Mješko III. Stari (poljsko Mieszko III Stary) iz dinastija Pjastov je bil od leta 1138 vojvoda Velikopoljske in od leta 1173 s prekinitvami do svoje smrti veliki vojvoda Poljske, * okoli 1138, † 13. marec 1202, Kalisz.
Bil je četrti in drugi preživeli sin kneza Boleslava III. Krivoustega in njegove druge žene Salomee, hčerke nemškega grofa Henrika Berg-Schelklingenskega.
Zgodnja leta levo|sličica|Poljska pod sinovi Boleslava Krivoustega: V oporoki Boleslava III. iz leta 1138 je Mješko nadledil novoustanovljeno vojvodino Velikopoljsko, ki je obsegala zahodni del kratkožive Velikopoljske.von Güttner-Sporzyński, Darius. "Mieszko III Stary". Academia.edu. Mješko je bil pred tem vojvoda Poznanja,"Encyclopædia Britannica", 1815 edition. kjer je imel svojo glavno rezidenco. Vladislav II. Izgnanec, starejši polbrat Mješka III., se je razglasil za velikega vojvodo in vladarja krakovskega Seniorata, vključno z velikopoljskima deželama Gniezno in Kališ, in vojvodo Šlezije.
Prvi spopad z Vladislavom II. Do prvega večjega spopada Mješka III. z velikim vojvodom je prišlo v letih 1140–1141, ko so si Vladislavovi mlajša polbrata Boleslav IV. in Mješko III. in njuna mati Salomea brez njegove vednosti razdelili Lečico, ki je bila v Salomeini posesti samo do njene smrti, potem pa bi se morala vrniti v Vladislavovo Seniorsko provinco.
Salomea Berška je leta 1141 organizirala sestanek v Lečici, kjer so se ona in njena sinova odločili, da svojo mlajšo sestro Agnezo poročijo z enim od sinov kijevskega velikega kneza Vsevoloda II., da bi pridobili zaveznika proti velikemu vojvodi Vladislavu II. Zaradi hitrega Vladislavovega posredovanja je njihov načrt propadel. Veliki knez Vsevolod II., ki se je soočal z izbiro med zavezništvom z močnim velikim knezom in šibkima knezoma in njuno materjo, je izbral prvo. Odločitev so zapečatili z zaroko Vladislavovega najstarejšega sina Boleslava I. Visokega z Vsevolodovo hčerko Zvenislavo leta 1142. Vladislav II. na srečanje v Lečici ni bil povabljen, čeprav je imel kot veliki vojvoda zadnji glas pri Agnezini zaroki. Za nespoštovanje se je maščeval s podporo kijevske vojaške akcije proti Salomei in njunima sinovoma pozimi 1142–1143. V prvem Mješkovem spopadu z bratom je zmagal veliki vojvoda.
Drugi spopad z Vladislavom II. 27. julija 1144 je kneginja Salomea umrla in veliki knez Vladislav II. je Lečico vključil v svoj Seniorat, kot je bilo predvideno z očetovo oporoko. Temu sta znova nasprotovala Boleslav IV. in Mješko III., ki sta nameravala to pokrajino dati svojemu mladoletnemu bratu Henriku. Do spopadov je prišlo leta 1145. Po nepričakovanem začetnem porazu je velikemu vojvodi s pomočjo kijevskih zaveznikov v bitki pri Pilici uspelo zmagati.
Po zmagi je sklenil sporazum, s katerim je obdržal Lečico, vendar se je kot veliki vojvoda še naprej trudil ponovno združiti vso Poljsko pod svojo oblastjo. Njegov načrt je naletel na močno nasprotovanje šlezijskega vojvode Piotra Włostowica, ki je podpiral interese mlajših knezov, da bi ohranil svojo moč in položaj. Vladislav se je na spodbudo svoje žene Agneze Babenberške odločil za vedno odstraniti Włostowica in ga ujel. Agneza je zanj zahtevala smrtno kazen zaradi izdaje, veliki vojvoda pa je namesto smrti izbral strašnejšo kazen: Włostowica so oslepili, mu odrezali jezik in izgnali iz države. Włostowicovi številni pristaši so se zgražali nad tem krutim dejanjem. Włostowic je pobegnil na kijevski dvor, kjer je začel spletkati proti velikemu vojvodi, s čimer se je začel Vladislavov padec.
Tretji spopad in izgon Vladislava II. Vojna je ponovno izbruhnila v začetku leta 1146. Tokrat Vladislav ni mogel računati na svoje kijevske zaveznike, ki so se ukvarjali s svojimi težavami. Razen tega je kijevskemu knezu Vsevolodu poslal na pomoč nekaj svoje vojske pod poveljstvom najstarejšega sina Boleslava. Vladislav je bil kljub temu prepričan v svojo zmago in sprva se je zdelo, da je uspeh na njegovi strani, saj sta Boleslav IV. in Mješko III., ki sta se bala spopadov na odprtem polju, pobegnila v Poznanj. Propad velikega vojvode Vladislava II. se je začel.
Vladislavovi načrti so izgubili podporo, ko ga je gnjeznenski nadškof Jakob izobčil zaradi njegovega obnašanja do Piotra Włostowica. Soočiti se je moral tudi z uporom lastnih podanikov, ki so bili proti njegovi tiranski vladavini. Vladislavov poraz je bil popoln in maja 1146 je bila vsa Poljska v rokah mlajših vojvod. Vladislav II. in njegova družina so bili prisiljeni pobegniti, da bi rešili svoja življenja, najprej na Češko in kasneje v Kaiserpfalz v Altenburgu v Nemčiji pod zaščito kralja Konrada III.
Ko sta Boleslav IV. in Mješko III. utrdila oblast nad Poljsko, je Boleskav kot starejši brat nasledil Vladislava II. na položaju velikega vojvode in vladarja Šlezije. Mješko je obdržal Velikopoljsko in bil zadovoljen s svojo vlogo bratovega zaveznika. Njun mlajši brat Henrik, je končno dobil svoje vojvodino Sandomierz. Brez zemlje je ostal le najmlajši brat Kazimir II.
Nemški kralj Konrad III. je na spodbudo svojega svaka Vladidslava poskušal slednjega vrniti na poljski prestol. Sčasoma je bil dosežen dogovor, po katerem je kralj Konrad sprejel vladavino Boleslava IV., vendar mu je moral novi veliki vojvoda v zameno plačevati davek. Spor med Vladislavom in mlajšimi vojvodami je ostal nerešen, saj je bil kralj Konrad III. zaposlen s pripravami na drugi križarski pohod v Sveto deželo.
Priznanje oblasti mlajših vojvod Mlajša vojvoda nista imela namena pasivno čakati na dogovor, ki bi utrdil njuno oblast. Maja 1147 sta od papeža Evgena III. prejela potrditev ustanovitve samostana v Trzemesznu, ki je bila jasno priznanje njihove suverenosti. Poleg tega sta si prizadevala izboljšati odnose z nemškimi vladarji.
Leta 1147 se je Mješko III. v času prihoda kralja Konrada III. v Sveto deželo pridružil vendski križarski vojni proti poganskim polabskim Slovanom v nekdanji Severni marki, ki sta jo organizirala askanski grof Albert Medved in wettinski mejni grof Konrad Meissenski. Mješko III. se je med pohodom odločil politično in vojaško podpreti nekatera slovanska plemena v prizadevanju za zaščito poljskih interesov v deželah Sprevane pred zahtevami, ki jih je postavil ambiciozni saški vojvoda Henrik Lev. Pomoč poganom je Alberta Medveda razjezila in je v začetku leta 1148 prišel v Krušvico, da bi izboljšal zavezništvo z Mješkom III. Zaveznika sta končno sklenila spravo, ki sta jo potrdila s poroko sestre mlajših vojvod Judite z Albertovim najstarejšim sinom Otom.
Pohod cesarja Friderika Barbarosse na Poljsko Da bi rešil spor z Vladislavom II. glede poljskega prestola, se je Boleslav IV. po posredovanju Alberta Medveda in mejnega grofa Konrada leta 1152 strinjal, da se pojavi na cesarskem zboru v Merseburgu in se pokloni novoizvoljenemu nemškemu kralju, Konradovemu nečaku Frideriku Barbarossi. Veliki vojvoda je prelomil svojo obljubo in se srečanja ni udeležil. Friderik se je v tem času ukvarjal z zagotavljanjem svoje oblasti v Kraljevini Italiji in kronanjem za cesarja Svetega rimskega cesarstva, zato je sklenil zavezništvo z mejnim grofom Henrikom II. Avstrijskim, potomcem Babenberžanov in bratom Vladislavove žene Agneze. Po sklenitvi koalicije je spet postalo aktualno vprašanje Poljske.
Friderikov pohod na Poljsko se je zače leta 1157. Boleslav IV. in Mješko III. iz neznanih razlogov nista poskušala braniti tradicionalne meje Poljske na reki Odri, ampak sta požgala gradova Glogov in Bitom in se začela umikati v notranjost Velikopoljske. Boleslavova vojska se je blizu Poznanja predala cesarski vojski. Vojvoda je moral po porazu prositi cesarja za odpuščanje, mlajši vojvode pa so mu morali plačati velik davek. Na božični dan so v Magdeburgu obljubili, da bodo poslali hrano cesarjevi vojski na pohodu v Italijo in vrnili vsaj provinco Šlezijo. Kot jamstvo za izpolnitev so morali mlajšega brata Kazimirja II. poslali v Nemčijo za talca.
Friderik Barbarossa je imel spor za rešenega in je naslednje leto krenil proti Milanu. Medtem ko se je cesar ukvarjal z italijanskimi zadevami, Boleslav IV. ni storil ničesar, da bi izpolnil dogovor. 30. maja 1159 je Vladislav II. v izgnanstvu umrl, ne da bi pred smrtjo še videl Poljsko. Ponovni cesarjev pritisk je omogočil Vladislavovima sinovoma Boleslavu Visokemu in Mješku IV. Krivonogemu, da sta štiri leta kasneje prišla do svoje dediščine Šlezije, ki je z njuno vrnitvijo postala pradomovina šlezijskih Pjastov.
Smrt Henrika Sandomirskega in upor Kazimirja II. Pravičnega Leta 1166 so Mješko III. in njegovi bratje začeli novo prusko križarsko vojno, v kateri je bil oktobra istega leta vojvoda Henrik Sandomirski v bitki ubit. Pred odhodom je v oporoki svojo kneževino zapustil najmlajšemu bratu Kazimirju II. Pravičnemu, ki je v očetovi oporoki ostal brez zemlje. Veliki knez Boleslav IV. se ni oziral na voljo svojega pokojnega brata. Zasedel je Sandomierz in ga priključil svoji Seniorski provinci.
Njegova odločitev je sprožila Kazimirjev upor, ki so ga podprli brat Mješko III., magnat Jaksa iz Miechówa, Svjatoslav, sin Piotra Włostowica, gnjeznenski nadškof Jan I. in krakovski škof Gedko. Februarja 1168 so se uporniki zbrali v Jędrzejówu, kjer je bil Mješko III. izvoljen za novega velikega vojvodo in Kazimirju II. podelil Sandomierz. Do končnega poraza Boleslava IV. ni prišlo, ker je veliki vojvoda sprejel zahteve upornikov in Henrikovo vojvodino razdelil na tri dele: Vislico je dobil Kazimir, Boleslav je dobil Sandomierz, preostanek pa je prepustil Mješku.
Nasledstveni spor v Šleziji Leta 1172 se je začel nov spor med šlezijskimi Pjasti, ko se je vojvoda Boleslav Visoki odločil ignorirati zahteve svojega prvorojenega sina Jaroslava in za svojega edinega dediča določil Henrika I. Bradatega, svojega sina iz drugega zakona. Ko se je sin Jaroslav, ki je bil prisiljen postati duhovnik, vrnil iz nemškega izgnanstva, je zahteval svoj delež šlezijskih dežel. Mješko III. je podprl svojega pranečaka v njegovih zahtevah in začela se je državljanska vojna.
Da bi preprečil nov cesarjev poseg, je knez Boleslav IV. poslal v Magdeburg Mješka III. z 8.000 srebrniki kot poklon cesarju in obljubo, da bo spor kmalu sam rešil. Tokrat naj bi se začeli dosledno uresničevati pogoji sporazuma iz leta 1173. Boleslav Visoki je ohranil oblast nad Vroclavom, vendar je moral svojemu sinu Jaroslavu dosmrtno prepustiti šlezijsko kneževino Opole in se dogovoriti o razdelitvi preostalih šlezijskih dežel s svojim mlajšim bratom Mješkom Krivonogim, ki je prevzel oblast v novi kneževini Racibórz.
Veliki vojvoda Poljske thumb|Kazimirjeve pridobitve (zeleno)
Po smrti Boleslava IV. 2. aprila 1173 je novi veliki vojvoda Poljske (dux Totius Poloniae) postal Mješko III. Njegova politika je bila osredotočena na ohranitev popolne oblasti zase kot najstarejšega živega člana dinastije. Kljub nasledstvu prestola v Krakovu je ostal v Velikopoljski, medtem ko je v Malopoljski vladal njegov pooblaščeni guvener Henrik Kietlicz. Uvedel je nove davke, ki so povzročili nezadovoljstvo malopoljskih magnatov, po drugi strani pa je s porokami svojih hčera doosegel več zunanjepolitičnih uspehov: Elizabeto je okoli leta 1173 poročil s češkim vojvodom Soběslavom II., z dinastičnim dogovorom med njegovo hčerko Anastazijo in pomorjanskim knezom Bogislavom I. pa je okrepil poljsko suverenost nad Pomorjanskim vojvodstvom.
Leta 1177 se je Mješkov prvorojenec Odon v strahu za svojo dediščino uprl očetu. Podpirali so ga krakovski škof Gedko, bratranec Boleslav Visoki in stric Kazimir II. Pravični. Glavni razlog za Odonov upor je bil očetovo favoriziranje njegovih potomcev iz drugega zakona in poskusi prisile, da Odon postane duhovnik, da bi ga izločil iz nasledstva. Za druge upornike je bil razlog ostra in diktatorska vlada velikega vojvode. Upor je bil za Mješka popolno presenečenje. Med Veliko nočjo leta 1177 je bil namreč popolnoma prepričan v zvestobo svojih sorodnikov, zlasti ko so mlajši vojvode organizirali srečanje v Gnieznu, kjer so množice Mješka navdušeno sprejele.