Islamska umetnost je del islamske kulture in zajema vizualne umetnosti, ki so jih od 7. stoletja pred našim štetjem ustvarili ljudje, ki so živeli na ozemljih, ki jih naseljuje ali jim vlada muslimansko prebivalstvo.Marilyn Jenkins-Madina, Richard Ettinghausen and Oleg Grabar, 2001, Islamic Art and Architecture: 650–1250, Yale University Press, , p. 3; Brend, 10 Islamska umetnost je koncept, ki so ga zahodni umetnostni zgodovinarji prvič uporabili od poznega 19. stoletja in se sklicuje na značilne tradicije v številnih deželah, obdobjih in žanrih. Javna islamska umetnost je tradicionalno nereprezentativna, razen široke uporabe rastlinskih oblik, običajno v različicah spiralnearabeske. Te so pogosto kombinirane z islamsko kaligrafijo, geometrijskimi vzorci v slogih, ki jih običajno najdemo v najrazličnejših medijih, od majhnih predmetov v keramiki ali kovinskih izdelkih do velikih dekorativnih shem v ploščicah na zunanji in notranji strani velikih stavb, vključno z mošejami. Druge oblike islamske umetnosti so islamsko miniaturno slikarstvo, artefakti, kot sta islamsko steklo ali lončenina in tekstilna umetnost, kot so preproge in vezenine.
Na zgodnji razvoj islamske umetnosti so vplivale rimska umetnost, zgodnjekrščanska umetnost (zlasti bizantinska umetnost) in sasanidska umetnost, s poznejšimi vplivi srednjeazijskih nomadskih tradicij. Kitajska umetnost je imela pomemben vpliv na islamsko slikarstvo, lončarstvo in tekstil. Islamska umetnost je od svojih začetkov temeljila na pisni različici Korana in drugih temeljnih verskih delih, kar se odraža v pomembni vlogi kaligrafije, ki predstavlja besedo kot medij božanskega razodetja.
Za versko islamsko umetnost je značilna odsotnost figur in obsežna uporaba kaligrafskih, geometrijskih in abstraktnih cvetličnih vzorcev. V posvetni umetnosti muslimanskega sveta so upodobitve človeških in živalskih oblik zgodovinsko cvetele v skoraj vseh islamskih kulturah, čeprav so bila živa bitja na slikah, deloma zaradi nasprotujočih si verskih čustev, pogosto stilizirana, kar je povzročilo različne dekorativne figuralne oblike.
Tako verski kot posvetni umetniški predmeti pogosto kažejo iste reference, sloge in oblike. Sem spadajo kaligrafija, arhitektura, tekstil in pohištvo, kot so preproge in leseni izdelki. Posvetna umetnost in obrt vključuje proizvodnjo tekstila, kot so oblačila, preproge ali šotori, pa tudi gospodinjskih predmetov iz kovine, lesa ali drugih materialov. Poleg tega imajo figurativne miniaturne slike bogato tradicijo, zlasti v perzijskem, mogulskem in osmanskem slikarstvu. Te slike so bile pogosto namenjene ilustriranju dobro znanih zgodovinskih ali poetičnih zgodb.»Ena skupina slikarjev je sledila hedonistični naravnanosti k prazničnemu prikazu dogodkov in osebnosti, razkošnemu ornamentu ter bogastvu figur in barv; to ponazarjajo miniature Golestāna iz 1556-57 in ljubezenski prizori s umetnik ʿAbdallāh v Būstanu iz leta 1575-76 (...). Druga skupina miniaturistov je imela raje naivne žanrske prizore, ki ponazarjajo ljudske značilnosti, kot v Toḥfat al-aḥrār iz 1670-ih." Nekatere interpretacije islama pa vključujejo prepoved upodabljanja živih bitij, znano tudi kot anikonizem. Islamski anikonizem deloma izhaja iz prepovedi malikovanja, deloma pa iz prepričanja, da je ustvarjanje živih oblik božja pravica.
Terminologija Čeprav so nekateri sodobni umetnostni zgodovinarji koncept "islamske umetnosti" postavili pod vprašaj kot konstrukt zahodnih kulturnih stališč, podobnosti med umetnostjo, ki nastaja v zelo različnih časih in na različnih mestih v muslimanskem svetu, zlasti v islamski zlati dobi, so zadostovali, da je izraz v široki uporabi kot uporabna klasifikacija od poznega 19. stoletja. Znanstveniki, kot je Jacelyn K. Kerner, so opozorili na široko področje uporabe, ki se nanaša na več kot 40 držav in na naraščajoče zanimanje javnosti tako v zahodnih kot v zadnjem času tudi v muslimanskih družbah. Nadalje, seznam islamskih muzejev priča o tem, da je ta umetnostnozgodovinski izraz našel široko sprejetje.
Encyclopædia Britannica opredeljuje "islamsko umetnost" kot vključuje vizualno umetnost, literaturo, uprizoritveno umetnost in glasbo, ki »praktično nasprotuje vsaki celoviti definiciji«. V ožjem pomenu se izraz lahko nanaša le na umetniške manifestacije, ki so tesno povezane z versko prakso. Najpogosteje pa je mišljeno, da vključuje »vse umetnosti, ki jih ustvarjajo muslimanski narodi, ne glede na to, ali so povezane z njihovo vero ali ne.«
Kaligrafija
Kaligrafsko oblikovanje je povsod prisotno v islamski umetnosti, kjer je, tako kot v Evropi v srednjem veku. Versko spodbujeno, vključno z verzi iz korana, je mogoče vključiti v posvetne predmete, zlasti v kovance, ploščice in kovinske izdelke, tudi večina naslikanih miniatur vključuje nekaj pisave, kot tudi mnoge stavbe. Uporaba islamske kaligrafije v arhitekturi se je močno razširila zunaj islamskih ozemelj; pomemben primer je uporaba kitajske kaligrafije arabskih verzov iz Korana v Veliki mošeji v Šjanu. Drugi napisi vključujejo verze poezije in napise, ki beležijo lastništvo ali darovanje. Dve glavni pisavi sta simbolični kufska in nash pisavi, ki ju lahko najdemo, da krasita in krepita vizualno privlačnost sten in kupol stavb, stranic minbarov in kovinskih izdelkov.Madden (1975), pp.423–430 Islamsko kaligrafijo v obliki slikarstva ali skulpture včasih imenujejo tudi kur'anska umetnost.Islamic Archaeology in the Sudan - Page 22, Intisar Soghayroun Elzein - 2004
Različne oblike tradicionalne arabske kaligrafije in okrasitev rokopisov, uporabljenih za pisne različice Korana, predstavljajo osrednjo tradicijo islamske vizualne umetnosti. Arabeska se pogosto uporablja za simboliziranje transcendentne, nedeljive in neskončne narave Boga. Umetniki, ki verjamejo, da lahko samo Bog ustvari popolnost, lahko namerno predstavijo napake pri ponavljanjih kot izkaz ponižnosti, čeprav je bila ta teorija tudi sporna.
Vzhodnoperzijska keramika od 9. do 11. stoletja, okrašena le z visoko stiliziranimi napisi in imenovana "epigrafska posoda", je bila opisana kot »verjetno najbolj prefinjena in občutljiva od vse perzijske keramike«.Arts, p. 223. see nos. 278–290 Velike napise iz ploščic, včasih z reliefno dvignjenimi črkami ali odrezano ozadje, najdemo v notranjosti in zunanjosti številnih pomembnih stavb. Kompleksna izrezljana kaligrafija krasi tudi stavbe. Večino islamskega obdobja je večina kovancev imela le napise, ki so kljub majhnosti in naravi izdelave pogosto zelo elegantni. Tughra ali monogram osmanskega sultana je bil v veliki meri uporabljen na uradnih dokumentih, z zelo dovršeno dekoracijo za pomembne. Drugi posamezni listi kaligrafije, oblikovani za albume, lahko vsebujejo kratke pesmi, koranske verze ali druga besedila.
Glavni jeziki, ki vsi uporabljajo arabsko pisavo, so arabščina, ki se vedno uporablja za verze iz Korana, perzijščina v perzijskem svetu, zlasti za poezijo, in turščina, pri čemer se je urdu pojavil v kasnejših stoletjih. Kaligrafi so imeli običajno višji status kot drugi umetniki.
Slikarstvo
Čeprav je obstajala tradicija stenskih poslikav, zlasti v perzijskem svetu, je najbolj ohranjena in najvišje razvita slikarska oblika v islamskem svetu miniatura v iluminiranih rokopisih ali kasneje kot ena stran za vključitev v muraqqa oz. vezani album miniatur in kaligrafije. Tradicija perzijske miniature je prevladovala od približno 13. stoletja in je močno vplivala na osmansko miniaturo Turčije in na mogulsko miniaturo v Indiji. Miniature so bile še posebej dvorna umetnost in ker niso bile vidne v javnosti, se je trdilo, da so bile omejitve pri upodobitvi človeške figure veliko bolj sproščene in dejansko miniature pogosto vsebujejo veliko število majhnih figur. Čeprav so preživeli zgodnji primeri zdaj nenavadni, je bila človeška figurativna umetnost neprekinjena tradicija v islamskih deželah v posvetnih kontekstih, zlasti v več puščavskih gradovih Omajadov (ok. 660–750) in v času Abasidskega kalifata (ok. 749–1258).
Največae naročila ilustriranih knjig so bile običajno klasike perzijske poezije, kot je ep Šahname, čeprav so tako Moguli kot Osmani izdelali razkošne rokopise novejše zgodovine z avtobiografijami mogulskih cesarjev in bolj čisto vojaške kronike turških osvajanj. Portreti vladarjev so se razvili v 16. stoletju in kasneje v Perziji, nato pa so postali zelo priljubljeni. Mogulski portreti, običajno v profilu, so zelo fino narisani v realističnem slogu, medtem ko so najboljši osmanski portreti močno stilizirani. Albumske miniature so običajno vsebovale prizore piknikov, portrete posameznikov ali (zlasti v Indiji) živali ali idealizirane mladostne lepote obeh spolov.
Kitajski vplivi so vključevali zgodnje sprejetje pokončnega formata, ki je naraven za knjigo, kar je privedlo do razvoja pogleda iz ptičje perspektive, kjer se zelo skrbno upodobljeno ozadje hribovite pokrajine ali palačnih zgradb dviga in pusti le majhen del neba. Figure so na ozadju razporejene v različnih ravninah, pri čemer je umik (oddaljenost od gledalca) označen z umestitvijo bolj oddaljenih figur višje v prostor, vendar v bistvu enake velikosti. Barve, ki so pogosto zelo dobro ohranjene, so močno kontrastne, svetle in jasne. Tradicija je dosegla vrhunec v 16. in zgodnjem 17. stoletju, vendar se je nadaljevala vse do začetka 19. stoletja in je bila obujena v 20. stoletju.
Od sredine 20. stoletja z odhodom nizozemskih kolonialistov je več indonezijskih slikarjev združilo slikarstvo abstraktnega ekspresionizma z indonezijskimi simboli in islamsko kaligrafijo ter ustvarilo abstraktno umetnost pod religioznim vplivom. Središče teh umetnikov je Tehnološki inštitut Bandung (ITB), z vodilnimi učitelji, kot so A.D. Pirous, Achmad Sadali, Mochtar Apin in Umi Dachlan, kot njihovi glavni lastniki.
Preproge
Noben islamski umetniški izdelek ni postal bolj poznan izven islamskega sveta kot preproga, bolj pogosto imenovana orientalska preproga. Njihova vsestranskost se uporablja v vsakdanjem islamskem in muslimanskem življenju, od talnih oblog do arhitekturne obogatitve, od blazin do vzglavnikov do vreč vseh oblik in velikosti ter do verskih predmetov (kot je molitvena preproga, da bi zagotovila čisto mesto za molitev). Že od poznega srednjega veka so predstavljale velik izvoz na druga področja, kjer so pokrivali ne le tla, ampak tudi mize, kar je že dolgo razširjena evropska praksa, ki je danes pogosta le na Nizozemskem. Tkanje preprog je bogata in globoko vpeta tradicija v islamskih družbah, praksa pa je prisotna v velikih mestnih tovarnah, pa tudi v podeželskih skupnostih in nomadskih taborih. V prejšnjih obdobjih so obstajale posebne ustanove in delavnice, ki so delovale neposredno pod sodnim patronatom.Davies, Penelope J.E. Denny, Walter B. Hofrichter, Frima Fox. Jacobs, Joseph. Roberts, Ann M. Simon, David L. Janson's History of Art, Prentice Hall; 2007, Upper Saddle, New Jersey. Seventh Edition, pg. 298
Zelo zgodnje islamske preproge, torej tiste pred 16. stoletjem, so izjemno redke. Več jih je preživelo na Zahodu. Orientalske preproge v renesančnem slikarstvu iz Evrope so pomemben vir informacij o njih, saj so bile dragoceni uvozni izdelki, ki so bili natančno naslikani.King and Sylvester, throughout, but 9–28, 49–50, & 59 in particular Najbolj naravni in enostavni modeli za tkalca preprog so sestavljeni iz ravnih linij in robov, najzgodnejše islamske preproge, ki so preživele ali so prikazane na slikah, pa imajo geometrijske vzorce ali zelo stilizirane živali, izdelane na ta način. Ker so tekoče zanke in krivulje arabeske osrednjega pomena za islamsko umetnost, je bila interakcija in napetost med tema dvema slogoma že dolgo glavna značilnost oblikovanja preprog.