Trdnjava Klis () je srednjeveška trdnjava nad istoimensko vasjo v bližini Splita na Hrvaškem. Od nastanka kot majhne utrdbe, ki jo je zgradilo staro ilirsko pleme Dalmatov, je postal kraljevi grad, ki je bil sedež mnogih hrvaških kraljev, do končnega razvoja kot velike trdnjave. Med osmanskimi vojnami v Evropi je trdnjava Klis varovala mejo, v svoji več kot dva tisoč let dolgi zgodovini je bila večkrat izgubljena in ponovno osvojena. Zaradi svoje lege na prelazu, ki ločuje planini Mosor in Kozjak, je utrdba služila kot pomemben vir obrambe v Dalmaciji, zlasti pred osmanskim napredovanjem, in je bila ključno križišče med sredozemskim pasom in balkanskim zaledjem.
Pomen Ker je knez Mislav kneževine Hrvaške sredi 9. stoletja postavil trdnjavo Klis za sedež svojega prestola, je trdnjava služila kot sedež številnih hrvaških vladarjev. Vladavina njegovega naslednika, kneza Trpimirja I., ustanovitelja hrvaške kraljeve rodbine Trpimirovićev, je pomembna za širjenje krščanstva v kneževini Hrvaški. Trdnjavo Klis je močno razširil, v Rižinicah, v dolini pod trdnjavo, pa je zgradil cerkev in prvi benediktinski samostan na Hrvaškem. V času vladavine prvega hrvaškega kralja Tomislava sta bili Klis in Biograd na Moru njegovi glavni rezidenci.
Pri trdnjavi Klis so marca 1242 Tatari kot del mongolske vojske pod vodstvom Kadana, doživeli velik poraz, ko so zasledovali madžarsko vojsko, ki jo je vodil kralj Bela IV. Po porazu s hrvaškimi silami so se Mongoli umaknili in Béla IV. je mnoga hrvaška mesta in plemiče nagradil z »velikim bogastvom«. V poznem srednjem veku je utrdbo upravljalo hrvaško plemstvo, med katerimi je bil najpomembnejši Pavel I. Šubić Bribirski. V času njegove vladavine je rodbina Šubićev nadzorovala večino današnje Hrvaške in Bosne. Če izvzamemo kratkotrajno posest bosanskega kralja Tvrtka I., je trdnjava ostala v madžarsko-hrvaških rokah naslednjih nekaj sto let, vse do 16. stoletja.
Trdnjava Klis je verjetno najbolj znana po obrambi pred otomansko invazijo na Evropo v začetku 16. stoletja. Hrvaški kapetan Petar Kružić je vodil obrambo trdnjave pred turškim vpadom in obleganjem, ki je trajalo več kot dve desetletji in pol. Med to obrambo, ko so se Kružić in njegovi vojaki brez zaveznikov borili proti Turkom, je nastala vojaška frakcija Uskokov, ki je pozneje zaslovela kot elitna hrvaška vojaška enota. Na koncu so bili branilci poraženi in trdnjavo so leta 1537 zasedli Turki. Po več kot stoletju pod otomansko oblastjo je leta 1669 trdnjavo Klis oblegala in zavzela Beneška republika, s čimer je meja med krščansko in muslimansko Evropo premaknila bolj na vzhod in pripomogla k propadanju Otomanskega cesarstva. Benečani so utrdbo obnovili in povečali. Kasneje so jo zavzeli Avstrijci, potem ko je Napoleon leta 1797 odpravil republiko. Danes je v trdnjavi Klis muzej, kjer si lahko obiskovalci te zgodovinske vojaške zgradbe ogledajo vrsto orožja, oklepov in tradicionalnih uniform.
Lokacija Trdnjava se nahaja nad istoimensko vasjo, 11 kilometrov od Jadranskega morja, na prelazu, ki ločuje planini Mosor in Kozjak, na nadmorski višini 360 m, severovzhodno od Splita na Hrvaškem.Hrvatski leksikon (1996), p. 470. Trdnjava zaradi svoje strateške lege velja za eno najpomembnejših utrdb v regiji.
Na osamljeni skalnati vzpetini, nedostopni s treh strani, utrdba gleda na Split, starorimsko naselje Salona, Solin, Kaštela in Trogir ter večino srednjedalmatinskih otokov.Wilkinson (1848), pp. 169–172. Zgodovinsko gledano je trdnjava nadzorovala dostop do in iz Bosne, Dalmacije in notranje Hrvaške. Pomembnost takšnega položaja je čutila vsaka vojska, ki je vdrla v ta del Hrvaške ali ga imela v posesti. Trdnjava Klis je bila točka, proti kateri so bili vedno usmerjeni njihovi napadi, izjemna pa je bila po številnih obleganjih, ki jih je vzdržala. V zgodovini je imela na Hrvaškem veliko strateško vrednost.
Zgodovina
Stara trdnjava Ilirov in Rimljanov Starodavno ilirsko pleme Dalmati, ki je imelo trdnjavo na tem mestu, so bili prvi znani prebivalci, ki so živeli na mestu današnje trdnjave Klis. Večkrat so bili poraženi, leta 9 našega štetja pa so jih dokončno priključili Rimljani. Današnjo trdnjavo Klis so Rimljani poznali po imenu »Andetrium« ali »Anderium«,Royal Geographical Society (1856), p. 589. pozneje pa »Clausura«, od koder izvirajo poznejši »Clissa« in sodobni »Klis«.Wilkinson (1848), pp. 169–172. Za Rimljane je Klis zaslovel po slavnem Avgustovem obleganju v času Ilirskega upora v Dalmaciji.Collection (1805), pp. 111–116. Cesta, ki vodi od Klisa do Salone, se je imenovala »Via Gabiniana« ali »Via Gabinia«, ki naj bi jo po napisu, najdenem v Saloni, naredil Tiberij. Jugovzhodno od trdnjave so še vidne sledi rimskega tabora in v skalo vklesan napis; oba naj bi bila iz časa obleganja pod Tiberijem Opis tega obleganja med Ilirskimi vojnami dokazuje, da je bil ta kraj v tistih časih močan in nedosegljiv.
Obdobje preseljevanja in prihod Hrvatov Po padcu rimskega cesarstva so barbari plenili regijo okoli Klisa.Fine (The early medieval Balkans – 1991), p. 22. Najprej ji je vladal Odoaker, nato pa Teodorik Veliki, potem ko je odstranil Odoakra in ustanovil ostrogotsko kraljestvo. Potem ko je Justinijan I. štirideset let vodil skoraj neprekinjeno vojno, da bi obnovil staro rimsko cesarstvo, je zasedel Dalmacijo, Klis pa je bil od leta 537 del Bizantinskega cesarstva. Ime Klis ( Kleisa ali Kleisoura ) je bilo prvič opisano v 29. poglavju knjige De Administrando Imperio cesarja Konstantina Porfirogeneta.Curta (2006), pp. 100–101. Ko opisuje rimsko naselje Salona, Konstantin VII. govori o trdnjavi, ki je bila morda zasnovana ali izboljšana, da bi preprečil napade Slovanov na obalna mesta in ceste.
Salono, glavno mesto pokrajine Dalmacije, so leta 614 oplenili in uničili Avari in Slovani.Fine (The early medieval Balkans – 1991), pp. 34–35. Prebivalstvo je pobegnilo v Dioklecijanovo obzidano palačo v Splitu, ki se je lahko uprla zavojevalcem. Nato je Split hitro pridobil na pomenu kot eno večjih mest v Dalmaciji. V 7. stoletju je Avare izgnal drugi val Hrvatov, na povabilo cesarja Heraklija, da bi se zoperstavil avarski grožnji za Bizantinsko cesarstvo.Constantine Porphyrogenitus, De Administrando Imperio, ed. Gy. Moravcsik, trans. R.J.H. Jenkins, rev. ed., Washington, Dumbarton Oaks Center for Byzantine Studies, 1967.
Kraljevi grad Od začetka 7. stoletja dalje je bil Klis pomembna hrvaška utrdba, kasneje pa eden od sedežev številnih hrvaških vladarjev. V 9. stoletju je hrvaški knez Mislav kneževine Hrvaške od leta 835 do 845 postavil grad Klis za sedež svojega prestola.Hrvatski leksikon (1996), p. 470. Franki kljub njihovi nadvladi niso imeli skoraj nobene vloge na Hrvaškem v obdobju od leta 820 do 840. Po Mislavovi smrti, začenši s knezom Trpimirjem I., so Klisu vladali člani kraljevske rodbine Trpimirovićev, ki so bili sprva vojvode hrvaškega vojvodstva (dux Croatorum), nato pa kralji hrvaškega kraljestva (rex Croatorum). Zgodnje rimsko trdnjavo so razvili v svojo prestolnico. Odnosi z Bizantinci so se močno izboljšali pod hrvaškim knezom Trpimirjem I., ki je glavno bivališče knezov preselil iz Nina na Klis.Fine (The early medieval Balkans – 1991), p. 257.
Arheološka izkopavanja so pokazala, da je cerkev svetega Vida v 10. stoletju ustanovil nek hrvaški kralj skupaj s svojo ženo kraljico Domaslavo, ki je bila uničena med otomanskimi osvajanji v 16. stoletju.
Kontroverzni saški teolog iz sredine 9. stoletja Gottschalk iz Orbaisa je med leti 846 in 848 nekaj časa preživel na Trpimirjevem dvoru. Njegovo delo De Trina deitate je pomemben vir informacij za Trpimirjevo vladavino. Gottschalk je bil priča bitki med Trpimirjem in bizantinskimi strategi, ko je Trpimir zmagal. V času hrvaškega kralja Tomislava, ki ni imel stalne prestolnice, sta bili grad Klis poleg Biograda njegovi glavni rezidenci.Fine (The early medieval Balkans – 1991), p. 263.
Vitezi templjarji Od začetka 12. stoletja in po propadu domače hrvaške kraljeve družine Trpimirovićev je grad Klis večinoma upravljalo hrvaško plemstvo, pod nadvlado ogrskih kraljev. Kraljevina Hrvaška in Ogrska sta bili od leta 1102 v personalni uniji dveh kraljevin, združeni pod ogrskim kraljem.The actual nature of the relationship is inexplicable in modern terms because it varied from time to time. (Bellamy (2003), p. 38.) Sometimes Croatia acted as an independent agent and at other times as a vassal of Hungary. (Bellamy (2003), p. 38.) However, Croatia retained a large degree of internal independence. (Bellamy (2003), p. 38.) The degree of Croatian autonomy fluctuated throughout the centuries as did its borders. (Singleton (1989), p. 29.)Regional Surveys of the World (1996), p. 271.
Andrej II. Ogrski je bil do templjarjev izjemno naklonjen.Hunyadi and Laszlovszky (2001), p. 137. Med sodelovanjem v peti križarski vojni je za regenta na Hrvaškem in v Dalmaciji imenoval Pontiusa de Crucea, mojstra reda v Ogrskem kraljestvu. Po vrnitvi leta 1219 je kot priznanje za veliko logistično in finančno podporo, ki mu jo je red dal med pohodom, podelil Redu posest Gacka. Še pred svojim odhodom iz mesta Split leta 1217 je templjarjem prepustil grad Klis (Clissa), strateško točko v zaledju Splita (Spalato), ki je nadzoroval pristope k mestu.Wilkinson (1848), pp. 169–172. Kralj Andrej ni hotel grad Klis zaupati kateremu od tamkajšnjih magnatov, saj je vedel, kakšna velika škoda bi lahko prišla iz tega gradu.Archdeacon (2006), pp. 161–163. Kraljeva volja je bila, da Split dobi grad Klis za obrambo svojega mesta. Mesto Split je pokazalo malo zanimanja za kraljeve naklonjenosti, zato je kralj predal Klis v roke templjarjev. Kmalu za tem so templjarji izgubili Klis, v zameno pa jim je kralj dal obalno mesto Šibenik (Sebenico).
Mongolsko obleganje Tatari pod vodstvom Kadana so marca 1242 doživeli velik neuspeh pri trdnjavi Klis, ko so lovili Belo IV. Tatari so verjeli, da je kralj v trdnjavi Klis, zato so začeli napadati z vseh strani, izstreljevali puščice in metali sulice.Archdeacon (2006), p. 299. Vendar pa je naravna obramba trdnjave nudila zaščito in Tatari so lahko povzročili le omejeno škodo. Razjahali so s konj in začeli plezati na trdnjavske zidove. Toda branilci trdnjave so vanje metali ogromne kamne in uspelo jim je pobiti veliko število. Ta neuspeh je naredil Tatare še bolj divje, da so priplezali tik pod veliko obzidje in se borili mož na moža. Izropali so hiše na obrobju trdnjave in odnesli veliko plena, Klisa pa niso uspeli zavzeti. Ko so izvedeli, da kralja ni, so opustili svoj napad in se odpravili v smeri Trogirja, a nekateri so zavili proti Splitu.
Mongoli so se nazadnje brez večjega uspeha umaknili, saj gorski teren in razdalje niso bili primerni za njihov način vojskovanja.Klaić V., Povijest Hrvata, Knjiga Prva, Druga, Treća, Četvrta i Peta Zagreb 1982. Belo IV. so zasledovali od mesta do mesta po Dalmaciji. Hrvaško plemstvo in dalmatinska mesta, kot sta Trogir in Rab, so pomagali Béli IV. pobegniti. Po tem neuspehu so se Mongoli umaknili in Béla IV. je nagradil hrvaška mesta in plemstvo. Le mesto Split ni pomagalo Béli IV. pri njegovem begu.
Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil gorat teren hrvaške Dalmacije usoden za Mongole, ker so utrpeli velike izgube ob napadih Hrvatov iz zased na gorskih prelazih.Klaić V., Povijest Hrvata, Knjiga Prva, Druga, Treća, Četvrta i Peta Zagreb 1982. Drugi zgodovinarji trdijo, da je bila smrt Ögedei Khana ( ) edini razlog za umik. Mongoli so izropali velik del Hrvaške, a brez večjih vojaških uspehov. Sveta Margareta (27. januarja 1242). – 18. januarja 1271), hči Bele IV. in Marija Laskarina, sta se rodili v trdnjavi Klis med mongolsko invazijo na Ogrsko-Hrvaško.
Vladavina Šubićev