Kibernetski kriminal v Sloveniji (tudi kiberkriminal ~) predstavlja zvrst kriminala v različnih tehniških ali računalniških sistemih oziroma vsako nezakonito, neetično ali neavtorizirano vedenje, ki zajema avtomatsko obdelavo podatkov in/ali prenos podatkov, kot pojem definira Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj; ki se dogaja, izvira ali cilja na računalniška ter telefonska omrežja v Sloveniji. Pojmovanje sicer ne zaobjema vseh pojavnih oblik, vendar pa je ta v splošnem z upoštevanjem elementov Konvencije o kibernetskem kriminalu opisan kot »uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij za izvedbo kaznivih dejanj.« Oblike kibernetskih kriminalov so v neki meri v virtualno okolje prenesena tipična kazniva dejanja (npr. nadlegovanje, grožnje, kraja), računalnik ali računalniški sistem pa je lahko žrtev, storilec ali orodje kazenskega prekrška. Informacijska varnost je definirana kot zaščita podatkov pred nezakonitim dostopanjem, razkrivanjem, uporabo, spremembo ali uničenjem podatkov ne glede na njihovo obliko.
Enote in ustanove za kibernetsko varnost v Sloveniji Trenutno operativne zmogljivosti za odzivanje na kibernetske grožnje so porazdeljene med nacionalnim odzivnim centrom za omrežne incidente SI-CERT, Sektorjem za informacijsko varnost Direktorata za informatiko na Ministrstvu za javno upravo, Ministrstvom za obrambo, SOVA, Policiji, Uradom za informatiko in telekomunikacije in Centrom za računalniško preiskovanje Uprave kriminalistične policije. Koordinacijskega telesa v Sloveniji na tem območju ni, medsebojno sodelovanje posameznih organov ni formalizirano. Slovenija sodeluje na mednarodnih kibernetskih vajah.
Javna uprava Republike Slovenije Informacijsko in omrežno varnost v Sloveniji ureja Zakon o informacijski varnosti (ZInfV), ki ga je Državni zbor sprejel aprila 2018. V 28. členu ZinfV je kot odzivni center za obravnavo informacijskih incidentov odgovoren Slovenski nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost (, SICERT), ki pa je bil kot nosilec dejavnosti definiran že s sklepom vlade RS leta 2010.
Ta na lokalnem nivoju deluje v okviru slovenskega omrežja Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (ARNES), hkrati pa je tudi del evropske mreže CSIRT (tega ureja direktiva NIS). SICERT financira Urad Vlade Republike Slovenije za informacijsko varnost (URSIV), slednji je bil ustanovljen 1. januarja 2020. Slednji je zadolžen za dviganje odpornosti na kibernetske grožnje, usklajuje operativne zmogljivosti sistema in koordinira čezmejne kibernetske operacije. 15. julija je bil ustanovljen tudi Urad Vlade Republike Slovenije za informacijsko varnost, ta deluje kot nacionalni koordinacijski center za kibernetsko varnost. Je tudi del Sveta za nacionalno varnost (SNAV). Slovenija se koordinira tudi z Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij. Poleg Arnesa s SICERT sodeluje tudi več ustanov, med drugim tudi SOVA ter posamezne tehniške fakultete in inštituti. Za nacionalni organ za kibernetsko varnost je bil določen Urad vlade RS za varovanje tajnih podatkov (UVTP). Kot izdajatelj digitalnih potrdil od leta 2001 v Sloveniji skrbi SI-TRUST (Državni center za storitve zaupanja).
Za delovanje državnega komunikacijskega omrežja (HKOM) je pristojen Direktorat za informatiko Ministrstva za javno upravo Republike Slovenije, znotraj Sektorja za informacijsko varnost pa deluje tudi SIGOV-CERT, odzivni center za obravnavo incidentov na sistemih javne uprave. Informacijsko varnost se izvaja v skladu z Uredbo o informacijski varnosti v državni upravi (sprejeta aprila 2018), varnostni ukrepi so podkrepljeni s pridobitvijo certifikata ISO/IEC 27001:2013. Ministrstvo prav tako skrbi za enotno informacijsko podporo, ta se izvaja prek Enotnega kontaktnega centra (EKC); ter obenem skrbi za digitalizacijo storitev javne uprave.
Slovenska vojska Kibernetsko varnost Slovenske vojske določa Srednjeročni obrambni program (SOPR 2016–2020), vendar pa se je kibernetski obrambni program v Sloveniji pričel že leta 2003 z uvedbo Natove direktive ACO 70-1. S porastom groženj je Ministrstvo za obrambo RS leta 2013 sprejelo Koncept kibernetske obrambe v obrambnem resorju ter leto kasneje z Ukazom za vzpostavitev zmogljivosti kibernetske skupine ustanovilo delovno skupino. Po Natovih zahtevah mora vsaka država članica imeti sistem CSDAC (), tega ima tudi Slovenija, ter da države organizirajo redna izobraževanja na to temo.
Leta 2022 bo po Srednjeročnem obrambnem programu 2022–2026 (SOPR 2022–2026) znotraj Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (OVS) ustanovljen Kibernetski urad, do leta 2026 pa znotraj Ministrstva za obrambo še Uprava za kibernetsko obrambo. Do leta 2024 bo v okviru Slovenske vojske organizirana Enota za kibernetsko vojskovanje.
Slovenska policija Poleg omenjenih institucij ter slovenske policije imajo ključno vlogo pri preiskovanju kiberkriminala tudi slovenski Center za računalniško preiskovanje (neodvisen sektor slovenske policije). Znotraj slovenske policije je bila leta 2000 ustanovljena specializirana enota, od leta 2002 pa je nekaj računalniških kriminalistov zaposlenih tudi na ravni posameznih policijskih uprav. Od leta 2009, ki ga je zaznamovala spletna rast spletnih goljufij, je policija do leta 2013 zabeležila 837 vdorov v računalniške sisteme, ta se namreč obravnavajo kot kaznivo dejanje (glej odstavek kibernetska zakonodaja). Od leta 2015 je Slovenija zaradi porasta uporabe (tudi med mladostniki) interneta del Mednarodne zbirke gradiv s spolnimi zlorabami otrok. Istega leta je slovenska policija postala tudi del združenja ENLETS (The European Network of Law Enforcement Technology Services), ki širi in krepi nove tehnologije pri policijskem delu.
Kibernetska zakonodaja Na ozemlju Republike Slovenije ni vladnih omejitev o dostopanju do interneta ali drugih zanesljivih virov o vladnem nadzorovanju e-pošte ali pogovorov brez ustreznih sodnih izvršb. Ustava Republike Slovenije zagotavlja svobodo govora in tiska, a zakon tudi prepoveduje sovražni govor z nestrpnostjo kot tudi nasiljem vred. Zakonodaja kaznuje dejanja omalovaževanja. Ustava in zakoni prepovedujejo samovoljno vmešavanje v zasebnost, družino, dom ali korespondenco in vlada te prepovedi v praksi spoštuje."Slovenia", Country Reports on Human Rights Practices for 2012, Bureau of Democracy, Human Rights and Labor, U.S. Department of State, 26 March 2013. Retrieved 1 November 2013.
Bitcoin v Sloveniji po mnenju Ministrstva za finance RS s 23. decembra 2013 ni niti valuta niti sredstvo. Za dobičke ne velja davek na dobiček, je pa obdavčeno rudarjenje kriptovalut.
Splošni vidik kibernetskega kriminala v slovenski zakonodaji Informacijsko in omrežno varnost v Sloveniji ureja Zakon o informacijski varnosti (ZInfV), ki ga je Državni zbor sprejel aprila 2018. Na mednarodni ravni, predvsem evropski, pa Slovenija sodeluje po pravilih Konvencije Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2004. Konvencija inkriminira tudi spletni rasizem in spletni homofobizem. Februarja 2017 je vlada potrdila nacionalno strategijo razvijanja varnega kibernetskega prostora, leta 2016 pa tudi kriptografsko strategijo. Septembra 2020 je bil tudi sprejet Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij (ZDSMA), ki osebam z različnimi oblikami oviranosti zagotavlja dostop do spletnih strani in aplikacij državnih in lokalnih organov ter osebe javnega prava.
Kot neposredna računalniška kazniva dejanja slovenska zakonodaja definira tudi neupravičen dostop v računalniški sistem ali vdor v njega ter izdelovanje in pridobivanje orožja in pripomočkov namenjenih za kaznivo dejanje - pripomočke za vdor ali neupravičen vstop v informacijski sistem. Vse te prekrške definira Kazenski zakonik v 108., 221., ter 237. členu. Poleg direktnih vdorov v računalniške sisteme je z Zakonom o varstvu potrošnika (ZVPot-A) iz leta 2002 ter kasneje še Zakonom o elektronskih komunikacijah (ZeKOM) sankcionirano tudi razpošiljanje nekomercialne ter nenaročene elektronske pošte. Razpečevanje t.i. »spam« e-pošte sicer ni kaznivo dejanje, ga pa v nekaterih primerih obravnava Tržni inšpektorat RS. Zakoni so urejeni in skladni z mednarodnimi predpisi ter nacionalnimi in mednarodnimi akti. Za izvedbo predkazenskega in kazenskega postopka lahko pristojne oblasti tudi zasežejo elektronske naprave, zaseg regulira Zakon o predkazenskem postopku v 219. in 223. členu. Ker kibernetski kriminal nima meja samo znotraj Slovenije, ampak tudi drugje po svetu, ga lahko sankcionira samo Slovenija, saj slovenska ustava preprečuje izročanje slovenskih državljanov tretjim državam.
Razširjanje pornografije, predvsem otroške, se dogaja največkrat preko interneta in je v Sloveniji od maja 2004 z razširitvijo Kazenskega zakonika v 173. členu obravnavano kot kaznivo dejanje ter posledično obravnavano kot sekundarni kibernetski oziroma računalniški kriminal. Kot preventivno dejavnost je Policija leta 2006 izdala zgibanko in začela s projektom »Varni na internetu«.
V statistike kibernetskega kriminala niso vključene spletne prevare ter spletno piratstvo oziroma neupravičeno ali nepošteno nalaganje tujih vsebin, ki je v Sloveniji kriminalizirano s 149. členom zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Slovenska zakonodaja kot avtorsko delo obravnava tudi programsko opremo. Po analizah je zavedanje in dojemanje kibernetskih groženj in pripadajočih zakonov v Sloveniji pomanjkljivo. Pristojni organi od leta 2011 niso posodobili svojih zmožnosti navkljub šestkratnem povečanju kibernetskih groženj.
Zdravstveni podatki Zdravstveni podatki pacientov so po zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP) definirani kot občutljivi, enako so definirani v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah. Varstvo osebnih podatkov zagotavlja tudi slovenska ustava. ZVOP za občutljive podatke v času prenosa preko komunikacijskih omrežij zahteva kriptiranje. Zbiranje in hrambo zdravstveno specifičnih osebnih podatkov v Sloveniji ureja Zakon o zbirkah podatkov s področja zdravstva (ZZPPZ). Ministrstvo za zdravje RS ima tako tri portale na nacionalni ravni, medtem ko bolnišnice razvijajo svoje sisteme, predvsem za potrebe lokalnega naročanja.
V enemu izmed lokalnih sistemov je bila leta 2017 ogrožena varnost hrambe, saj je programje namesto HTTPS protokola uporabljalo starejši in nevaren HTTP. S porastom uporabe mobilnih telefonov tudi v zdravstvu se poraja vse več varnostnih vprašanj, predvsem v zvezi s krajo identitet iz neustrezno zaščitenih podatkovnih baz bolnišnic.
Statistika preiskanih incidentov v Sloveniji Navedena so uradna števila preiskav po letih. Za preiskave je zadolžen SICERT. +Statistika po uradnih poročilih SICERTTip incidenta \ Leto20082009201020112012201320142015201620172018Tehnični napadiSkupno število spletnih incidentov3253344787631250151320601924228123002431Vdori v sisteme3225569376613243423644Skeniranje sistema86394462514365658712775Zlonamerna programska oprema185368126258417438418462430256Botnet93111212161317501616Zavrnitev sistema DDos22101828477612494782622Zloraba uporabniškega računaNi zanesljivih podatkov19376040604354Napad na aplikacijoNi zanesljivih podatkov1722337224114RazobličenjeNi zanesljivih podatkov125801673313200Goljufije, prevareKraja identiteteNi zanesljivih podatkov10526756777010310662Goljufija5242689161210309322354392Nigerijska prevaraNi zanesljivih podatkov38267311985Spam2122362574506311214080100Phishing spletne strani23385061139209279283296222224Vir<center><center>
Zgodovina kibernetskega kriminala
1990 – 2000 Republika Slovenija je 27. novembra 1991 na Institutu Jožef Stefan vzpostavila prvo internetno povezavo. Prve primere kibernetskega kriminala je policija v Sloveniji zasledila že leta 1993. SI-CERT je bil kot nosilec kibernetske varnosti Republike Slovenije ustanovljen leta 1995.