Sončnica (znanstveno ime Helianthus (lat., izg. heliántus) Sunset Western Garden Book. je rod, ki obsega približno 70 vrst enoletnih in trajnih cvetočih rastlin iz družine nebinovk (Asteraceae). Razen treh južnoameriških vrst so ostale iz rodu Helianthus izvorno doma v Severni in Srednji Ameriki. Ljudski imeni "sončnica" in "navadna sončnica" se običajno nanašata na priljubljeno enoletno vrsto Helianthus annuus, katere okrogle cvetne glavice v kombinaciji z liguli izgledajo kot sonce. To in druge vrste, predvsem topinambur (H. tuberosus), gojijo v zmernih regijah in nekaterih tropskih regijah kot prehranske rastline za ljudi, govedo in perutnino ter kot okrasne rastline. Navadna sončnica običajno raste poleti in v zgodnji jeseni, osrednja sezona rasti pa je sredi poletja.
Več trajnih vrst rodu Helianthus gojijo na vrtovih, vendar se nagibajo k hitremu širjenju in lahko postanejo agresivne. Po drugi strani pa je bila vrsta Helianthus verticillatus opredeljena kot prizadeta leta 2014, ko je ameriška Služba za ribe in divjad izdala odlok, ki jo varuje v skladu z Zakonom o ogroženih vrstah. Primarne grožnje so industrijsko gozdarstvo in nasadi borovcev v Alabami, Georgii in Tennesseeju. Zrastejo do in jih najdemo predvsem v gozdovih, ki mejijo na potoke in vlažna območja, podobna prerijam.Remillard, Ashley (August 4, 2014) "U.S. Fish and Wildlife Service Issues Final Rule Protecting Three Flowers" Endangered Species Law and Policy Blog, Nossaman LLP
Opis sličica| Sončnica od blizu sličica| Sončnični disk je sestavljen iz številnih majhnih cvetov. Rože žarkov na tem cvetu so že suhe. sličica| Sončnični cvetovi so razporejeni v naravni spirali s Fibonaccijevim zaporedjem
Izvor Sončnice izvirajo iz Amerike . Najprej so jih udomačili v današnji Mehiki in južnih Združenih državah Amerike . Genetics, Genomics and Breeding of Sunflower, (CRC Press, 8 Apr 2010) edited by Jinguo Hu, Gerald Seiler, C. Kole, page 8 Plant Evolution and the Origin of Crop Species, By James F. Hancock (CABI, 2012), page 188 v Mehiki so našli domača sončnična semena iz leta 2100 pred našim štetjem. Indijanci so sončnice kot poljščino gojili od Mehike do južne Kanade. V 16. stoletju so raziskovalci prinesli prve poljščine iz Amerike v Evropo.
Zgodovina Domneva se, da so sončnice udomačili pred 3000–5000 leti severnoameriški Indijanci, ki naj bi jih uporabljali predvsem kot vir užitnih semen. Nato so jih v zgodnjem 16. stoletju pripeljali v Evropo in jih pričeli širše saditi zlasti v Ruskem cesarstvu; tu so jih razvili in gojili v industrijskem obsegu. Rusko cesarstvo je nato sredi 20. stoletja ponovno uvedlo postopek pridelave oljnic v Severno Ameriko; Severna Amerika je nato pričela svojo komercialno pot pridelave in vzreje sončnic. Nove pasme Helianthus spp. začela postajati bolj opazna na novih geografskih območjih.
Geografska zgodovina te vrste je posledica njene evolucijske zgodovine, pri čemer se stopnje genetske variacije v njenem genskem bazenu povečujejo, saj se ustvarjajo novi hibridi tako za komercialno uporabo kot v naravi. Posledično imajo sončnične vrste v svojem genskem skladu tudi učinek ozkega prehoda, ki je posledica selektivne vzreje za industrijsko uporabo.
Obrnjen proti soncu Pred cvetenjem se rastline sončnic čez dan nagnejo proti soncu in s tem pridobijo več sončne svetlobe za fotosintezo . Ta heliotropizem se nadaljuje še kratek čas, ko rastlina odcveti, mlade sončnične glave sledijo Soncu. To naj bi pomagalo pritegniti opraševalce, saj mnoge bolj privlačijo topli cvetovi. Ko dozorijo, pa se sončnice na splošno prenehajo premikati in ostanejo obrnjene proti vzhodu. ki jim omogoča, da jih ogreje vzhajajoče sonce. Gibanje sončnic skozi heliotropizem se zgodi, ko sončnica sledi Soncu, nasprotna stran sončničnega stebla začne kopičiti rastne hormone in to povzroči rast, ki sončnico preusmeri. Grobo in dlakavo steblo je pri divjih rastlinah v zgornjem delu razvejano, pri domačih sortah pa je običajno nerazvejano.
Morfologija sličica| Mlada ženska stoji na polju sončnic v Oklahomi Sončnice so običajno visoke enoletne ali trajnice, ki lahko pri nekaterih vrstah zrastejo do višine ali več. Vsak "cvet" je pravzaprav disk, sestavljen iz drobnih cvetov, ki tvorijo večji lažni cvet, da bi bolje pritegnili opraševalce. Rastline imajo eno ali več širokih končnih kapitul (cvetne glavice, sestavljene iz številnih drobnih cvetov), s svetlo rumenimi žarki (mini cvetovi znotraj cvetne glave) na zunanji strani in rumeno ali rjavo (znano tudi kot rjava/rdeča) v notranjosti diskastih cvetov. Več okrasnih sort H. annuus ima rdeče obarvane žarke cvetove; vsi izvirajo iz enega samega izvirnega mutanta. Heiser, C.B. The Sunflower. Medtem ko je večina sončnic rumenih, obstajajo razvejane sorte v drugih barvah, vključno z oranžno, rdečo in vijolično.
Pecilni listi so nazobčani in pogosto lepljivi. Spodnji listi so nasprotni, ovalni ali pogosto v obliki srca.
Ta rod se tehnično odlikuje po tem, da so žarki cvetovi (če so prisotni) sterilni, in po prisotnosti na ploščatih cvetovih papusa, ki ima dve osi podobni luski, ki sta kadukozni (to je, da se zlahka ločijo in odpadajo v obdobju zrelosti). Nekatere vrste imajo v papusu tudi dodatne krajše luske, eni vrsti pa papus v celoti manjka. Druga tehnična značilnost, ki bolj zanesljivo razlikuje rod, vendar zahteva mikroskop za ogled, je prisotnost izrazitega večceličnega dodatka na vrhu sloga. Nadalje so cvetovi sončnice razporejeni v naravni spirali .
Različnost je vidna med trajnicami, ki predstavljajo večino tistih v rodu. Nekateri imajo večino ali vse velike liste v rozeti na dnu rastline in proizvajajo cvetoče steblo, ki ima liste, ki so zmanjšani. Večina trajnic ima diskaste cvetove, ki so v celoti rumene, nekaj pa ima diskaste cvetove z rdečkastimi režnji. Ena vrsta, H. radula, v celoti nima žarkovih cvetov.
Na splošno makroevolucijo Heliabthusa poganjajo številni biotski in abiotski dejavniki ter vpliva na različno morfologijo cvetov.
Vrste sončnic se uporabljajo kot hranilne rastline za gosenice številnih metuljev. Semena H. annuus se uporabljajo kot hrana za ljudi.
Faze rasti desno|sličica| Gahkuch, Pakistan Rast sončnice je strogo odvisna od njene genetske sestave in ozadja. Poleg tega na razvoj vpliva tudi letni čas sajenja; najboljše obdobje je ponavadi sredi poletja in začetek jeseni. Razvoj sončnic je razvrščen po vrsti vegetativnih in reproduktivnih stopnjah, ki jih je mogoče določiti z identifikacijo glav ali glavne veje ene same glave ali razvejane glave.
Proizvodnja
Uporaba gnojila Raziskovalci so analizirali vpliv različnih gnojil na osnovi dušika na rast sončnic. Ugotovljeno je bilo, da amonijev nitrat zagotavlja boljšo absorpcijo dušika kot sečnina, ki pa se je izkazala kot učinkovitejša v območjih z nizko temperaturo.
Proizvodnja v Braziliji V Braziliji se uporablja edinstven sistem pridelave, imenovan sistem soja-sončnica : najprej se posadijo sončnice, nato pa sledijo posevki soje, s čimer se skrajšajo obdobja mirovanja ter povečata skupna proizvodnja sončnic in dobičkonosnost. Sončnice se običajno sadijo v skrajnih južnih ali severnih regijah države. Pogosto v južnih regijah sončnice gojijo na začetku deževnih obdobij, sojo pa nato posadijo poleti. Raziskovalci so ugotovili, da bi lahko metodo zasaditve soje in sončnice še izboljšali s spremembami v uporabi gnojil. Izkazalo se je, da ima trenutna metoda pozitivne vplive na okolje. +Največje države proizvajalke sončničnih semen v letih 2018/2019 države Milijon metričnih ton Ukrajina 15 Rusija 13 Evropska unija 10 Argentina 4Turčija 2 Drugo 9
ekologija sličica| Rožnati papagaj se hrani s sončničnimi semeni Dokazano je, da so sončnice odlične rastline za privabljanje koristnih žuželk, vključno z opraševalci. Helianthus spp. so cvetoče rastline, ki proizvajajo nektar, ki privabljajo opraševalce in parazitoide, ki zmanjšujejo populacijo škodljivcev v bližnji vegetaciji pridelkov. Sončnice privabljajo različne koristne opraševalce (npr. čebele) in druge znane plenilce žuželk, ki se nato prehranjujejo in nadzorujejo populacijo parazitskih škodljivcev, ki bi lahko škodili pridelkom. Škodljive žuželke najprej pritegnejo sončnice, ko so posajene. Ko Helianthus spp. doseže petnajst centimetrov in razpre cvetove, začne pritegovati več opraševalcev. Razdalja med vrstami sončnic in vegetacijo posevkov ima pomembno vlogo pri tem pojavu, saj velja domneva, da bo večja gostota posevkov povečala privlačnost za žuželke.
Poleg opraševalcev Helianthus spp . obstajajo tudi drugi dejavniki, kot so abiotski stres, cvetenje in bolezni, ki prav tako prispevajo k razvoju cvetličnih lastnosti. Ti selektivni pritiski, ki izhajajo iz več biotskih in abiotskih dejavnikov, so povezani z okoljskimi pogoji habitata, ki imajo vsi vlogo pri splošni morfologiji cvetnih lastnosti sončnic.
Ekosistem je sestavljen iz biotskih (kar so živi elementi ekosistema: rastline, živali, glive, protisti in bakterije) in abiotskih dejavnikov (neživi elementi ekosistema: zrak, tla, voda, svetloba, slanost in temperatura).
Menijo, da lahko razvoj večjih sončnic in zakaj so prisotne v bolj suhih okoljih pojasnita dva biotska dejavnika. Prvič, domneva se, da je izbira opraševalcev povečala velikost sončnice v bolj suhem okolju. Do tega naj bi prišlo, ker je v bolj suhem okolju običajno manj opraševalcev. Posledično je morala, da bi sončnica pritegnila več opraševalcev, povečati morfologijo svojih cvetnih lastnosti, tako da je rastlina morala povečati velikost prikaza. Drug biotski dejavnik, ki lahko pojasni evolucijo večjih sončnic v sušnejših okoljih, je, da pritisk cvetenja in bolezni daje prednost manjšim cvetovom v okoljih, ki imajo zmernejšo oskrbo z vlago (mesični habitat). V vlažnejših okoljih je običajno bolj gosta vegetacija, več rastlinojedcev in več okoliških patogenov. Ker so večji cvetovi običajno bolj dovzetni za bolezni in cvetenje, so se manjši cvetovi morda razvili v vlažnejših okoljih, kar pojasnjuje razvoj večjih sončnic v bolj suhih okoljih.
Filogeografija Kar zadeva filogeografske odnose in demografske vzorce primerkov sončnic, so zgodnje gojene sončnice tvorile podmnožico divjih populacij z Velikih nižin, kar dokazuje, da se je v osrednji Severni Ameriki zgodil en sam dogodek udomačevanja. Sledenje proti izvoru gojene sončnice nakazuje možni zožitveni razmnoževalni vzorec, do katerega je prišlo pred približno 5000 leti.
Raznolikost
Sprejete vrste V rodu je priznanih veliko vrst:
Helianthus agrestis Pollard – southeastern sunflower – Florida Georgia Helianthus ambiguus Britt. – Wisconsin Michigan Ohio New York Helianthus angustifolius L. – swamp sunflower – Texas + Florida north to southern Illinois + Long Island Helianthus annuus L. – common sunflower, girasol – most of United States + Canada Helianthus anomalus S.F.Blake – western sunflower – Nevada Utah Arizona New Mexico Helianthus argophyllus Torr. & A.Gray – silverleaf sunflower – Texas North Carolina Florida Helianthus arizonensis R.C.Jacks. – Arizona sunflower – Arizona New Mexico Helianthus atrorubens L. – purpledisk sunflower – Louisiana Alabama Georgia Florida South Carolina North Carolina Tennessee Kentucky Virginia Helianthus bolanderi A.Gray – serpentine sunflower – California Oregon Helianthus × brevifolius E.Watson – Texas Indiana Ohio Helianthus californicus DC. – California sunflower – California Helianthus carnosus Small – lakeside sunflower – Florida Helianthus ciliaris DC. – Texas blueweed – Washington California Arizona New Mexico Nevada Utah Texas Oklahoma Colorado Kansas Illinois Tamaulipas Coahuila Chihuahua Sonora Helianthus cinereus Small – Missouri Kentucky Indiana Ohio Helianthus coloradensis Cockerell – prairie sunflower – Colorado New Mexico Helianthus cusickii A.Gray – Cusick's sunflower – Washington Oregon California Idaho Nevada Helianthus debilis Nutt. – cucumberleaf Sunflower – Texas to Maine; Mississippi