Slovenski jezik ima 29 različnih fonemov (glasnikov), 8 samoglasnikov ter 21 soglasnikov. Vsi fonemi razen enega ([dž]) se lahko zapišejo z eno črko, medtem ko se fonem [dž] skoraj vedno napiše z dž. Fonemi so v veliki večini primerov sosledni z zapisom (najpogostejša izjema so polcitatne besede), tako kot tudi pri mnogih drugih slovanskih jezikih. Zapis izgovorjave besed tako pogosto ni zapisan v mednarodni fonetični abecedi, saj se lahko fonetični zapis izredno poenostavi. V večini besed je potrebno le nakazati mesto naglasa in širokost sredinskih samoglasnikov, druge glasove pa lahko običajno dobimo z enostavno transliteracijo črk. Slovenščina za zapis tako najpogosteje uporablja le diakritična znamenja, ki nakazujejo le mesto naglasa, dolžino ter širokost sredinskih samoglasnikov.
Slovenščina ima za slovanski jezik veliko samoglasnikov. Za razliko od hrvaščine in srbščine slovenski knjižni jezik razlikuje med širokimi in ozkimi sredinskimi samoglasniki, vendar le v izgovorjavi. V primerjavi z ruščino ima slovenščina več fonemov, vendar manj različnih glasov. Samoglasniški glasovi v slovenščini še niso docela raziskani. Prve raziskave trdijo, da ima slovenščina osem različnih samoglasnikov, ki se med seboj lahko razlikujejo tudi po tonu, medtem ko so nove raziskave pokazale, da slovenščina ne razlikuje (več) med dolgimi in kratkimi samoglasniki. Trenutno je v uporabi še vedno starejši (klasični) model, saj pri novejših raziskavah niso bili vključeni govorci določenih narečij slovenščine. Slovenščina ima tri sprednje, dva oz. tri srednje ter tri zadnje samoglasnike oz. dva visoka, pet sredinskih ter enega oz. dva nizka samoglasnika.
Slovenski soglasniki so precej običajni za slovanski jezik, vendar jih je za slovanski jezik malo. Slovenščina razlikuje med trdo in mehko izgovorjavo le pri dveh zvočnikih, pri katerima gre še vedno za isti fonem ([n] oziroma [l]). Prav tako ima le štiri različne zlitnike v primerjavi s hrvaščino, poljščino in ruščino, ki jih imajo šest. Kot večina jezikov tudi slovenščina nima nezvenečih zvočniških fonemov, pozna pa tako zveneče kot nezveneče nezvočnike. Pri nezvočnikih tako prihaja do premen.
Samoglasniki sličica|253x253_pik|Fonemski soglasniki slovenščine po klasičnem modeluSlovenščina ima 8 samoglasniških fonemov – [a], [e], [ɛ], [ə], [i], [o], [ɔ] in [u]. Za razliko od ostalih južnoslovanskih jezikov slovenščina razlikuje med širokimi in ozkimi sredinskimi samoglasniki, tako kot zahodnoslovanski jeziki. Sprednji in srednji samoglasniki so vsi nezaokroženi, izjema je le [ü], ki se v knjižnem jeziku ne pojavlja, se pa pojavlja v nekaterih lastnih imenih, najbolj znan je priimek Türk. Zadnji samoglasniki so vsi zaokroženi. Slovenske samoglasnike določata le prva dva formanta, tretji in četrti pri določanju samoglasnikov v slovenščini nimata velike vloge.
Slovenske samoglasnike je težko zapisati z mednarodno fonetično abecedo, saj ne sledijo obliki trapeza, kot je osnovana, temveč trikotniku. Vsi samoglasniki so pomaknjeni proti sredini trapeza, še posebej [ɛ], [ɔ] in [a]. [a] je običajno obravnavan kot srednji samoglasnik, torej bi moral biti v IPA zapisan kot /ä/, vendar ima vseeno višjo frekvenco drugega formanta kot običajni srednji /ä/ in je nekje vmes med /ä/ ter /a/. Velik odklon kažeta tudi [ɔ] (okoli 300 Hz) ter [ɛ] (okoli 100 Hz) v primerjavi z navadnimi frekvencami za drugi formant.Catford, J.C. (1988) A Practical Introduction to Phonetics, Oxford University Press, str. 161. Posebnost slovenskega jezika je tudi dvoglasniški u [u̯], za katerega mednarodna fonetična abeceda uradno še nima svojega znaka, vendar je običajno zapisan kot /u̫/ ali /uʷ/. [e], kateremu sledi /r/, je običajno dvignjen, bližje [i], torej se izgovarja kot /e̝/. Z izjemo [i], [u] in [ə] se ostali naglašeni samoglasniki ločijo glede na koren jezika. [ɛ], [ɔ] in dolgi [a] so izgovorjeni z umaknjenim korenom jezika (/ɛ̙/, /ɔ̙/ in /ä̙/), medtem ko so [e], [o] in kratki [a] izgovorjeni s pomaknjenim korenom jezika (/e̘/, /o̘/ in /ä̘/). [i] in [u] se oba izgovarjata s pomaknjenim korenom (i̘, u̘).
Vsi samoglasniki razen [ə] imajo svojo črko, s katero jo zapisujemo. V zapisu ne ločujemo med širokimi in ozkimi samoglasniki, zato sta oba zapisana z isto črko e oz. o. Polglasnik se zapisuje z različnimi črkami ali pa se ga ne zapiše. Najpogosteje je zapisan kot e (npr. pes, megla), pred zvočniki pa ni zapisan, zvočniki pa postanejo zlogotvorni. To se zgodi le, če pred zvočnikom ni samoglasnika ter mu ta tudi ne sledi oz. se beseda konča na zvočnik, pred katerim ni samoglasnika. Najpogostejši primer je pred [r] (npr. vrba, hrbet), v naglašeni obliki pa se nezapisan pojavlja le še pred [l] in še to v redkih besedah, kot je na primer Vĺtava. Pred ostalimi zvočniki se ne zapiše le, če je nenaglašen (npr. film, tovarn). [v] in [l] se ponekod lahko izgovarja kot [u] (ali kot [w]). To se zgodi le v ustreznem zvočniškem okolju, npr. ko sta [v] in [l] na koncu besede, pred njima pa je [r] (npr. trl, barv) ali ko sledita nenaglašenim [ɛ], [i] ali [ə] (npr. nesel, bukev, videl). Dvoglasniški u je v večini primerov alofon fonemov [v] in [l]; tako se izgovarjata le, kadar sta za samoglasnikom ter jima ne sledi samoglasnik, temveč soglasnik ali konec besede (npr. sivka, topel, avtor). [u̯] je zapisam z u le v redkih domačih besedah, v besednih zvezah ali polcitatnih besedah.
Klasični model Model, ki je dandanes standarden za zapis izgovorjave slovenskih besed, temelji na raziskavah Jožeta Toporišiča, izvedenih v sedemdesetih letih 20. stoletja. Pred njim sta Ilse Lehiste leta 1961 ter Rado Lenček leta 1966 sicer že objavila poročila o formantih slovenskih samoglasnikov, vendar prvo ni podalo dovolj relevantnih podatkov, saj so bili določeni le na podlagi ene govorke; drugi je podal bolj relevantne podatke, vendar samoglasnikov ni dokončno razdelil, ampak le opisal. Vsekakor pa je bil slednji pomemben za razvoj slovenske fonetike in je tudi v veliki meri vplival na Toporišiča, saj je Toporišič prav tako sestavil model z osmimi samoglasniki, ki se med seboj razlikujejo po kvaliteti ter ločil samoglasnike na dolge in kratke.
Toporišič je naglašen polglasnik uvrščal med dolge samoglasnike, vendar so nadaljnje raziskave pokazale, da je naglašeni polglasnik približno enako dolg kot nenaglašeni ter je bil potem premaknjen pod kratke samoglasnike. To je bila edina večja razlika med Toporišičevim modelom in tem, ki se uporablja dandanes.Peter HERRITY, 2000: Slovene: A Comprehensive Grammar. London, New York: Routledge. Čeprav ga je Toporišič uvrščal med dolge samoglasnike, je že on nad njim pisal krativec in ne ostrivca, kot je običajno za dolge samoglasnike. Še vedno obstaja neskladnost, saj se v primeru, ko je naglašeni kratki polglasnik zapisan z zlogotvornim zvočnikom, se vedno na zvočnik napiše ostrivec in ne krativec (pŕt, Vĺtava), kot bi bilo pričakovati. +Samoglasniki po klasičnem modelu+Dolgi naglašeni samoglasnikiSprednjiSrednjiZadnjiVisokiíúOzki sredinskiéóŠiroki sredinskiêôNizkiá+Kratki naglašeni samoglasnikiSprednjiSrednjiZadnjiVisokiìùOzki sredinskiə̀Široki sredinskièòNizkià+Nenaglašeni samoglasnikiSprednjiSrednjiZadnjiVisokiiuOzki sredinskiəŠiroki sredinskieoNizkia Klasični model je še dandanes model, ki se uporablja v veliki večini slovarjev in pravopisov. Prav tako se še vedno uči v šolah in se po njem ocenjuje teste in druge izpite. Model se prav tako privzame za standarden model v večini poročil in člankov, tudi v tem.
Dvoglasniki Dvoglasniki so v slovenščini redko napisani z dvema samoglasnikoma; to se zgodi le pri nekaterih domačih besedah (npr. nauk) ter v polcitatnih besedah in besednih zvezah, v besedah kot sta naiven ali kofein dvoglasnikov ni, saj čeprav sta dva samoglasnika napisana skupaj, pripadata različnim zlogom. Največkrat so zapisani s samoglasnikom ter j, l ali v, saj se [j], pred katerim je samoglasnik in mu sledi soglasnik ali konec besede, izgovarja kot [i], [v] in [l] pa pod istimi pogoji kot [u̯]. V slovenščini se dvoglasnik lahko konča le na [i] ali [u̯] in jih na podlagi tega delimo na dve skupini. Skupno je v slovenščini 14 različnih dvoglasnikov, 6 se jih konča na [i] ter 8 na [u̯]. Posebnost pri dvoglasnikih je tudi nevtralizacija širokih samoglasnikov, ki pa se ne zgodi povsod. [ɛ] se nevtralizira v [ḙ] (IPA /e̞/), če mu sledi [i] ter [ɔ] se nevtralizira v [o̭] (IPA /o̞/), če mu sledi [u̯]. Dvoglasniki so lahko dolgi naglašeni, kratki naglašeni ali nenaglašeni (odvisno od prvega samoglasnika), vendar je vedno naglašen le prvi samoglasnik. Kombinacija navadnega in dvoglasničnega u je možna, vendar redka, medtem ko je v ij primerih izgovorjen samo [i] in zato ne moremo ravno reči, da je to dvoglasnik. +Dvoglasniki+Dolgi naglašeniDvoglasnik z /i/Dvoglasniki z /u̯/DvoglasnikIPAPrimerDvoglasnikIPAPrimeríu̯iːuʷlupilnikéieːidoklejéu̯eːuʷpepelêie̞ːiglejteêu̯ɛːuʷomelceáiäːienačajáu̯äːuʷnauk ôiɔːibojniôu̯o̞ːuʷpeskovnikóioːidvojčekóu̯oːuʷdvovpregaúiuːitujúu̯uːuʷminul+Kratki naglašeniDvoglasnik z /i/Dvoglasniki z /u̯/DvoglasnikIPAPrimerDvoglasnikIPAPrimerìu̯iuʷbil èie̞islejèu̯ɛuʷnevljudenàiäikajàu̯äuʷrjavə̀u̯əuʷšelòiɔinojòu̯o̞uʷribolov ùiuifujùu̯uuʷosul+NenaglašeniDvoglasnik z /i/Dvoglasniki z /u̯/DvoglasnikIPAPrimerDvoglasnikIPAPrimeriu̯iuʷdivjad eie̞ihokejeu̯ɛuʷdovolitevaiäizdavnajau̯äuʷavgustəu̯əuʷtopeloiɔikavbojkeou̯o̞uʷaktovka uiuihujskač
Novejše raziskave Od uveljavitve Toporišičevega modela so bile izvedene še številne raziskave, rezultati številnih zavračajo model. Številni fonologi so zaradi tega že poskusili sestaviti nove modele, ki so v skladu z novimi raziskavami.
Dolžina samoglasnikov Številne raziskave v tem in prejšnjem stoletju so pokazale, da se razlike v izgovorjavi dolgih in kratkih naglašenih samoglasnikov zmanjšujejo ter da so postale minimalne oz. ponekod so postali že kratki samoglasniki daljši od daljših in zato je Peter Jurgec leta 2011 predlagal posodobitev modela, saj meni, da je brezpredmetno vztrajati pri starem. Po njegovem modelu med posameznimi samoglasniki ni kvantitativnih razlik (niso različno dolgi), vendar so le kvalitativne (različni formanti). Edini samoglasnik, pri katerem je še opazna razlika, je [a], vendar se opazi tudi spremembo formantov (več o tem pod Deveti fonem). Kljub temu je razlika med dolžinama še vedno komaj 28 %. Po njegovih raziskavah naravni govorci razlikujejo med dolgimi in kratkimi samoglasniki zelo nizko, komajda nad 50 % oz. naključno. Približne dolžine samoglasnikov v slovenščini prav tako ne namigujejo na kvantitativne razlike; razvidno je le daljšanje nižjih samoglasnikov in krajšanje višjih. Posebnost je polglasnik, ki je najkrajši samoglasnik. Dolžine samoglasnikov so različne le pri naglašenih samoglasnikih; nenaglašeni so vsi praviloma dolgi pod 50 ms. +Dolžine naglašenih samoglasnikov [ms]Samoglasnik[ə][i], [u][e], [o][ɛ], [ɔ][a]Dolžina~5050–7565–8580–100>100
Deveti fonem Raziskave tonemskih govorcev so pokazale, da ima kratki [a] višji prvi formant kot dolgi [a], medtem ko raziskave netonemskih govorcev tega ne kažejo. Peter Jurgec zato trdi, da razlika v dolžini med dolgim in kratkim [a] prihaja izključno iz razlike v višini prvega formanta, saj višji so višji samoglasniki krajši. Nov glas še vedno imenuje nizki srednji samoglasnik, označil pa ga je kot [ʌ]. Glas je nekje vmes med polglasnikom in dolgim [a], torej se ga z mednarodno fonetično abecedo zapiše kot /ɐ/. Naravni govorci med [a] in [ʌ] razlikujejo med 70 in 97 %, kar je primerljivo z razlikovanjem med [e] in [ɛ], dobro uveljavljenim razlikovanjem. Artikulacijsko se [a] in [ʌ] razlikujeta le po položaju korena, kar pa je možno razlikovati le pri naglašenih položajih. Tako pride na nenaglašenih mestih do nevtralizacije, torej [ʌ̭] (IPA: /ɐ̞/).