemer sta ključni prelomnici natečaj za načrte za vrata Firenškega baptisterija, objavljen konec leta 1400 in Michelangelova Pietà, dokončana leta 1499, in njegov |David, ki se je začel leta 1501. Včasih je 15. stoletje razdeljeno okoli leta 1450 (ali prej) na "prvo renesanso" in "drugo renesanso", do neke mere po Vasariju.

Maniristični slog se začne pojavljati okoli leta 1520, vendar plenjenje Rima leta 1527, ki je močno pretreslo in razpršilo tisto, kar je postalo vodilno središče, zagotavlja splošno sprejet konec faze visoke renesanse; Medičejci so bili istega leta izgnani iz Firenc in izpodrinili druge umetnike. Čeprav je njegova delavnica še naprej ustvarjala dela v njegovem slogu, lahko smrt Giambologne leta 1608, ko je bilo baročno kiparstvo v Rimu že dobro uveljavljeno, štejemo za konec tega obdobja.Avery, 253–256; Olsen, 201–202; Hartt, 660

Materiali

Na splošno je bilo »kiparstvo kakršne koli kakovosti« dražje od ekvivalenta v slikarstvu, v bronu pa dramatično. Zdi se, da je naslikani konjeniški spomenik Niccola da Tolentina iz leta 1456 Andrea del Castagna stal le 24 florinov, medtem ko je bil Donatellov konjeniški bron Gattamelata, nekaj let prej, »previdno ocenjen« na 1650 florinov. Michelangelo je prejel 3000 florinov za poslikavo stropa Sikstinske kapele, medtem ko je Ghiberti dejal, da je njegov prvi komplet vrat za Firenški baptisterij stoletje prej stal 22.000, pri čemer je morda četrtina predstavljala stroške materiala.

Razumljivo je, da so kiparji težili »ustvariti najboljše delo v najbolj obstojnih materialih«, kamnu ali kovini; bilo je veliko hitrejših in cenejših del v drugih materialih, ki se večinoma niso ohranila. Kiparji so v veliki meri uporabljali risbe, nato pa majhne in včasih modele ali makete v polni velikosti v glini, z notranjim okvirjem iz železnih palic, kjer je bilo potrebno. Toda takšni modeli so bili le redko odpuščeni in zelo malo jih je ohranjenih. Projekt Leonarda da Vincija za Konja Sforze je primer.

Mnogi kiparji so delali v različnih materialih; Antonio del Pollaiuolo je na primer izdelal končna dela v kamnu, bronu, lesu in terakoti, pa tudi slikal s tempero, oljem in izdeloval freske ter izdelal pomembno gravuro Bitka golih mož (gravura). Donatellov sveti Jurij za orožarje in ceh mečevalcev v Orsanmicheleju je iz marmorja, vendar je prvotno nosil bronasto čelado in nosil meč. Donatello je delal tudi v lesu, terakoti in mavcu. Zlasti v 15. stoletju so bili številni arhitekti po izobrazbi kiparji, nekateri pa so večino svoje kariere opravljali oboje.

Kamen Marmor, predvsem čisto bela kiparska vrsta marmorja iz Carrare iz Apuanskih Alp na severu Toskane, je bil najbolj priljubljen material za fino kiparstvo. Številni toskanski kiparji so šli v kamnolom, da bi »grobo obdelali« velika dela, nekateri so jih dokončali v bližnji Pisi, s čimer so prihranili stroške prevoza velikih blokov. Prevoz na dolge razdalje je običajno potekal z ladjo, bodisi po morju bodisi po Arnu do Firenc. Seymour, 15, 189

Čeprav je imela večina delov Italije kamen, ki ga je bilo mogoče klesati, je bil tudi drugi najbolj priljubljen kamen na severu, iz Istre ob Jadranu, danes na Hrvaškem in delno v Sloveniji. Istrski kamen je »marmorju podoben kamen, ki ima lahko poliran zaključek, vendar je veliko bolj raznolik v teksturi in barvi kot apuanski beli marmor«. Sivi toskanski peščenjak, znan kot pietra serena, je bil v glavnem uporabljen kot gradbeni kamen, pogosto v kontrastu z belim marmorjem, kot v Firenški stolnici. Toda včasih so ga uporabljali za kiparstvo, zlasti v manjših reliefih in izrezljanih prizorih na stavbah.Seymour, 15, in 17 tudi za pregled drugih regionalnih kamnov 189

Kovina

Bronasta skulptura je bila tedaj približno desetkrat dražja od marmorja in zahtevno vlivanje oziroma izdelava zlitine ter tehnika ulivanja izgubljenega voska je bila največkrat izvedena s strani kiparja in njegovega ateljeja.Avery, 6–7; Hartt, 25–26; Seymour, 17 To je vključevalo izdelavo končne makete v vosku ali voska na glini, ki se nato med ulivanjem uniči; Konj in jezdec je zelo redka voščena skulptura, verjetno nikoli ulita maketa, ki se je ohranila; obstaja majhno število drugih, večinoma majhnih predhodnih študij.

Po osnovnem odlitku, ki bi ga morda izvedli zunanji strokovnjaki, je sledilo še precej kiparskega dela s čiščenjem, brušenjem in dodelavo površine s poliranjem. V nekaterih primerih je ta faza trajala leta in uporabljala različne kiparje.

Kljub svoji ceni in težavnosti, po klasičnem okusu, znanem iz starodavne literature, kot je Plinij Starejši in zelo malo starodavnih primerkov, ki so bili takrat znani,Avery, 5; Konjeniški kip Marka Avrelija in Deček si izdira trn v Rimu, Beneški lev in Konji svetega Marka v Benetkah, Regisole v Pavii (zdaj uničeno) in Kolos iz Barletta so bili vodilni primeri in skoraj edini velikih, ki jih je poznal srednji vek. Idolino je bil izkopan leta 1530 in Govornik (kip) leta 1566. Mladenič iz Magdalensberga je bil najden v Nemčiji in nikoli ni bil vrnjen v Italijo. je bron užival poseben prestiž, tudi v majhnem obsegu. V poznem srednjem veku v Italiji so ga večinoma uporabljali za velika vrata stolnice, na primer v Pisi in San Marco v Benetkah, zgodnja renesansa pa je to nadaljevala. Najbolj znana so v Firenški krstilnici. Lorenza Ghibertija nekoliko večji bronasti sveti Janez Krstnik za Orsanmichele (1412) je bil brez primere.Avery, 58–59; Levey, 142–143

Bron je lahko pozlačen. Različne kovine so bile uporabljene za odlitke portretnih medalj knežjih ali le bogatih mecenov in včasih za plakete. Bron je bila običajna kovina, nekaj pa jih je bilo lahko ulitih v zlatu ali srebru za predstavitev osebam istega ali višjega ranga, nekateri pa v svincu. Zlasti na knežjih dvorih, predvsem na najbogatejšem, milanskem, so majhne ulite figure in rezbarske predmete, kot so črnilniki, pogosto izdelovali v zlatu in srebru, vendar so bili skoraj vsi v nekem trenutku pretopljeni zaradi njihove vrednosti zlata. Slavna zlata Cellinijeva solnica, ki jo je leta 1543 za Franca I. izdelal Benvenuto Cellini, je skoraj edina ohranjena v zlatu, zdaj na Dunaju.Avery, 203–204 Komplet 12 srebrno-pozlačenih skodelic, imenovan Aldobrandini Tazze, je bil izdelan za italijansko družino pred letom 1603, vendar morda ne italijanski.Aldobrandini Tazza, Victoria and Albert Museum Ghisijev ščit iz leta 1554 je še en primer drobnih reliefnih prizorov."The Ghisi Shield" , British Museum

Les

Za razliko od severa Alp les ni bil prestižen material, vendar se je zaradi svoje majhne teže še naprej uporabljal za figure Križanje, ki so jih pogosto obesili v zraku ali na stenah v cerkvah, na primer Brunelleschijevo razpelo v Santa Maria Novella. Druge izjeme so vključevale več Donatellovih figur za oltarno sliko cerkve Frari v Benetkah, njegovo spokornico Magdaleno in dela Francesca di Valdambrina v Toskani okoli leta 1410. Seymour, 53. Guild restrictions may have played a part in this. Ko je bil uporabljen les, ga je navadno poslikal slikar ali kipar ali njegova delavnica. Okrasne rezbarije v lesu so bile pogoste za pohištvo, obloge in druge namene. Korne klopi v velikih cerkvah so pogosto vključevale precej kiparstva, včasih tudi figure in pripovedne prizore. V zgodnjem 15. stoletju so se lesene figure Domenica di Niccolò dei Corija v Sieni usmerile k »novi zgovornosti v kretnjah in mimiki«.Seymour, 53

Terakota