Vzhodna Rumelija (bolgarsko Източна Румелия, Iztočna Rumelija, osmansko turško روم الى شرقى, Rumeli-i Şarkî, grško Ανατολική Ρωμυλία, Anatoliki Romylia) je bila avtonomna provinca (bolgarsko oblast, turško vijalet) Osmanskega cesarstva, ustanovljena leta 1878 z Berlinskim sporazumom in de facto ukinjena leta 1885 z združitvijo s Kneževino Bolgarijo, ki je bila tudi pod osmansko suverenostjo. De iure je ostala osmanska provinca do leta 1908, ko je Bolgarija razglasila neodvisnost od Osmanskega cesarstva. Večinsko prebivalstvo v Vzhodni Rumeliji so bili Bolgari, vendar je imela tudi veliko turško in grško manjšino. Glavno mesto provinve je bil Plovdiv (turško Filibre, grško Philippoupoli). Uradni jeziki Vzhodne Rumelije so bili bolgarski, grški in osmanski turški.
Zgodovina Vzhodna Rumelija kot avtonomna provinca (vilajet) Osmanskega cesarstva je bila ustanovljena z Berlinskim sporazumom leta 1878. Njeno ozemlje naj bi po ruskem predlogu obsegalo sedanjo južno Bolgarijo, vendar so Britanci njihov predlog zavrnili.Luigi Albertini (1952). The Origins of the War of 1914, volume I. Oxford University Press. str. 20. Vzhodna Rumelija je zato obsegala ozemlje med Staro planino (Balkan) in Rodopi in Strandžo, ki so jo vsi njeni prebivalci, Bolgari, Turki in Grki, poznali kot Severno Trakijo. Umetno imeBalkan studies: biannual publication of the Institute for Balkan Studies, Volume 19, 1978. str. 325. je nova province dobila na vztrajanje delegatov Velike Britanije: v Osmanskem cesarstvu se je ime Rumelija nanašalo na vse evropske regije cesarstva, ki so v antiki spadale pod Rimsko cesarstvo. Približno dvajset vasi v pokrajini Tamraš v Rodopih, naseljenih z muslimani bolgarskega porekla, oblasti Vzhodne Rumelije ni priznalo in ustanovilo Republiko Tamraš.
Zanimivo je, da je Vzhodna Rumelija od 1880. let izdajala svoje znamke.
Združitev z Bolgarijo Po nekrvavi revoluciji 6. septembra 1885 je bila Vzhodna Rumelija združena s Kneževino Bolgarijo, ki je bila de iure osmanska vazalna država, vendar je dejansko delovala kot neodvisna. Po bolgarski zmagi v poznejši srbsko-bolgarski vojni je Visoka porta s Tophanskim sporazumom, sklenjenim 24. marca 1886, priznala status quo. Skladno s sporazumom je generalnega guvernerja Vzhodne Rumelije imenoval sultan Abdul Hamid II., s čimer je upošteval določila Berlinskega sporazumaStanley Leathes, G.W. Prothero, Sir Adolphus William Ward. The Cambridge Modern History, Volume 2, 1908, str. 408. in ohranil formalno razliko med Kneževino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo,Emerson M. S. Niou, Peter C. Ordeshook, Gregory F. Rose. The balance of power: stability in international systems, 1989, str. 279. vendar pri tem ni omenil njegovega imena (tedanjega bolgarskega kneza Aleksandra I.). Velikim silam je bilo seveda jasno, da je zveza med Kneževino Bolgarijo in Vzhodno Rumelijo trajna in da se je ne bo dalo prekiniti.Charles Jelavich, Barbara Jelavich. The establishment of the Balkan national states, 1804-1920, 2000, str. 167. Tamraška republika in pokrajina Kardžali sta bili ponovno priključeni k Osmanskemu cesarstvu. Obe bolgarski kneževini sta bili uradno pod osmansko suverenostjo, dokler ni Bolgarija leta 1908 postala de jure neodvisna država. Dan združitve, 6. september, je v Bolgariji državni praznik.
Vlada Vzhodna Rumelija je skladno z določili Berlinskega sporazuma ostala pod politično in vojaško suverenostjo Osmanskega cesarstva, vendar je imela znatno upravno avtonomijo (člen 13). Zakonski okvir Vzhodne Rumelije je bil določen z Organskim statutom, sprejetim 14. aprila 1879. Statut je bil v veljavi do združitve s Kneževino Bolgarijo leta 1885.Hertslet, Edward (1891), "Organic Statute of Eastern Roumelia". The Map of Europe by Treaty; which have taken place since the general peace of 1814. With numerous maps and notes, IV (1875–1891) (First ed.), London: Her Majesty's Stationery Office, str. 2860–2865. Pridobljeno 28. decembra 2012. Skladno s Statutom je bil na čelu province krščanski generalni guverner, ki ga je imenovala Visoka porta z odobritvijo velikih sil. Zakonodajni organ je bil Svet province s 56 člani. Deset članov je imenoval generalni guverner, deset članov je bilo stalnih, 36 pa so jih izvolili prebivalci.
Ruski civilni upravitelj od 9. oktobra 1878 do 18. maja 1879 je bil Arkadij Stolipin. Prvi generalni guverner je bil knez Aleksander Bogoridi (1879–1884), bolgarski aristokrat, ki je bil sprejemljiv tako za Bolgare kot za Grke v provinci. Drugi generalni guverner je bil bolgarski zgodovinar Gavril Krastevič (1884–1885).
V obdobju priključevanja k Bolgariji je bil za komisarja za Južno Bolgarijo imenovan Georgi Stranski (9. september 1885 - 5. april 1886). Ko je bila Vzhodna Rumelija priključena k Bolgariji, vendar uradno še vedno pod osmansko suverenostjo, je bil skladno s Tophanskim sporazumom iz leta 1886 za generalnega guvernerja imenovan bolgarski knez.
Generalni guvernerji Št. SlikaIme Na položaju 1 80px Knez Aleksander Bogoridi 18. maj 1879 26. april 1884 2 80px Gavril Krastevič 26. april 1884 18. september 1885 3 80px Knez Aleksander I. Bolgarski 17. april 1886 7. september 1886 4 80px Knez Ferdinand I. Bolgarski 7. julij 1887 5. oktober 1908
Upravne enote right|thumb|400px|Upravne enote Vzgodne Rumelije pred združitvijo s Kneževino Bolgarijo
Vzhodna Rumelija je bila razdeljena na departmaje (bolgarsko окръз/okraz, osmansko sandžak) Plovdiv (Пловдив, Filibe), Tatarpazardžik (Татарпазарджик, Tatarpazarcığı), Haskovo (Хасково, Hasköy), Stara Zagora (Стара Загора, Eski Zağra), Sliven (Сливен, İslimye) in Burgas (Бургас, Burgaz), ti pa na skupaj 28 kantonov (bolgarsko окол/okol, osmansko kazas):
Departma Plovdiv: kantoni Plovdiv, Konuš (središče Stanimaka), Ovči Halm (središče Goljamo Konare), Strjama (središče Karlovo), Sarnena Gora (središče Brezovo) in Rupčos (središče Čepelare)b Departma Pazardžik: Pazardžik, Peštera, Panagjurište in Ihtiman Departma Haskovo: Haskovo, Hadži Eles, Harmanli in Kardžalik Departma Stara Zagora: Stara Zagora, Kazanlak, Čirpan, Nova Zagora in Trnovo Sejmen Departma Sliven: Sliven, Jambol, Kazalagač, Kavakli in Kotel Departma Burgas: Burgas, Anhialo, Karnobat in Ajtos
Demografija right|thumb|250px|Etnična slika Balkana, kot jo je naslikal nemško-angleški kartograf E.G. Ravenstein leta 1870 thumb|250px|right|Etnična slika Balkana leta 1877, kot jo je naslika A. Synvet, francoski profesor na Osmanskem liceju v Carigradu; kasnejši zgodovinarji so ga šteli za progrškega avtorja.Robert Shannan Peckham, Map mania: nationalism and the politics of place in Greece, 1870–1922, Political Geography, 2000, str.4: thumb|250px|right|Etnična sestava Balkana iu 1. izdaje Andrees Allgemeiner Handatlas, Leipzig, 1881 right|thumb|250px|Etnična sestava Balkana nemškega geografa in kartografa Heinricha Kieperta iz leta 1882
Najzgodnejši podatki o etnični sestavi Vzhodne Rumelije pred prvim uradnim popisom prebivalstva izvirajo iz etnografskih zemljevidov Balkana zahodnoevropskih kartografov. Podatkov o dejanskem številu prebivalstva različnih etničnih skupin pred letom 1878 je zelo malo. Britansko poročilo pred rusko-turško vojno leta 1877-1878 navaja, da je v Vzhodni Rumeliji približno 60% nemuslimanskega prebivalstva, večinoma Bolgarov. Njihov delež je kasneje naraščal zaradi bega in izseljevanja muslimanov med vojno in po njej.Kemal H. Karpat. Studies on Ottoman social and political history: selected articles and essay. str. 370. Popis iz leta 1878 izkazuje 815.946 prebivalcev, od tega 573.231 Bolgarov (70,29%), 174.759 muslimanov (21,43%), 42.516 Grkov (5,21%), 19.524 Romov, 4.177 Judov in 1.306 Armencev.Bŭlgarija 1300-institucii i dŭrzhavna tradicija: dokladi na tretia Kongres na Bŭlgarskoto istorichesko druzhestvo, 3-5 oktomvri 1981. str. 326.
Rezultati prvih volitev v Deželni zbor 17. oktobra 1879 kažejo pretežno bolgarsko sestavo: od 36 izvoljenih poslancev je bilo 31 Bolgarov (86,1%), trije Grki (8,3%) in dva Turka (5,6%).Делев. "Княжество България и Източна Румелия". История и цивилизация за 11. клас. Etnična statistika iz popisov leta 1880 in 1884 kaže na bolgarsko večino. V diskreditiranemCouncil of Europe, Ministers' Deputies, 6.1 European population committee (CDPO), Section 3. https://wcd.coe.int/wcd/ViewDoc.jsp?id=429995&Site=COE. popisu leta 1880 se je od skupno 815.951 prebivalcev približno 590.000 (72,3%) prebivalcev opredelilo za Bolgare, 158.000 (19,4%) za Turke, 19.500 (2,4%) za Rome in 48.000 (5,9%) za druge narodnosti,"Eтнически състав на населението в България. Методологически постановки при установяване на етническия състав" (bolgarsko). MIRIS - Minority Rights Information System. Pridobljeno 2. januarja 2010. zlasti za Grke, Armence in Jude. Ponovljeni popis leta 1884 je prinesel podobne podatke: 70,0% Bolgarov, 20,6% Turkov, 2,8% Romov in 6,7% drugih."6.1 European population committee (CDPO)". Council of Europe. p. II. The Demographic Situation of Ethnic/minority Groups 1. Population Size and Growth.
Grški prebivalci Vzhodne Rumelije so bili skoncentrirani na črnomorski obali, kjer so bili kar številčni,Donald Mackenzie Wallace (1914). A Short History of Russia and the Balkan States. str. 102. in nekaterih mestih v notranjosti, kot je Plovdiv (v grščini znan kot Philippopolis), kjer so tvorili znatno manjšino. Večina grškega prebivalstva v regiji je bila po balkanskih vojnah in prvi svetovni vojni izmenjana z Bolgari iz grških provinc Makedonije in Trakije.
V vzhodni Rumeliji so živeli tudi tuji državljani, predvsem Avstrijci, Čehi, Madžari, Francozi in Italijani.
Popis prebivalstva Vzhodne Rumelije leta 1884 je pokazal naslednje stanje:
Narodnost (popis 1884) Število Delež Bolgari 681.734 70,0% Turki 200.489 20,6% Grki 53.028 5,4% Romi 27.190 2,8% Judje 6.982 0.7% Armenci 1.865 0,2%Skupaj 975.030 100%
Bolgarske province Paradžik, Plovdiv, Stara Zagora, Haskovo, Sliven, Jambol in Burgas, ki zasedajo približno isto ozemlje kot Vzhodna Rumelija, so imele po popisu prebivalstva leta 2001 naslednjo demografsko sliko:
Narodnost (popis 2001)http://www.nsi.bg/Census/Ethnos.htm Število Delež Bolgari 2.068.787 83,7% Turki 208.530 8,4% Romi 154.004 6,2% Armenci 5.080 0,2% Rusi 4.840 0,2% Grki 1.398 0,1% Judje 251 Drugi 8.293 0,3% Neopredeljeni 21.540 0,9%Skupaj 2.472.723 100%
Lastniške pravice thumb|levo|Turški begunci iz Vzhodne Rumelije leta 1885; The Illustrated London News, avtor: Richard Caton Woodville, ml.
Premoženje turških beguncev, ki so zbežali pred napredujoču rusko vojsko v vojni 1877-1878, je zaseglo lokalno krščansko prebivalstvo. Nekdanjim lastnikom, večinoma veleposestnikom, so zagrozili z vojaškim sodiščem, da se ne bi vrnili. Dva turška lastnika zemljišč, ki sta se vrnila, sta bila v resnici obsojena na smrt, kar je prepričalo vse druge, da se niso vrnili. Oškodovanim turškim posestnikom so lastnino odkupili iz skladov, ki so jih ustanovili bolgarski kmetje in se zato zadolžili. Tisti, ki so se vrnili, so morali plačati 10% davek na nepremičnine, zato so jih mnogi raje ali morali prodati.Jelavich, str. 164.Leften Stavros Stavrianos, Traian Stoianovich. The Balkans since 1453. str. 442. Michael Palairet je trdil, da se pravice muslimanskih lastnikov nad zemljišči večinoma niso upoštevale, čeprav so jim to jamčile velike sile. Deosmanizacija Bolgarije in Vzhodne Rumelije je privedla do gospodarskega nazadovanja v regiji.Palairet, Michael R. (1997). The Balkan Economies C.1800-1914: Evolution Without Development. str. 174-202. Njegova trditev je v nasprotju s trditvami številnih drugih avtorjev, ki omenjajo hitro rast gospodarstva, hiter industrijski razvoj in rast izvoza Bolgarie po letu 1878.Halil İnalcık, Donald Quataert (1997). An Economic and Social History of the Ottoman Empire, Volume 2. str. 381.Leften Stavros Stavrianos (2000). The Balkans Since 1453. str. 425.Mikulas Teich, Roy Porter (1996). The Industrial Revolution in National Context: Europe and the USA. str. 300.
Sklici
Vir