thumb|Pogled z Velikega kamnitega mostu na Kremeljsko palačo thumb|Pogled z nasprotnega brega reke Moskve Velika kremeljska palača (rusko Большой Кремлёвский дворец, Bolšoj Kremljovski dvorec) v osrčju ruske prestolnice Moskve predstavlja pomemben del arhitekturnega ansambla Moskovskega kremlja, saj je sestavljen iz več stavb različnih slogov, ki so nastajale od 15. do 19. stoletja. Osrednji del palačnega kompleksa je bil zgrajen med letoma 1838 in 1849 po načrtu Konstantina Thona in je prvotno služil kot glavna rezidenca carja in carjeve družine v Moskvi. Velika kremeljska palača je danes del upravnega kompleksa ruskega predsednika.
Splošen opis Ker so osrednjo stavbo Velike kremeljske palače, ki izvira iz 19. stoletja, dodali že obstoječim zgradbam palači Terem, Fasetni palači in Zlati carski palači, ko je bila zgrajena, so te vključene tudi v kompleks Velikega kremeljske palače. Tudi sosednja zgradba Kremeljske orožarne in cerkev Marijinega oznanjenja prav tako nista neposredno pritrjena na palačo, temveč sta z njo povezana z zaprtimi prehodi. thumb|left|Velika kremeljska palača na zemljevidu Kremlja
Velika kremeljska palača s fasado dolžine osrednje stavbe 125 metrov in višino do kupole 44 metrov zaseda vodilno mesto v ansamblu Moskovskega kremlja. Stavba stoji na južnem delu območja Kremlja, v bližini pobočja bregov reke Moskve, zato je še posebej vidna iz reke ali njenega nasprotnega brega. Z Velikega kamnitega mostu se odpira tudi reprezentativen pogled na Kremelj in Veliko kremeljsko palačo. Znotraj Kremlja so še nekdanja Kongresna palača (danes uradno Državna kremeljska palača) na severu in Stolnični trg (s cerkvijo nadangela Mihaela, Cerkvijo Marijinega vnebovzetja in Stolnico Marijinega oznanjenja) na vzhodu.
Zgradba osrednje palače se zdi od zunaj trinadstropna, v notranjosti pa ima le dve ravni, saj ima pet slovesnih dvoran v dveh nadstropjih z dvema vrstama oken, drugo nad drugim, višina stropa do 18 metrov. Število sob znotraj palače je približno 700 s skupno površino 24.000 m². Če štejemo tudi sosednje stavbe palače Terem, Fasetne palače in Zlate carske palače, je skupna površina prostorov nekaj manj kot 35.000 m².
Medtem ko je palača v 19. stoletju služila kot carska rezidenca in med drugim za slovesne sprejeme carske družine med bivanjem v Moskvi, je danes del muzejskega ansambla Kremlja, ki je del Unescove svetovne dediščine Siehe auch: ICOMOS-Bericht vom 24. Oktober 1989 (überprüft am 14. Januar 2009; PDF; 722 kB), hkrati pa tudi del uradne delovne rezidence predsednika Rusije. Zaradi tega stavbe (vključno s palačo Terem in Fasetno palačo) praviloma niso odprte za javnost; vendar si jih lahko ogleda od znotraj kot del posebne turneje za registrirane skupine, čeprav je to običajno zelo drago (odvisno od velikosti skupine, približno 850 do 1000 evrov na ogled Informationen zu den Führungen auf Russisch (überprüft am 5. Mai 2018)).
Zgodovina palačnega kompleksa Ker se današnja Velika kremeljska palača nahaja na mestu Moskovskega kremlja, nekdanje utrdbe, ki je znana že od 12. stoletja, so na njenem mestu že pred 19. stoletjem stale reprezentativne stavbe, vključno z bivalnimi prostori velikih ruskih knezov Moskve in carja Rusije.
Predhodne stavbe do 17. stoletja thumb|Leseni Moskovski kremelj v 14. stoletju. Risba Apolinarija Vasnezova Opisi prvih stavb predhodnika današnje Velike kremeljske palače niso ohranjeni; znano pa je, da je tu stala prva velika knežja palača v času Ivana Kalite (zgodnje 14. stoletje).Romanjuk, S. 136. Dejstvo, da so vladarske rezidence Moskovske velike kneževine ali pozneje Ruskega carstv in Ruskega imperija stale natanko na tem mestu v Kremlju, je mogoče razložiti predvsem z izjemno reprezentativno lokacijo posesti: strmim bregovom reke Moskve, ki segajo južno, in so bile takrat široko vidne iz reke, je dal poseben položaj med vsemi zgradbami trdnjave.
V začetku 15. stoletja, do leta 1404, so stanovanja princese Sofije, žene velikega kneza Vasilija I., razširili; prvič v zgodovini Moskve je bila zgrajena hiša s fasadno uro. Ker so bile skoraj vse moskovske posvetne stavbe takrat narejene iz lesa, so bili požari stalna grožnja. V Kremlju so bili v 15. stoletju številni veliki požari, ki so knežja stanovanja delno ali v celoti uničili in so jih nato bodisi obnovili ali na novo zgradili. Šele leta 1487 je bila zgrajena ena prvih kamnitih zgradb v Kremlju, Fasetna palača, ki se je ohranila do danes. Hkrati se je začel razvoj današnjega kompleksa Velike kremeljske palače.
Po posebej uničujočem požaru, ki je leta 1493 opustošil velik del Kremlja, vključno s starimi lesenimi knežjimi stanovanji, se je začela graditi prva kamnita palača, ki naj bi dopolnjevala Fasetno palačo, in je imela predvsem reprezentativne funkcije, kot glavno prebivališče velikih knezov. Za izvedbo del so bili naročeni gradbeniki iz Italije - podobno kot pri novi gradnji obzidja, stolpov in mnogih drugih kremeljskih struktur, ki so se ohranile do danes. Takratni veliki knez Ivan III. je gradnjo knežje palače še posebej zaupal milanskemu gradbeniku Aloisio da Milano (v Rusiji je bil takrat znan kot Alewis Frjasin Medtem ko Alewis ni nič drugega kot stari ruski ekvivalent prvega imena Alois (ali Aloisio), je bil 'Frjasin' '() psevdorodstveno ime , kar je takrat pomenilo nekaj podobnega kot "Italijani" in s katerim je bilo poimenovanih več italijanskih graditeljev Kremlja. Njihovi resnični priimki večinoma niso bili z gotovostjo preneseni; Karamsin in drugi zgodovinarji so govorili o "Alewis Frjasin" Aloisio da Milano in o "Mark Frjasin" Marco Ruffo. Glej tudi:: Slovo, 57/2008 (überprüft am 14. Januar 2009).). Gradnja se je začela leta 1499, dokončana pa je bila leta 1508, šele po smrti Ivana III. V nasprotju s prejšnjimi lesenimi stavbami naj bi nova palača obstajala več kot 200 let. V 16. in 17. stoletju so jo večkrat prezidali in razširili, med katerimi je najbolj znana palača Terem, ki je bila dokončana leta 1636 in je ohranjena še danes.
Predhodne stavbe od 17. do 19. stoletja Prejšnje zgradbe Velike kremeljske palače so do konca 17. stoletja ruskim carjem služile kot rezidenca, v celoti ali deloma. To se je spremenilo okoli leta 1703 med vladavino Petra I. Velikega. Slednji je ustanovil novo rusko prestolnico Sankt Peterburg in tja je preselil carjev sedež. Stara moskovska stanovanja skoraj niso bila uporabljena za svoj prvotni namen in so sčasoma propadla. Nekateri leseni gospodarski objekti so postali žrtev drugega požara in niso bili obnovljeni, preostali del palačnega kompleksa pa je bil med drugim uporabljen kot upravna zgradba. thumb|Rastrellijeva palača v 1760-ih
Leta 1749 je carica Elizabeta Ruska odstranila nekaj starih carskih sob, da bi na njihovem mestu postavili reprezentačno palačo, ki naj bi postala nova glavna rezidenca ruskih cesarjev v Moskvi. Za izvedbo je bil naročen priznani italijanski arhitekt Bartolomeo Francesco Rastrelli. Stavba je bila dokončana leta 1753 in je dobila ime Zimska palača. Nekaj let pozneje je Rastrelli v enakem baročnem slogu zgradil tudi veliko bolj znan Zimski dvorec v Sankt Peterburgu, ki je od takrat naprej služila kot carska rezidenca Sankt Peterburga. V vojni proti Napoleonu leta 1812 je bila moskovska zimska palača porušena in obnovljena do leta 1817 po načrtu arhitekta Vasilija Stasova.
Rastrellijeva palača je v poznem 18. stoletju za Katarino II. veljala za zastarelo. Takrat sta arhitekta Vasilij Bašenow in Matvej Kasakov izdelala obsežen projekt palače, ki naj bi dobila veliko večje dimenzije kot sedanja zgradba in naj bi nadomestila več starih stavb v Kremlju. Sčasoma je bil projekt na koncu zavržen, tudi zaradi finančnih razlogov, pa tudi zato, ker je bil projekt kritiziran, da je bil za Kremelj prevelik.
Nova carska rezidenca v 19. stoletju Car Nikolaj I. Ruski je bil prvi, ki je v 1830-ih porušil Rastrellijevo palačo, da so na njenem mestu zgradili novo moskovsko carsko rezidenco v slogu, podobnem klasicizmu, ki je takrat v Rusiji veljal za sodobnega. Zasnova nove palače je prišla od Konstantina Thona, ki je znan po številnih dobro znanih moskovskih zgradbah 19. stoletja (vključno s cerkvijo Kristusa Odrešenika in stavbo Nikolajeve železniške postaje).
Gradnja stavbe osrednje palače je trajala od junija 1838 do aprila 1849, skupni stroški projekta pa so bili približno 12 milijonov rubljev. Tako je nastal kompleks Velike kremeljske palače, ki obstaja še danes, ki poleg osrednje palačne stavbe, postavljene v letih 1838–49, vsebuje še veliko starejše poslopje Fasetne palače, palače Terem in Zlate carske palače. Dve zadnji stavbi sta skorajda v celoti obdani s prevladujočim osrednjim delom, tako da sta bili od takrat komaj vidni od zunaj. To, pa tudi dejstvo, da je bila nova, klasicistična stavba arhitekturno v nasprotju z obstoječim kremeljskim ansamblom, v katerem je prevladovala stara ruska arhitektura zgodnje moderne dobe, je Konstantinu Thonu prinašala nenehne kritike. V moskovskem popotniškem vodniku iz leta 1917 je bila presenetljivo velika stavba celo imenovana kot kasarna.Romanjuk, S. 142.
Velika kremeljska palača, vključno s svojimi starejšimi dodatki, je bila od dokončanja do padca carja rezidenca ruskih monarhov v takratnem drugem največjem mestu v cesarstvu. Carji so tu živeli v Moskvi s svojimi družinami in privrženci, tu pa so bili izvedeni tudi pomembni državni obredi, na primer sprejemi visokih tujih gostov ali proslave za kronanje. Poleg tega je bila palača odprta tudi za javne obiske ob nedeljskih praznikih.Kiselëv, S. 114.
20. stoletje in sedanjost Po padcu monarhije v Rusiji in oktobrski revoluciji leta 1917 so stavbe Velike kremeljske palače izgubile svojo funkcijo kot carska rezidenca. Hkrati se je nova državna oblast iz Sankt Peterburga preselila v Moskvo, Kremelj pa je postal lokacija najpomembnejših državnih organov. Tako kot številne druge stavbe v Kremlju se je tudi prejšnja carska palača zdaj uporabljala v administrativne namene: od 1930-ih so sestanki Vrhovnega sveta ZSSR in Ruske SFSR, kongresi Kominterne in pred gradnjo Državne kremeljske palače leta 1961 uporabljeni za strankarske konvencije KPJU. Poleg tega je bilo pet plesnih dvoran osrednje palače uporabljenih za svečane dogodke, kot je počastitev junakov Sovjetske zveze. Nekaj sprememb je bilo v sovjetski dobi tudi v arhitekturi palače: dve dvorani so leta 1934 preuredili v veliko konferenčno dvorano, od koder so od takrat potekale večje konference, pročelja pa so namesto carjevih krasili sovjetski državni simboli.
Po koncu Sovjetske zveze leta 1991 je palačni kompleks postal uprava predsednika Rusije in je do danes uradno del predsednikovega urada. Pretvorbe, narejene v sovjetskem obdobju, so bile v času obsežne prenove stavbnega kompleksa v letih 1994–99 spremenjene, tako da trenutna notranjost palače v veliki meri ustreza prvotnemu stanju v 19. stoletju. Velike sprejemne dvorane v drugem nadstropju stavbe osrednje palače se še vedno uporabljajo za slavnostna dejanja države, na primer za inavguracijo predsednika.
Palačne stavbe Če pogledamo kompleks Velike kremeljske palače kot celote, gre za kompilacijo več stavb iz različnih obdobij, ki se prav tako močno razlikujejo po svojem slogu. Vendar je treba opozoriti, da je osrednja stavba, ki izvira iz 19. stoletja, ponekod tudi podobna palači Terem - namen Konstantina Thona, ki je želel svoje delo čim bolj harmonično vključiti v obstoječi ansambel.
Osrednja palača Zunanjost