Nikolaj Ivanovič Kostomarov (, ), rusko-ukrajinski zgodovinar, pisatelj, pesnik in publicist, * 16. maj 1817, sloboda Jurasovka, Voroneška gubernija, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 19. april 1885, Sankt Peterburg, Ruski imperij (sedaj Rusija).
Kostomarov je bil eden najuglednejših rusko-ukrajinskih zgodovinarjev, profesor ruske zgodovine na Univerzi svetega Vladimirja v Kijevu in kasneje na Univerzi v Sankt Peterburgu, dejavni državni svetnik Rusije, avtor številnih knjig, vključno z njegovo znano biografijo hetmana zaporoških kozakov iz 17. stoletja Bogdana Hmelnickega, raziskavo o atamanu donskih kozakov Stenki Razinu in njegovim temeljnim delom Ruska zgodovina v življenjepisih njenih glavnih osebnosti (rusko Русская история в жизнеописаниях её главнейших деятелей) v 3-h delih.
Bil je znan tudi kot ukrajinski folklorist in avtor del o ukrajinski zgodovini. Bil je član ukrajinskega narodnega preporodnega društva, Društva Cirila in Metoda, ki je obstajalo v Kijevu od januarja 1846 do marca 1847. Bil je bil tudi etnograf, panslavist in promotor narodniškega gibanja v Ruskem imperiju.
Zgodnja leta
Njegov oče je bil posestnik Ivan Petrovič Kostomarov (1769–14. julij 1828) in je pripadal ruskemu plemstvu. Njegove daljne družinske korenine so bile v Moskovski veliki kneževini od vladavine Borisa Godunova. Njegova mati Tatjana Petrovna Melnikova (1800–1. februar 1875) je bila etnična Ukrajinka in ena od očetovih podložnic – zato je bil Nikolaj Kostomarov kot nezakonski sin po tedanjih zakonih imperija dejansko »podložnik« svojega očeta. Oče je mati poslal v Moskvo na študij v zasebni internat z namenom, da bi se kasneje poročil z njo. Starša sta se poročila septembra 1817, po rojstvu sina. Oče je nameraval posvojiti Nikolaja, a za to ni imel časa.
Oče je bil ljubitelj francoske književnosti 18. stoletja, katere zamisli je skušal vnesti tako svojemu mlademu sinu kot svojemu dvoru, vendar je s podložniki ravnal zelo ostro. 14. julija 1828 so ga ubili njegovi dvorjani in ukradli premoženje, ki si ga je nabral. Po uradni različici je 59-letnega očeta, ki se je s kočijo vračal v Jurasovko, ponoči ubil lastni kočijaž s sostorilci, ki je umor poskušal predstaviti kot nesrečo. Po hitrem zasledovanju je bilo razkrito kaznivo dejanje, storjeno z namenom obogatitve. Vendar pa po drugi različici zločin ni bil takoj razrešen. Zemska policija, ki je preiskovala primer, ni izvedla nobene preiskave izgube denarja in je umor prepoznala kot »nesrečo«. Le pet let pozneje se je v cerkvi na grobu Ivana Kostomarova kočijaž, ki je zagrešil ta umor, javno pokesal zločina. Kot je zapisal Nikolaj Kostomarov sam:
Smrt Ivana Kostomarova je njegovo družino postavila v težko pravno situacijo. Nikolaja, rojenega pred poroko, so kot podložnika zdaj podedovali očetovi najbližjih sorodniki, očetovi bratranci Rovnevi.
Njegova mati, ki je ostala z zelo skromnim dohodkom, je Nikolaja premestila iz moskovskega internata (kjer je, ko je šele začel študirati, prejel vzdevek Enfant miraculeux – čudežni otrok zaradi svojih briljantnih sposobnosti) v penzion v Voronežu, bližje doma. Izobraževanje v njem je bilo cenejše, vendar je bila raven poučevanja zelo nizka in fant je komaj preživel dolgočasna predavanja, ki mu praktično niso dala ničesar. Potem ko je tam ostal približno dve leti, so ga zaradi »potegavščine« izključili iz tega internata in se je leta 1831 preselil v Gimnazijo v Voronežu. Po končanem tečaju leta 1833 je postal študent Zgodovinsko-filološke fakultete Univerze v Harkovu.
Študij
Že v prvih letih študija so se pokazale njegove briljantne sposobnosti, za kar si je od učiteljev moskovskega internata, v katerem v času očetovega življenja ni dolgo študiral, prislužil vzdevek čudežnega otroka. Naravna živost njegovega značaja na eni strani in nizka raven tedanjih učiteljev na drugi strani mu nista dali možnosti, da bi se resno vključil v pouk. Prva leta njegovega bivanja na Univerzi v Harkovu, katere zgodovinska in filološka fakulteta takrat še ni blestela s profesorskimi talenti, so se v tem pogledu zanj malo razlikovala od gimnazije. Sam Kostomarov je veliko delal, zanesla ga je bodisi klasična antika bodisi nova francoska književnost, vendar so ta dela potekala brez ustreznega vodstva in sistema, pozneje pa je svoje študentsko življenje označil za »kaotično«. Šele leta 1835, ko se je na oddelku za splošno zgodovino v Harkovu pojavil Mihail Lunin, je Kostomarov postal bolj sistematičen. Nanj so močno vplivala Luninova predavanja in se je z navdušenjem posvetil študiju zgodovine.
Kljub temu se je še tako bežno zavedal svojega resničnega poklica, da je po diplomi na univerzi vstopil v vojaško službo. Njegova nezmožnost zanjo pa je kmalu postala jasna tako nadrejenim kot njemu samemu. Navdušen nad študijem arhiva krajevnega okrajnega sodišča, ohranjenega v mestu Ostrogožsk, kjer je bil nastanjen njegov polk, se je Kostomarov odločil napisati zgodovino slobodskih kozaških polkov. Po nasvetu nadrejenih je zapustil polk in se jeseni 1837 znova pojavil v Harkovu, da bi dopolnil svojo izobrazbo iz zgodovine.
V tem času intenzivnega študija se je, delno pod Luninovim vplivom, pri njem začel oblikovati pogled na zgodovino, v katerem so bile izvirne poteze v primerjavi s pogledi, ki so med ruskimi zgodovinarji prevladovali tedaj. Po kasnejših besedah samega znanstvenika je »prebral veliko vseh vrst zgodovinskih knjig, razmišljal o znanosti in prišel do naslednjega vprašanja: zakaj v vseh zgodbah govorijo o izjemnih državnikih, včasih o zakonih in institucijah, a kot da zanemarjajo življenje množic? Kot da ubogi moški-kmet-delavec ne obstaja za zgodovino; zakaj nam zgodovina ne pove ničesar o njegovem načinu življenja, o njegovem duhovnem življenju, o njegovih občutkih, o njegovem načinu radosti in žalosti?« Zamisel o zgodovini ljudi in njihovem duhovnem življenju je v nasprotju z zgodovino države od tedaj postala glavna zamisel v krogu zgodovinskih pogledov Kostomarova. S spreminjanjem koncepta vsebine zgodovine je razširil obseg njenih virov. Kot je zapisal: »Kmalu sem prišel do zaključka, da je treba zgodovino preučevati ne le iz mrtvih kronik in zapiskov, ampak tudi od živih ljudi.« Naučil se je ukrajinskega jezika, ponovno prebiral objavljene ukrajinske ljudske pesmi in tiskano literaturo v ukrajinščini, tedaj zelo skromno, opravljal »etnografske ekskurzije iz Harkova v sosednje vasi, v krčme«. Pomlad 1838 je preživel v Moskvi, kjer je poslušanje predavanj Stepana Ševirjova še okrepilo njegov romantičen odnos do ljudi.
Od druge polovice 1830-ih je začel pisati v ukrajinščini, pod psevdonimom Jeremija Galka, v letih 1839–1841 pa je izdal dve drami in več zbirk pesmi, tako izvirnih kot prevedenih. Pisal je prozo v ruščini.
Leta 1842 je objavil disertacijo O pomenu unije v zahodni Rusiji (О значении унии в западной России). Do že načrtovanega spora ni prišlo zaradi sporočila harkovskega nadškofa Inokentija o nezaslišani vsebini knjige. Čeprav je šlo le za nekaj neuspešnih izrazov, je peterburški profesor Nikolaj Ustrjalov, ki je v imenu Ministrstva za javno šolstvo analiziral delo Kostomarova, o njem podal takšno oceno, da je bilo knjigo ukazano zažgati.
Kostomarovu so dovolili napisati še eno magistrsko nalogo, konec leta 1843 pa je fakulteti predstavil delo z naslovom »O zgodovinskem pomenu ruskega ljudskega pesništva« (Об историческом значении русской народной поэзии), ki ga je zagovarjal v začetku naslednjega leta. V tem delu so do izraza prišle etnografske težnje raziskovalca, ki so dobile bolj določno obliko zaradi njegovega zbliževanja s krogom mladih Ukrajincev (Oleksandr Korsun, Porfirij Korenicki, Ivan Betski in drugi), ki so tako kot on sanjali o oživitvi ukrajinske književnosti.
Kulturna politika in panslavizem
Mnogi so ga imeli za vodilnega intelektualca narodnikov. Bil je pomemben v zgodovini ruske in ukrajinske kulture. Vprašanje, ali je bil bolj »Rus« ali bolj »Ukrajinec«, se je najprej pojavilo, ko je bil še živ in je še vedno predmet sporov. Bil je dejaven v kulturni politiki v Ruskem imperiju kot zagovornik panslovanskega in federaliziranega političnega sistema. Bil je pomembna osebnost ukrajinskega narodnega gibanja, prijatelj pesnika Tarasa Ševčenka, zagovornik ukrajinskega jezika v književnosti in šolah ter zagovornik populistične oblike panslavizma, ljudskega gibanja v delu ruske inteligence tedanjega časa.
Takoj po zaključku druge disertacije se je Kostomarov lotil novega dela o zgodovini Bogdana Hmelnickega in v želji, da bi obiskal območja, kjer so se zgodili dogodki, ki jih je opisal, je postal gimnazijski učitelj, najprej leta 1844 v Rovnu, nato leta 1845 v Kijevu. Leta 1846 je svet kijevske univerze Kostomarova izvolil za profesorja ruske zgodovine, od jeseni tega leta pa je začel s predavanji, kar je takoj vzbudilo veliko zanimanje občinstva.
V Kijevu, tako kot v Harkovu, se je okrog njega oblikoval krog ljudi, ki so bili predani zamisli slovanske enotnosti, ustvarjanju idealne federacije slovanskih ljudstev na podlagi razredne enakosti, svobode tiska in vere. V ta krog so spadali: Pantelejmon Kuliš, Af. V. Markevič, Mikola Gulak, Vasil Bilozerski, Taras Ševčenko, A. A. Navrocki.
Za širjenje teh zamisli se je prijateljski krog preoblikoval v Društvo Cirila in Metoda. Panslavistične sanje mladih navdušencev so bile kmalu prekinjene. Študent Petrov, ki je slišal njihove pogovore, jih je prijavil. Spomladi 1847 so jih aretirali, obtožili državnega zločina in jih podvrgli različnim kaznim.
Kostomarova so po enem letu v Petropavlovski trdnjavi »premestili v službo« v Saratov in ga dali pod nadzor krajevne policije, za naprej pa mu je bilo prepovedano tako poučevati kot tiskati in objavljati svoja dela. Od leta 1847 do 1854 Kostomarov, čigar zanimanje za zgodovino Male Rusije in njeno literaturo je povzročilo sume o njegovih separatističnih nazorih, zaradi teh prepovedi tako ni pisal ničesar. Toda po tem času se je ponovno začela njegova literarna dejavnost in poleg ločenih del so vodilne ruske kritike, kot so Stara in Nova Rusija, Zgodovinski glasnik in Glasnik Evrope, vsebovale njegove številne prispevke najvišje vrednosti. Povezava je Kostomarovu pokazala resnične razsežnosti brezna, ki leži med njegovimi ideali in realnostjo, vendar v njem ni ubil ne idealizma, ne energije in delovne sposobnosti. V Saratovu je še naprej pisal zgodovino Hmelnickega, začel novo delo o notranjem življenju ruske države 16.–17. stoletja, opravljal etnografske izlete, zbiral ljudske pesmi in legende, kot prej v Mali Rusiji, se seznanil z razkolniki in sektaši. Leta 1855 so mu dovolili dopust v Sankt Peterburgu, kar je izkoristil za dokončanje dela o Hmelnickem. Leta 1856 so odpravili prepoved tiskanja njegovih del, nato pa so mu odvzeli nadzor. Po potovanju v tujino se je Kostomarov ponovno naselil v Saratovu, kjer je napisal Upor Stenke Razina (Бунт Стеньки Разина) in kot uradnik deželnega odbora za izboljšanje življenja kmetov sodeloval pri pripravi kmečke prenove.
Zgodovinar
Spomladi 1859 ga je sanktpeterburška univerza povabila na katedro ruske zgodovine, ki se je izpraznila z upokojitvijo Ustrjalova. Prepoved pedagoške dejavnosti, ki je še vedno obremenjevala Kostomarova, so odpravili na zahtevo ministra B. P. Kovalevskega in novembra 1859 je Kostomarov odprl svoja predavanja na univerzi. To je bil čas najbolj intenzivnega dela v življenju Kostomarova in njegove največje priljubljenosti. Vendar, kot je poudaril Konstantin Golovin: »Glas Kostomarova in njegov način branja močno spominjata na brezzobo mrmranje stare ženske. Ne morem reči, da je bilo v njegovih predavanjih kaj posebej fascinantnega, ki je vsaj od daleč spominjalo na briljantna predavanja Granovskega ... Lahko pa rečem eno stvar: Kostomarov je uspel narediti ruske kronike izjemno priljubljene med študenti.«