Voroncova palača (ukrajinsko Воронцовський палац; rusko Воронцо́вский дворе́ц) ali palača Alupka je zgodovinska palača ob vznožju Krimskega gorovja v bližini mesta Alupka na Krimu. Voroncova palača je ena najstarejših in največjih palač na Krimu in je ena najbolj priljubljenih turističnih znamenitosti na južni obali Krima.
Palača je bila zgrajena med letoma 1828 in 1848 za ruskega princa Mihaila Semjonoviča Voroncova kot njegova osebna poletna rezidenca po ceni 9 milijonov srebrnih rubljev. Zasnovana je bila v ohlapni interpretaciji angleškega neorenesančnega sloga, delo angleškega arhitekta Edwarda Bloreja in njegovega pomočnika Williama Hunta. Stavba je hibrid več arhitekturnih slogov in nobenemu. Med temi slogi so elementi škotske baronske, neo indo-saracenske arhitekture in neogotske arhitekture. Blore je zasnoval veliko stavb v Združenem kraljestvu in je bil pozneje še posebej znan po dokončanju oblikovanja Buckinghamske palače v Londonu.
Po dokončanju je palačo obiskalo veliko pripadnikov elitnega vladajočega razreda Ruskega imperija; veliko teh bogatih plemičev je bilo s palačo in njenim obmorskim mestom tako prevzeto, da so si ustvarili svoje lastne poletne rezidence na Krimu. Do zgodnjega 20. stoletja jih niso imeli le številni aristokrati, temveč tudi člani cesarske družine, vključno s samim carjem.
Pomembna značilnost Voroncove palače je sosednji park, v katerem je 40 hektarjev zelenja in dreves, ki ga je uredil nemški krajinski vrtnar Carolus Keebach. Danes je Voroncova palača del nacionalnega zgodovinskega rezervata Kompleks palače-parka Alupka, vključno s palačo Massandra v sosednji Massandri.
Zaradi statusa pomembne lokalne turistične znamenitosti in arhitekturnega spomenika je bila Voroncova palača in njen okoliški park pogosto predstavljen v ukrajinskih in sovjetskih kinematografskih produkcijah, kot so: Navadni čudež (1964), Nebesnye lastochki (1976), Nori dan ali Figarova poroka (2004) in Sappho (2008).
Ruski pesnik Ivan Bunin je leta 1900 obiskal palačo in napisal kratko pesem z naslovom Dolga uličica, ki vodi do obale ... (rusko: К прибрежью моря длинная аллея ...)
Zgodovina
V obdobju po napoleonskih vojnah je novo mesto Odesa postalo južna prestolnica Rusije z živahno svetovljansko družbo, osredotočeno na peščico ruskih aristokratov in polskih žensk, kot sta Zofia Potocka in Karolina Rzewuska. Po zapisih Filipa Vigela, je podkraljev dvor v Odesi izgledal kot »majhna prestolnica cesarskega princa« . Medtem ko so se v Odesi pojavile številne neoklasicistične stavbe, so Krim (ali Taurica, kot je bil takrat bolje znan) še vedno dojemali kot divje, eksotično zaledje. Sredi 1820-ih so se pojavila zelo priljubljena romantična dela, ki so slavila njegovo lepoto, na primer pesmi Aleksandra Puškina Bahčisarajski vodnjak in Adama Mickiewicza Krimski soneti. Oba pesnika sta bila očarana z orientalsko romantiko lorda Byrona in sta Krim predstavljala kot eksotično deželo tatarskih muslimanskih tradicij, ki je v Krimskem kanatu cvetela vse do propada leta 1783.
Mihael Voroncov je bil maja 1823 imenovan za podkralja Novorosije. Še pred prihodom v Odeso so Voroncovci odkupovali zemljišča na jugozahodu Krima, ki je bil redko poseljen in takrat malo znan. Alupko je leta 1824 kupil polkovnik Theodosios Reveliotis, lastnik Livadije in Oreande Е. И. Индова. Крепостное хозяйство в начале XIX века. Moscow, 1955. Page 36.. Do takrat so imeli Voroncovi posesti tudi v Gurzufu, Massandri, Ai-Danilu in rtu Martian Т. Брагина, Н. Васильева. Путешествие по дворянским имениям южного берега Крыма. Таврия, 2001. Стр. 113..
Izvirna zasnova in etos
Voroncova palača je bila poletna rezidenca generalnega guvernerja Novorosije, kneza Mihaila Semjonoviča Voroncova (rojen 1782 - umrl 1856). Princ je bil predan anglofil. Njegov oče Semjon Voroncov je bil veleposlanik Katarine Velike v Angliji in princ se je šolal v Londonu. Njegova sestra Katarina se je poročila z angleškim aristokratom in postala grofica ene največjih angleških podeželskih hiš, Wilton House. Z ustoličenjem Pavla I. je leta 1796 Semjon Voroncov izgubil naklonjenost, njegove posesti pa so bile po nastopu Aleksandra I. zaplenjena in vrnjena šele leta 1801, zato ni presenetljivo, da se je odločil, da bo do smrti živel pri hčeri v Angliji in da je bil Mihail Voroncov pogost obiskovalec te države.
Voroncov je od lokalnega Tatara pri Alupki od leta 1823 odkupoval zemljišče za mesto svoje nove palače. Pridobitev je bila del dogovora, zaradi katerega je moral Voroncov zgraditi novo mošejo. Del lokacije je že leta 1787 angleški krajinski vrtnar William Gould zasadil s finimi drevesi za princa Potemkina, kot del Potemkinovega 'izboljšanja' območja med obiskom Katarine Velike, po Potemkinovi aneksiji Krima k Rusiji. Ko je pridobil lastništvo, je Voroncov nemudoma zaposlil nemškega vrtnarja Karla Kebacha za nadaljnje izboljšanje lokacije in ureditev posesti in vrtov za predlagano novo palačo.
Leta 1824 je arhitekt Philip Elson dobil naročilo, da zgradi majhno hišo, kjer bi se nastanila družina Voroncov, medtem ko je bila nova palača v gradnji. Zdaj precej spremenjena in znana kot Azijski paviljon, ta zgradba še vedno stoji.
Prvotno si je princ želel strogo klasično zasnovo, načrte za takšno zasnovo je v Chesterju izdelal arhitekt Thomas Harrison, na mestu pa ga je prilagodil оdеški arhitekt Francesco Boffo. Oba arhitekta sta že prej sodelovala pri zasnovi uradne rezidence Voroncova v Odesi. Harrisonovi načrti za palačo v Alupki prikazujejo klasično vilo na mestu sedanjega corps de logis s spalnim nadstropjem spodaj, na katerih so zdaj spodnje terase . Na vrtni sprednji strani, obrnjeni proti morju, načrti kažejo na veliko dvojno višino klasične eksedre; ta koncept je moral Voroncov odobriti, saj je bil edini element (čeprav preoblikovan v islamski slog), vključen iz Harrisonovega načrta v nov načrt.
Gradnja se je začela leta 1828, vendar so jo ustavili junija 1831, preden se je zgradba dvignila iz temeljev. To je bilo morda zato, ker je glavni arhitekt Harrison umrl in Boffo, ki je delal sam, morda ni bil pravi - njegove spremembe Harrisonovih načrtov za guvernerjevo rezidenco v Odesi so bile neugodno sprejete.
Sprememba načrta
Voroncov je veliko potoval po Angliji in nedvomno videl na novo nastajajoč, vendar retrospektiven jakobinski slog arhitekture - hibridne neo sloge, ki temeljijo na angleških stavbah poznega 16. in začetka 17. stoletja, na kar je vplival angleški renesančni slog, ki se je pozno razvil iz italijanskega renesančnega sloga stoletja prej. Voroncov se je odločil pregledati zasnovo, da bi vključil te nove trende iz zahodnoevropske arhitekture.
Ta velika sprememba od klasične zasnove do precej bolj zapletenega sloga, ki je bil v Rusiji malo znan, je pomenila, da je Voroncov moral najti drugega arhitekta, da bi izvedel novo zasnovo. To je še dodatno zapletlo željo Voroncova, da ne bi imel samo ohlapnega jakobiskega sloga, ampak tudi, da bi vključil motive iz islamske arhitekture, da bi poudaril orientalski vpliv, ki je viden v kanovi bahčisarajski palači, utrdbi Eni-kale in drugi lokalni tatarski arhitekturi. Tako zasnovana naj bi poudarila položaj Krima kot kraja, kjer se srečujeta vzhod in zahod. Bil je radikalen odmik od neoklasicističnega sloga, ki je prevladoval v ruski arhitekturi tega obdobja. Zaradi širitve Britanskega imperija je podoben pristop pridobival na popularnosti tudi v Veliki Britaniji. Anglizirano razlago islamske arhitekture ponazarjata Kraljevi paviljon v Brightonu, dokončan leta 1823 in Sezincote House, dokončana nekaj let prej. Obe stavbi sta se močno opirali na islamske motive, ki so bili pozneje vidni v Voroncovi palači in so bili novi tudi v času prinčevega obiska Anglije .
Voroncov se je za prenovo in dokončanje stavbe odločil britanskega arhitekta Edwarda Bloreja. Blore je bil radovedna izbira arhitekta; čeprav je njegovo delo pogosto znano kot dolgočasno in nenadihujoče. Ugledni arhitekturni zgodovinar Howard Colvin je trdil, da je »dolgočasna kompetenca preplavila vse njegovo delo«, medtem ko je arhitekturni strokovnjak za podeželske dvorce Mark Girouard Blora označil za »malo dolgčasen« Colvin, p30Girouard, p51.. Vendar pa je Blorejevo ravnodušno in konvencionalno modo občudovala angleška aristokracija torijcev, v katerega je spadala Voroncova sestra in za katere je Blore delal pri Wiltonu. Anglofil Voroncov je bil tudi velik oboževalec in prijatelj sira Walterja Scotta, za katerega je Blore delal v veliki škotski baronski podeželski hiši Abbotsford House; zato se zdi verjetno, da so te poslednje povezave vodile Voroncova do Blora.
Blore je že delal na številnih velikih britanskih zgradbah in nekaj stavbah v kolonialni Avstraliji. Sam Blore ni obiskal mesta Alupka, vendar je bil dobro obveščen o gorski pokrajini in terenu na tem območju. Gradnja se je ponovno začela leta 1830 pod nadzorom Blorejevega kolega arhitekta Williama Hunta.
Arhitektura
Blorejev novi načrt za corps de logis je omejevala Voroncova želja po uporabi podnožja in temeljev, ki so bili zgrajeni za Harrisonovo prvotno zasnovo; to je močno omejilo obliko, velikost in postavitev glavnih prostorov palače. Namesto da bi postavil kompaktno in nizko klasično vilo, kot jo je zasnoval Harrison, je bil Blorejev načrt korenito drugačen, z močnimi angleškimi renesančnimi tudorskimi značilnostmi na severni strani in eklektično mešanico zahodne in islamske značilnosti na južni. Osrednji obok južne fasade je bil navdihnjen pri mošeji Jama Masjid v Delhiju, kar je omogočilo vključitev klasične eksedre Harrisonove zasnove.
Ponekod je mogoče arhitekturne sloge, ki so na videz nasprotni, videti istočasno; to še posebej velja za dimniške kape, ki spominjajo na islamske minarete. Ti skupaj z grajskimi parapeti dodajo skoraj mavrski element poznega angleškega renesančnega zraka severne fasade.
Vendar je južna vrtna fasada najbolj islamska; ima ravno streho, v središču sta dva minareta, ki obkrožata masiven osrednji obok v obliki štrleče verande dvojne višine. Notranjost verande ima obliko eksedre, ki je res izvrstno okrašeno odprto preddverje; na njej je napis Šahada, v arabščini ni Boga razen Alaha. Portik obdajata dve kratki krili, vsako z dvema obokoma in okrašen z balkoni in verandami iz litega železa s pogledom na terase in kipe.
Medtem ko so bile zasnove za corps de logis omejene s temelji Harrisonovega prejšnjega načrta, sekundarnih kril in okolice ni bilo. Blorejev pomočnik arhitekt Hunt se je, poleg opustitve Harrisonovega koncepta spalnic, postavljenih na terasah pod corp de logis, odločil za tipična široka razprostrta krila in gospodarske prostore angleške podeželske hiše 19. stoletja. Te so v celoti izkoristile naklone in topografijo zemljišča, z dvorišči pa spominjajo na majhno srednjeveško, utrjeno mesto s stolpi in visokim obzidjem. Nikjer ni to bolj očitno kot Šuvalov prehod, zaprt dovoz, stisnjen med visokimi stenami dveh kril, ki vodi od zahodnega vhoda do sprednjega dela pred severno fasado. Prehod, ki se zasuka in zavije pod visokim zidom in stolpi in celo preide pod most, bolj spominja na ulico srednjeveškega mesta, ne pa na pristop k podeželski hiši.
Gradnja Voroncov je za gradnjo palače pripeljal na tisoče svojih kmetov iz moskovskih, Vladimirskih in Voroneških gubernij Ruskega imperija. Ti neplačani delavci so vse delo opravljali ročno, pomagali so si le s primitivnim ročnim orodjem. Za pomoč pri gradnji so pripeljali tudi zidarje. Klesani bloki palače so bili narejeni iz lokalnega zelenkasto-sivega kamna , izbranega zaradi svoje edinstvene barve, ki ustreza barvam okoliške gorske pokrajine in gozdnega zelenja. Vsi drugi gradbeni materiali so bili uvoženi izven imperija.