Krimski Tatari (, ) ali Krimci (, ) so turška etnična skupina in narod, ki so staroselci Krima. Oblikovanje Krimskih Tatarov se je zgodilo med 13. in 17. stoletjem, predvsem od Kumanov, ki so se na Krimu pojavili v 10. stoletju, z močnim prispevkom vseh ljudstev, ki so kadarkoli poseljevali Krim. Krimski Tatari so od leta 2014 uradno priznani kot staroselci UkrajineVerkhovna Rada recognized Crimean Tatars indigenous people of Ukraine (Рада визнала кримських татар корінним народом у складі України) . Mirror Weekly. 20 March 2014 Ruska federacija jih opredeljuje kot 'staroselce', ki je nasprotna 'narodni manjšini'.
Krimski Tatari so predstavljali večino prebivalstva Krima od časa etnogeneze do sredine 19. stoletja in največ etničnega prebivalstva do konca 19. stoletja. Skoraj takoj po ponovnem prevzemu Krima s silami osi je maja 1944, je Državni odbor za obrambo ZSSR odredil izgon vseh Krimskih Tatarov iz Krima, vključno z družinami, ki so služili v sovjetski vojski. Deportiranci so bili z vlaki in tovornjaki prepeljani v osrednjo Azijo, predvsem v Uzbekistan. Od leta 1967 je bilo nekaterim dovoljeno se vrniti, leta 1989 pa je Vrhovni svet Sovjetske zveze odvzel Krimske Tatare iz njihove domovine kot nehumane in brezpravne. Danes Krimski Tatari predstavljajo približno 12 % prebivalstva Krima. V Turčiji in Uzbekistanu ostaja velika diaspora.
Krimski Tatari so od leta 1991 člani Unrepresented Nations and Peoples Organization (UNPO) (Organizacije za nezastopane narode in ljudstva) .
Porazdelitev V ukrajinskem popisu leta 2001 se je 248.200 ukrajinskih državljanov opredelilo za Krimske Tatare, od tega 98 % (ali približno 243.400), ki so živeli v Avtonomni republiki Krim . Dodatnih 1800 (ali približno 0,7 %) živi v mestu Sevastopol, tudi na Krimskem polotoku, vendar zunaj meja avtonomne republike.
Približno 150.000 jih je v izgnanstvu v Srednji Aziji, predvsem v Uzbekistanu. Uradno število Krimskih Tatarov v Turčiji je 150.000, nekateri aktivisti pa ocenjujejo, da je ta številka kar 6 milijonov. Aktivisti so to število dosegli tako, da so v Turčijo pripeljali milijon tatarskih priseljencev in to številko pomnožili s stopnjo rojstev v obdobju zadnjih sto let. Krimski Tatari v Turčiji večinoma živijo v provinci Eskişehir, potomci tistih, ki so se izselili v poznem 18., 19. in začetku 20. stoletja. V Dobrudži, regiji Romunije in Bolgarije živi več kot 27.000 Lrimskih Tatarov, večina v Romuniji in približno 3.000 na bolgarski strani meje.
Sub-etnične skupine
Krimski Tatari so razdeljeni na tri podetnične skupine: Taci (da jih ne bi zamenjali z iranskim Tat ljudstvom, ki živijo na območju Kavkaza), ki so pred letom 1944 naselili Krimsko gorovje, so večinoma Kumani, Grki, Goti in drugi ljudje, saj so Tace na Krimu imenovali tudi helenski Urumi (Grki so se naselili na Krimu), ki jih je cesarska Rusija deportirala na območje Mariupolja; Jalibojli, ki so živeli na južni obali polotoka;Crimean Tatars (КРИМСЬКІ ТАТАРИ). Encyclopedia of History of Ukraine. Noğaji (ne zamenjujemo jih s sorodnimi Nogajci, ki zdaj živijo na jugu Rusije) - nekdanji prebivalci Krimske stepe.
Zgodovinarji domnevajo, da so bili prebivalci gorskih delov Krima, ki ležijo v osrednjem in južnem delu (Taci) in tistih na južni obali Krima (Jalıbojli), neposredni potomci pontskih Grkov, Armencev, Skitov, Ostrogotov (krimskih Gotov) in Kipčaki skupaj s Kumami, najnovejši prebivalci severne stepe pa predstavljajo potomce črnomorske Nogajske horde, nominalne podložnike krimskega kana.Khodarkovsky – Russia's Steppe Frontier p. 11 V veliki meri se domneva, da je proces tatarizacije, ki se je večinoma dogajal v 16. stoletju, prinesel občutek kulturne enotnosti z mešanjem Grkov, Armencev, Italijanov in osmanskih Turkov južne obale, Gotov v osrednjih gorah in turško govorečih Kipčakov in Kumanov v stepi in oblikovanju etnične skupine Krimskih Tatarov Williams, BG. The Crimean Tatars: The Diaspora Experience and the Forging of a Nation. Pgs 7–23. . Vendar kumanski jezik velja za neposrednega prednika sedanjega jezika Krimskih Tatarov z možnimi vključitvami drugih jezikov, kot je krimska gotika.
Druga teorija kaže, da Krimski Tatari izvirajo iz valov starodavnih ljudi, Skitov, Grkov, Gotov, Italijanov in Armencev. Ko je Zlata horda napadla Krim v 1230-ih, so se nato pomešali s prebivalstvom, ki se je od 7. stoletja naseljevalo v vzhodni Evropi, vključno s Krimom: Tatari, pa tudi Mongoli in druge turške skupine (Hazari, Pečenegi, Kumani in Kipčaki), kot starodavni.
Mongolsko osvajanje Kipčakov je privedlo do združitve družbe z mongolskim vladajočim razredom nad prebivalci kipčaškega jezika, ki je bil znan kot tatarski in je sčasoma absorbiral druge etnične pripadnosti na krimskem polotoku, kot so Armenci, Italijani, Grki in Goti, da bi oblikovali sodobne Krimske Tatare; do sovjetske deportacije so se krimski Tatari še vedno razlikovali med tatarskimi Kipčaki, Nogajci in "Tat", potomci tatariziranih Gotov in drugih turkificiranih ljudstev.Williams, Brian Glyn. 2001. “The Ethnogenesis of the Crimean Tatars. An Historical Reinterpretation”. Journal of the Royal Asiatic Society 11 (3). Cambridge University Press: 329–48. https://www.jstor.org/stable/25188176.
Goti, Cigani in Grki naj bi bili tudi predniki Tatarov na Krimski obali, medtem ko so bili 'mešani hribovski Tatari' in nazadnje 'Aziati', stepski Tatari .
Zgodovina
Izvor Krim je v svoji zgodovini doživel številne selitvene in osvajalske narode. Turški Kipčaki so na Krimu sledili Tavrom, Grkom, Gotom, Hunom, Sarmatijcem in Skitom. Mongoli, ki so vdrli v ruske kneževine pod Batu kanom, so v svoje sile v 1240-ih vključili Kipčake južno ukrajinskih ravnic. Ta amalgam Mongolov in Kipčkakov, ki so postopoma prešli na islam, je postal znan kot Tatari. Krimski Tatari in sosednje stepe so še naprej prevladovali celo po padcu mongolske vladavine v 1300-ih. Osvoboditev Rusije izpod Zlate horde leta 1480 tudi ni mogla končati njihove moči in do takrat je tatarska rodbina Geraja na Krimu in sosednjem ozemlju že ustanovila neodvisni Krimski kanat. Od takrat se je na Krimskem polotoku začelo in nadaljevalo oblikovanje krimsko-tatarskega ljudstva, kar se je nadaljevalo od 13. do 18. stoletja, predvsem iz Kumanov, z močnimi prispevki vseh ljudstev, ki so kdaj koli naselili Krim.
Krimski kanat
Krimski Tatari so se pojavili kot narod v času Krimskega kanata, osmanske vazalne države v 15. do 18. stoletju in enega velikih središč trgovine s sužnji Osmanskega cesarstva Крымское ханство: вассалитет или независимость? // Османский мир и османистика. Сборник статей к 100-летию со дня рождения А.С. Тверитиновой (1910-1973) М., 2010. С. 288-298. Turško govoreče prebivalstvo Krima je islam večinoma sprejelo že v 14. stoletju po spreobrnitvi Uzbeg kana iz Zlate horde. V času prve ruske invazije na Krim leta 1736 so bili kanovi arhivi in knjižnice znani po islamskem svetu, pod kanom Kirim-Gerajem pa je bilo mesto Akmescit (sodobni Simferopol) obdarjeno z vodovodom, kanalizacijo in gledališčem, v katerem je Molière upodabljal v francoščini, medtem ko se pristanišče Gözleve (sodobna Jevpatorija) primerja z Rotterdamom, Bahčisaraj pa je bil opisan kot najčistejše in najbolj zeleno mesto v Evropi Rayfield, Donald, 2014: "Dormant claims", Times Literary Supplement, 9 May 2014 p 15.
Glavno prebivalstvo Krimskega kanata so bili Krimski Tatari, skupaj z njimi pa so živele pomembne skupnosti Karaitov, Italijanov, Armencev, Grkov, Črnjakov in Ciganov. V začetku 16. stoletja, pod vladavino krimskih kanov, je prišel del Nogajcev (Mangic), ki so pohajkovali zunaj Krimskega polotoka, in se selijo tja v obdobjih suše in stradanja. Večina prebivalstva je v 16. stoletju sprejela islam, del prebivalstva so bili pravoslavni, monoteisti in Judje. Obstajale so majhne katoliške skupnosti. Krimsko-tatarsko prebivalstvo Krimskega polotoka je bilo delno oproščeno davkov. Grki so plačevali dzhiziya, Italijani so bili v privilegiranem položaju zaradi delnih davčnih olajšav med vladavino Mengli Geraja I.. Do 18. stoletja je imel Krimski kanat približno 500 tisoč prebivalcev.
Krimski Tatari so bili do začetka 18. stoletja znani po pogostih, v nekaterih obdobjih skoraj vsakoletnih uničujočih vpadih v Ukrajino in Rusijo.Orest Subtelny (2000). "Ukraine: A History". University of Toronto Press. pp. 105–106. Krimski kanat je dolgo, vse do poznega 18. stoletja, ohranjal obsežno trgovino s sužnji z Osmanskim cesarstvom in na Bližnjem vzhodu, kar je bil eden pomembnih dejavnikov njegovega gospodarstva. Med najpomembnejšimi uvoznimi trgovskimi pristanišči je bilo Kefe (sodobna Feodozija) . Po osmanskem popisu iz leta 1526 so davki na prodajo in nakup sužnjev predstavljali 24 % sredstev, ki so jih na Osmanskem Krimu odmerjali za vse dejavnosti . A v resnici so bili vedno majhni napadov v obeh smereh s strani Tatarov in Kozakov. Sužnji in osvobojenci so tvorili približno 75 % krimskega prebivalstva Slavery – Slave societies. Encyclopædia Britannica.. Osmanski pisatelj in popotnik iz 17. stoletja Evlija Čelebi je ocenil, da je bilo na Krimu približno 400.000 sužnjev in le 187.000 svobodnih muslimanov. Kljub temu po zanesljivejših sodobnih virih sužnji nikoli niso predstavljali znatnega dela krimskega prebivalstva Great Russian Encyclopedia : Crimean Khanate. Ruski profesor Glagolev piše, da je bilo v Krimskem kanatu leta 1666 1.800.000 svobodnih Krimskih Tatarov, omeniti je treba tudi, da je bil velik del Ukrajine del Krimskega kanata, zato so Ukrajinci upoštevani v splošno prebivalstvo kanata.
Nekateri raziskovalci ocenjujejo, da je bilo v času Krimskega kanata zajetih in zasužnjenih več kot 2 milijona ljudi. Poljski zgodovinar Bohdan Baranowski je domneval, da je v 17. stoletju poljsko-litovska skupnost (območje današnje Litve, Poljske, Ukrajine in Belorusije) izgubila v povprečju 20.000 ljudi letno in kar milijon v vseh letih skupaj od leta 1500 do 1644 Darjusz Kołodziejczyk, as reported by . V maščevanje so dežele Krimskih Tatarov napadli Zaporoški kozaki, oboroženi ukrajinski konjeniki, ki so branili stepsko mejo - Divja polja - pred tatarskimi suženjskimi pohodi in pogosto napadali in ropali dežele osmanskih Turkov in Krimskih Tatarov. Donski kozaki in kalmiški Mongoli so tudi uspeli vdreti v deželo Krimskih Tatarov. Zadnji največji napad pred rusko-turško vojno 1768–74, se je zgodil med vladanjem Petra Velikega (1682–1725). Vendar so se kozaški napadi nadaljevali tudi po tem času; osmanski veliki vezir se je leta 1761 ruskemu konzulu pritožil zaradi napadov na Krim in Özi (sodobni Očakiv). Leta 1769 je zadnji veliki tatarski napad, ki se je zgodil med rusko-turško vojno, zajel 20.000 sužnjev.
Kljub temu pa so nekateri zgodovinarji (na primer ruski zgodovinar Valerij Vozgrin ali poljski zgodovinar Oleksa Gayvoronski) prepričani, da o vlogi trgovine z sužnji v gospodarstvu Krimskega kanata sodobni zgodovinarji močno pretiravajo in rastoča ekonomija ni nič drugega kot zgodovinska mit The historical fate of the Crimean Tatars — Doctor of Historical Sciences, Professor Valery Vozgrin, 1992, Moscow. Po sodobnih raziskavah je vodilni položaj v gospodarstvu zasedala živinoreja, Krimski kanat je bil eden glavnih dobaviteljev pšenice za Osmansko cesarstvo. Razvili se je tudi vinogradništvo in vinarstvo in vrtnarjenje. Kanovemu dvoru je velik dohodek prineslo rudarjenje soli.
V Ruskem imperiju