Hohenzollerji so nemška vladarska rodbina, ki je poznana od 11. stoletja ter je zasedala položaje nemških kraljev in cesarjev do leta 1918.
Zollnerji, tako so se prvotno imenovali, so imeli v 11. stoletju svoje posesti na Švabskem. Aktivno so sodelovali z vsakokratno cesarsko rodbino in tako od cesarja Henrika VI. dobili na Frankovskem v fevd izpraznjeno mestno grofijo Nürnberg. Leta 1218 sta si dva brata posest sporazumno razdelila in postala začetnika švabske in frankovske veje Hohenzollerjev.
V frankovski veji Hohenzollerjev je cesar Karel IV. za zasluge pri vodenju frankovskega državnega kroga povzdignil mestnega grofa (gradiščana) Friderika V. v državnega kneza. Njegova sinova sta leta 1396 spremljala ogrskega kralja Sigismunda na križarskem pohodu. Po porazu križarske vojske pri Nikopolju je starejši sin Ivan III. (skupaj s celjskim grofom Hermanom II.) pomagal kralju rešiti se. Mlajši sin, gradiščan Friderik I./VI., je kasneje z diplomatsko spretnostjo pripomogel k izvolitvi Sigismunda za nemškega kralja in od njega za nagrado dobil v dedno last mejno grofijo Brandenburg, tedaj še nerazvito in upravno neurejeno. Frankovski grofje so leta 1473 brandenburško posest, ki ji je pripadala čast volilnega kneza, ločili od stare frankovske posesti in tako sta nastali starejša veja frankovskih Hohenzollerjev in brandenburška veja Hohenzollerjev.
Cerkveni karieri posvečeni Albert iz starejše veje frankovskih Hohenzollerjev je v času protestantizma postal zadnji veliki mojster Nemškega viteškega reda; sekulariziral je red in njegovo posest v vzhodni Prusiji kot dedni fevd poljske krone pridobil za rodbino. Leta 1603 so mejni grofje stare frankovske veje ostali brez moškega potomca in vladanje na frankovskem območju so prevzeli njihovi brandenburški sorodniki, ki so ustvarili mlajšo vejo frankovskih Hohenzollejev, ki je vladala do leta 1797, potem pa svoje posesti prepustila brandenburški veji.
Najuspešnejši so bili Hohenzollerji brandenburške veje. Po uničujoči tridesetletni vojni (1618-48), ki je prebivalstvo zmanjšala na polovico, je napredni volilni knez Friderik Viljem z razumnimi upravnimi posegi in versko toleranco, ki je v izpraznjeno deželo privabila verske preganjance, med njimi številne strokovnjake in podjetnike, pognal gospodarstvo v nov razvojni cikel in ustvaril temelj uspešni državi. Njegov sin Friderik I./III. je od cesarja Leopolda I. za drag denar kupil pravico, da se je lahko okronal za »kralja v Prusiji«, torej izven območja Svetega rimskega cesarstva. Njegov sin Friderik Viljem I. je državo upravno in gospodarsko razvijal naprej; ustvaril je tip nepolitičnega, državi vdanega pruskega uradništva in disciplinirano vojsko, s pomočjo katere je njegov sin Friderik II. Veliki državo spremenil v velesilo. Država je pridobila posesti tudi ob delitvah Poljske. Po napoleonskih vojnah ji je dunajski kongres (1815) dodelil velika ozemlja na Saškem in na obeh straneh Rena. Tako se je ime pokrajine Prusije iz oddaljenega severovzhoda v imenu Kraljevina Prusija razširilo vse do Porenja.
V času prebujanja narodov je diplomatsko spretni kancler Otto Bismarck nemške vladavine združil v Severnonemško zvezo pod vodstvom Prusije. Zveza je po zmagi nad Francijo postala Nemško cesarstvo, pruski kralj pa nemški cesar Viljem I.. Po drugi svetovni vojni so se morali Hohenzollerju položaju odpovedati.
Medtem ko so Hohenzollerji frankovske veje postali protestantje, so Hohenzollerji švabske veje ostali zvesti katolicizmu. Leta 1576 so se razdelili v hechingensko in sigmaringensko vejo . V 17. stoletju so bili povzdignjeni v državne kneze. Leta 1866 je Karel iz sigmaringenske veje postal romunski kralj Karel I.
Grofje Zollerji
Zollerji, tako so se sprva imenovali, spadajo med najstarejše in najpomembnejše švabsko visoko plemstvo. Vendar njihovo poreklo ni razjasnjeno.
V listinah je njihovo ime omenjeno prvič v kroniki meniha BertoldaBertold je bil učenec in naslednik zgodovinopisca Hermanna von Reichenaua († 1054) iz samostana Reichenau na otoku Bodenskega jezera. Kroničar piše, da sta leta 1061 »Burchardus in Wezil de Zolorin padla«, ničesar pa ne pove o okoliščinah in njunem sorodstvu. Podatek je nezanesljiv, vseeno pa je obveljalo mnenje, da je Friderik I. von Zollern naslednik Burkharda († 1061).
Leta 1095 je bil grof Adalbert (von Zollern) med ustanovitelji benediktinskega samostana v Alpirsbachu, ki se nahaja v Črnem gozdu.
Friderik I. († pred 1125) je bil zelo aktiven v visoki politiki, tako da ga je nemški kralj opazil. Leta 1111 je sodeloval v vojski, ki je kralja Henrika V. spremljala v Rim na kronanje za cesarja. Tega leta je Henrik V. Zollerjem podelil grofovski naslov.
Zollerji so se v 12. stoletju pojavljali na deželnih zborih švabskih vojvod in na dvornih zborih Štaufovcev, kar kaže, da so bili švabski vazali. Bili pa so prisotni tudi za deželnih zborih Zähringerjev in, za fevde v bližini Ravensburga, na deželnih zborih Henrika Leva. Leta 1125 so posedovali gospostvo z lastnimi ministeriali. Državne in cerkvene službe so izkoriščali za širjenje svojega plemiškega gospostva. Širjenje posesti jim je omogočalo tudi izumiranje in propadanje okoliških rodbin (izumrtje grofov von Gammertingen in grofov von Haigerloch; propad grofov von Veringen in palatinskih grofov von Tübingen). V drugi polovici 12. stoletja so imele tako njihove posesti največji obseg; nahajale so se med zgornjim Neckarjem in zgornjo Donavo, v središču pa je na gori Hohzollern stal njihov grad Zollernburg. Potem so začeli posest deliti.
Friderika I. je nasledil starejši sin Friderik II. († ok. 1142). Drugi sin Burkhard je odcepil zahodni del grofije in ustanovil rodbinsko podvejo Hohenberg-Zollern, ki pa je leta 1486 ostala brez moških potomcev.
Sin in naslednik Friderika II., Friderik III. († ok. 1200) je bil zvest spremljevalec štaufovskih cesarjev Friderika I. Barbarosse in Henrika VI. Štaufovci so ga spoštovali kot svetovalca. Leta 1185 se je poročil z Zofijo, hčerko nürnberškega mestnega grofa (gradiščana) Konrada II. von Raabs. Po smrti tasta, ki ni imel moških potomcev, mu je Henrik VI. podelil mestno grofijo Nürnberg v fevd, postal je nürnberški gradiščan Friderik I. Po njegovi smrti sta njegova sinova nekaj časa vladala skupaj, leta 1218 pa sta si posest razdelila: starejši Konrad I. je prevzel mestno grofijo Nürnberg in postal začetnik frankovske veje Hohenzollerjev (iz katere je kasneje izšla brandenburška veja), mlajši brat Friderik II./IV. († 1251/55) pa se je odločil za švabsko grofijo in postal začetnik švabske veje Hohenzollerjev.
Frankovska veja Hohenzollerjev
Konrad I. (gradiščan 1218-1260/61), sin prvega gradiščana iz rodu Hohenzollerjev Friderika I., ki je po dogovoru z bratom leta 1218 prevzel mestno grofijo Nürnberg, je bil v welfsko-štaufovskem bojevanju za nemško krono zvest pristaš mladega štaufovskega kralja Friderika II. Ko je Friderik II. postal cesar, si je želel v Nürnbergu zagotoviti močno oporno točko in je zato podpiral tako prizadevanje mesta po samostojnosti kot širjenje grofovskih posesti v okolici. Grofiji sprva ni pripadalo veliko ozemelj, vendar je grofom upravljanje cesarskega urada omogočalo, da so pridobivali, kupovali in dedovali vedno nova ozemlja. Koncem 14. stoletja so tako posedovali največjo posest na Frankovskem.
Friderik III. (1260/61-1297), sin in naslednik Konrada I., je prišel leta 1260 s poroko z Elizabeto Andeško-Meransko do posesti Bayreutha; posest je izhajala iz dediščine po njenem, leta 1248 umrlem bratu, vojvodi Otonu II. Andeško-Meranskem. Že leta 1242 se je Friderik bojeval v Italiji skupaj s kasnejšim nemškim kraljem Rudolfom Habsburškim in se z njim spoprijateljil. Pri volitvah kralja (1273) ga je podprl in se kasneje na njegovi strani bojeval proti češkemu kralju Otokarju II. Sodelovanje mu je prineslo mnoge nove posesti na vzhodu blizu češke meje.
Sledila sta mu starejši sin Ivan I. (1297-1300), ki pa je kmalu umrl, in mlajši sin Friderik IV. (1300-1332). Ta je bil svetovalec wittelsbaškega kralja Ludvika IV. Leta 1322 je na kraljevi strani iz zasede odločil bitko pri Mühldorfu in ujel habsburškega protikralja Friderika Lepega. Za nagrado je dobil od kralja donosne pravice rudarjenja, kar mu je omogočilo, da je leta 1331 od grofov Öttingen kupili mesto Ansbach.
Ivan II. (1332-1357), sin Friderika IV., je prevzel posest najprej skupaj z bratom Albertom, potem pa sam. Leta 1340 je z izumrtjem grofov Orlamünde stopila v veljavo njegova pravica do dediščine po andeško-meranskih grofih; dobil je grad Plassenburg (1135 ga je zgradil Bertold II. Andeški) s Kulmbachom.prej so posest upravljali grofi Orlamünde Med njegovim vladanjem so prišli Hohenzollerji prvič v stik z mejno grofijo Brandenburg; Ivan jo je leta 1345 branil in jo krajši čas upravljal za cesarjevega sina Ludvika V.
Ivanov sin in naslednik Friderik V. (1357-97) je sam sestavljal listine v latinščini. Kot državni uradnik je hitro napredoval in kmalu prišel na čelo urada, ki je na Frankovskem skrbel za deželni mir. Leta 1363 ga je cesar Karel IV. povzdignil v državnega kneza. Postal je deželni upravnik Alzacije in Zgornje Švabske. Z nakupi je še povečal rodbinsko posest.
Friderikova sinova, Ivan III. in Friderik VI., sta se leta 1396 udeležila križarskega pohoda proti Turkom, na katerega je pozval papež Bonifacij IX. Po katastrofalnem porazu krščanske vojske pri Nikopolju je Ivan skupaj s celjski grofom Hermanom II. pomagal rešiti na beneško galejo svojega svaka Sigismunda, ki je bil tedaj ogrski kralj.
Friderik V. je leto pred smrtjo prepustil vodenje grofije sinovoma, ki sta nekaj časa vladala skupaj, najkasneje leta 1403 pa sta si posest razdelila: Ivan III. (1397-1420) si je izbral ozemlje »preko hribov« in si je ustvaril rezidenco v Plassenburgu pri Kulmbachu. Poročen je bil s Sigismundovo sestro Margareto, ki je bila tudi polsestra aktualnega nemškega kralja Vaclava IV., katerega je Ivan skušal spodbuditi k večji aktivnosti. Potem ko so volilni knezi Vaclava odstavili, se je Ivan posvečal predvsem svojim posestim. Ni imel moškega naslednika, tako da so se po njegovi smrti frankovske posesti spet združile.
Njegov brat Friderik VI. (1397-1440) je podedoval ozemlja »tostran hribov«. Nekaj časa je bil v službi na ogrskem dvoru, kjer se je izkazal s svojimi sposobnostmi. Po smrti nemškega kralja Ruprehta I. (1410) ga je, pred zapletenimi volitvami novega kralja, Sigismund pooblastil, da je sodeloval na tajnih pogajanjih z volilnimi knezi. Po tretjem poskusu je bil Sigismund naslednje leto veljavno izvoljen za novega nemškega kralja. Friderika je postavil za upravitelja v mejni grofiji Brandeburg, kjer se je lokalno plemstvo upiralo centralni oblasti. Friderik je grofiji najprej zagotovil zunanjo varnost (s pogodbami s sosedi, nadškofom Magdeburga in vojvodami Braunschweiga in Lüneburga) in potem s pomočjo sosedov in s svojimi četami vzpostavil notranji red. Leta 1415 mu je bila na konstanškem koncilu podeljena mejna grofija Brandenburg v dedno last in z njo pravica do voljenja nemškega kralja, postal je brandenburški volilni knez Friderik I. in kasneje tudi komornik Svetega rimskega cesarstva.