Onkološki bolnik je oseba, ki je zbolela za boleznijo, imenovano rak. Pod besedo rak razumemo skupek različnih bolezni pri katerih pride do nenadzorovane delitve spremenjenih celic v človeškem telesu.
Vzroki za razvoj raka Zaradi okvarjenega gena, ki se s staršev prenaša na otroka nastane 20% vseh rakov. Prisotnost takega gena pri določeni osebi še ne pomeni, da bo oseba brez dvoma zbolela. V družinah s prisotnim tveganjem se priporočajo redne kontrole, tako lahko raka, če se pojavi, odkrijemo zgodaj, ko je prognoza najboljša.
Znaki, ki kažejo na tveganje za dednega raka so: Pojav redkih, nenavadnih vrst raka, Več sorodnikov z rakom, Pojav raka pri mlajših osebah pot običajno, Več različnih rakov pri isti osebi.
Približno 80 % vseh rakov pa se pojavlja naključno, kar pomeni, da vzroka za njihov razvoj ne moramo določiti. Zaradi različnih vzrokov pride do mutacije gena, ki povzroči hitro delitev celic, tem celicam rečemo maligne celice. K nastanku malignih celic pripomorejo dejavniki iz okolja, ki jih z zdravim življenjskim slogom lahko do neke mere zmanjšamo.
Ti dejavniki so: Starost, pogostost pojavljanja raka narašča s starostjo. Prehranjevanje, hrana z veliko maščobe in rdečega mesa poveča tveganje za nastanek raka (predvsem debelega črevesja). Pitje alkohola, vpliva na nastanek različnih rakov prebavnega trakta, pa tudi dojk. Debelost, je glede na dognanja American Cancer Society povezana s povečano umrljivostjo za določenimi raki. Kajenje, vse vrste kajenja vplivajo na pojavnost 14 različnih vrst rakov. Dolgotrajna izpostavljenost kemičnem snovem, azbest, benzen, radon… Dolgotrajna izpostavljenost sevanju ali izpostavljenost visokim dozam sevanja, izpostavljenost ultravijoličnim žarkom brez ustrezne zaščite poveča možnosti za nastanek kožnih rakov. Virusi, približno 17,8 % (odvisno od stopnje razvoja države) neoplazm je povezanih z virusi, kot so hepatitisa B in C, Epstein-Barrov virus ter humani papiloma virus. Sistemske imunske bolezni, ki okvarijo mehanizme, ki telo ščitijo pred nastankom nekaterih rakov (npr. AIDS).
Stadiji rakavih obolenj Naravni razvoj karcinomov večinoma sledi pravilu, da se najprej pojavi lokalni tumor (T), ki se kasneje po mezgovnicah širi v bezgavke (N = nodus), metastazira (M) tudi v druge organe po krnih žilah. Ginekologi in porodničarji pa uporabljajo klasifikacijo ˝FIGO˝.
Klasifikacija ˝FIGO˝ se uporablja pri:
Raku zunanjega spolovila; Raku materničnega vratu; Raku endometrija; Raku materničnih sarkomov
TNM klasifikacijo se uporablja pri:
Raku ledvic; Raku grla; Raku jeter; Raku pljuč; Melanom; Raku prostate; Raku mod; Raku sečnega mehurja; Raku dojk; Raku Ščitnice…
Pri vsakem bolniku s pomočjo klasifikacije TNM ocenimo stadij bolezni oz. stopnjo napredka obolenja na podlagi ocene lokalne (T), regionalne (N) in sistemske (M) razsežnosti.
S pomočjo številnih diagnostičnih preiskav pred začetkom zdravljenja naredimo oceno stadija obolenja. Ocena nam omogoča izbiro najustreznejšega zdravljenja, opredeljuje tudi potek (prognozo) bolezni in kasneje lahko med različnimi ustanovami, regijami ali državami omogoča primerjavo uspešnosti zdravljenja.
T0: ni znakov tumorja
T1 - T4: pomeni velikost tumorja, invazija primarnega tumorja v okolno tkivo
N0: odsotnost zasevkov v bezgavkah
N1 – N3: prisotnost zasevkov tumorja v bezgavkah
M0: odsotnost metastaz v organih
M1: prisotnost metastaz v organih
Primer klasifikacije pri raku na materničnem vratu:
Stadij I: karcinom, omejen na maternični vrat .
Stadij II: karcinom se širi zunaj maternice, toda ne do medenične stene ali do spodnje tretjine nožnice.
Stadij III: karcinom se širi do medenične stene in/ali vključuje spodnjo tretjino nožnice in/ali povzroča hidronefrozo ali nefunkcionalno ledvico.
Stadij IV: karcinom, razširjen zunaj male medenice ali vraščanje v sluznico mehurja ali rektuma.
Simptomi in znaki Navadno se bolezenski znaki ali bolečine pojavijo takrat, ko je bolezen že precej napredovala.
Pogosto blage in neznačilne simptome pripišemo kateri drugi, manj nevarni bolezni in ne raku. Pozorni moramo na možnost, da gre lahko za raka ob pojavu na katerega od naslednjih opozorilnih znakov:
spremembe pri odvajanju blata (zaprtje, driska ali kakšna druga sprememba pri odvajanju blata, je to lahko eden od pokazateljev raka na črevesju; eden prvih znakov raka trebušne slinavke je mastno blato); spremembe pri odvajanju vode (težave z uriniranjem so značilne za raka prostate); rana, ki se ne celi; neobičajna krvavitev (neobičajno boleče in močne menstruacije ter izvenciklične krvavitve, krvav izcedek iz bradavice, izkašljevanje krvi); zatrdlina v dojki ali katerem koli drugem delu telesa; težave pri požiranju; opazna sprememba kožne bradavice ali pigmentnega znamenja; dražeč kašelj ali hripavost. Nepojasnjeno hujšanje
Nekateri simptomi so pojavljajo le pri določenih vrstah raka.
Neželeni učinki sistemskega zdravljenja raka Kot posledica sistemskega zdravljenja raka, torej zdravljenja s citostatiki (kemoterapija), hormonsko terapijo ali tarčnimi zdravili, pri onkoloških bolnikih lahko pride do neželenih učinkov. Ti so odvisni od vrste zdravila, ki ga bolnik prejema, njegovega odmerka in odgovora telesa na to zdravilo. Odziv telesa na zdravilo je odvisen od starosti osebe, njenega psihičnega in fizičnega stanja (kondicije), razširjenosti bolezni, drugih pridruženih bolezni ter od delovanja organov, skozi katere se zdravilo presnavlja in izloča.
Med najpogostejše stranske učinke sistemskega zdravljenja raka uvrščamo slabost in bruhanje, izgubo apetita, spremembe vonja in okusa, okvaro sluznic, drisko, zaprtje, zavoro delovanja kostnega mozga in večjo dovzetnost za okužbe, bolečine v mišicah in sklepih, kožne spremembe, sindrom roka - noga, hiperpigmentacijo, ekstravazacijo in flebitis, izgubo las, spremembe nohtov, kronično utrujenost, otekanje, neželene učinke na organe in spolne organe, strah, tesnobo, depresijo in kognitivne motnje.
Slabost in bruhanje
Slabost in bruhanje se najpogosteje pojavljata ob zdravljenju s citostatiki, kot posledica njihovega delovanja na celice v prebavilih in center za bruhanje v možganih. V današnjem času imamo na voljo številna učinkovita zdravila za preprečevanje slabosti in bruhanja, ki jih imenujemo antiemetiki.
Pri premagovanju slabosti in bruhanja se svetuje vodenje dnevnika, s pomočjo katerega oseba ugotovi, kdaj sta ta dva najbolj izražena in kaj ju poslabša. Bolnik naj se nauči izvajanja sprostilnih vaj, poskuša naj se zamotiti z aktivnostmi kot so sprehod v naravi, poslušanje glasbe, gledanje televizije, ustvarjanje, itd. Izogiba naj se nošenju oprijetih oblačil, motečim vonjem (parfum, dim, kuhana hrana …), ocvrti, mastni in sladki hrani ter pikantnim jedem. Hrano in tekočino naj uživa v manjših količinah, večkrat na dan. Ta naj bo hladna oz. sobne temperature, z namenom preprečiti močne vonjave, ki bi lahko sprožile pojav slabosti. Temu se lahko izogne tudi tako, da si obroke hrane v naprej pripravi in zamrzne, kar pomeni izognitev dolgotrajnemu kuhanju in vonjem. Uživa naj hrano, ki ne obremenjuje želodca, npr. jogurt, riž, krompir, toast, pusto meso, sadje blagega okusa … Priporočljivo je zaužiti 1,5 litra tekočine dnevno, bolnik pa lahko pije vodo, čaj in naravne bistre sokove. Svetuje se reden počitek, vsaj dve uri po obroku pa naj oseba ne leži vodoravno, temveč naj ima dvignjeno vzglavje. Zdravila proti slabosti naj bolnik jemlje redno, tako kot mu je svetoval zdravnik.
Izguba apetita K izgubi apetita so najbolj nagnjeni bolniki z razširjeno rakavo boleznijo, rakom v predelu glave, vratu ali prebavil ter tisti, ki prejemajo obsevalno zdravljenje, zdravljenje s citostatiki in nekaterimi tarčnimi zdravili. Vzrok za izgubo apetita je pogosto lahko že sama rakava bolezen, ki lahko ovira požiranje hrane, njen prehod skozi prebavila, povzroča pa tudi slabost in bruhanje. Apetit dodatno manjša še bolečina, strah, napetost, depresija, moteno okušanje (prisotnost kovinskega okusa v ustih) in požiranje, driska, zaprtje ter okvare ustne in želodčne sluznice. Slabše uživanje hrane lahko poveča druge težave, kot so kronična utrujenost, zaprtje, slabokrvnost in pomanjkanje vitaminov ter mineralov.
Pri težavi kot je izguba apetita se svetuje majhne, pogoste (na dve do tri ure), kalorično bogate obroke. Bolnik naj uživa hrano, v kateri uživa. Jé naj počasi in več takrat, ko je lačen oziroma ima večji apetit. Uživa naj energijsko obogatena živila, kot so sir, med, mlečni napitki, energijske ploščice, oreščki, sladoled, temna čokolada, trdo kuhana jajca, krekerji, puding, jogurt, suho sadje … Tekočino naj uživa vsaj eno uro pred in po jedi, med jedjo pa ne. Apetit spodbuja tudi lažja telesna dejavnost, npr. sprehod v naravi. Če je mogoče, naj bolniku kuhajo drugi, ali pa naj si obroke v naprej pripravi in zamrzne, da jih bo imel pri roki, ko ne bo voljen kuhati.
Spremembe vonja in okusa Spremembe vonja in okusa lahko povzroči zdravljenje s citostatiki in tarčnimi zdravili, prav tako pa obsevanje v predelu vratu in glave. Bolniki tožijo po neprijetnem kovinskem okusu v ustih, vsa hrana ima neprijeten vonj in je brez okusa. Okvare so prehodne in minejo po zaključenem zdravljenju. Spremembe vonja in okusa vplivajo na okušanje, posledično pa na izgubo apetita ter izgubo telesne teže.
Z namenom lajšanja težav se svetuje izbiro hrane, ki ima za osebo prijeten okus in vonj. V primeru kovinskega priokusa naj bolnik zaužije trd bonbon ali pa naj pije pomarančen, brusnični ali kakšen drug sok. Hrano naj uživa s plastičnim priborom, nujna je poostritev ustne higiene.
Okvara sluznic in občutek suhih ust Okvaro sluznic najpogosteje povzroča zdravljenje s citostatiki, tarčnimi zdravili ali obsevanjem. Težave minejo po prenehanju jemanja zdravila, ki jih je povzročilo, pri osebah zdravljenih z obsevanjem pa težave z občutkom suhih ust ostanejo trajne.
Za preventivno ustno nego je zobe in dlesni potrebno umivati po vsaki jedi z mehko zobno ščetko in blago zobno pasto, o uporabi zobne nitke pa naj se bolnik posvetuje z zdravnikom. Usta naj vsaj 10-krat na dan splakuje z žajbljevim ali kamiličnim čajem, nikakor pa ne z ustnimi vodicami, ki vsebujejo alkohol. V primeru nošenja zobne proteze, je le-to potrebno očistiti po vsakem zaužitju hrane. Priporoča se tudi žvečenje žvečilnih gumijev brez sladkorja ali lizanje 4 do 6 antiseptičnih tablet ter uporaba zaščitne kreme za ustnice. Odsvetuje se alkohol in kajenje, potrebno pa je zaužiti vsaj 1,5 litra tekočine na dan.
Ob pojavu vnetja ustne sluznice se svetuje poostreno ustno nego in izpiranje ust z žajbljevim ali kamiličnim čajem več kot 10-krat na dan. Ob pojavu razjed in bolečine, naj oseba začasno uživa pasirano ali tekočo hrano. Popije naj vsaj dva litra tekočine.
Poleg okvare sluznic se lahko pojavi tudi občutek suhih ust, zaradi česar je lahko oteženo žvečenje, požiranje, govorjenje, nošenje proteze in celo spanje. Težave se poslabšajo če je oseba dehidrirana.
Driska Do nje pride pri zdravljenju s citostatiki, nekaterimi tarčnimi in hormonskimi zdravili. Povzroči jo lahko tudi okužba, ali pa antibiotiki, ki jih zaradi okužbe prejemate.
Ob pojavu driske naj bo pacient pozoren na barvo, količino in konsistenco izločenega blata ter na pogostost odvajanj. Osebnega zdravnika je potrebno takoj obiskati v primeru, da driska traja več kot 24 ur ali pa je v blatu prisotna kri oz. je to črne barve. Po vsakem odvajanju je potrebno zadnji del črevesa temeljito umiti s hladno vodo, morebiten nadraženi del kože pa namazati s hladilnim mazilom. Dnevno je potrebno zaužiti vsaj 2 litra tekočine, priporoča se pitje rehidracijske raztopine, ki jo je možno kupiti v lekarni. Možno je izgubljanje telesne teže, zato se priporoča dnevno tehtanje. V času hude driske naj bolnik uživa lahko hrano, začasno pa naj se odpove uživanju mastne in začinjene hrane, z vlakninami bogatim živilom, mleku in nefermentiranim mlečnim izdelkom, svežim sadnim sokovom …
Zaprtje