Suza (perzijsko Šuš, hebrejsko שׁוּשָׁן, Šušān, grško , Susa, sirsko ܫܘܫ‎, Šuš,Thomas A. Carlson in drugi. "Susa — ܫܘܫ". The Syriac Gazetteer. Zadnje sprememba 30. junij 2014. http://syriaca.org/place/415. staroperzijsko 𐏂𐏁, Çūšā) je bila staroveško mesto v spodnjem gorovju Zagros, Iran, med rekama Kerhe in Dez približno 250 km vzhodno od Tigrisa. Bila je eno od najpomembnejših mest na staroveškem Bližnjem vzhodu, prestolnica Elama in Ahemenidskega cesarstva in strateško pomembno mesto v partskem in sasanidskem obdobju.

Na mestu antične Suze stoji sodobno iransko mesto Šuš. Od antične Suze so ostale tri arheološke gomile s površino okoli 1 km2.John Curtis (2013). "Introduction". V Perrot, Jean (ur.). The Palace of Darius at Susa: The Great Royal Residence of Achaemenid Persia. I.B.Tauris. str. xvi. ISBN 9781848856219.

Suza/Šuš je kot Šušan omenjena v Esterini knjigi in drugih svetopisemskih besedilih.

Ime V elamščini se je ime mesta pisalo na več načinov: Ŝuŝan, Ŝuŝun itd. Ime izhaja iz imena lokalne boginje Inšušinak.

Zgodovina arheoloških raziskav 250px|thumb||Zemljevid Elamskega kraljestva (oranžno) in sosednjih pokrajin v bronasti dobi thumb|250px|Nahajališče Suza thumb|250px|Asirija. Ruševine Suze, Brooklyn Museum Archives, Goodyear Archival Collection

Najdišče sta leta 1836 pregledala Henry Rawlinson in nato A. H. Layard.George Rawlinson. A Memoir of Major-General Sir Henry Creswicke Rawlinson. Nabu Press, 2010. ISBN 1-178-20631-9.

Leta 1851 je nekaj manjših izkopavanj opravil William Loftus, ki je mesto prepoznal kot Suzo.Internet Archive. William K. Loftus. Travels and Researches in Chaldaea and Susiana, Travels and Researches in Chaldaea and Susiana: With an Account of Excavations at Warka, the "Erech" of Nimrod, and Shush, "Shushan the Palace" of Esther, in 1849–52. Robert Carter & Brothers, 1857.

Leta 1885 in 1886 sta Marcel-Auguste Dieulafoy in Jane Dieulafoy začela prva francoska izkopavanja.Jane Dieulafoy. Perzië, Chaldea en Susiane. (holandščina). Skoraj vsa izkopavanja v Suzi po letu 1885 je organizirala in odobrila francoska vlada.Peters, John P. (1915). "Excavations in Persia" (PDF). The Harvard Theological Review. 8 (1): 82–93. doi:10.1017/S0017816000008336.ISSN 0017-8160. JSTOR 1507314.

Obsežna izkopavanja je od 1897 do 1911 vodil Jacques de Morgan in številne umetniške in zgodovinske artefakte poslal v Francijo. Ti artefakti so v poznih 1890. in zgodnjih 1900. letih napolnili številne dvorane v muzeju Louvre.Peters, John P. (1915). "Excavations in Persia" (PDF). The Harvard Theological Review. 8 (1): 82–93. doi:10.1017/S0017816000008336.ISSN 0017-8160. JSTOR 1507314. Izkopavanja so se pod Rolandom De Mecquenemom nadaljevala do začetka prve svetovne vojne leta 1914. Po vojni so se nadaljevala do začetka druge svetovne vojne leta 1940.Archive.org. Jacques de Morgan. Fouilles à Suse en 1897–1898 et 1898–1899. Mission archéologique en Iran, Mémoires I, 1990.Archive.org. Jacques de Morgan, Fouilles à Suse en 1899–1902, Mission archéologique en Iran, Mémoires VII, 1905.Robert H. Dyson. Early Work on the Acropolis at Susa. The Beginning of Prehistory in Iraq and Iran, Expedition, vol. 10, no. 4, str. 21–34, 1968.

Po vojni sta izkopavanja od leta 1946 do 1967 vodila Roman Ghirshman in njegova žena Tania Ghirshman. Osredotočila sta se predvsem na območje kraljeve vile, ki sta ga raziskala po celi globini.Roman Ghirshman. Suse au tournant du III au II millenaire avant notre ere. Arts Asiatiques, 17: 3–44, 1968. Lončenina, ki sta jo našla v različnih slojih, je omogočila stratifikacijo razvoja mesta.Hermann Gasche. Ville Royal de Suse: vol I: La poterie elamite du deuxieme millenaire a.C, Mission archéologique en Iran. Mémoires 47, 1973.M. Steve, Hermann H. Gasche. L'Acropole de Suse: Nouvelles fouilles (rapport preliminaire). Memoires de la Delegation archeologique en Iran, vol. 46, Geuthner, 1971.

V 1970. letih je raziskave vodil Jean Perrot.Jean Perrot. Les fouilles de Sus en 1975. Annual Symposium on Archaeological Research in Iran 4, str. 224–231, 1975.D. Canal. La haute terrase de l'Acropole de Suse. Paleorient, vol. 4, str. 169–176, 1978.

Zgodovina Zgodnje naselje Suza spada med najstarejša znana naselja v regiji. Datiranja z ogljikom C14 je pokazalo, da je bila naseljena že leta 4395 pr. n. št.Potts: Elam, str. 46. Že takrat je bila dokaj velika in merila približno 15 hektarjev.

Ustanovitev Suze sovpada z opuščanjem bližnjih vasi. Potts domneva, da je bilo naselje morda ustanovljeno zato, da bi nadomestilo uničeno naselje Čoga Miš,Potts: Elam. približno enako veliko kot Suza.

Drugo pomembno naselje na tem območju je bilo Čoga Bonut, ki so ga odkrili leta 1976.

Obdobje Suza I Prebivalci Suze so kmalu po prvi naselitvi pred več kot 6000 leti zgradili monumentalno ploščad, ki se je dvigala nad ravno okoliško pokrajino.Hole, Frank. A Monumental Failure: The Collapse of Susa. V Robin A. Carter, Graham Philip (ur.). Beyond the Ubaid: Transformation and Integration of Late Prehistoric Societies of the Middle East. Studies in Oriental Civilization, no. 63, str. 221–226. Chicago: Oriental Institute of the University of Chicago, 2010.

Iz tega obdobja so se ohranile umetniško izdelane keramične posode, ki so služile za daritve in kot grobni pridatki v tisoč ali več grobovih pri dnu tempeljske ploščadi.

Najstarejše naselje je znano kot Suza I (okoli 4200-3900 pr. n. št.). Dve naselji so arheologi poimenovali Akropola (7 ha) in Apadana (6,3 ha), ki sta se kasnjeje zlili v Suzo (18 ha). Apadana je imela 6 m debelo obzidje iz zbite zemlje.

thumb|300px|levo|Skleda in čaša v slogu Suza I, 4. tisočletje pr. n. št. (ubaidsko obdobje); čaša je visoka okoli 12 cm; Sèvres – Cité de la céramique, Francija

Večina od skoraj 2000 posod v slogi Suza I, najdenih v grobovih, je zdaj v Louvreu.

Najdena posoda zgovorno priča o umetniških in tehničnih dosežkih njihovih ustvarjalcev in organizaciji družbe, ki jih je naročila. Aruz, Joan (1992). The Royal City of Susa: Ancient Near Eastern Treasures in the Louvre. New York: Abrams. str. 26. Poslikana keramična posoda iz najzgodnejšega obdobja je regionalna različica mezopotamske ubaidske keramične tradicije, ki se je v 5. tisočletju pr. n. št. razširila po Bližnjem vzhodu, na katero je vplivalo tudi izročilo iz gora zahodnega Irana. V grobovih so najbolj zastopane so tri vrste posode: čaše in kelihi, krožniki in majhni lonci za pripravo vseh vrst hrane, potrebni v posmrtnem življenju. Druga vrsta posodja, bolj grobo izdelana in bolj skromno poslikana, je bila verjetno namenjena preprostim meščanom, mladostnikom in morda otrokom. Aruz, Joan (1992). The Royal City of Susa: Ancient Near Eastern Treasures in the Louvre. New York: Abrams. str. 29. Posoda je zdelana skrbno in ročno, morda na počasnem lončarskem vretenu. Asimeričnost posod in nepravilnost poslikav kažeta, da je bila večina dela opravljena prostoročno.

V tem obdobju je že dokazana metalurgija bakra, kar dokazujejo bakreni izdelki iz nekaj visokogorskih iranskih mest, kot je bil Tepe Sialk.

Suza II in vpliv Uruka V uruškem obdobju je Suza prišla v uruško kulturno sfero. Prevzela je celoten uruški državni aparat, prapisavo, valjaste pečate s sumerskimi motivi in arhitekturo. Nekateri poznavalci menijo, da je bila morda kolonija Uruka.D.T. Potts. The Archaeology of Elam: Formation and Transformation of an Ancient Iranian State. Cambridge World Archaeology. Cambridge University Press, 2015. Str. 58. ISBN 1107094690.

D.T. Potts temu ugovarja in trdi, da je bil v začetnem obdobju bolj pomemben vpliv gorskega Huzestana, ki se je ohranil tudi kasneje. Suza je bila torej pod vplivom dveh kultur. Uruškega pisnega in številčnega sistema ni prevzela v celoti, ampak delno in selektivno in ga je prilagodila svojim potrebam. Četudi je bil Uruk takrat večji od Suze, ni bila njegova kolonija in je dolgo obdržala nekaj neodvisnosti.D.T. Potts. The Archaeology of Elam: Formation and Transformation of an Ancient Iranian State. Cambridge World Archaeology. Cambridge University Press, 2015. Str. 58–61. ISBN 1107094690. Arhitekturne povezave med Suzo, Tal-i Maljanom in Godin Tepejem v tistem času podpirajo idejo o vzporednem razvoju praklinopisa in praelamske pisave.F. Desset. "An Architectural Pattern in Late Fourth-Millennium BC Western Iran: A New Link Between Susa, Tal-I Malyan, and Godin Tepe". Iran, 52 (1, 2014): 1–18.

Nekateri znanstveniki so prepričani, da je bila Suza del večje uruške kulture in v celoti prevzela uruški način življenja. Kultura v Suzi je bila pravzaprav lokalna različica obširne mezopotamske kulture, zato vpliv Uruka ne dokazuje njegove dominacije. Lawler, Andrew (2003). "Uruk: Spreading Fashion or Empire". Science, 302: 977–978.

Obdobje Suza III Obdobje Suza III (3100–2700 pr. n. št.) je znano tudi kot praelamsko obdobje.D.T. Potts. A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Volume 94 of Blackwell Companions to the Ancient World. John Wiley & Sons, 2012. str. 743. ISBN 1405189886. V tem obdobju je prevladovala baneška lončenina. Pojavile so se prve glinaste tablice in Suza je postala središče elamske civilizacije.

Dvoumna omemba Elama (klinopisno 𒉏 NIM) se je pojavija tudi v sumerskih zapisih.

Leta 2700 pr. n. št. je dokumentirana bitka med Kišem in Suzo.

Elamiti thumb|left|Puzur-Inšušinak, ensi (guvener) Suze na "Tablici z levi", datirani v leto 2100 pr. n. št., Muzej LouvreTranslation of the Akkadian portion into French, in

V sumerskm obdobju je bila Suza glavno mesto države Suziana (Šušan) s središčem ob reki Karun, ki se je skoraj povsem ujemala s sedanjo iransko provinco Huzestan. Na oblasti so se menjavali med Elamiti, Sumerci in Akadci. Nekateri avtorji jo istovetijo z Elamom, vendar je bila samostojna kulturna in politična entiteta.F. Vallat. The history of Elam, 1999. iranicaonline.org.

Pod elamskimi vladarji se je v Suzo pogosto prinašal bogat plen s pohodov proti drugim mestom.Aruz, Joan; Fino, Elisabetta Valtz (2001). "Ancient near Eastern Art". The Metropolitan Museum of Art Bulletin, 59 (1): 8. doi:10.2307/3269163. ISSN 0026-1521. JSTOR 3269163. Vzrok za takšno postopanje je bila predvsem njena majhna oddaljenost of Babilona in drugih mezopotamskih mest.

Raba elamščine kot uradnega jezika državne uprave je prvič dokazana v besedilih iz Ansana (Tel-e Mal-jan) iz obdobja okoli leta 1000 pr. n. št. Mikołajczak, Tytus K. (2011). "Elam and Persia. Urednika Javier Álvarez-Mon in Mark B. Garrison. Winona Lake, V Eisenbrauns, 2011. str. xviii + 493.". Journal of Near Eastern Studies, 72 (2): 284–289. doi:10.1086/671453. ISSN 0022-2968. Pred tem se je večina dokumentov pisala v akadščini. Suzijano je okoli leta 2330 pr. n. št. Sargon Veliki vključil v svoje Akadsko cesarstvo.

Glavna mestna boginja je bila Nanaja, ki je imela v Suzi velik tempelj.Potts: Elam, str. 364.

thumb| Srebrna čaša iz Marvdešta, Iran, z linearnim elamskim napisom iz obdobja Kutik-Inšušinaka, Iranski Narodni muzej

Kutik-Inšušinak Suza je bila glavno mesto akadske province do okoli 2100 pr. n. št., ko se je njen guverner Kutik-Inšušinak uprl in ustanovil neodvisno državo in literarno središče. Na seznamu knaljev Suze je omenjen kot zadnji vladar iz Avanske dinastije.Potts: Elam, str. 122. Združil je sosednja ozemlja in postal kralj Elama. Uvedel je elamsko linearno pisavo, ki še ni razvozlana. Suzo je kasneje osvojila novoasirska Tretja urska dinastija in jo obdržala, dokler ni okoli leta 2004 pr. n. št. med vladanjem Kindatuja razpadla pod pritiskom Elamitov. Suza je postala elamska prestolnica Epartidske dinastije.

Srednje elamsko obdobje