Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija je bilo vojvodstvo v baltski regiji, takrat znani kot Livonija. Od leta 1561 do 1569 je bilo vazalna država Velike litovske kneževine in zatem od leta 1569 do 1726Volumina Legum, t. II, Petersburg 1859, str. 106 vazal Krone poljskega kraljestva. Leta 1726 je bilo vključeno v poljsko-litovsko Republiko obeh narodov.Volumina Legum, t. VI, Petersburg 1860, str. 209 Po tretji delitvi Poljske je bilo 24. oktobra 1795 priključeno Ruskemu imperiju.
Zgodovina
thumb|Dvojni tolar z monogramom velikega vojvode Štefana Báthoryja in grbom Litve, kovan v Jeglavi/Mitauu leta 1578
Leta 1561 sta bila med livonsko vojno razpuščena Livonska konfederacija in Livonski red. Na podlagi Vilenskega sporazuma sta bila južni del Estonije in severni del Latvije prepuščena Veliki litovski kneževini. 25. decembra 1566 je Grodnenski sporazum vzpostavil pravo unijo Velike litovske kneževine in Livonskega vojvodstva. Del Latvije med zahodnim bregom Zahodne Dvine in Baltskim morjem je postal Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija. Vladali so mu vojvode iz hiše Kettler, z izjemo Ernsta Johanna von Birona in njegovega sina Petra von Birona.
Gotthard Kettler, zadnji mojster Livonskega reda, je postal prvi kurlandski vojvoda. Drugi člani reda so postali kuronsko plemstvo, fevdi, ki so jih do takrat posedovali, pa so postali njihova domena. Kettler sam je dobil skoraj tretjino zemlje v novem vojvodstvu. Za prestolnico vojvodstva je bil izbran Mitau (Jelgava), kjer naj bi se dvakrat letno sestal državni parlament.
Več delov kurlandskega ozemlja ni pripadalo vojvodstvu, ker je Livonski red okrožje Grobiņa na obali Baltskega morja zastavil pruskemu vojvodi. Drugo okrožje, nekdanja škofija Kurlandija, je pripadalo Magnusu, sinu danskega kralja. Slednji je obljubil, da ga bo po svoji smrti prenesel na vojvodino Kurlandijo, vendar je ta obljuba propadla. To okrožje je šele kasneje ponovno pridobil Wilhelm Kettler.
Tako kot drugi člani Livonskega reda je bil tudi Kettler Nemec in se je ustanavljanja vojvodstva lotil po zgledu na podobne nemške države. Leta 1570 je izdal Privilegium Gotthardinum, ki je zemljiškim posestnikom omogočil, da so domače kmete na svojih zemljiščih spremenili v tlačane.Palkans, str. 50
Ko je Gotthard Kettler leta 1587 umrl, sta njegova sinova Friderik in Viljem postala kurlandska vojvoda. Leta 1596 sta vojvodstvo razdelila na dva dela. Friderik je imel v lasti vzhodni del, Semigalijo (Zemgale), in sedež v Mitauu (Jelgava). Viljem je imel v lasti zahodni del, Kurlandijo (Kurzeme), s sedežem v Goldingenu (Kuldīga). Viljem je s poroko s hčerko pruskega vojvode ponovno pridobil okrožje Grobiņa. Okrožje Pilten je izplačal in ponovno pridobil obširno ozemlje, ki pa je sčasoma padlo pod poljsko-litovsko oblast. Na njegovem ozemlju se je razvilo kovinarstvo in ladjedelnštvo.
Odnosi med vojvodom in posestniki so bili precej sovražni. Poljsko-litovska država, ki je bila vrhovna gospodarica Kurlandskega vojvodstva, je podpirala posestnike. Viljem je izrazil svoje razočaranje nad posestniki, spori pa so se končali z njegovo odstranitvijo z vojvodskega položaja leta 1616. Viljem je zapustil Kurlandijo in preostanek življenja preživel v tujini. Od leta 1616 je bil Friderik edini kurlandski vojvoda.
Od leta 1600 do 1629 sta bili poljska-litovska Republika obeh narodov in Švedska v vojni. Glavna bojišča so bila okoli Rige. Švedska je v vojni pridobila oblast nad današnjo osrednjo in severno Latvijo, ki je postala Švedska Livonija. Republika obeh narodov je obdržala vzhodni del Livonskega vojvodstva, ki se je pozneje v poljščini imenovalo Inflantsko vojvodstvo. V to vojno je bila vpletena tudi Kurlandija, vendar ni utrpela večje škode.
Pod naslednjim vojvodom, Jakobom Kettlerjem, je vojvodstvo doseglo vrhunec blaginje. Jakob je med potovanji po zahodni Evropi postal goreč zagovornik merkantilističnih idej. Obdelava kovin in ladjedelništvo sta se še bolj razvili, smodnišnice pa so začeli proizvajati smodnik. Trgovinski odnosi so se razvili ne le s sosednjimi državami, temveč tudi z Veliko Britanijo, Francijo, Nizozemsko in Portugalsko. Jakob je ustanovil trgovsko floto Kurlandskeva vojvodstva z glavnima pristaniščema v Ventspilsu in Libauu.
Kolonizacija Leta 1651 je vojvodstvo ustanovilo svojo prvo kolonijo v Afriki, Otok svetega Andreja (otok Kunta Kinteh) ob reki Gambiji, in tam zgradilo trdnjavo Jakob. Glavno izvozno blago kolonije je bilo slonovina, zlato, krzno in začimbe. Kmalu zatem, leta 1652, so Kurlandci ustanovili še eno kolonijo na Tobagu v Zahodni Indiji. Glavno izvozno blago te kolonije je bilo sladkor, tobak, kava in začimbe.
V tem času je bilo vojvodstvo še vedno zanimivo tako za Švedsko kot za poljsko-litovsko državo. Leta 1655 je švedska vojska vstopila na ozemlje vojvodstva, s čimer se je začela švedsko-poljska vojna (1655–1660). Švedska vojska je ujela vojvodo Jakoba. V tem obdobju so Nizozemci zavzeli obe kurlandski koloniji, ki sta ju pestili pomanjkanje zalog in delovne sile. Trgovska flota in tovarne so bile uničeni. Zasedba se je končala z Olivskim mirovnim sporazumom, sklenjenim leta 1660. Kurlandija je s sporazumom ponovno dobila Tobago in ga posedovala do leta 1689. Vojvoda Jakob se je lotil obnove flote in tovarn, vendar vojvodstvo Kurlandija in Semgalija ni nikoli več doseglo predvojne ravni blaginje.
18. stoletje thumb|left|Kovanec Vojvodstva Kurlandija in Semgalija s portretom Ernsta Johanna von Birona in grbona Poljske in Litve, kovan leta 1764
Ko je vojvoda Jakob Kettler leta 1682 umrl, ga je nasledil njegov sin Friderik Kazimir. Med njegovo vladavino je gospodarstvo še naprej pešalo, ker so vojvodo bolj kot to zanimala glamurozna praznovanja in je zapravil več denarja, kot ga je imel. To ga je prisililo, da je Tobago prodal Britancem. V tem obdobju je Republika obeh narodov povečala svoj vpliv v političnem in gospodarskem življenju vojvodstva. Za vojvodstvo se je zanimala tudi Rusija.
Friderik Kazimir je umrl leta 1698. Njegov naslednik Friderik Viljem Kettler je bil takrat star komaj šest let in je bil pod regentstvom svojega strica, poljskega generala Ferdinanda Kettlerja. V tem času se je začela velika severna vojna (1700–1721) med Švedsko in Rusijo ter njenimi zaveznicami – Republiko obeh narodov, Saško in Dansko. Med vojno je Rusija leta 1710 zasedla Švedsko Livonijo. V Kurlandiji je imela Rusija tako močan vpliv, da je njen veleposlanik Pjotr Bestužev postal najmočnejši človek v vojvodstvu. Ruski car Peter Veliki je Frideriku Viljemu obljubil, da se bo lahko poročil z eno od hčera carjevega brata. S to obljubo je Peter Veliki želel povečati vpliv Rusije v Kurlandiji. Leta 1710 se je Friderik Viljem poročil z Ano Ivanovno, kasnejšo rusko carico, in na poti iz Sankt Peterburga domov zbolel in umrl. Ana je vladala kot vojvodinja Kurlandije od leta 1711 do 1730.
thumb|250px|Vojvodstvo Kurlandija in Semgalija leta 1740
Po smrti Friderika Viljema je bil naslednji kandidat za vojvodski prestol Ferdinand Kettler, ki je takrat živel v Gdansku. Ker je zakon od vojvode zahteval, da prebiva v vojvodstvu, ga parlament ni priznal za vladarja. Ker je bil Ferdinand zadnji predstavnik Kettlerjeve družine, si je vojvodstvo v tem obdobju prizadevalo dobiti novega vojvodo. Eden od favoritov je bil Mavricij Saški, biološki sin poljskega kralja Avgusta II. Močnega. Mavriciju je uspelo pridobiti podporo plemstva in so ga celo omenjali kot potencialnega moža takratne kurlandske vojvodinje Ane Ivanovne.
Mavricij Saški je bil leta 1726 izvoljen za vojvodo, a se je uspel obdržati na prestolu le do naslednjega leta. Rusija ga ni marala in je v zahodno Kurlandijo poslala vojsko, da bi ga odstavila. Za njegovo odstavitev je bil odgovoren Peter Lacy. Mavricij je moral zapustiti Kurlandijo, Rusija pa je povečala svoj vpliv. Za to je bil najbolj zaslužen prav Peter Lacy, guverner Livonije od leta 1727 do svoje smrti leta 1751. Ruski vpliv se je še povečal, ko je volilni knez Saške Friderik Avgust III. v svojem uspešnem poskusu, da bi nasledil očeta na poljskem prestolu v tridesetih letih 18. stoletja, privolil, da bo Ani Ruski prepustil pravico izbire naslednika Kurlandskega vojvodstva v zameno za rusko podporo v vojni za poljsko dediščino. Vojvodstvo bi zaradi vazalnega položaja do Republike obeh narodov in pomanjkanja potomcev Ferdinanda Kettlerja sicer formalno pripadlo poljski kroni. Ana je leta 1737 za kurlandskega vojvodo imenovala Ernsta Johanna von Birona.
Von Biron je iz Rusije prejel izjemno finančno podporo in jo vložil v gradnjo, na primer gradu Ruhenthal, ki ga je zasnoval ugledni italijanski arhitekt Bartolomeo Rastrelli. Ana Ruska je leta 1740 umrla. Po njeni smrti je bil von Biron naslednje leto izgnan v Sibirijo. Od tam je prek vojvodskega sveta s soglasjem poljskega kralja še naprej vladal vojvodstvu. Kurlandskim posestnikom to ni bilo po volji in so celo zavrnili upoštevanje odlokov vojvodskega sveta.
Za Bironovega naslednika je bil 27. junija 1741 s podporo svoje sestrične Marije Terezije Avstrijske izbran vojvoda Ludvik Ernest Braunšviško-Lüneburški. Po njegovem prihodu v Sankt Peterburg, kjer naj bi dobil potrditev svojega položaja, je Elizabeta Ruska 6. decembra 1741 izvedla državni udar in ga odstavila.
Poljski kralj Avgust III. je za kurlandskega vojvodo razglasil svojega sina Karla Kristijana Jožefa Saškega. Kurlandsko vojvodstvo je s tem dobilo še drugega vladajočega vojvodo in razmere so postale izjemno napete. Del kurlandskega Deželnega sveta je še vedno podpiral Birona, drugi del pa Karla Saškega. Cesarica Katarina II. Ruska (vladala 1762–1796) je zagato rešila tako, da je leta 1763 iz izgnanstva odpoklicala Ernsta von Birona, in se s tem izognila morebitnemu povečanju vpliva Republike obeh narodov v Kurlandiji. Politični boji so Ernsta von Birona izčrpali in leta 1769 je vojvodski sedež predal svojemu sinu Petru von Bironu. Politični nemiri v Kurlandiji so se nadaljevali. Nekateri posestniki so podpirali Republiko obeh narodov, nekateri Rusijo. Nadaljnjo usodo Kurlandije je odločila Rusija, ko je svojimi zavezniki leta 1795 sprožila tretjo delitev Poljske. Vojvoda Peter von Biron se je leta 1795 po prejemu "vljudnega priporočila" Rusije odpovedal svojim pravicam v korist Rusije. S podpisom končnega dokumenta 24. oktobra 1795 je bila Vojvodina Kurlandija in Semgalija vključena v Rusko carstvo. Nazivom ruskih carjev je bil dodan naziv "vojvoda Kurlandije".
Seznam vojvod