Narodni park Vikos – Aoös (grško: Εθνικός Δρυμός Βίκου - Αώου Ethnikós Drymós Víkou - Aóou) je narodni park v regiji Epir na severozahodu Grčije. Park, ustanovljen leta 1973, je eden od desetih narodnih parkov v celinski Grčiji in se nahaja 30 kilometrov severno od mesta Janina v severnem delu Pindskega gorstva. Poimenovan je po dveh večjih soteskah na tem območju in obsega 12.600 hektarjev gorskega terena s številnimi rekami, jezeri, jamami, globokimi kanjoni, gozdovi iglavcev in listavcev. Park je del ekološkega omrežja Natura 2000 in od leta 2010 eden od Unescovih geoparkov in obsega nadmorsko višino od 550 do 2497 metrov.Trakolis, Dimitrios (2001). "Perceptions, Preferences, and Reactions of Local Inhabitants in Vikos-Aoos National Park, Greece". National Agricultural Research Foundation. 28 (5): 665–76. doi:10.1007/s002670010251 Vsako leto park obišče več kot 100.000 ljudi in se udeleži dejavnosti kot so rafting, kajakaštvo, pohodništvo in gorsko kolesarjenje.Papadopoulou, Varvara (2008). "Prefecture of Ioannina, Epirus-Greece" (PDF). Prefectural Committee of Tourist Promotion. Retrieved 2009-11-02.
Jedro parka s površino 3400 hektarjev obsega spektakularno sotesko Vikos, ki jo je izrezala reka Voidomatis. Glavni del soteske je dolg 12 km in doseže globino 1000 metrov. Soteska Aoös, gora Tymfi (2497 metrov na vrhu Gamila) in številna tradicionalno ohranjena naselja tvorijo obrobno območje parka. Odmaknjenost parka in razmeroma majhna človeška populacija v kombinaciji z velikimi različnimi biotopi in mikroklimatskimi razmerami podpirata obstoj bogatega rastlinstva (1800 vrst) na tem območju.Spanopoulou 2001, p. 16Natura 2000, p. 8 Narodni park Vikos - Aoös podpira tudo široko raznolikost živalstvaAmanatidou 2005, p. 28 z obilico velikih sesalcev, na primer rjavega medveda, za katerega je park ena zadnjih evropskih trdnjav, ter vrsto naravnih habitatov in ekosistemov, ki ga uvrščajo med najdragocenejše parke za ohranjanje narave v Grčiji.Papageorgiou 2001, p. 3
Prvi dokazi o prisotnosti ljudi na tem območju so datirani med 17.000 in 10.000 leti v preteklosti. Območje parka je bilo v zgodovinskih časih redko poseljeno, vendar so od 17. do 19. stoletja lokalne skupnosti Zagori pridobile avtonomni status, zaradi povečane trgovine so gospodarsko uspevale in postale glavno središče ljudske medicine. V zadnjih desetletjih se ekoturizem obravnava kot zdravilo za gospodarski zaton močno opuščenih lokalnih naselij, hkrati pa ohranja naravno okolje in lokalno arhitekturo.
Geografija Soteska Vokos
Soteska Vikos se nahaja na južnih pobočjih gore Timfi. Njen glavni del se nahaja med vasjo Vikos in Monodendri in doseže globino približno 1000 m,Amanatidou 2005, p. 17 v smeri jugovzhod-severozahod. Pokrajina 20 km dolge soteske, 12 km, ki spada v osrednje območje parka,Hanlidou, Kokkini 1997, p. 2 predstavlja raznolik relief in je značilna zaradi nenadnih sprememb nadmorske višine. Na enem mestu je soteska globoka 900 m in široka 1100 m od roba do roba, zato je vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov kot najgloblji kanjon na svetu glede na svojo širino, čeprav nekateri lobisti iz soteske temu nasprotujejo. V srednjem in višjem pasu prevladujejo strma pobočja in strme skalnate pečine. Številni požiralniki prepredajo obe strani soteske in erozijski vplivi vode po njenih stenah ustvarjajo podaljšana melišča.
Sotesko Vikos je v milijonih let vrezala reka Voidomatis, pritok Aoösa. Voidomatis je večinoma sezonska, celoletni tok se pojavlja le v spodnjem delu soteske. Območje soteske je zaradi svoje narave strmo in neprehodno večino leta.Natura 2000, p. 10
Soteska Aoös V severnem delu parka in zelo blizu mesta Konitsa reka Aoös prehaja skozi kanale, ki jih tvorijo izbokline bližnjih gora Trapezitsa 2022 m, Tymfi in Raidovouni 1957 m, kar ustvarja sotesko Aoös, ki je dolga 10 km. Ima smer vzhod-zahod in številne kamnite ločne mostove iz 17. do 19. stoletja ter samostane, zgrajene v lokalnem arhitekturnem slogu.Papadopoulou 2008, p. 12, 18, 20 Zanjo je značilno veliko sekundarnih požiralnikov in tokov, južni del soteske je bolj strm od severnega dela. Globoke in strme grape znotraj pravokotnih sten odnašajo v Aoös velike količine materiala, ki nastane zaradi vremenskih vplivov na apnenčasta tla.Paschos, Nikolaou, Papanikos 2004, p. 18 Kompaktni dolomit, ki leži na dnu soteske, sega v obdobje zgodnje jure in so najstarejše kamnite formacije v parku. Njihova starost je bila določena s pomočjo morskih fosilov, najdenih v njih.Paschos, Nikolaou, Papanikos 2004, p. 7
Tymfi
Med obema soteskama leži pogorje Tymfi. Najvišji vrhovi so Gamila 2497 m, Astraka 2436 m, Ploskos 2400 m in Lapatos 2251 m. Edinstvena značilnost tega območja so naravni bazeni, ki nastanejo zaradi erozije strug lokalnega potoka. Številna alpska jezera najdemo v visokogorskem pasu pogorja Tymfi, obkrožena z alpskimi pašniki, v katerih živi nekaj redkih vrst dvoživk. Največje jezero narodnega parka Drakolimni (Zmajevo jezero), tvorba, ki je nastala po umiku ledenikov,Paschos, Nikolaou, Papanikos 2004, p. 15 se nahaja na višini 2000 m na gori Tymfi. Njegova največja globina je 4,95 m, površina pa pokriva 1 ha.
Številne navpične jame in prepadi najdemo na območju okoli vasi Papingo, ki leži v bližini vrhov Gamila in Astraka. Nekateri nosijo imena, navdihnjena iz mitologije, na primer Odisejeva luknja in Eposovo brezno. Te preučujejo in raziskujejo ljubitelji jam. Jamo Provatina (Evina jama) z globino 408 m, so leta 1965 prvič odkrili britanski speleologi Jamarskega kluba Cambridge University in je od takrat velikokrat obiskana. Bližnje Eposovo brezno z globino 451 m odvaja vodo, ki prihaja z okoliških planot.Paschos, Nikolaou, Papanikos 2004, p. 16
Gora Tymfi predstavlja vrsto dvignjenih prelomnih blokov in prelomnih klifov in je večinoma sestavljena iz paleocensko-eocenskega apnenca, z nekaj izpostavljenimi campanian-jurskim dolomitom in apnencem na severni skalni plošči. V nižjih pobočjih prevladujejo mlajše flišne kamnine, ki so sestavljene iz tankih slojev razvrščenih peščenjakov, prepletenih z mehkejšimi, cepljivimi mulji.Hughes, Gibbard, Woodward 2003, p. 2 Razširjene ledeniške razmere so prevladovale na vzpetinah v poznem kvartarju, pred približno 28.000 leti. Ledeniška pokrajina je dobro razvita, zlasti na južnih pobočjih gore Tymfi, čez planoto Astraka-Gamila in v gorskem terenu nad vasmi Skamneli in Tsepelovo, kjer stranske in končne morene tvorijo glavne krajinske značilnosti.Woodward, Hamlin, Macklin, Hughes, Lewin 2008, p. 8 Dodatne oblike ledeniških naškraplje.Woodward, Hamlin, Macklin, Hughes, Lewin 2008, p. 49
Naselja V narodnem parku Vikos - Aoös so štiri vasi, dodatnih devet pa blizu meja obrobnega pasu. Vsa ta naselja v zahodnem delu regije Zagori so redko poseljena s skupno 1515 prebivalci. Vasi imajo v jedru podobno obliko, hiše pa se nahajajo okoli osrednjega trga in so med seboj povezane s potmi, tlakovanimi s skrilavcem ali tlakovcem.Amanatidou 2005, p. 36 V preteklosti so bile vse vasi regije Zagori povezane s sistemom poti ali majhnih cest in so delovale bolj kot ena celota in ne kot ločene skupnosti.Vokou, Katradia, Kokkini 1993, p. 8
Gospodarska bogastvo Zagorine preteklosti se še vedno odraža v arhitekturi vasi, medtem ko je danes ohranjanje lokalne arhitekturne zapuščine zapisano v zakonu, ki narekuje, da morajo biti vse stavbe na tem območju zgrajene iz lokalnih tradicionalnih materialov skladno z lokalno arhitekturo. Ena značilnih značilnosti narodnega parka so njegovi kamniti mostovi, ki so bili do izgradnje cest v 1950-ih edina povezava z zunanjim svetom.Drakopoulou 2004, p. 27 Šestnajst od teh kamnitih mostov in sedem cerkva v regiji je uvrščenih med zaščitene zgodovinske spomenike.Spanopoulou 2001, p. 17
Podnebje Podnebje narodnega parka Vikos - Aoös je sredozemsko, prehaja v celinsko. Za sredozemski značaj je značilna letna porazdelitev padavin, ki je v zimskih mesecih velika, ki poleti doživlja sušno obdobje od dveh do treh mesecev. Celinski podnebni element pripisujejo visoki amplitudi letnih temperaturnih nihanj do te mere, da razlika med srednjo najvišjo in srednjo minimalno letno temperaturo preseže 40 °C. Podnebje tega območja je zaradi zapletenega reliefa, nadmorske višine in lege območja glede na obalo Jonskega morja precej edinstveno.Paschos, Nikolaou, Papanikos 2004, p. 5 Povprečna letna temperatura in letna količina padavin znaša 11,9 °C oziroma 1100,9 mm. V zimskih mesecih se na območju pojavljajo izredno nizke temperature. V primerjavi s sredozemskimi bioklimatskimi razdelki območje spada v vlažno območje s hladnimi zimami.Amanatidou 2005, pp. 23–24
Rastlinstvo in živalstvo
Zaradi raznolike geologije in topografije parka je nastalo edinstveno rastlinstvo in živalstvo. Obstajajo tri glavna habitatna območja:Amanatidou 2005, pp. 29–31 (1) Submediteranski gozd, ki je v glavnem sestavljen iz listnatih širokolistnih gozdov in makije in se razteza do približno 1500 m nadmorske višine. (2) Kombinirana območja kmetijskih zemljišč z živo mejo in različnimi gozdnimi zemljišči, poleg pol odprtih grmovnic in skalnatih površin spodnjih in srednjih pobočij v bližini človeških naselij. (3) Pogorja s podalpskimi travniki in skalnatimi pečinami. Ta življenjski prostor se nahaja nad 1500 m nadmorske višine in gosti redke vrste ptic, kot je planinski orel.
Rastlinstvo Gozdove sestavljajo raznolike vrste listavcev in iglavcev ter velika raznolikost divjega cvetja. Poleg bogate raznolikosti rastlinskih vrst je pomemben element flore v regiji visoka stopnja endemizma balkanskih (23 %) in grških vrst (5,8 %). Nedavne študije o flori narodnega parka so naštele 873 vaskularnih rastlin, vključno z več kot 250 zdravilnimi, aromatičnimi in strupenimi taksoni. Gozdovi v parku so bogati z vrstami, povezanimi s hladnim lokalnim podnebjem, kot so gorski brest, Koprivasta zvončica (Campanula trachelium), navadni divji kostanj in navadna lipa ( Tilia platyphyllos). V dolini soteske Vikos vzhodne platane (Platanus orientalis) tvorijo azonalni galerijski gozd ob bregovih reke Voidomatis. Za gozd v gorskem območju okoli vasi Papingo je značilna prevlada različnih vrst brina, kot so Juniperus communis, foetidissima, oxycedrus in excelsa. V zgornjih delih gora prevladuje Juniperus foetidissima z izjemno visokimi (več kot 10 m) drevesi. Na višjih nadmorskih višinah najdemo bore ali jelke.Vokou, Katradia, Kokkini 1993, p. 10
Študije o nevaskularni flori so zabeležile približno 150 vrst mahov na območju narodnega parka, vključno z enim novo opisanim taksonom. Števila zelišča v soteski Vikos in na drugih območjih v parku so imela zdravilne lastnosti, nekoč pa so jih nabirali lokalni zdravilci, v pogovoru imenovani zdravniki Vikos (grško: Βικογιατροί, Vikoiatri). Ti zeliščni zdravilci so uporabljali posebne recepte, ki so bili pogosto kopije starogrških receptov Hipokrata ali Dioskorida in so postali znani zunaj meja Grčije. Rastline, ki se uporabljajo v teh receptih so navadna melisa Melissa officinalis), srebrna lipa (Tilia tomentosa), zelena meta (Mentha spicata), jesenček (Dictamnus albus), šentjanževka (Hypericum perforatum), pravi pelin (Artemisia absinthium), zelo priljubljen sklepnjak Sideritis raeseri, v Grčiji pogovorno znan kot »gorski čaj« in črni bezeg (Sambucus nigra).Vokou, Katradia, Kokkini 1993, pp. 3–8 Kemični pregled teh avtohtonih rastlinskih vrst je pokazal, da so za veliko število značilne biološko aktivne sestavine. Zbirka 2500 posušenih vrst lokalnih rastlin in zelišč je razstavljena v lokalnem prirodoslovnem muzeju v vasi Koukouli.
Živalstvo