Keramika je bila v obdobju starorimske civilizacije proizvedena v ogromnih količinah, večinoma za uporabne namene. Najdemo jo po vsem nekdanjem Rimskem cesarstvu in drugod. Monte Testaccio v Rimu je ogromen umeten hrib nastal iz odpadne keramike, ki je skoraj v celoti sestavljen iz zdrobljenih amfor, ki so se uporabljale za prevoz in skladiščenje tekočin in drugih proizvodov - v tem primeru verjetno večinoma španskega oljčnega olja, ki je bilo iztovorjeno v bližini in je bilo glavno gorivo za razsvetljavo, kot tudi za uporabo v kuhinji in umivanje v termah.
Običajno je rimsko domače lončarstvo razdeljeno na grobe in fine izdelke, pri čemer so prvi vsakodnevna lončenina, posode in sklede, ki so se uporabljale za kuhanje ali skladiščenje in prevoz živil in drugega blaga, v nekaterih primerih pa tudi kot namizna posoda, ki so jo pogosto izdelovali in kupovali lokalno. Fini izdelki so bile čaše ali namizni pribor, ki se je uporabljal v bolj formalni jedilnici in so običajno bolj dekorativni in elegantnega videza. Nekateri najpomembnejši so bili narejeni v specializiranih delavnicah za lončarstvo, pogosto pa so z njimi trgovali na velike razdalje, ne samo znotraj, temveč tudi med različnimi provincami Rimskega cesarstva. Proizvodnja finih izdelkov, kot so tera sigilata, je potekala v velikih delavnicah, ki so bile organizirane po industrijskih merilih in so izdelovale visoko standardizirane izdelke, ki so bili primerni za natančno in sistematično razvrščanje.
Ne obstaja noben neposreden rimski ustreznik umetniškemu vaznemu slikarstvu antične Grčije. Ohranjenih je le nekaj predmetov izjemne umetniške kakovosti, je pa veliko fine namizne posode in zelo majhnih figur, ki so pogosto vključene v oljne svetilke ali podobne predmete in pogosto z verskimi ali erotičnimi temami. Rimski pogrebni obred se je s časom in prostorom spreminjal, zato posode, ki so bile odložene kot grobni pridatek, običajen vir popolnih starih keramičnih posod, niso vedno bogate, čeprav je povsod po cesarstvu veliko črepinj. 'Fina' namesto luksuzna keramika je glavna moč rimske keramike, za razliko od rimskega stekla, ki ga je elita pogosto uporabljala poleg zlate ali srebrne namizne posode, ki je bila zelo ekstravagantna in draga. Iz ugotovljenih količin je razvidno, da se je fina keramika zelo široko uporabljala tako v družbenem kot geografskem smislu. Dražja keramika je uporabljala reliefno dekoracijo, običajno oblikovano, ne barvno, pogosto je kopirala oblike in okras iz prestižnejših kovin. Še posebej v Vzhodnem cesarstvu so se nadaljevale lokalne tradicije, ki so se na različne načine križale z rimskimi slogi. Od 3. stoletja se je kakovost fine keramike vztrajno zmanjševala, deloma zaradi gospodarskih in političnih nemirov in ker je steklena posoda zamenjala keramiko za pitne čaše (bogati so še vedno želeli srebro).
Žgana glina ali terakota se je v rimskem obdobju pogosto uporabljala tudi za arhitekturne namene, kot so strukturne opeke in ploščice, občasno kot arhitekturna dekoracija ter za izdelavo majhnih kipcev in svetilk. Arheologi tega običajno ne uvrščajo pod naslov 'lončenina', vendar bo v tem članku vključena terakota in svetilke. Lončenina je ključni material za datiranje in interpretacijo arheoloških najdišč od neolitika naprej, arheologi pa so jo podrobno preučevali že več generacij. V rimskem obdobju se je keramika proizvajala in uporabljala v ogromnih količinah, literatura o tej temi, v številnih jezikih, pa je zelo obsežna.
Fina keramika Terra sigillata ali posoda z rdečim sijajem
Oznako 'fina posoda' uporabljajo arheologi za rimsko keramiko, ki je bila namenjena strežbi hrane in pijače za mizo, v nasprotju z lonci, namenjenimi za kuhanje in pripravo hrane, skladiščenje, prevoz in druge namene. Čeprav je bilo veliko vrst fine keramike, na primer, posode za pitje v zelo občutljivih in tankostenskih izdelkih in keramika, dokončana z emajliranimi svinčenimi glazurami, je najpomembnejši razred rimski rdeči sijaj iz Italije in Galije, narejen od 1. stoletja pr. n. št. do konca 2. stoletja n. št. in so tradicionalno znane kot Terra sigillata (latinsko terrae sigillatae). Te posode imajo fino, dokaj trdo in dobro žgano površino na rožnat material, ki imajo naravno svetlečo površino, ki se razprostira od svetlo oranžne do zelo svetlo rdeče. Razlike v barvi in strukturi tako materiala telesa in okrasa kot tudi oblike posod in modelov na okrašenih oblikah lahko usposobljenemu raziskovalcu omogočijo natančno prepoznavanje vira, datuma in pogosto posamezne delavnice. Arretinska posoda, izdelana v Arezzu v Toskani, so bili v 1. stoletju pr. n. št. in v začetku 1. stoletja našega štetja izstopajoči tip fine keramike, sledili pa so mu izdelki iz terra sigillate, izdelani v številnih centrih v Galiji, sodobni Franciji in Nemčiji. Opredelitev vseh teh izrazov pa se je spreminjala in razvijala v številnih generacijah, v katerih je bil material raziskan. Različne definicije nekaterih teh izrazov so obravnavane na . Tehnično gledano imajo izdelki rdečega sijaja veliko skupnega z zgodnejšo grško poslikano keramiko, toda za okraševanje uporabljajo namesto slikanja reliefno dekoracijo.
Afriška rdeča šliker keramika je pripadala isti tradiciji in se je nadaljevala veliko kasneje kot italijanska in galska sigillata, vse do islamskega osvajanja.King, 181–185. Essential detailed works are: John P. Hayes, Late Roman Pottery, London 1972, and Supplement to Late Roman Pottery, London 1980. Šliker keramika pa je vplivala na proizvodnjo Fokajske rdeče keramike, ki je pogosta v vzhodnem Sredozemlju in se je občasno pojavila tudi daleč na zahodu v južni Franciji in Veliki Britaniji.
Proizvodnja sorodnih vrst izdelkov je obstajala v Mali Aziji in drugih vzhodnih regijah cesarstva (vzhodni sigillata), medtem ko so iberske province imele tudi lokalne industrije, ki so proizvajale terra sigillata hispanica, ki je imela nekaj podobnosti z galskimi izdelki.
Večina teh izdelkov je bila široko porazdeljena in proizvedena v industrijskem obsegu (največje peči so lahko žgale do 40.000 kosov naenkratJP Hayes article from the Grove Dictionary of Art in nedvomno uporabljajo visoko stopnjo specializacije v delavnicah. Imena številnih lončarjev in proizvajalcev so znana iz lončarskih znamk, ki se pogosto uporabljajo za fine izdelke, in so lahko zelo informativne narave. Cnaius Ateius je bil v Arezzu še posebej pomemben proizvajalec, vendar se z izdelki z njegov oznako lahko dokažejo z moderno analizo gline, ki je bila proizvedena v Pisi v Toskani in v tovarnah v Lyonu in La Graufesenque v sodobni Franciji. Vendar pa je razlaga žigov z imeni lahko bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Oznake, ki so vidne na okrašenih površinah, oglašujejo ime proizvajalca, vendar se imena posameznih obrtnikov, ki so delali v lončarstvu, izdelovalci skled, pojavljajo na navadnih posodah, medtem ko so kalupe za okrašene sklede oblikovalci včasih tudi prosto podpisali, njihovi podpisi pa se včasih pojavljajo tudi na končnih posodah. Teoretično lahko okrašena posoda nosi ime izdelovalca kalupa, ime izdelovalca posode ali finišerja (na primer na platišču) in 'blagovno znamko' proizvajalca v dekoraciji.Johns 1963, 288–289 Uporaba suženjskega dela v italijanskih delavnicah je nedokazana, čeprav so nekatera imena zagotovo liberti ('osvobojeni', tj. osvobojeni nekdanji sužnji). Mesto La Graufesenque v južni Galiji, blizu Millaua, je bilo temeljito preučeno in izkopano.Wisseman 1994, 37 Njegovi izdelki so bili v 1. stoletju našega štetja zelo razširjeni, najdeni so bili od Indije, v Sudanu in na Škotskem.Potsherd , La Graufesenque
Leta 1895 je nemški znanstvenik Hans Dragendorff izdelal klasifikacijo oblik posod v lončarstvu rimskega rdečega sijaja, ki se še vedno uporablja (npr. "Drag 27" ali "Dr.27" za majhno bikonveksno skodelico) Dragendorff 1895; Potsherd has a searchable database by Dragendorff and other classification systems.. Drugi znanstveniki so dodali njegove oštevilčene oblike, nekateri arheologi, ki so delali na izdelkih določenih proizvodnih lokacij ali najdbe iz pomembnih izkopavanj, so začeli s svojimi tipologijami, tako da zdaj obstajajo številni drugi klasifikacijski sistemi za arretinsko in samiansko, kot tudi za druge razrede rimske keramike, kot so številne za afriške oblike. Drugi sistemi oštevilčenja, ki se uporabljajo z italijansko in galsko sigillato, so sistemi Déchelette, Knorr, Curle, Walters, Loeschcke, Ritterling in Ludowici, če naštejemo le nekatere. Pregled najpomembnejših vrst je mogoče dobiti s sklicevanjem na klasično delo Oswalda in Prycea iz leta 1920. Daleč najbolj uporaben sodoben uvod v angleščini o preučevanju galske samianske posode, ki velja za vse rimske province, kjer je najdena, ne le za Veliko Britanijo, je Roman Samian pottery in Britain, avtor Peter Webster, (York 1996), .
Najpogostejša metoda izdelave reliefne dekoracije na površini posode terra sigiliate je bila, da se ta vrne v posodo, katere notranji profil je ustrezal želeni obliki zunanje posode. Notranja površina je bila nato okrašena z individualnimi pozitivnimi žigi (poinçons), običajno narejenimi iz žgane gline ali majhnimi kolesi, ki so imela ponavljajoče se motive, kot je ovolo (jajčevnik), ki je pogosto tvoril zgornji rob dekoracije. Podrobnosti so lahko dodali tudi ročno s pisalom. Ko je bila notranjost dekoracije dokončana, je bil kalup posušen in žgan na običajen način, nato pa je bil uporabljen za oblikovanje posod. Ko je bila posoda posušena, se je dovolj skrčila, da so jo odstranili iz kalupa, nato pa so bili izvedeni postopki končne obdelave, kot je oblikovanje ali dodajanje podstavka in končna obdelava vrhnjega obroča. Podrobnosti so se razlikovale glede na obliko.Webster 1996, 5–7 Izdelano posodo so lahko nato zgladili, ponovno posušili in žgali. Zaprte oblike, kot so vrči in kozarci, so bile redko okrašene v reliefu z uporabo kalupov, čeprav so bile nekatere posode te vrste izdelana v La Graufesenque, tako da sta bila zgornji in spodnji del posode izdelana ločeno v kalupih in kasneje združena na točki najširšega premera. Reliefna dekoracija visokih vaz ali kozarcev je bila običajno dosežena z uporabo modeliranih motivov (vejic) in / ali dekoracijo barbotine. Slednja tehnika je bila še posebej priljubljena v delavnicah v vzhodni Galiji v Rheinzabernu in se je pogosto uporabljala tudi na drugih vrstah lončenine.
Na kolesu so bile izdelane navadne namizne posode, ki so vključevale velike pladnje, plitke posode v več velikostih, nekoliko globlje sklede in majhne skodelice, ki so uporabljale vrsto predlog za ustvarjanje zelo natančnih profilov. Velikosti so bile tudi standardizirane, kar je olajšalo žganje, shranjevanje in prevoz večjega števila. Evolucija v oblikah se v mnogih pogledih ujema s srebrom in steklenimi posodami istega obdobja, natančne oblike pa so včasih lahko zelo dobro datirane. Arheološko razvrščene oblike kot 'ploščate' včasih nosijo okras preproste vrste, pogosto v obliki obroča znotraj ravne notranje podlage posode. V ploščatih izdelkih se pogosto pojavljajo tudi pečati z imeni.Arretinske žige so bile katalogizirane v Oxé in Comfort leta 1968. Galijske znamke je prvotno popisal Felix Oswald, "Indeks lončarskih" znamk na terra sigillata, "samian ware", "zasebno objavljen, 1931, zdaj je v postopku revizija in dokončanje pokojnih Briana Hartleyja in Brende Dickinson, Names on terra sigillata: an index of makers' stamps and signatures on Gallo-Roman terra sigillata (samian ware), Vol. 1 (A to AXO), Vol.2 (B to CEROTCUS), 2008 and