Aleksandra Nikolajevna Jakobi (), rojena Susokolova (Сусоко́лова), v prvem zakonu Tjufjajeva (Тюфя́ева), v drugem Jakobi (Яко́би), v tretjem Peškova (Пе́шкова); literarni psevdonim Toliverova (Толиве́рова), ruska pisateljica, novinarka, publicistka, založnica, urednica, prevajalka, memoaristka, dopisnica, * 6. maj (24. april, ruski koledar) 1841, Jegorjevsk, Rjazanska gubernija, Ruski imperij (sedaj Moskovska oblast, Rusija), † 1. december 1918, Petrograd, RSFSR (sedaj Sankt Peterburg, Rusija).
Aleksandra Jakobi je bila znana otroška pisateljica, urednica otroške revije Igrušečka in ženske revije Ženskoe delo. Bila je javna aktivistka, blizu revolucionarjem šestdesetnikom in članica feminističnega gibanja.
Bila je pripadnica Garibaldijevega gibanja in je kot sestra usmiljenka pomagala ranjenim garibaldincem. Leta 1866 je v imenu Giuseppeja Garibaldija iz rimskega zapora osvobodila njegovega pribočnika Luigija Castellazza, ko je pod krinko njegove neveste vstopila v zapor. Za svoje obupno dejanje si je prislužila osebno zahvalo italijanskega revolucionarja. Biografija Jakobijeve, polna svetlih, dramatičnih dogodkov, je postala predmet poznejše romantizacije in mitologizacije.
Bila je avtorica spominov o Giuseppeju Garibaldiju, Franzu Lisztu, Fjodorju Dostojevskem itd. Z Nikolajem Leskovom je bila prijateljica in si je z njim dopisovala dolga leta. Bila je tudi lik v njegovih delih. Jakobijeva je lik zgodbe N. Kalme Začarana srajca pod imenom »bojevniški angel«. Bila je žena umetnika Valerija Jakobija. Prevajala je pravljice George Sand v ruščino, bila je prva prevajalka pesništva Mihaila Lermontova in Nikolaja Nekrasova v italijanščino. Kasneje se je poročila z amurskim kozakom Dimitrijem Peškovom. Kot slavna lepotica je bila model za slikane portrete Jakobija in Vasilija Vereščagina. Njena vnukinja je bila slavna sovjetska arheologinja Tatjana Sergejevna Passek, pravnukinja Tatjane Petrovne Passek.
Življenje
Identifikacija priimka thumb|left|Stolnica Marijinega vnebovzetja (Bela katedrala) v Jegorjevsku, kjer so krstili Jakobijevo
Praksa enotnega poimenovanja priimka Jakobijeve v znanstveni literaturi se ni uveljavila. Različni viri jo imenujejo A. N. Jakobi, A. N. Jakobij, A. N. Tjufjajeva, A. N. Peškova, A. N. Toliverova, A. N. Peškova-Toliverova, A. N. Tjufjajeva-Toliverova, A. N. Toliverova-Peškova, A. N. Toliverova-Jakobi in celo A. N. Tjufjajeva-Toliverova-Peškova. Včasih uporabljajo različne različice njenih priimkov pomešane, anahrono, pri čemer se ne držijo načela ujemanja njenega priimka z enim ali drugim zakonskim obdobjem. Razlog za to je bila sama Jakobijeva, ki je v bibliografijo o sebi vnesla zmedo s preobilico priimkov, kar ji je očital Nikolaj Leskov.
Psevdonim »Toliverova« je po večini virov nastal po imenu njenih otrok – Anatolija (Tolje) in Vere. Podatki o tem so se očitno prvič pojavili v spominih Al. Altajeva Nepozabna srečanja (Памятные встречи, 1946) s sklicevanjem na mnenje Viktorja Ostrogorskega. Vendar pa je po besedah Ivana Masanova pisateljica uporabljala psevdonim Toliverova že leta 1878, torej štiri leta pred rojstvom njene hčerke Vere. Spremenjeni psevdonim S. Toliverov je leta 1880 uporabljal tudi eden od njenih sanktpeterburških sourednikov – Sergej Glazenap.
Jakobijeva je bila v 1860-ih in do konca 1870-ih znana pod priimkom Jakobi. S tem priimkom je podpisala nekaj člankov že v zgodnjih 1880-ih. Od leta 1878 se je pojavljala pod imenom Toliverova v različnih kombinacijah. Od začetka 1880-ih se je podpisovala Tjufjajeva-Toliverova. V zgodnjih 1890-ih se je poročila s Peškovom in v zadnjih 25-ih letih svojega življenja je bila znana pod imenoma Peškova-Toliverova in Toliverova-Peškova.
Otroštvo
Jakobijeva se je rodila 24. aprila 1841 v Jegorjevsku v Rjazanski guberniji v družini moskovskega trgovca Nikolaja Ivanoviča Susokolova in njegove žene Ane Ivanovne Susokolove. V registru Stolnice Marijinega vnebovzetja Rjazanskega duhovnega konzistorija je ohranjen akt št. 52 z dne 25. aprila o njenem rojstvu. Poleg Jakobijeve sta v družini odraščala njena dva brata. Možno je, da družina Susokolov v Jegorjevsku ni ostala dolgo, saj ni ohranjenih nobenih drugih podatkov o vezi s tem mestom.
Kmalu se je vsa družina preselila v Kazan. Mlada Jakobijeva je študirala v kazanskem zasebnem internatu za dekleta Sofije Jungvald. Njena brata sta študirala na Univerzi v Kazanu – na pravni in medicinski fakulteti. Po končanem internatu je Jakobijeva vstopila v gimnazijo, nato pa verjetno na Inštitut plemenitih deklet v Kazanu, vendar informacije o tem niso jasne, saj se pozneje ni rada spominjala kazanskega obdobja svojega življenja.
Prvi zakon thumb|right|250px|Valerij Jakobi, Postanek zapornikov (1861, Državna galerija Tretjakova)
Po besedah Igorja Ščigoljeva se je Jakobijeva pri šestnajstih letih poročila proti svoji volji. Njen prvi mož je bil plemič Vasilij Aleksandrovič Tjufjajev (1829–1882), učitelj na Inštitutu plemenitih deklet Rodionova v Kazanu. Zakon je bil kratkotrajen. Jakobijeva je kmalu zapustila hišo svojega osovraženega moža in leta 1860 odšla v Sankt Peterburg. Kasneje je okoliščine tega bega skrbno prikrivala, vendar so imele določeno vlogo v njenem poznejšem življenju. V Sankt Peterburgu se je srečala z društvom mladih in študentov, ki so bili blizu kazanski skupnosti, zlasti z umetnikom Valerijem Jakobijem, bodočim akademskim slikarjem. Jakobi je bil iz Kazanske gubernije, študiral je na Univerzi v Kazanu, vendar tam ni diplomiral. Po nekaterih poročilih je bil prijatelj Tjufjajeva, prvega moža Jakobijeve. Tako ali drugače sta se mladi osebi zaljubili in skupaj živeli več kot deset let.
Od leta 1861 je Jakobijeva prevzela priimek Jakobi, kljub dejstvu, da sta živela v civilni poroki in nikoli nista bila uradno mož in žena. Eden od razlogov za to je bil, da so jo sorodniki njenega prvega moža iskali po imenu Tjufjajeva.
Medtem je bil ves ta čas Jakobi v letih 1860–1861 popolnoma zaposlen s slikarstvom. Ustvarjal je sliko Postanek zapornikov, pozirala pa mu je Jakobijeva. Slika se je v zgodovino umetnosti zapisala kot mojstrovina ruske slikarske šole in jo sedaj hrani Državna galerija Tretjakova. Jakobijeva je na sliki predstavljena kot mati z dojenčkom v naročju.
Življenje v tujini
thumb|left|200px|Drugi mož Valerij Jakobi Valerij Jakobi je v začetku leta 1862 kot upokojenec Imperialne Akademije za umetnost odšel v tujino, da bi obiskal Nemčijo, Francijo, Švico in Italijo. Pravica do pokojnine mu je dala možnost, da v tujini ostane šest let. Zadnje dni aprila mu je sledila Jakobijeva, vendar so jo s pretečenim potnim listom pridržali na postaji mesta Veržbolovo (sedanji Virbalis) ob meji s Prusijo. V Kazan so poslali telegrafsko prošnjo za potrditev identitete pripornice in šele 1. maja sta lahko prestopila prusko mejo ter nadaljevala evropsko pot.
V tujini sta se Jakobijeva znašla v istem svobodomiselnem družbenem okolju, ki sta ga poznala v Sankt Peterburgu. Medtem ko je bil še v Rusiji, se je Jakobi srečal z Nikolajem Černiševskim, ki ga je prosil, naj poišče študentske varuške za sliko Smrt Robespierra. Morda se je srečal z obsojenim Mihailom Mihajlovom, ko je ustvaril sliko Mihajlov po birmi. V pismu iz Petropavlovske trdnjave Nikolaju Šelgunovu in Ljudmili Šelgunovi z dne 13. novembra 1861 je Mihajlov poslal darove Jakobijevi in Nadeždi Hvoščinski. Od časa, ko je bila v tujini, od leta 1862 do 1883, je Jakobijeva vodila dnevnik. Na njegovo prvo stran je postavila celotno pesem Mihajlova Odgovor (»Močno, skupaj v vaših rokah // Vse bi sklenil, bratje«).
10. julija se je v Dresdnu rodil Jakobijev sin Vladimir. Jeseni 1862 sta odšla v München, spomladi 1863 pa sta se naselila na obali Züriškega jezera v Švici. Raziskovalec je ugotovil, da so dnevniški zapisi Jakobijeve tega časa optimistični in veseli: »Kako dobro, kako je prostorno!« Tu ju je obiskal Jakobijev mlajši brat – Pavel Jakobi, znani revolucionarni emigrant, medicinski znanstvenik in etnograf. Brat se je poročil v Zürichu z Varvaro Zajcevo, sestro Varfolomeja Zajceva, kritika šestdesetnika, sodelavca revij Russkoe slovo in Otečestvennye zapiski. Kasneje je morala Jakobijeva v korespondenci z Nikolajem Nekrasovom opravljati naloge v reviji od na novo pridobljenega sorodnika. Duhovni interesi njenega moža in njegovega brata so vplivali na njeno poznejše življenje. V dnevniku je pustila naslednji vnos: »Pogovarjali smo se o prihodnosti in kaj brati ...«. Kolektivno branje na glas v družini Jakobi je bilo običajno in je odražalo njihove duhovne interese. Tu so brali Mihaila Lermontova, Mihaila Mihajlova, Pesem o srajci (The Song of the Shirt) Thomasa Hooda.
V prvi polovici 1860-ih je bilo delo Valerija Jakobija pod vplivom revolucionarno-demokratičnega vzpona izrazito socialne in kritične narave. Poleg Postanka zapornikov se je to odražalo v njegovih slikah Svetla nedelja berača (1860), Mihajlov po birmi (M. I. Mihajlov je vklenjen, 1862), Deveti termidor (prvotno Umirajoči Robespierre in kasneje Zmerni in teroristi), zadnja slika je bila dokončana že v Parizu, leta 1864. Dnevnik Jakobijeve pomaga izslediti podrobnosti o delu Valerija Jakobija na slikah iz 1860-ih, zlasti na sliki Zadnje minute Robespierra. Pozimi 1862–1863 je Jakobijeva tako svojemu možu prevedla in prebrala delo Louisa Blanca Zgodovina francoske revolucije (Histoire de la Revolution Francaise).
thumb|Valerij Jakobi, Umetnikova družina (1867, zasebna zbirka) 13. septembra 1863 sta se Jakobijeva naselila v Parizu, kjer sta se srečala z Mihailom Bakuninom. Pred tem je Jakobijeva v svojem dnevniku zapisala: »Stvari v Rusiji postajajo grozne«, pri čemer se je sklicevala na zadušitev poljskega upora in kmečkih nemirov. Tesna prijateljica Jakobijeve je bila ukrajinska pisateljica Marija Vilinska (s psevdonimom Marko Vovčok). 29. aprila 1864 je v hiši Jakobijeve v Parizu prebrala zgodbi Ivana Turgenjeva Duhovi in Pes. Prisoten je bil tudi njen zunajzakonski mož Aleksander Passek, sin Tatjane Sergejevne Passek.
O pogovoru z ukrajinsko pisateljico je Jakobijeva zapisala: »Pogovarjali smo se o marsičem, spomnili smo se na Heineja, na Ščedrina in največ o Černiševskem.« Na domačih branjih je Jakobijeva prebrala Zgodovino civilizacije v Angliji (History of Civilization in England) Henryja Bucklea, članke Nikolaja Dobroljubova, Bistvo krščanstva (Das Wesen des Christentums) Ludwiga Feuerbacha, Kaj je lastnina? Pierre-Josepha Proudhona, romane George Sand in Honoréja de Balzaca, pesmi Alekseja Kolcova, Alfreda de Musseta, Alekseja Pleščejeva, zgodbe in povesti Marka Vovčoka, Vasilija Slepcova. Najljubši pesnik Jakobijeve je bil Heine. V Parizu sta se Jakobijeva srečala z Jevgenijo Tur, v hiši katere so se srečevali poljski in ruski politični emigranti.
Pomanjkanje denarja se je začelo v Parizu, v dnevniku se je pojavil zapis: »Ni groša denarja, ničesar ni za zastaviti in prodati.« V težkih časih je pomagala Marko Vovčok. 7. januarja 1866 sta zakonca Jakobi zapustila Pariz in se za dolgo časa naselila v Rimu. Tedaj je obstajala kolonija ruskih umetnikov, s katerimi sta ohranjala prijateljske odnose: Pavel Čistjakov, Andrej Popov, Aleksander Riccioni, Pavel Ikov, Vasilij Vereščagin, Emanuil Dmitrijev-Mamonov, kipar Nikolaj Laverecki. Kot je razvidno iz dnevnika Jakobijeve, je v prihodnosti pozirala svojemu možu, zlasti jeseni 1867 za sliko Umetnikova družina. Tedaj je potekala tako imenovana tretja italijanska vojna za neodvisnost, med katero so Garibaldijeve brigade dokončale združitev države. V zavezništvu s pruskimi enotami so nasprotovali papeškim enotam in francoskemu garnizonu Napoleona III. v osrednji Italiji.