thumb|Sajenje riža v Laosu Riž sta dve rastlinski vrsti iz družine Poaceae (trave), in sicer azijska Oryza sativa in afriška Oryza glaberrima, vendar se ime najpogosteje povezuje le s prvo. Čeprav je rod Oryza razširjen po vsem svetu, so izvorno območje riža tropski in subtropski deli Južne in Jugovzhodne Azije ter Afrika. Preko stoletij se je s trgovino in raziskovanjem razširil v mnoge kulture po svetu. Izraz »divji riž« se lahko nanaša na divje vrste rodu Oryza, navadno pa na divje in udomačene vrste sorodnega rodu Zizania. Riž je vir več kot petine kalorij, ki jih zaužije človeštvo. Ta enoletna rastlina zraste med 1 in 1,8 m visoko, ob ustreznih tleh pa lahko nekatere sorte zrastejo še višje. Za vzgojo je potrebno dosti vode in dela. Zelo je razširjen v deželah s ceneno delovno silo. Kultiviranje riža se je začelo pred več kot 6.500 leti v več deželah hkrati. Leta 1966 je monsunska Azija na 100 milijonih hektarjev pridelala 220 milijonov ton riža, leta 1977 je bilo z rižem zasejanih že 142 milijonov hektarjev površin (pšenice 232 milijonov), hektarski donos pa je bil 2.600 kg (pšenice 1.660 kg), letna proizvodnja neoluščenega riža je bila torej 366 milijonov ton (pšenice 386 milijonov, koruze 349 milijonov);Braudel, 1988: 168-170. komaj dve desetleji kasneje je letna proizvodnja znašala približno 600 milijonov ton in na prelomu 21. stoletja je prehitela proizvodnjo pšenice ter koruze.Nguyen V.N. (2002). Rice production, consumption and nutrition. FAO Rice Information, vol. 3, december 2002. Rim: FAO Generalna skupščina OZN je leto 2004 razglasila za leto riža.
Sorte z najvišjim pridelkom gojijo na poplavljenih riževih poljih (t. i. vodni riž), nekatere sorte zahtevajo manj vlage in toplote (pridelek je zato manjši, t. i. suhi ali gorski riž). Od vseh žit vsebuje riž največ škroba (75–80 %), poleg tega pa še 12 % vode, 7 % beljakovin, 0,5 % maščob in 0,4 % mineralnih snovi. Riž se uporablja za prehrano in v industrijske namene. V Industriji iz riževih zrn pridelujejo zdrob in škrob. Rižev škrob je po kakovosti najboljši in se uporablja tudi za izdelavo pudingov in pudrov v kozmetiki. Iz riža pa proizvajajo tudi špirit in alkoholne pijače (riževo žganje arak in riževo vino sake). Iz riževe slame izdelujejo slamnike in papir. Riževi otrobi so zelo dobra živinska krma.
Etimologija Riž so v Evropo prinesli iz vzhodnega Sredozemlja, zato beseda za riž v vseh evropskih jezikih izvira iz (orüza). V latinščino je prišel kot , nato pa v oz. ter starofrancoski ris. Iz stare francoščine izvira tudi angleška beseda , prvič izpeljana v 13. stoletju, in . Ta je podobna in . Ker starovisokonemški izgovor še ni imel dvoglasnika, je slovenski riž verjetno sposojenka iz nemščine ali pa italijanščine; podobna izgovorjava se ohranja v , , , , hrvaškem (in srbskohrvaškem) riža ter .rice, Online Etymology Dictionaryὄρυζα, Henry George Liddell, Robert Scott: A Greek-English Lexicon, o Perzeju Bolgari in Makedonci uporabljajo besedo oriz, Rusi in Ukrajinci pa ris. V srbščini riž označuje povsem svojska beseda pirinač (iz v pomenu 'riž' kot kmetijska rastlina.)
Izvor grške besede ni pojasnjen. Mogoče je, da je sposojenka iz tamilske besede ( arisi) oz. različice iz stare tamilščine arici. Krishnamurti zagovarja izvor v proto-dravidski besedi *wariñci, Mayrhofer pa staroiranskem korenu *vrīz- ali *vrinj-, ki pa je soroden sanskrtskemu vrīhí-, zaradi česar Witzel sklepa, da gre za dravidsko dediščino.
Opis Riž je enokaličnica. Običajno je enoletnica, a nekateri kultivarji rojevajo v ugodnih razmerah tudi do 30 let, torej kot trajnice. Raste praktično povsod, celo na strmih gričih ali v goratih območjih s sistemom namakalnih teras. Riževa rastlina zraste 1–1,8 metra visoko, odvisno od kakovosti tal in sorte. Ima plitve nitaste korenine, ki rastejo v šopu, z zračnim tkivom. Listi so suličasti in vzporednožilni, dolgi 50–100 cm, široki pa 2–2,5 cm, navadno gladki ali le rahlo dlakavi. Jeziček je trikoten ali le pri vrhu suličast, dolg 1–1,5 cm in neredko razcepljen; pogosto so tudi srpasta in dlakava ušesca. Dolžina stebla je odvisna od kultivarja in se navadno giblje med 0,5 in 1,5 metra, pri posebnih vodnih kultivarjih pa celo do 5 metrov.Elzebroek, 2008: 344-345. Takšen kultivar so tako zaradi pogostih poplav sadili na Tajskem: obirali so jo s čolna, pri čemer so odrezali le lat.Braudel, 1988: 173. Socvetje je lat, oprašuje ga veter. Dolg je 9–40 cm in ga sestavlja 50–500 klaskov, navadno pa okoli 100. Vsak klasek vsebuje antecij s pripadajočimi plevami (spodnji ogrinjalni sta manjši kakor zgornji predpleva in krovna pleva, ki je podaljšana v reso). V nasprotju z drugimi travami ima 6 prašnikov, pestič pa 2 ščetkasti brazdi. Seme je zrno jajčaste ali valjaste oblike, dolgo 5–7,5 mm in široko 2–3,5 mm, navadno rumenkaste ali sivorjave barve. Pri zrelem rižu pleve tvorijo luščino.Elzebroek, 2008: 345. Obstaja več podvrst riža.
Kultivarji Zaradi široke razširjenosti sta se izoblikovali dve tradicionalni podskupini vodnega riža: skupina Indica: ti kultivarji uspevajo v vlažnem tropskem podnebju, imajo visoko steblo in so močno olistani, pogosto odženejo po več stebel, občutljivi so na poleganje, vendar ima gnojenje nanje razmeroma majhen učinek; kritična dolžina dneva (fotoperioda) za cvetenje je 12,5–14 ur, lati niso zbiti, riž je dolgozrnat; skupina Japonica: ti kultivarji uspevajo v subtropskem in sredozemskem podnebju z vsaj 130 dnevi brez slane; so nižji in imajo širše ter bolj pokončne liste, navadno odženejo le po en zbit lat s kratkozrnatim rižem, se pa močno odzovejo na gnojenje, hkrati pa dolžina dneva ne vpliva na cvetenje.Elzebroek, 2008: 345-346.
V Aziji so priljubljene aromatične sorte riža, kot so indijski basmati ali tajski jasminski riž. Značilen duh, okus in tekstura jim ob nižjih donosih dajo znatno višjo ceno na trgu.Elzebroek, 2008: 346. levo|sličica|258x258_pik|Beli riž in zlati riž (desno)
Biotehnologija Današnje izboljšane sorte so dobljene s križanjem izvornih kultivarjev iz omenjenih skupin. Zaželene lastnosti so: kratko steblo (večji donosi zrnja, manj poleganja), pokončni listi (boljša osončenost, prestrezanje svetlobe), kratka rastna doba, odsotnost fotoperiodizma (neodvisnost od dolžine dneva omogoča dve žetvi), odpornost na mraz in bolezni. Leta 1966 je Mednarodni inštitut za raziskave riža predstavil kultivar IR8, ki ga odlikuje visok donos in odzivnost na dušična gnojila. Kitajska od 1976 uspešno prideluje riževe hibride (visoki donosi zaradi heteroze); najbolj znan je Shanyou 63. V zahodni Afriki pridelujejo medvrstne hibride Oryza sativa in domačega Oryza glaberrima in ga v zahodni in osrednji Afriki uspešno tržijo pod imenom Nerica (New rice for Africa).
Luščina ne vsebuje vitamina A, zato je pomanjkanje vitamina A pogosta težava v regijah, kjer predstavlja velik delež v prehrani. Nemški in švicarski raziskovalci so razvili riž, ki proizvaja beta-karoten, prekurzor vitamina A, ki se v telesu pretvori v to bistveno snov. Beta-karoten obarva riž rumeno, zato so ga poimenovali »zlati riž«. Do zdaj še niso našli sorte, ki bi proizvajala beta-karoten brez genetskega inženirstva.Grand Challenges in Global Health, Engineering Rice for High Beta Carotene, Vitamin E and Enhanced Fe and Zn Bioavailability , grandchallenges.org. Retrieved 14.4.2012
Strokovnjaki skušajo ustvariti sorte, ki bi bile bolj tolerantne na poplavne, sušne in slanostne razmere, pa tudi takšnega, ki bi bil okolju prijaznejši.
Zgodovina Rod Oryza je zelo star in se je izoblikoval že pred razpadom Pangee, saj najdemo posamezne vrste od Južne Amerike, Afrike in Azije do Avstralije; kljub temu je bil neodvisno udomačen le v Aziji in Afriki. Glede na prisotnost in raznolikost vrst in podvrst, ki so utegnile biti prednice današnjega azijskega riža, lahko natančneje določimo prostor njegove požlahtnitve. Ker je takšna pestrost največja na območju vzhodne Indije, Indokine in južne Kitajske, lahko sklepamo, da se je prav tu pred približno 9.000 leti začelo načrtno gojenje riža.Elzebroek, 2008: 344. Raziskovalec Fernand Braudel meni, da so vodni riž kultivirali v Indiji, od tod pa je ok. 2100 pr. n. št. dosegel južno Kitajsko, in sicer območje okoli Biserne reke. Pred tem so po arheoloških dokazih sklepali, da so ga najprej vzgajali v dolini reke Jangce na Kitajskem. Šele po uveljavitvi v teh dveh predelih naj bi se kot znak omike razširil v Tibet, Malezijo, Indonezijo, na Filipine (ok. 3.000 pr. n. št.) in Japonsko. Na Japonskem se riž prvič omenja v 1. stoletju, kot poglavitno žito pa šele v 17. stoletju. Na Bližnjem vzhodu se je pojavil v 1. stoletju; našli so ga v grobu v Susui v Iranu. V Sredozemlju so riž s trgovino spoznali že v antiki, po vzponu Arabcev pa so ga ti sadili v Španiji – tako so že v 14. stoletju na šampanjskih sejmih prodajali riž z Majorke, na Nizozemskem pa riž iz Valencie. Na Madagaskar so arabski trgovci riž prinesli v 10. stoletju. V 15. stoletju so pričeli riž gojiti tudi v Italiji in tedaj se je že poceni prodajal v Ferrari. Kasneje se je njegova pridelava razširila na Sicilijo, v Romanjo, Kampanijo, Toskano, Piemont, še zlasti pa v Benečijo in Lombardijo, kjer so se po upadu trgovine z Jutrovim z intenzivnim poljedelstvom ukvarjali premožni patriciji in obubožanim kmetom ponudili hrano v zameno za delo. Težave v Benetkah so se odražale tudi v rasti cen riža od 1600–1800. Hkrati je postajal riž pomemben na turškem Balkanu, vse bolj pa tudi v Severni Ameriki, kjer je bila konec 17. stoletja Karolina že velika izvoznica.Braudel, 1988: 125, 170, 172.
Azija Danes pridelajo večino riža v Aziji; Kitajska, Indija, Indonezija, Bangladeš, Vietnam, Tajska, Mjanmar, Pakistan, Filipini, Koreja in Japonska prispevajo kar 87 % svetovne proizvodnje.
Kjer gojenje vodnega riža zaradi vremenskih in reliefnih razmer ni bilo mogoče ali pa je bilo oteženo, npr. na Sumatri, Javi, Filipinih (riževe terase Banaue domordnega ljudstva Ifugao nekateri označujejo za osmo čudo sveta), Cejlonu, annamskih Kordiljerah, so gojili gorski riž. S požiganjem gozda so izkrčili polja in ustvarili t. i. ledinski gozd, kamor so med ostanki drevja zasejali riž in druge poljščine – takšno primitivno poljedelstvo je zahtevalo 10–25-letno kolobarjenje in je prehranilo le 10–50 ljudi na km2. Poimenovanje tehnike ledinskega gozda je skladno s specifikami posameznega območja raznoliko: malezijsko-indonezijsko ladang, vietnamsko raj, indijsko džung, malgaško tavi.Braudel, 1988: 171-172, 180.
Kljub primernim razmeram pa je bil gorski riž zelo redek na Kitajskem, saj so v hribovitih pustinjah raje gojili proso in pšenico ali pa sploh nič, ker so večjo pozornost raje namenili riževim poljem v nižinah. Šele z rastjo prebivalstva v 18. stoletju se je pojavila potreba po kultivaciji na pobočjih, pa tudi možnost uvedbe novih poljščin iz Amerike (koruza, sladki krompir). Riževa polja so namreč zagotavljala dovolj živeža za prehrano številnega prebivalstva, a so hkrati zahtevala veliko dela in tudi stalno sodelovanje podeželja z mesti, ki niso bila le trg, temveč tudi vir dragocenega blata za gnojenje polj (ker Kitajci ne prebavljajo mleka in živinoreja pri njih ni bila močno razvita, so pomanjkanje hlevskega gnoja nadomeščali s človeškim blatom in cestnim prahom).Braudel, 1988: 180, 182, 183. Obsežno namakalno omrežje z vrsto prekopov, vodnih zbiralnikov, nožnih črpalk in zapornic se je na Kitajskem začelo graditi v 4. in 3. stoletju pr. n. št. in je v času dinastije Han izoblikovalo klasično kulturno krajino Kitajske. Največji napredek je kitajsko poljedelstvo doseglo v 11. in 12. stoletju z vpeljavo žlahtnejših sort južnega, zgodnjega riža iz Čampa (osrednji in južni Annam), ki je dozorel hitreje in omogočil dve žetvi na leto.Braudel, 1988: 178, 180, 181. sličica|250x250_pik|Trgovina z rižem leta 1820, Obdobje Edo, Hokusaj ("36 pogledov na doro Fudži")