Zgodovina biologije obravnava potek raziskovanja življenja, ki se je začel že ob začetkih človeške vrste in traja še danes, ko doživljamo razcvet bioloških panog. Pojmovanje biologije kot znanstvene in naravoslovne vede se je pojavilo šele v 19. stoletju, čeprav so se z njo ukvarjali že od samih začetkov, saj so bila njena spoznanja bistvena v tradicionalni medicini in preučevanju živalskih ter rastlinskih vrst, ki so živele skupaj s prvimi civilizacijami, še posebno pozornost pa so posvetili gospodarsko pomembnejšim vrstam. Med bolj poznane mejnike zagotovo spadajo ajurveda (indijska tradicionalna medicina), egipčanska medicina in dela grških mislecev Aristotla ter Galena, ki sta delovala v grško-rimskem svetu. Njune ugotovitve so v srednjem veku nadalje razvijali muslimanski zdravniki, med katerimi izstopa perzijski učenjak Avicena. Velik napredek je biologija doživela v času evropske renesanse, ko so se takratni izobraženci začeli zanimati za empirizem in odkrivanje novih vrst bitij. Ena izmed ključnih renesančnih znanstvenikov sta bila anatom Andreas Vesalius in zdravnik ter anatom William Harvey, ki sta izvajala različne eksperimente na področju človeške fiziologije ter morfologije. Velik napredek sta v takratnem času omogočila prirodoslovca Linnaeus in Buffon, ki sta začela z razvrščanjem živih bitij in njihovih fosilnih ostankov, pozornost pa sta namenjala tudi ontogenetskemu razvoju in vedenju organizmov.
Antonie van Leeuwenhoek je zaslovel z izdelavo prvega enostavnega mikroskopa, kar je vodilo v spoznavanje takrat še neraziskanega sveta mikroorganizmov, na podlagi česar je bila kasneje postavljena celična teorija. Spoznanja o raznolikosti in razvoju življenja je obenem uporabila teologija z razvojem tako imenovane naravne teologije, ki je dokaze za obstoj boga iskala v naravi, zagovarjala hipotezo o stvarjenju ter pomembno vplivala na filozofijo takratnega časa. Revolucionaren preobrat pa je filozofija doživela s postavitvijo evolucijske teorije, ki je močno spremenila način razmišljanja izobražencev.
V 18. in 19. stoletju sta botanika in zoologija dobili naziv znanstvenih disciplin, čeprav je bilo preučevanje vrst razširjeno že pred tem obdobjem, a se v glavnem ni podrejalo pravilom raziskovanja v naravoslovnih vedah. Razvijati so se začele tudi biogeografija, ekologija in etologija, saj so naravoslovci, kot je bil denimo Alexander von Humboldt, svojo pozornost posvetili odnosom med organizmi in okoljem ter vprašanju, kakšno vlogo ima pri tem geografska razširjenost. Hkrati so takratni naravoslovci začeli obravnavati spreminjanje in izumiranje vrst, saj nespremenljivost vrst ni bila več dogma. Spoznanja iz embriologije in paleontologije so pomembno vplivala na nastanek Darwinove evolucijske teorije z naravnim izborom. V 19. stoletju so dokončno ovrgli hipotezo o spontanem nastanku življenja, kljub temu pa mehanizmi dedovanja in osnove genetike še niso bile poznane.
Šele v zgodnjem 20. stoletju, ko so ponovno odkrili dela Gregorja Mendla, se je začel pospešen razvoj genetike, pri čemer so imeli glavno vlogo Thomas Hunt Morgan in njegovi študenti, ki so povečali prepoznavnost populacijske genetike in teorije moderne sinteze. Pojav novih bioloških disciplin je sovpadal z odkritjem dvovijačne (helikalne) zgradbe molekule DNK, ki sta jo predlagala Watson in Crick. Obenem se je biologija začela deliti na dve večji področji; in sicer na biologijo, ki se ukvarja z nivojem organizma, in celično ter molekularno biologijo, ki se posvečata predvsem mikroskopskim organizacijskim nivojem življenja. V poznem 20. stoletju sta večja odkritja prispevali tudi genomika in proteomika z raziskovanjem novih molekularnih tehnik ter vplivov okolja na izražanje genov.
Med najbolj znane biologe slovenskega področja poleg ostalih pogosto uvrščamo: 17. stoletje – Janez Vajkard Valvasor; 18. stoletje – Giovanni Antonio Scopoli; 19. stoletje – Henrik Freyer, Žiga Zois, Fran Erjavec, Ivan Regen; 20. in 21. stoletje – Jovan Hadži, Zmago Bufon, Miroslav Zei, Tone Wraber. Po nekaterih ocenah razvoj slovenske biologije sicer zaostaja za svetovnim, biologija pa, primerjalno glede na ostale znanosti, v Sloveniji v splošni populaciji uživa nenavadno nizek ugled.
Etimologija Izraz biologija izvira iz grščine, kjer beseda bios pomeni življenje in pripona -logos ponazarja besedno zvezo "veda o". Termin biologija je bil najverjetneje v naravoslovje uveden neodvisno s strani več raziskovalcev; Thomas Beddoes ga je uporabil leta 1799, Karl Friedrich Burdach leta 1800, Gottfried Reinhold Treviranus v svoji knjigi Philosophie der lebenden Natur leta 1802 in Jean-Baptiste Lamarck v delu Hydrogeologie iz leta 1802.
Pred začetkom uporabe besede biologija so raziskovanje živali in rastlin poimenovali z različnimi termini. Prirodoslovje (tudi prirodopis) se je v veliki meri nanašalo na opisovalne vidike biologije, a je zajemalo tudi mineralogijo in nekatera druga področja, ki danes ne sodijo med biološke panoge. Naravna filozofija in naravna teologija sta se uporabljali za razprave, ki so se dotikale življenja samega, vzrokov za obstoj življenja in vedenja živali, hkrati pa so sem spadale tudi sodobne geologija, fizika, kemija in astronomija. Fiziologija in botanična farmakologija ste se prištevali k medicini, saj so se z njima ukvarjali predvsem zdravniki, za katere je bilo nekoč znanje botanike zelo pomembno. Botanika, zoologija in paleontologija so v 18. in 19. stoletju postopoma zamenjale izraz prirodoslovje.
Od prvih civilizacij do srednjega veka
Zgodnje kulture V zgodnjih kulturah je bilo bistveno, da so ljudje med seboj prenašali znanje o rastlinah in živalih ter na tak način povečevali svojo sposobnost preživetja v naravi. Obenem je verjetno, da so poznali določena dejstva o človeški in živalski anatomiji, ki so jih pridobili predvsem s pomočjo lova ter razkosavanja mesa. Za organizacijo lova je bilo pomembno tudi poznavanje vzorcev živalskih selitev. Velika prelomnica v znanju biologije zgodnjih kultur se je zgodila z neolitsko revolucijo pred približno 10 000 leti, ko so ljudje prvič začeli gojiti kulturne rastline in udomačevati različne živalske vrste, ki so jih uporabljali predvsem kot vir hrane (drobnica, govedo) ali kot spremljevalce na lovu (psi).
Prve civilizacije, kot so denimo Mezopotamija, Egipt in Kitajska, so imele precej učenjakov, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vedami.
Mezopotamija V Mezopotamiji ni bilo opaznega velikega zanimanja za naravni svet, saj so se v večji meri posvečali raziskovanju sveta bogov. Tako so živalsko fiziologijo preučevali predvsem za namene prerokovanja; denimo anatomijo jeter, ki so veljala za pomemben organ pri napovedovanju prihodnosti. Predvideva se, da so znanje o udomačevanju in vzreji živali med seboj prenašali ustno, ohranjen je zgolj en dokument o vzreji konj.
Mezopotamci niso poznali stroge ločnice med znanostjo v današnjem pomenu besede in magijo. To je najboljše vidno pri zdravljenju bolnih, ko so zdravniki predpisovali zdravila in hkrati tudi magične formule, ki jih je bilo treba ponavljati, da je bolnik ozdravel. Najbolj poznani medicinski spis iz Babilona je Diagnostični priročnik (Sakikkū, SA.GIG), ki ga je napisal ummânū oziroma glavni učenjak Esagil-kin-apli iz Borsipe. V vzhodnih semitskih kulturah je avtoriteto na področju medicine predstavljal zdravilec in eksorcist, ki so ga imenovali āšipu. Poklic je bil deden in je hkrati veljal za enega izmed bolj spoštovanih. Pojavljal se je tudi tako imenovan asu, zdravilec, ki je bolezni zdravil s pomočjo različnih pripravkov iz zeli, živalskih tkiv in mineralov. Ta položaj pa so lahko zasedali tako moški kot ženske, ki so obenem izvajali manjše operacije, naravnavali izpahe in zlome ter oskrbovali rane. Obstajajo tudi zapisi, ki nakazujejo, da so v Mezopotamiji izvajali preventivne ukrepe ter na tak način omejevali širjenje bolezni.
Stara Kitajska
Na Kitajskem so biološke tematike obravnavali strokovnjaki različnih disciplin, vse od herbologov, zdravnikov, alkimistov in filozofov. Taoistično tradicionalno alkimijo lahko denimo prištevamo med znanosti o življenju, saj se je osredotočala na zdravje, njen glavni cilj pa je bil eliksir večnega življenja. Sistem tradicionalne kitajske medicine se običajno asociira s teorijo o jingu in jangu ter petih elementih (vušing). Taostični filozofi, kot je na primer Džuang Džov iz 4. stoletja pred našim štetjem, so izražali evolucijske ideje, saj so zavračali načelo nespremenljivosti vrst in predvidevali, da so se različne lastnosti določene vrste razvile kot prilagoditev na habitat, v katerem vrsta živi. Stara Indija Eden najstarejših sistemov medicine je znan kot ajurveda in izvira iz indijske podceline izpred 1500 let ter temelji na vsebini knjige Atharvaveda, ene izmed štirih starodavnih indijskih zbirk znanja ter modrosti.
Ajurveda temelji na konceptu treh telesnih sokov, ki ga imenujemo tudi humoralna medicina in se je nekoliko kasneje v spremenjeni obliki pojavil v antični grški medicini, kjer so prepoznavali štiri sokove. Poleg treh tekočin v ajurvedi ločimo tudi pet elementov in sedem temeljnih tkiv, iz katerih naj bi bil zgrajen človeški organizem. Indijski učenjaki so živa bitja razvrščali v štiri kategorije, ki so temeljile na načinu rojstva (iz jajca, semena, vročine in vlage ter maternice), natančno pa so opisali stanje zarodka. Večji napredek je bil narejen na področju kirurgije. Ena izmed bolj zgodnjih razprav indijske medicine je bila naslovljena Sushruta Samhita ter napisana v sanskrtu (klasičnemu jeziku indijske podceline), v njej pa je opisanih več kot 700 zdravilnih rastlin, 64 pripravkov iz mineralnih sestavih in 57 pripravkov iz živalskih virov.
Stari Egipt Ohranjenih je več papirusnih zvitkov, denimo bolj znana papirus Edwina Smitha (opisuje postopke nekdanjih operacij ter je poimenovan po kupcu tega antičnega besedila, ki je nakup opravil leta 1862) in Ebersov papirus (zvezek, ki obravnava pripravo zdravilnih učinkovin za zdravljenje različnih bolezni). Oba izvirata iz 16. stoletja pred našim štetjem. Za egipčansko medicino je prav tako značilna mumifikacija, s katero so poskušali ohraniti človeške ostanke v čim boljšem stanju in zavreti proces razgradnje.
Grška in rimska antična kultura
Vprašanja o življenju so se v Grčiji pojavljala že med filozofi, ki so delovali pred Sokratom, a ti niso dali pomembnejšega prispevka biološkim znanostim. Večji vpliv so imeli Hipokrat in njegovi privrženci, ki so med drugim zagovarjali tako imenovano humoralno medicino, ki je temeljila na načelu, da je zdravje vsakega posameznika odvisno od razmerja štirih telesnih sokov (krvi, sluzi ali flegme, črnega žolča in rumenega žolča), ki naj bi tudi do neke mere določali osebnost človeka.
Eden najbolj vplivnih grških učenjakov je bil Aristotel, ki je imel sicer na samem začetku delovanja precej psevdoznanstvenih idej, a je kasneje začel uporabljati načela empirizma in se osredotočati predvsem na raznolikost življenja. Znan je po svojih številnih opazovanjih raznih rastlinskih in živalskih vrst v bližnji okolici ter po zasnovi enega izmed prvih sistemov taksonomije, ki pa ni temeljil na naravnih odnosih med organizmi, ampak je kot glavni kriterij uporabljal morfološke znake, veliko pomembnost pa je v sistemu imel tudi življenjski prostor posameznega bitja. Aristotel naj bi klasificiral 540 živalskih vrst in seciral vsaj 50.
Med antičnimi misleci in kasnejšimi učenjaki srednjega veka vse do 18. stoletja je prevladovalo mišljenje, da so živa bitja razporejena hierarhično, od najpreprostejšega do najbolj zapletenega, pri čemer so človeško vrsto uvrstili na konec te umetno zasnovane verige življenja.