thumb|Friderikov grb.

Friederik V., palatinski grof in volilni knez Palatinata (Pfalza, češki kralj, * 26. avgust 1596, lovski dvorec Deinschwang, † 29. november 1632, Mainz.

Friderik je po rojstvu imel vse možnosti, da postane eden najpomembnejših vladarjev Evrope. Bil je deležen skrbne vzgoje. Po očetu je prevzel volilno kneževino Palatinat (Pfalz) z vodilno vlogo med protestantskimi knezi cesarstva. Naklonjene so mu bile mnoge najpomembnejše evropske rodbine, s katerimi je bil v sorodu ali je z njimi sklepal nova sorodstva. Vendar je njegov, ne dovolj premišljeni sprejem češke kraljevske krone, ki so jo uporni Čehi hoteli odvzeti Habsburžanu Ferdinandu II., sprožil spopad med protestantsko in katoliško stranjo, ki je bil za Friderika in Čehe poguben in se je iz Češke razširil v tridesetletno vojno po vsej osredji Evropi. Pri tem Friderik ni izgubil le češke krone ampak tudi svoj matični Palatinat. Oprijel se ga je posmehljiv naziv Zimski kralj . Z vestfalskim mirom je bil zahodni del Palatinata, Spodnji Palatinat, vrnjen Friderikovemu sinu, volilnemu knezu Karlu Ludviku.

Friderikova mladost

V času Friderikove mladosti je bil Palatinat (Pfalz) protestantska volilna kneževina. Friderikov oče, Friderik IV., volilni knez Svetega rimskega cesarstva, je pripadal razvejani rodbini Wittelsbachov. Njihova kalvinistična pfalška veja se je po veri razlikovala od katoliških bavarskih sorodnikov, ki jih je v obdobju 1557–1623 iz Münchna vodil vojvoda Maksimilijan I. Friderik IV. je leta 1608 postal vodja protestantske vojaške koalicije, poznane kot protestantska unija, Maksimilijan I. pa je naslednje leto v odgovor ustanovil katoliško ligo.

Friderikova mati Luiza Julijana je bila hči kalvinističnega voditelja nizozemskega upora proti Špancem, kneza Viljema I. Oranskega.

Friderik je bil tretji otrok in prvi sin svojih staršev. Po materi je bil nečak sedanskega kneza, Henrika Bouillonskega. Spomladi 1604 so ga starši poslali na izobraževanje v Sedan, kjer je od leta 1559 deloval teolog Daniel Tilenius, ki je veljal za pristaša zmernega, kralju zvestega kalvinizma. Skovali so ga boj za neodvisnost Nizozemske in verske vojne v Franciji; zavzemal se je za vseobsežno solidarnost med protestantskimi knezi. Ti naj bi imeli krščansko dolžnost, da posredujejo, kadar nadrejeni ogrožajo njihove brate v veri. Takšna je bila vzgoja, ki je je bil deležen mladenič in ki je prav gotovo vplivala na njegove kasnejše politične odločitve.

Poleg osnovne izobrazbe si je Friderik pri svojem stricu pridobil tudi dobro znanje francoščine, ki je bila tedaj pomembna na področju diplomacije. Tudi francoski kralj Henrik IV. je mladeniča rad videval na svojem dvoru; Friderik se je tam seznanil s francosko dvorno kulturo.

Friderik ob smrti očeta, septembra 1610, še ni bil polnoleten. Oče je za njegovega skrbnika pred smrtjo določil kalvinističnega palatinskega grofa Ivana II. von Pfalz-Zweibrücken. Ker je bil najbližji sorodnik, ki bi mu po pravilih pripadala ta vloga, Vofang Viljem von Pfalz-Neuburg, je prišlo do rodbinskega spora. Ivan, ki je prispel v Heidelberg prvi, Volfganga ni spustil v mesto. V spor se je vmešal tudi cesar Matija in leta 1613 še nepolnoletnemu Frideriku v fevd podeli Palatinat. S Friderikovo polnoletnostjo (1614) je bil spor med rodbinskimi vejami začasno prekinjen.

Poroka z Elizabeto Stuart

thumb|Portret Elizabete Stuart iz leta 1613. Politične poroke so bila pomembna metoda za utrjevanje vodilnega položaja kneževine med protestantskimi deželami. Dve Friderikovi sestri so poročili s protestantskima državnima knezoma: sestra Luiza Julijana se je leta 1612 poročila s palatinskim grofom Ivanom II. von Zweibrücken in sestra Elizabeta Šarlota leta 1616 z volilnim knezom Jurijem Viljemom von Brandenburg. Friderik je upal, da se bo leta 1595 rojena Katarina Zofija poročila z Gustavom Adolfom, kasnejšim švedskim kraljem, a do tega ni prišlo.

Frideriku se je ponudila poroka z eno najimenitnejših nevest Evrope, edino hčerko angleškega in irskega kralja Jakoba I. Njen oče je že zavrnil ponudbe katoliških snubcev, med njimi francoskega kralja Ludvika XIII., ker bi poroka z njim porušila versko ravnotežje političnih sil v Evropi. Tako je pfalški dvorni mojster, grof Hans Meinhard von Schönberg, spomladi 1612 odpotoval v London na pogajanja o ženitnih pogojih; močno je poudaril vodilno vlogo pfalškega volilnega kneza med protestantskimi knezi cesarstva. Poroko so podprli tudi Friderikovi sorodniki na Nizozemskem in v Sedanu. Maja 1612 je bila poročna pogodba sklenjena. Princesa je prinesla doto 40.000 funtov, Friderik pa ji je moral zagotoviti letno rento 10.000 funtov.

Friderik je prvič srečal Elizabeto, ko je oktobra 1612 pristal na angleških tleh; s svojim prijaznim vedenjem jo je takoj osvoji, prav tako tudi ves dvor. Le Elizabetina mati, kraljica Ana, je imela do poroke zadržke. Poroka je bila sklenjena 24. februarja 1613 v kraljevi kapeli palače Whitehall. Slavnost je vodil slavni filozof Francis Bacon.

Preko Haaga, kjer sta srečala ženinovega strica, kneza Mavricija Oranskega, sta novoporočenca 13. junija 1613 prispela v Heidelberg, prestolnico Palatinata. Mestno prebivalstvo jima je pripravilo veličasten sprejem. Že prejšnje leto je dal Friderik na gradu zgraditi t. i. angleško zgradbo, palačo, ki je Elizabeti omogočila njenemu stanu primerno domovanje. V spomin na triumfalno vselitev so leta 1615 zgradili t. i. Elizabetina vrata, ki so Elizabeti omogočala ločen vhod v rezidenco. Elizabetina vrata pa so bila le uvod v veliko preoblikovanje heidelberške rezidence. Uredili so nov vrt, slavni Hortus Palatinus, s številnimi votlinami in vodnjaki, ki so slavili Friderika in ga predstavljali kot Apolona ali Herkula.

Elizabeta je bila pri svojih podanikih od vsega začetka zelo priljubljena. Po rojstvu prvega sina Friderika Henrika se je njena priljubljenost še povečala. Mladeniču so obetali lepo bodočnost, lahko bi zasedel tudi angleški prestol. Do leta 1632 je Elizabeta rodila trinajst otrok, od katerih jih je pet preživelo mater.

Volilni knez v obdobju pred tridesetletno vojno

Napetosti v cesarstvu so v tistem času grozile z oboroženim spopadom: že od konca preteklega stoletja so si protestantski knezi v cesarstvu skušali zagotoviti pravico do svoje vere in predvsem večjih političnih in gospodarskih svoboščinglej Šmalkaldenska zveza in Šmalkaldenska vojna. Poleg tega se je bližalo leto 1621, do katerega je bilo sklenjeno premirje med protestantsko Nizozemsko in habsburško katoliško Španijo; obe deželi sta se že leta oboroževali. Pri tem je bil Palatinat za cesarske čete potencialno prehodno ozemlje iz habsburških dednih dežel.

Ozemlje Palatinata ni bilo povezano; sestavljala sta ga dva ločena ozemeljska kompleksa, v katera so bili vključeni deli tujih ozemelj. Spodnji Palatinat se je raztezal ob Renu in Neckarju in je imel središče v Heidelbergu. Zgornji Palatinat je ležal okrog glavnega mesta Amberg na vzhodu današnje Bavarske. Medtem ko je bil Spodnji Palatinat v glavnem kmetijski, so se v Zgornjem Palatinatu nahajali pomembni srebrni rudniki cesarstva in je bil gospodarsko zelo močan.

Friderik je kot volilni knez prevzel polno oblast na svoj osemnajsti rojstni dan. S položajem je prevzel tudi vodenje protestantske unije. A že kmalu po prevzemu vladanja je med zasedanjem unije doživel napad vročine, ki mu je skoraj podlegel. Bolezen je radikalno spremenila njegovo osebnost. Sodobniki so ga po bolezni opisovali kot brezmočnega, zaspanega in melanholičnega, celo depresivnega. Skoraj v celoti je vladne posle prepustil svojemu kanclerju, knezu Kristijanu I. von Anhalt-Bernburg, ki je bil pfalški kancler že za časa njegovega očeta.

Kristijan je imel s Palatinatom velike načrte. Želel ga je razviti v vodilno srednjeevropsko državo. Če bi uspel napraviti Friderika tudi za češkega kralja, bi lahko Zgornji Palatinat, takratno železarsko središče Evrope, združil s središči kositrne in steklarske obrti na Češkem in tako dobil močno gospodarsko enoto.

Dogajanja na Češkem

V kraljevini Češki so vladali katoliški Habsburžani; vsakokratni cesar je bil tudi češki kralj. V deželi, kjer se je že v 14. stoletju razvilo husitsko gibanje, se je protestantizem zelo razširil v utrakvistični različici. Med protestantskimi stanovi se je krepila močna opozicija proti rekatolizacijskim prizadevanjem cesarja Rudolfa II. Ker pa je bilo cesarstvo zaradi notranjih dinastičnih sporov in neugodnega poteka vojne proti Turkom oslabljeno, so protestanti uspeli leta 1609 od cesarja Rudolfa II. izsilili t. i. majestetsko pismo in z njim zase nekatere politične svoboščine. Že tedaj so imeli češki plemiči politične stike s protestantsko unijo.

Po smrti Rudolfa II. (1612) je postal cesar njegov brat Matija. Ker ni imel svojih otrok, je leta 1617 Čehom za češkega kralja vsilil svojega močno katoliško usmerjenega bratranca Ferdinanda. Ta je takoj uvedel politiko popolnega avstrijskega nadzora, ki naj bi spodkopala protestantizem. Razmere so se silno zaostrile in pripeljale do incidenta, ko so uporniki tri katoliške deželne uradnike vrgli s praškega gradu skozi okno, do t. i. druge praške defenestracije.

thumb|Friderikov kancler Kristijan I., knez von Anhalt-Bernburg (1568–1630). Bakrorez iz leta 1615. V takšnih razmerah je Kristijan Anhaltski okrepil svoja prizadevanja, da bi Frideriku pridobil češko krono. Kot upravnik Zgornjega Palatinata s sedežem v Ambergu ni bil daleč od Prage, lahko je spremljal in posegal v prehitevajoče se politične dogodke. Ni pa mu uspelo zagotoviti Frideriku široke podpore. Moteče je bilo tudi to, da je bil volilni knez pristaš kalvinizma, ki na Češkem ni bil razširjen, čeprav so bil pogledi nekaterih pomembnih čeških plemičev blizu političnim idejam kalvinizma.

Ko je Friderik v Heidelbergu zvedel o praški fenestraciji, ni mogel odkrito podpreti vstajnikov, ker bi to bil upor proti cesarju, ki mu je bil kot državni knez podrejen. Zato se je vključil med posrednike miru. Med tem pa je Kristijan še naprej podpiral protihabsburško stran v Pragi. Friderik je organiziral prikrit pohod majhne vojske 2.000 mož pod vodstvom grofa Ernesta von Mansfeldačete je prispeval savojski vojvoda Karel Emanuel I. na Češko. Avgusta 1618 je Mansfeld prekoračil češko mejo in oblegal Pilsen, najpomembnejše oporišče cesarju zveste katoliške stranke. 21. novembra je mesto zavzel, Češka je bila tedaj popolnoma v oblasti protestantov. Javno se je začela pojavljat ideja o Frideriku kot češkem kralju.

Marca 1619 je umrl cesar Matija. 31. julija 1619 so se stanovi čeških kronskih dežel (Češke, Moravske, Šlezije, Zgornje in Spodnje Lužice) združili v češko konfederacijo. Ta je sprejela novo ustavo, po kateri naj bi bila odtlej država volilna kraljevina, v kateri naj bi veliko dotedanjih kraljevih pooblastil pripadlo stanovom. Avgusta 1619 je konfederacija na deželnem zboru Ferdinandu II. odvzela češko krono. Vezi med Češko in Habsburžani so bile s tem presekane in vojne ni bilo več mogoče zaustaviti. Le redki sodobniki so se zavedali, da lahko iz lokalnega upora nastane vseevropska vojna.

Po ustavi konfederacije so pripravili volitve kralja. Potem ko je saški volilni knez Ivan Jurij I., najbolj želeni kandidat zmerne protestantske stranke, že predčasno kandidaturo odklonil, je ostal edini kandidat Friderik. Nihče drug ni hotel tvegati spora s Ferdinandom II.

Friderikovi izgledi so se za trenutek zdeli dobri, ko so se protihabsburški zvezi 16. avgusta pridružili zgornjeavstrijski protestantski stanovi in je transilvanski knez Gábor Bethlen zavzel habsburško Zgornjo Ogrsko.

Izvolitev za češkega kralja in kronanje

Češka konfederacija je 26. avgusta 1619 z glasovi vseh čeških dežel izvolila Friderika za češkega kralja, ravno na njegov 23. rojstni dan.