Virusni hepatitis je hepatitis (vnetje jeter), ki ga povzroči virusna okužba. Povzročitelji so največkrat tako imenovani hepatotropni virusi (virusi hepatitisa A, B, C, D, E in G), lahko pa tudi različni drugi virusi, ki poleg drugih, za določeno obolenje značilnih bolezenskih znakov, ob tem povzročajo tudi vnetje jeter (npr. virus Epstein-Barr ob infekcijski mononukleozi, virus noric, virus herpes simpleksHerpes Simplex Virus Hepatitis: Case Report and Review idr).

Hepatitisa A in E sta danes večinoma bolezni potnikov, ki potujejo v endemična (tropska in subtropska) področja. Hepatitisa B in C pa sta lahko resni kronični bolezni, ki desetletje ali več potekata povsem prikrito in po mnogo letih privedeta do hude poškodbe jeter, ciroze ali celo raka na jetrih, ki je dokazano povezan s tema okužbama.

Razširjenost virusnih hepatitisov Po svetu je z virusom hepatitisa B (HBV) in hepatitisa C (HCV) okuženih vsaj 550 milijonov ljudi. Vsak tretji zemljan je bil tekom svojega življenja izpostavljen enemu od teh virusov in vsak dvanajsti zemljan je kronično okužen. Rak na jetrih, povezan z okužbama s HBV in HCV, je peti najpogostejši rak v svetu in povzroča 5 % smrti zaradi rakavih bolezni. V svetu je vsaj 350 milijonov prenašalcev HBV, kar predstavlja 5 % svetovne populacije. Endemska področja so Podsaharska Afrika, Azija in Sredozemlje. Pojavnost okužbe s HBV se spreminja glede na zemljepisna področja: od 0,1 % v severni Evropi in ZDA, 3 % v sredozemskih deželah, pa od 10 do 15 % v Afriki in Aziji. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da za akutnim hepatitisom B v Evropi vsako leto na novo zboli en milijon ljudi, 90.000 pa je letno novih primerov kronične okužbe. V Sloveniji ocenjujemo, da je pojavnost okužbe s HBV pod 1 %. S HCV je v svetu okuženih vsaj od 170 do 200 milijonov ljudi ali 3 % svetovne populacije. Stopnja pojavnosti okužbe se spreminja glede na zemljepisno področje in se giblje od 0,15 v Skandinaviji do 38 % v Egiptu. Vsako leto se na novo s HCV okužijo najmanj 4 milijoni ljudi. Vsako leto v Evropi zaradi posledic kroničnega hepatitisa C umre dvakrat več bolnikov kot zaradi HIV-a/aidsa. V Sloveniji ocenjujemo, da je pojavnost okužbe s HCV pod 1 %, v določenih skupinah z velikim tveganjem za okužbo pa je precej višja. V zahodnem svetu je HAV povzročitelj četrtine vseh simptomatsko potekajočih akutnih hepatitisov. Okužba je zelo pogosta v deželah z nizkim higienskim standardom in sanitacijo. Bolj, ko se dviga higienska raven v neki deželi, manj je primerov bolezni in starejši so bolniki. V razvitem svetu se pojavlja sporadično. Okužba s HEV pa se v razvitem svetu ne pojavlja avtohtono, tja jo prinesejo le okuženi potniki iz endemičnih področij v Indiji, Pakistanu, Afriki, jugovzhodni in osrednji Aziji ter v Mehiki in Rusiji, kjer se občasno pojavijo epidemije.

Kako virusi hepatitisov okvarijo jetra Znano je, da različni virusi napadajo različne, vendar za določen virus točno določene vrste celic v telesu. Virusi hepatitisa škodljivo delujejo na jetrne celice, imenovane hepatociti. Po okužbi virus po krvi pride do jetrne celice in vdre vanjo. Nekateri virusi hepatitisa jetrno celico napadejo neposredno in jo poškodujejo oziroma uničijo, drugi se v jetrni celici le naselijo, s čimer sprožijo močan odziv telesnega imunskega sistema, ki povzroči vnetno reakcijo in napad na lastne, z virusom okužene jetrne celice, ki zato propadejo.

Vrste virusnega hepatitisa Danes poznamo pet glavnih povzročiteljev virusnega hepatitisa: virus hepatitisa A (HAV), virus hepatitisa B (HBV), virus hepatitisa C (HCV), virus hepatitisa D (HDV) in virus hepatitisa E (HEV). Dobro je poznan tudi virus hepatitisa G (HGV), vendar najverjetneje klinično ni pomemben za razvoj bolezni. Virus hepatitisa D nikoli ne okuži jetrne celice samostojno, ampak vedno ob prisotnosti HBV, bodisi da gre za hkratno okužbo, ali okužbo na predhodno s HBV že okuženo jetrno celico. Vseh pet virusov hepatitisa povzroča vnetje jeter; kako se bo le-to odražalo in kakšne posledice bo povzročilo pri posamezniku, pa je odvisno od vrste virusnega hepatitisa, od obrambnih sposobnosti okuženega, morebitne sočasne prisotnosti druge bolezni jeter in še od nekaterih zunanjih dejavnikov, predvsem od prehranskih navad posameznika, uživanja določenih zdravil, stika z za jetra škodljivimi snovmi idr.

Značilnosti virusnega hepatitisa Vsem virusnim hepatitisom je skupno, da so prizadeta jetra. Med seboj se razlikujejo po načinu okužbe, trajanju inkubacijske dobe in po tem, ali lahko privedejo do kronične okužbe oz. bolezni. Potek akutnega virusnega hepatitisa se med posameznimi vrstami hepatitisa ne razlikujejo izrazito.

Akutni virusni hepatitis Ne glede na to, kateri virus je povzročil hepatitis, so bolezenski simptomi in znaki akutnega virusnega hepatitisa večinoma enaki. Akutni hepatitis lahko poteka od popolnoma nezaznavne oblike bolezni, ko se bolnik sploh ne zaveda, da je okužen z virusom hepatitisa, do hitro napredujoče in usodne odpovedi delovanja jeter. Ob zaključku inkubacijske dobe so najzgodnejši simptomi in znaki bolezni splošno slabo počutje oz. gripi podobne težave z nekoliko zvišano telesno temperaturo, glavobolom, bolečinami v sklepih in mišicah, čemur sledijo najzgodnejši simptomi in znaki s strani prebavil, kot so siljenje na bruhanje in bruhanje, izguba teka ter tiščeča bolečina pod desnim rebrnim lokom, kjer ležijo jetra. Seč se obarva temneje, blato postane svetlejše, čemur sledi pojav zlatenice (rumenica sluznic in kože). Zlatenica je značilen bolezenski znak hepatitisa. Laboratorijske preiskave krvi kažejo nenormalne vrednosti testov za oceno delovanja jeter, s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami pa lahko ugotovimo, za katero vrsto virusnega hepatitisa gre. Usmerjeno zdravljenje akutnega hepatitisa pri večini bolnikov ni potrebno, določen delež bolnikov pa potrebuje bolnišnično oskrbo. Pomembno je, da bolnik počiva, uživa zdravo uravnoteženo prehrano v več manjših obrokih in se izogiba predvsem pretiranemu uživanju maščob, ne pije alkoholnih pijač in izvaja osnovni higienski režim pri vsakodnevnih opravilih. Popolna ozdravitev akutnega virusnega hepatitisa brez posledic je značilna za okužbi s HAV in HEV, medtem ko se pri okužbah s HBV, HDV in HCV lahko razvije kronično vnetje jeter. Pri minimalnem deležu bolnikov pa lahko akutni virusni hepatitis poteka v težki obliki (fulminantni hepatitis) z odpovedjo delovanja jeter, zato je takrat potrebna nujna presaditev organa.

Kronični virusni hepatitis Kronični hepatitis B in kronični hepatitis C sta bolezni z različno stopnjo izraženosti bolezenskih znakov. Lahko gre le za nosilstvo okužbe oz. za blažji potek kroničnega virusnega hepatitisa brez posebno izraženih bolezenskih znakov, lahko pa za zmeren ali hud potek, ki lahko vodita tudi v življenje ogrožajoče posledice: cirozo jeter z odpovedjo delovanja jeter oziroma raka na jetrih. Začetni simptomi in znaki kroničnega vnetja jeter so tiščeča bolečina v zgornjem delu trebuha, predvsem po obilnejšem obroku, spahovanje in napenjanje, izguba teka, izčrpljujoča utrujenost brez pravega vzroka; pri napredovali bolezni, ko je delovanje jeter že precej okvarjeno, pa se lahko pojavijo zlatenica, krvavitve, otekanje v noge in trebuh, značilne kožne spremembe in psihične motnje, kar vse kaže na nastanek ciroze jeter in odpoved delovanja organa. Z laboratorijskimi preiskavami krvi in biopsijo jeter (odvzemom majhnega koščka jeter za pregled) lahko ugotovimo, kako obsežne so bolezenske spremembe v jetrih in kakšnja je njihova delovna sposobnost. Določeni bolniki s kroničnim virusnim hepatitisom potrebujejo zdravljenje s protivirusnimi zdravili, pri dokončni odpovedi delovanja jeter pa pride v poštev transplantacija organa. Pomemben zaplet pri kroničnem virusnem hepatitisu je tudi rak na jetrih (primarni jetrnocelični karcinom). Okužba s HBV in HCV sta glavna nevarnostna dejavnika za njegov nastanek. Zelo pomembno je njegovo čimprejšnje odkritje, saj je zdravljenje tedaj lahko uspešnejše.

Razlike med posameznimi virusnimi hepatitisi Hepatitisa A in E sta akutni bolezni, ki redko, a lahko ogrozita življenje in sta danes večinoma prisotni pri potnikih v endemična (tropska in subtropska) področja, torej v kraje s slabimi higienskimi razmerami in sanitacijo. Prenašata se fekalno-oralno, hepatitis A pa lahko tudi spolno pri moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, redko tudi pri injiciranju drog. Hepatitisa B in C pa sta lahko kronični bolezni z resnim potekom, ki lahko desetletje ali več potekata povsem prikrito in po mnogo letih privedeta do hude poškodbe jeter, ciroze ali celo raka na jetrih, ki je dokazano povezan s tema okužbama. Ljudje, ki se izpostavljajo intravenskemu injiciranju drog, tveganim spolnim odnosom, neprofesionalni tetovaži, prebadanju kože (piercing), neprofesionalni akupunkturi, ali pa se naključno zbodejo z okuženo injekcijsko iglo, so najbolj izpostavljeni možnosti okužbe z virusom hepatitisa C in hepatitisa B. Okužili pa so se lahko tudi tisti, ki so v preteklosti prejeli transfuzijo krvi, ali bili izpostavljeni raznim večjim medicinskim posegom in postopkom, ali pa imajo okuženega družinskega člana oz. z okuženo osebo živijo v skupnem gospodinjstvu. Pri 20–30 % okuženih način okužbe ni pojasnjen.

Virusni hepatitis Vir okužbe Pot prenosa Način prenosa Kronična okužba Zaščita z imunoglobulini Cepivo A blato fekalno-oralno okužena voda/hrana, s človeka na človeka ne da da B kri in nekatere druge telesne tekočine izpostavljena koža/sluznica spolni stik, okužene igle, transfuzija, z matere na otroka da da da C kri izpostavljena koža/sluznica okužene igle,transfuzija, spolni stik, z matere na otroka da ne ne D kri in nekatere druge telesne tekočine izpostavljena koža/sluznica transfuzija, okužena igla, spolni stik, z matere na otroka da ne ne E blato fekalno-oralno okužena voda/hrana ne ne ne

Hepatitis A

Način okužbe Virus hepatitisa A se večinoma prenaša po fekalno-oralno poti ali z neposrednim tesnim stikom z osebe na osebo. Glavni vzroki za širjenje HAV so slabe higienske razmere in slaba sanitacija okolja, kjer živimo, ter uživanje okužene vode in hrane. Virus se izloča v okolico z okuženim blatom. Ob nezadostni in neustrezni higieni rok se virus prenaša na hrano in različne predmete. Okužba se lahko prenaša tudi z okuženimi živili, med katerimi so najpogostejši termično neobdelani ali slabo obdelani morski sadeži, sadje, zelenjava, pa tudi in predvsem onesnažena pitna voda. Posebna pazljivost je potrebna na potovanjih v t. i. endemična področja, to so dežele z nezadostnim higienskim standardom. Virus hepatitisa A se lahko prenaša tudi z analno-oralnim spolnim odnosom, izjemno redko lahko tudi z urinom. Možen je tudi parenteralen prenos pri intravenskem uživanju nedovoljenih drog, vendar je izredno redek.

Potek okužbe Inkubacijska doba hepatitisa A je od 15 do 45 dni. Večina okužb pri otrocih je brez bolezenskih znakov, pri odraslih pa je bolezen po navadi močneje izražena in traja dlje. V povprečju po 2-6 tednih bolezenski znaki izzvenijo in začne se obdobje rekonvalenscence. Pri približno 0.1% obolelih pride do akutne odpovedi delovanja jeter z zelo visoko smrtnostjo. Za okužbo s HAV je značilna popolna ozdravitev brez posledic in brez kronične slike bolezni. Po prebolelem hepatitisu A ostaja doživljenjska imunost proti tej okužbi.

Odkrivanje okužbe Sum na hepatitis A se postavi na osnovi epidemioloških podatkov ter laboratorijskih preiskav, bolezen pa potrdimo s posebnimi mikrobiološkimi preiskavami.

Zdravljenje Hepatitis A zdravimo le s podpornimi ukrepi, torej simptomatsko, kar pomeni, da ni posebnih protivirusnih zdravil za zdravljenje hepatitisa A. Potreben je počitek in redna, zdrava in uravnotežena prehrana, potrebno se je izogibati maščobam in uživanju alkohola ter vsem jetrom škodljivih zdravil. Bistvena je dobra osebna higiena: dosledno umivanje rok pred jedjo in po opravljeni potrebi.

Preprečevanje