Seznam preimenovanih naselij v Sloveniji je abecedni seznam naselij v Sloveniji, ki so bila preimenovana z uradnim odlokom. Na njem niso vključeni predlogi preimenovanj naselij, prav tako niso vključena naselja, ki so nastala s kombinacijo izločitve iz drugega naselja ter preimenovanja. Trenutno veljavna ozroma zadnja uradna imena naselij so označena v krepkem tisku.
Prvega januarja 2023 je bilo v Sloveniji 6035 naselij. Ta so zapisana v Registru teritorialnih enot Republike Slovenije, ki je v pristojnosti Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen. 464 naselij si ime deli še vsaj z enim drugim naseljem v Sloveniji. 61 naselij je brez prebivalcev. Poimenovanje naselij ureja Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb (ZDOIONUS), ki je bil sprejet februarja 2008. Za imena naselij se uporabljajo slovenska imena, na območjih italijanske jezikovne manjšine in madžarske jezikovne manjšine pa se uporablja tudi italijanska oz. madžarska imena. Naselja preimenuje občina, pri čemer se mora novo ime razlikovati od drugih naselbinskih imen v Republiki Sloveniji.
Preimenovanja naselij v času Kraljevine Jugoslavije Nekatera naselja v Sloveniji so bila preimenovana v času Kraljevine Jugoslavije. Konjice so leta 1934 z odlokom preimenovali v Slovenske Konjice.
Preimenovanja naselij na Slovenskem pod okupacijskimi oblastmi
Italija
29. marca 1923 je bil izdan kraljevi dekret, ki je določil uradna krajevna imena na priključenemu ozemlju Primorske. V okviru italijanizacije priključenega slovenskega ozemlja so italijanske oblasti večinoma fonetično prirejala slovenska imena italijanščini, nekaj krajevnih imen pa so povsem zamenjali. Italijanizacija se je odražala tako na makro- kot tudi na mikrotoponimih.
Po ponovni priključitvi Primorske Jugoslaviji je ponovno prišlo do velikih toponomastičnih sprememb, a so se ukrepi jugoslovanskih oblasti izvedle šele po podpisu pariške mirovne pogodbe leta 1947. Primorske partizanske sile so sicer uporabljale slovenska krajevna imena. Predlogi preimenovanj z 11. decembra 1948 so vključevali tudi območja pariške mirovne pogodbe, seznam pa ni vključeval novih poimenovanj za kraje, ki so tedaj ležali na Svobodnem tržaškem ozemlju. Seznam je neenakomerno predlagal nova imena krajev, od 50 primorskih krajev jih je 23 ležalo v tedanjem okraju Gorica; prav tako pa se predlogi delijo po izvoru problematičnosti toponima. Večino predlogov so podale lokalne oblasti, na Primorskem pa so kot edini na podlagi zahteve prebivalcev preimenovanje dosegli v tedanjem Rihemberku (danes Branik). Preimenovanja po drugi svetovni vojni so eden najbolj daljnosežnih primerov kulturne politike na Primorskem, z njimi pa so jugoslovanske oblasti pričele »ustvarjati nov okvir kolektivne zavesti revolucionarne družbe«.
Tretji rajh
Preimenovanje naselij je ena od značilnosti okupacije slovenskega ozemlja med drugo svetovno vojno, vendar ni bil najpomembnejši. Nemške oblasti so se tega v okviru ozemeljskih zahtev po slovenski Koroški in Južni Štajerski, kasneje pa tudi po Gorenjski, z izdajo več spomenic lotile julija 1940. Spomenice so pospremile tudi lažne razprave o nemških nagibanjih slovenskega prebivalstva. Ti so v okviru raznarodovanja večinoma predlagali nekdanja avstro-ogrska imena, nekatera so bila samo prepisana v nemščino, pri drugih pa je prišlo do dodatnih sprememb s prilagoditvijo zapisa za lažjo nemško izgovorjavo ali do dodatnih geografskih določil. Predlogi so vključevali vsa naselja s hišnimi številkami, zaselke in samotne kmetije. Südostdeutsches Institut v Gradcu je sicer že leta 1940 pripravil predloge novih nemških imen krajev v Mežiški dolini, Prekmurju in na Štajerskem; pri čemer so se opirali na avstro-ogrski popis krajev iz leta 1910. Od vseh štirih okupatorjev slovenskega ozemlja je bil Tretji rajh pri raznorodovalnih ukrepih in ponemčevanju najbolj prodoren.
Za Gorenjsko je dekret o preimenovanju Uredbo o ponemčenju slovenskih topografskih imen na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske julija 1941 izdal Franz Kutschera, tedaj šef civilne uprave Gorenjske in Mežiške doline (ki sta bili upravno del gava Koroška), nova imena pa so se zgledovala po toponimih avstro-ogrskega obdobja. Marca 1942 je izšel Gemeinde- und Ortsverzeichnis der an den Reichsgau Kärnten angegliederten befreiten Gebiete Oberkrains und Unterkärntens, imenik novopreimenovanih krajev z različicami novih nemških imen in tistih iz leta 1910, za preverbo in prevod dodatnih zemljepisnih imen pa so ustanovili posebno komisijo.
Za ponemčenje imen na (Spodnjem) Štajerskem je Civilna uprava Spodnje Štajerske 30. aprila 1941 izdala splošno odredbo, ki je odrejala nemška imena za vsa naselja, prav tako pa ponemčitev vseh ulic, kažipotov ter drugih oznak. Prav tako je ustanovila centralno znanstveno komisijo, v okrožjih pa delovne skupine za preimenovanja oz. ponemčevanja naselbinskih imen. Te so izdale smernice o ponemčenju imen (Richtlinien für die Rückdeutschimg von Orts- und Landschaftsnamen in der Untersteiermark), ki pa se z letom 1943 v izselitvenem pasu niso več upoštevale zaradi preseljevanja Kočevskih Nemcev. Predlogi so bili implementirani 6. junija 1943, pri tem pa so opustili pridevniške oblike, jih temeljili na zgodovinskih oblikah imen gradov, odpravili svetniško obliko imen ali slovenska imena popačili v nemško obliko. Spodnještajerske okupacijske oblasti so bile pri izvrševanju rigoroznejše od gorenjskih.
Nemške oblasti so pripravile tudi predloge za preimenovanja naselij na območju kratkotrajne nemške zasedbe dela Dolenjske. Smernice so določale, da naj se kraji preimenujejo v zgodovinsko dokazljiva nemška imena, ki so ustrezno utemeljena. Tvorbe novih imen so bile prepovedane, vendar tega se vsi niso držali. Nemške oblasti so preimenovale tudi občine. Leta 1942 so tovrstne aktivnosti oblasti zamrle, leta 1943 pa so predlogi zadevali le pas s Kočevskimi Nemci.
Preimenovanja naselij v Ljudski republiki Sloveniji (po 1948) thumb|right|250px| Sveti Lovrenc, Prebold skozi čas Kraj in naselje sta bila v tedanji zakonodaji definirana kot najmanjši teritorialno-administrativni enoti, ki jo sestavlja naseljena skupina hiš s skupnim imenom in številčnim sistemom. S spremembo zakonodaje leta 1952 se termin 'kraj' v tem smislu ni več uporabljal.
Mnogo toponimov, ki so izvirali iz imen zavetnikov, nemškega ali italijanskega jezika, je bilo po koncu 2. svetovne vojne preimenovanih v okviru obsežne kampanje tedanje oblasti na podlagi Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb s 17. februarja 1948. Priprave na preimenovanja naselbin na širšem slovenskem etničnem področju so se sicer začela že leta 1944 na Osvobojenem ozemlju. Leta 1945 so lokalne oblasti večinoma povrnile imena naselbin, ki so jih med okupacijo dodelile okupatorske oblasti. Jugoslovanske lokalne oblasti so tovrstne ukrepe izvajale zelo hitro z ideološkim namenom brisanja starih imen, saj ta niso ustrezala komunističnemu pogledu.
Prizadevanja lokalnih oblasti je deloma zavrl Zakon o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb, ki pa je prepovedoval imena, »ki niso v skladu z današnjo družbeno in narodno stvarnostjo«. Ta je bil izdan sočasno s pripravami na popis prebivalstva, ki pa je začasno onemogočil postopke preimenovanj naselij. Pristojnosti je urejalo slovensko ministrstvo za notranje zadeve, ki je s koncem leta 1948 pripravilo seznam s 421 predlogi. Na seznamu so izločili vse med drugo svetovno vojno porušene kraje, za preimenovanje pa so predlagali tudi toponime, ki so vsebovali patrocinije ali nemške besedne zveze. Te bi nadomestili z že obstoječimi ledinskimi imeni, nekateri predlogi pa so vsebovali tudi imena, ki so temeljila na udeležencih narodnoosvobodilnega boja (primer neuresničenega predloga preimenovanja iz junija 1948 je bila sprememba imena Št. Vid v Vojkovo po Janku Premrlu). Na nekatere predloge toponimov je z zadržanjem vplival tudi takratni predsednik slovenske vlade Miha Marinko, hkrati pa je zahteval tudi preimenovanje nekaterih krajev na Škofjeloškem. Predlogi tedaj niso bili izvedeni, verjetno zaradi spora z Informbirojem in stalinističnega modela, za katerega so oblasti iskale nove modele za preimenovanje krajev.
Leta 1949 so morale lokalne oblasti anketirati prebivalce naselij, ki so bila predlagana za preimenovanje ter tudi tistih naselij, ki so imela isto ime. Oblasti so sicer poskušale upoštevati želje krajanov, a proces ni bil demokratičen. Zaradi neizvršitve predlaganih sprememb se je sprva rok za preimenovanja podaljšal do 1. januarja 1950; junija 1950 so bile pristojnosti prenešene na vladni komite, julija pa na Svet vlade LR Slovenije za zakonodajo in izgradnjo ljudske oblasti. Dejavnosti na področju preimenovanj naselij so nato za nekaj let zamrle.
Večino krajev so oblasti preimenovale v letih 1952–1955, te pa so bile povezane z objavo Zakona o razdelitvi Ljudske republike Slovenije na mesta, okraje in občine z 12. aprila 1952. Ta je poleg združevanj naselij neposredno uveljavil tudi nekatera nova imena naselij, vendar se predlogi iz leta 1948 niso v celoti upoštevali (npr. zavržena sta bila predloga za preimenovanje Št. Petra v Kardeljevo in Št. Vida v Vojkovo). Preimenovanja naselij je tudi prinesel Pravilnik o označevanju naselij, ulic in trgov in o označevanju hiš iz avgusta 1952, ki je zapovedal uporabo pristave pri toponimih, ki bi se sicer večkrat pojavili v državi. Jugoslovanska skupščina je tudi izdala prepoved poimenovanja naselij po še živečih osebah, z edino izjemo Josipa Broza - Tita, za katerega pa so morale lokalne oblasti pridobiti soglasje zvezne vlade. Na predloge se je med drugimi odzval tudi Edvard Kardelj, vlada pa je nato sklenila opustitev seznama predlogov iz leta 1948. Vladna komisija je pripravila nov seznam z okrog 500 predlogi, na katerem je vse toponime, ki so temeljili na patrocinijih ali pa so bili nemškega izvora, obravnavala posebej, pri vseh pa je upoštevala tudi mnenje prebivalcev. Nekateri predlogi se niso izvedli zaradi pomislekov lokalne skupnosti ali drugih članov komisije. 3. junija se je z izdajo Uredbe o preimenovanju naselij, o dopolnitvi imen takih naselij, ki imajo enako se glaseča imena in o drugih popravkih imen naselij preimenovalo 112 naselij, poleg pa so izdali tudi Uredbo o razglasitvi novih naselij in o združitvi naselij. V prvi uredbi so preimenovali večinoma kraje, katerih imena so temeljila na patrocinijih, 66 krajem pa so dodali pristave.
Junija 1955 so bile te spremembe upoštevane tudi v Zakonu o območjih okrajev in občin. Izvršni svet Ljudske republike Slovenije je v ta namen oblikoval posebno komisijo. Nova krajevna imena so sprejemale najprej lokalne, nato regionalne in nato še državne oblasti. S sklepom izvršnega sveta LRS so se preimenovali le kraji, kjer je bilo preimenovanje nujno potrebno; prav tako pa se je lahko patrocinije le prikrilo in zato ni bilo več potrebno izumljati novih krajevnih imen. Patrocinije je v tej kampanji izgubilo okrog 150 krajev. Nekatere lokalne toponime, ki so izvirali iz imen svetnikov, so lokalne oblasti zamenjale po osvoboditvi Republike Slovenije. Oblasti so podobno kampanjsko preimenovanje krajev opravile tudi v letih 1961–1962.
Med postopkom preimenovanja krajev so preimenovali tudi kraje, ki bi sicer imeli enako ime. Te bi dopolnili s pristavki, nekatera krajevna imena pa so slogovno izboljšali. Ob preimenovanju krajev se lokalne oblasti niso ozirale na zgodovino kraja, vzroki za izvršitve pa so bili politični.
Preimenovanja naselij v Republiki Sloveniji