Hamam (, ) je vrsta parne kopeli ali kraj javnega kopanja, povezan z islamskim svetom. Je vidna značilnost kulture muslimanskega sveta, ki je bila podedovana po vzoru rimskih term. Muslimanske kopeli ali hamami so v preteklosti našli na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki, v Al Andaluz (islamska Španija in Portugalska), v Srednji Aziji, na Indijski podcelini in v jugovzhodni Evropi pod osmansko oblastjo. Različica muslimanske kopeli, viktorijanska turška kopel, je postala priljubljena kot terapija, metoda čiščenja in prostor za sprostitev v viktorijanski dobi, ki se je hitro razširila po Britanskem imperiju, Združenih državah Amerike in Zahodni Evropi.
V islamskih kulturah je bil pomen hamama tako verski kot državljanski: zagotavljal je potrebe obrednega umivanja, zagotavljal pa je tudi splošno higieno in služil drugim družbenim funkcijam v skupnosti, kot je zbirališče moških in žensk glede na spol. Arheološki ostanki pričajo o obstoju kopališč v islamskem svetu že v obdobju Omajadov (7.–8. stoletje), njihov pomen pa se je ohranil vse do danes. Njihova arhitektura se je razvila iz oblike rimskih in grških kopališč in je vsebovala redno zaporedje prostorov: slačilnica (apoditerium), hladna soba (frigidarium), topla soba (tepidarium) in vroča soba (caldarium). Toploto proizvajajo peči, ki zagotavljajo toplo vodo in paro, medtem ko se dim in vroč zrak odvajata po kanalih pod tlemi. Obiskovalci se slečejo, pri tem pa obdržijo zavijalno brisačo in postopoma vstopijo v vse bolj vroče prostore, kar povzroča potenje. Nato jih običajno umije moško ali žensko osebje (glede na spol obiskovalca) z milom in močnim drgnjenjem, nato pa se umijejo v topli vodi. Za razliko od rimskih ali grških kopeli so se kopalci običajno umivali s tekočo vodo, namesto da bi se potapljali v stoječo vodo; potapljanje v bazenu je bilo običajno v hamamih le nekaterih regij, kot je Iran. Čeprav so splošna načela enaka v vseh hamamih, se nekatere podrobnosti postopka in arhitekture razlikujejo od regije do regije.
Etimologija Beseda "hammam" (حَمَّام) je samostalnik, ki pomeni "kopanje", "kopalnica", "kopališče", "bazen" itd., in izhaja iz arabskega trikonsonantnega korena ح م م, ki daje pomene, povezane s toploto ali ogrevanjem. To je tudi koren besede al-ḥamma (الحَمَّة), kar pomeni vroč vrelec, izvor imena soseske Alfama v Lizboni. Iz arabščine حمّام je prešla v perzijščino (حمام) in od tam v turški (hamam).
Zgodovina
Izvor iz zgodnji razvoj Javna kopališča so bila pomembna državljanska in urbana ustanova v rimski in helenistični kulturi in so bila najdena po vsem sredozemskem svetu. V mestih zgodnjega Bizantinskega cesarstva so ostala pomembna vse do sredine 6. stoletja, nato pa je gradnja novih kopališč nazadovala, obstoječa pa so bila v naslednjih stoletjih postopoma opuščena. Po širitvi arabske muslimanske oblasti nad večjim delom Bližnjega vzhoda in severne Afrike v 7. in 8. stoletju so nastajajoče islamske družbe hitro sprejele to institucijo za svoje potrebe. Njen pomen za muslimansko družbo je bil na koncu zagotovljen z verskimi zahtevami po izvajanju umivanja (vudu (arabsko وضوء, Wuḍūʾ; perzijsko آبدست āb-dast) in gusul (arabsko غسل Ġusl) ) pred molitvijo in s splošnim islamskim poudarkom na fizični in duhovni čistosti, čeprav je učenjak Mohammed Hocine Benkheira trdil, da namene v zgodnjem islamu hamami dejansko niso bili potrebni za verske namene in da so o tem delno domnevali poznejši zgodovinarji. Trdi, da je prvotna privlačnost hamama vsaj deloma izhajala iz njegove priročnosti za druge storitve (kot je britje), iz priporočila nekaterih muslimanskih zdravnikov kot oblike terapije in iz nenehnega popularnega spoštovanja njegovih užitkov v regiji, kjer so obstajali že stoletja. Opaža tudi, da so številni islamski učenjaki (ulema), zlasti malikitski učenjaki, sprva močno nasprotovali uporabi hamama. Ti zgodnji ulemi so menili, da hamami niso potrebni za umivanje celega telesa (gusul) in so se spraševali ali so javni kopališki prostori lahko dovolj čisti, da bi dosegli ustrezno čiščenje. Prav tako so bili zaskrbljeni, da bi prostori skupnega kopanja lahko postali prostori za nedovoljeno spolno dejavnost. Kljub temu je to nasprotovanje postopoma zbledelo in do 9. stoletja večina učenjakov ni bila več zainteresirana za razpravo o vprašanju hamama, čeprav so nanj nekateri konservativni krogi še naprej gledali s sumom.
Najzgodnejši znani islamski hamami so bili zgrajeni na območju Sirije v času Omajadskega kalifata (661–750) kot del palač in puščavskih gradov. Te primere najdemo v Qasr Amra, Hammam al-Sarah, Qasr al-Hayr al-Sharqi in v palači v Khirbat al-Majfar. Kmalu po tem obdobju so islamska kopališča arheološko potrjena v večjem delu muslimanskega sveta, pri čemer se hamami pojavljajo celo v Volubilis (nekdanja rimska kolonija) v Maroku v obdobju Idrisidov (konec 8. do zgodnje 9. stoletje). Zgodovinska besedila in arheološki dokazi kažejo tudi na obstoj hamamov v Cordobi in drugih mestih Al Andaluza v 8. stoletju. V Iranu, ki prej ni imel močne kulture javnega kopanja, zgodovinska besedila omenjajo obstoj kopališč v 10. stoletju, pa tudi uporabo toplih vrelcev v terapevtske namene; vendar je bilo relativno malo arheoloških raziskav, ki bi dokumentirale zgodnjo prisotnost in razvoj hamamov v tej regiji.
Muslimani so ohranili številne glavne elemente klasičnih kopališč, medtem ko so izpustili druge funkcije, ki so bile manj pomembne za njihove prakse. Na primer, napredovanje iz hladne v toplo sobo se je ohranilo, vendar ni bilo več običajna praksa, da bi se potopili v mrzlo vodo po izstopu iz vroče sobe, niti ni bila v kopalno kulturo vključena vadba, kot je bila v klasičnih gimnazijih namesto potapljanja v bazen. Čeprav v zgodnji islamski zgodovini ženske običajno niso uporabljale hamamov, je okoli 10. stoletja v mnogih krajih postala običajna praksa zagotavljanja ločenih ur (ali ločenih objektov) za moške in ženske. To je omogočilo, da je hamam pridobil pomembno vlogo v družbenem življenju žensk kot enega redkih javnih prostorov, kjer so se lahko zbirale in družile stran od moških. Hamami so bili bodisi v zasebni lasti in integrirani v palače in dvorce, a so v mnogih primerih delovali kot državljanske ali dobrodelne ustanove, ki so bile del večjega verskega/državljanskega kompleksa. Takšni kompleksi so bili urejeni z vakufskimi sporazumi, hamami pa so pogosto služili kot vir prihodkov za vzdrževanje drugih institucij, kot so mošeje.
Poznejši razvoj
V 11. stoletju je Seldžuško cesarstvo osvojilo velik del Anatolije od Bizantinskega cesarstva, kar je v 15. stoletju pripeljalo do popolne osvojitve ostankov starega cesarstva. V teh stoletjih vojne, miru, zavezništva, trgovine in konkurence so imele te mešane kulture (vzhodnorimska, islamska perzijska in turška) ogromen vpliv druga na drugo. Kasnejši Osmani so postali verni zagovorniki hamamov. Ker so bili tako socialni centri kot tudi kopališča, so bili zgrajeni v skoraj vsakem mestu na njihovem evropskem, azijskem in afriškem ozemlju. Osmani so bili tako odgovorni za uvedbo hamama po večjem delu vzhodne in srednje Evrope, kjer mnogi še danes obstajajo v različnih stanjih obnove ali propadanja. Takšne turške kopeli najdemo vse do Grčije in Madžarske. Številni zgodnji osmanski hamami so preživeli v Bursi in Odrinu, pa tudi v Vzhodni Evropi in Anatoliji, postali pa so še bolj številni in arhitekturno ambiciozni v Konstantinoplu (sodobni Carigrad), zahvaljujoč kraljevemu pokroviteljstvu in dostopu do obilne vode. Zgodovinsko grški prebivalci mesta so ohranili močno vzhodnorimsko kopališko kulturo, glavni zgodnejši primer pa so bile terme Zeuxippus. Osmanski arhitekti so razširili izkušnje prejšnjih bizantinskih arhitektov, da bi ustvarili posebej dobro uravnotežene zasnove z večjo simetrijo in pravilnostjo v razporeditvi prostora, kot jih vidimo v hamamih iz drugih delov muslimanskega sveta. Nekateri najstarejši monumentalni hamami v mestu so Tahtakale Hamam (verjetno zgrajen takoj po letu 1454), Mahmut Pasha Hamam (zgrajen leta 1466) in Hamam Bayezida II. (zgrajen med 1500 in 1507). Med pomembnejšimi primeri so monumentalni hamami, ki jih je zasnoval osmanski arhitekt iz 16. stoletja Mimar Sinan (1489–1588), kot so Çemberlitaş Hamamı, Süleymaniye Hamam (v kompleksu mošeje Sulejmanije) in Haseki Hürrem Sultan Hamam. ki so bili zgrajeni kasneje v dobi klasične osmanske arhitekture. Ko je sultan Mustafa III. leta 1768 izdal odlok o ustavitvi gradnje novih javnih kopališč v mestu, se zdi, da je to povzročilo povečanje števila zasebnih hamamov med bogatimi in elitami, zlasti v rastočih predmestjih ob Bosporju, kjer so gradili svoje udobne domove.
V Iranu so številni bogati primeri hamamov preživeli iz obdobja Safavidov (16.–18. stoletja) in pozneje, zlasti zgodovinsko mesto Isfahan vsebuje veliko primerov. Širjenje muslimanske vladavine na Indijsko podcelino je v to regijo uvedlo tudi hamame, pri čemer so številni primeri preživeli v mogulski arhitekturi (16.–19. stoletja).
Sodobnost Hamami so bili pomemben del urbanega življenja v muslimanskem svetu vse do začetka 20. stoletja, nato pa so, zaradi širjenja vodovodov v zasebnih domovih, javna kopališča postala nepotrebna za higieno. To je povzročilo splošen upad njihove uporabe – čeprav v različni meri, odvisno od regionalnih kulturnih praks. V mnogih regijah so bili hamami bodisi zapuščeni, porušeni ali spremenjeni v druge namene, kot so poslovne stavbe ali kulturna prizorišča. Nekateri so bili preurejeni v muzeje ali umetniške galerije, kot sta primera Hamam Bayezida II. v Carigradu in Davud Paša (ali Daut Paša) Hamam v Skopju v Severni Makedoniji.
V Turčiji številni zgodovinski hamami še naprej delujejo tako za domačine kot za turiste, kar je v nekaterih primerih privedlo do tega, da so bili zanemarjeni zgodovinski hamami obnovljeni in vrnjeni v prvotno funkcijo, drugi pa so bili opuščeni ali preurejeni. V Maroku številni hamami v zgodovinskih mestih še naprej delujejo za domačine, kot sta Fes in Marakeš, kjer so še posebej uporabni za urbane reveže, ki prebivajo v starih mestih (medinah). V mnogih drugih regijah pa so hamami zastareli in so bili bodisi opuščeni ali spremenjeni v druge namene. V Iranu nekatere kopališča v zgodovinskih okrožjih mest še naprej delujejo; na primer v Isfahanu, kjer še naprej opravljajo verske funkcije, vendar se njihovo število na splošno zmanjšuje. Številni preživeli iranski primeri so bili spremenjeni v druge namene, predvsem kot restavracije in čajnice. V Damasku v Siriji je leta 2004 delovalo le 13 hamamov, večinoma v starem mestnem jedru, številni drugi pa so bili bodisi porušeni ali preurejeni. Kairo je imel v začetku 19. stoletja približno 77 delujočih hamamov, vendar jih je na začetku 21. stoletja delovalo le še 8, številni drugi pa so bili zapuščeni ali zanemarjeni. Na nekdanjih evropskih ozemljih Osmanskega cesarstva, kot sta Grčija in Balkan, so mnogi hamami ugasnili in so v sodobnem času doživeli obdobje zanemarjanja; mnogi so bili pred kratkim obnovljeni in spremenjeni v zgodovinske spomenike ali kulturna središča.
Javna kopališča v islamskem svetu
Eden od petih stebrov islama je molitev. Običajno se pred molitvijo opravi umivanje. Dve islamski obliki umivanja sta: gusul, čiščenje celega telesa in vudu, čiščenje obraza, rok in nog. V odsotnosti vode je dovoljeno tudi čiščenje s čisto zemljo ali peskom. Mošeje vedno nudijo prostor za umivanje, pogosto pa so v bližini hamami za tiste, ki želijo opraviti globlje čiščenje.
Hamami, zlasti v Maroku, so se razvili iz rimskih korenin, da bi se prilagodili potrebam obrednega čiščenja v skladu z islamom. Tako v večini hamamov v rimskem slogu najdemo hladen bazen za popolno potopitev telesa. Slog kopanja je v islamski veri manj zaželen, ki se ji zdi bolj primerno kopanje pod tekočo vodo.