Osman III. (osmansko turško عثمان ثالث, ‘Osmān-i sālis) je bil od leta 1754 do 1757 sultan Osmanskega cesarstva, * 2. januar 1699, Edirne, Osmansko cesarstvo, † 30. oktober 1757, Carigrad, Osmansko cesarstvo.
Zgodnja leta Osman III. je bil mlajši polbrat sultana Mahmuda I. Po očetovi odstavitvi leta 1703 je bil odpeljan v Carigrad in kot kandidat za osmanski prestol zaprt v kafes. V kafesu je živel 51 let.Sakaoğlu 2015, str. 325.
17. aprila 1705 je bil skupaj z drugimi princi v tajnosti obrezan in postal član Ahmedovega spremstva. Kasneje je spremljal sultana na izletih po mestu in iz mesta. 1. oktobra 1730 je osmanski prestol zasedel starejši brat Mahmud I. in Osman je postal prvi kandidat za njegovega naslednika.OSMAN III عثمان (ö. 1171/1757) Osmanlı padişahı (1754-1757). İslam Ansiklopedisi. Pridobljeno 13.aprila 2020.
Vladanje Osman III. je osmanki prestol nasledil po smrti Mahmuda I. 13. decembra 1754. Ker je večino življenja preživel kot zapornik v cesarski palači, je imel nekaj vedenjskih posebnosti. V nasprotju s prejšnjimi sultani je sovražil glasbo in vse glasbenike izgnal iz palače. Po besedah barona de Totta je bil jezen in skromen tip vladarja.Sakaoğlu 2015, str. 332.
Po prihodu na prestol je najprej izbral svoje ožje sodelavce. Spremembe, ki jih je med svojim vladanjem izvedel na najvišjih ravneh državne uprave, zlasti pri velikih vezirjih, se štejejo za poskus zmanjšanja izredno velike obremenitve popustljivih oblasti pod prejšnjimi sultani.
V hudem neurju marca 1756 je egiptovski galeon v temi nasedel na obalo v Kumkapiju. 600 potnikov zaradi neurja ni bilo mogoče evakuirati. Sultan, ki je uspel priti na obalo, je rešil vse potnike z vleki iz mestne ladjedelnice. Po brodolomu je naročil gradnjo svetilnika, da bi preprečil podobne incidente.Sakaoğlu 2015, str. 330.
thumb|levo|250px|Sprejem ambasadorja Charlesa de Vergennesa pri sultanu Osmanu III. leta 1755
Prva povorka po njegovem ustoličenju je bila 14. decembra 1754. Januarja 1755 je cesarstvo zejel izjemen mraz, zato takratni zgodovinarji v tem času ne omenjajo nobenega dogodka.Sakaoğlu 2015, str. 327. Sultan je leta 1757 objavil ferman, s katerim je ohranil status quo več mest v Sveti deželi, svetih za kristjane, muslimane in Jude.Michael R. T. Dumper; Bruce E. Stanley (2007). Cities of the Middle East and North Africa: A Historical Encyclopedia. ABC-CLIO. str. 209. ISBN 978-1-57607-919-5. Pridobljeno 29. novembra 2012.
V drugem letu vladanja je Osman izgubil mater Šehsuvar Sultan, ki je bila tesno povezana z njegovo religioznostjo. Za njo je zaradi bolezni 22. decembra 1756 umrl tudi najviše rangirani princ Mehmed. Po navedbah virov se je prinčevega pogreba, ki sta ga vodila veliki vezir in šejk al-islam, udeležilo 5000 ljudi. Po cesarstvu so se širile govorice, da je bil princ zastrupljen na pobudo Osmanovega naslednika Mustafe III.
Sultan je objavil več ukrepov proti razbojništvu v Anatoliji in Rumeliji, kar kaže, da se je zanimal tudi za te zadeve. Nekaj ukrepov je bilo sprejetih proti plemenoma Bozulus in Cihanbejli, Armencem zaradi pretresov v Iranu, bandam okoli Erzuruma in Sivasa in slavnemu razbojniku Karaosmanoğlu Hadži Mustafa Agi, katerega so nazadnje ujeli in obglavili. Njegovo glavo so 5. decembra 1755 prinesli v Carigrad.
Gradnje Osman je znan po tem, da je zgradil mošejo Nuruosmanye, katere gradnja se je začela med vladanjem Mahmuda I. Kompleks Nuruosmanye, ki je bil nekaj časa znana tudi kot Osmanye, je bil sestavljen iz mošeje, treh šol, medrese, proizvodnje, knjižnice, mavzoleja, prenočišč, vodnjaka, fontane, gostišča in trgovine.
Leta 1755–1756 je zgradil novo mestno četrt, v kateri so bile palača Üsküdar z vrtom, hiše in trgovine. Zgradil je tudi mošejo Ihsanye s pripadajočimi zgradbami.
Fontano, ki jo je zgradil leta 1755-1756, so po 122 letih podrli.Haskan 2001, str. 1160.
Smrt Umrl je v noči na 30. oktober 1757. Zgodaj zjutraj je potekala ceremonija, na kateri so za novega sultana imenovali bratranca Mustafo III. Novi sultan je ukazal, da se Osmana pokoplje v mavzoleju Nove džamije in ne v Nuruosmanye.Sakaoğlu 2015, str. 331.
Sklici
Vira
Kategorija:Osmanski sultani Kategorija:Vladarji v 18. stoletju