Nekdanja cistercijanska opatija Fontefroide (francosko Abbaye Sainte-Marie de Fontfroide , okcitansko abadiá santa Maria de Fontfreja) je bila ustanovljena leta 1093 pod latinskim imenom Fons Frigidus ('hladen vodnjak') kot opatija benediktinskega reda |wayback=20151009005957 |text=Fons Frigidus |archiv-bot=2019-05-26 12:02:44 InternetArchiveBot }}, The Tablet (International Catholic News Weekly), 17. April 1886Fontfroid |wayback=20160825105159 |archiv-bot=2018-03-28 07:43:55 InternetArchiveBot }}, cistercium.info. Samostanski kompleks stoji na koncu mirne doline ob presihajočem potoku, le približno 15 kilometrov jugozahodno od Narbonna, v departmaju Aude, regija Okcitanija (Francija) in še bližje obalam velikih lagunskih jezer Sredozemlja na vzhodu.
Domnevno ob bivanju svetega Bernarda Clairvauxa v Languedocu leta 1146 se je benediktinska samostanska skupnost, pridružila cistercijanskemu redu.
Fontfroide je nedvomno eden najbolje ohranjenih samostanskih kompleksov cistercijanskega reda iz 12. in 13. stoletja.
Zgodovina Izbira kraja ustanovitve samostana nikakor ne ustreza običajem verskih skupnosti, kot so benediktinci, nekaj drugega so cistercijani. Za izgradnjo svojih samostanov so si izbrali precej osamljena mesta proč od človeške civilizacije. Zakaj se to ni zgodilo, ni znano in ni mogoče pojasniti. Če danes obiščete Fontfroide, se njegova lokacija, obdana z obsežnimi visokimi gozdovi in grebeni, zdi še posebej mirna in tiha, kar je morda že navdušilo ustanovitelje.
Okoli leta 1093, še pred ustanovitvijo Cîteauxa (1098), prvotnega samostana cistercijanskega reda, se je skupina pobožnih menihov naselila na domnevno »puščavo« poleg starega rimskega mostu, kjer jim je Ajmaric I. (Haimricus) , ki je bil do leta 1105 vicegrof Narbonna, z veseljem zapustil nevsiljiv košček zemlje. Ustanovljeni menihi so sprva sprejeli vladavino svetega Benedikta, toda tudi ta skupnost menihov ni mogla ubežati privlačnosti cistercijanskega reformnega gibanja pod Bernhardom von Clairvauxom.
Tako se je leta 1146, dobrih petdeset let po ustanovitvi Fontfroida, pridružila Côteauxovemu redu, morda v neposredni povezavi z veliko pridigarsko potjo Bernharda von Clairvauxa, ki jo je začel na zahtevo okcitanskih grofov in škofov. Pot ga je leta 1146 vodila naravnost mimo Fontfroida. Istega leta so menihi začeli graditi samostansko cerkev, impresiven primer preprostosti cistercijanske arhitekture. Po drugem viru je bilo to 1157. thumb|Križni hodnik, južna galerija
Samostan, podobno kot kapiteljska dvorana, izvira iz 12. stoletja, obe mojstrovini romanske arhitekture. Vendar je bila severna galerija obnovljena v 17. in 18. stoletju. Z njo so velike arkade ostale popolnoma odprte.
Ime Fontfroide izvira iz latinskega fons frigidus = hladen, svež izvir, kar ustreza običaju cistercijanov, da svoje samostane gradijo ob vodnih poteh. thumb|hochkant=0.7|links|Hčerinski samostan Santa Maria de Poblet
S članstvom v cistercijanskem gibanju se je opatija hitro razvila v eno najpomembnejših vej reda v južni Franciji. Med zavetniki samostana so bili Gerard von Roussillon, Alfons von Aragon, Guillaume von Montpellier, Toulouški grof ter vicegrof von Béziers in Carcassonne. Že leta 1151 je Berengar IV. Barcelonski zaprosil za ustanovitev hčerinskega samostana v Kataloniji. Poble, prvi hčerinski samostan Fontfroida, je po vplivu in pomenu presegel matični samostan, saj je postal grobišče grofov-kraljev Barcelona-Aragon. Fontfroide je v poznem 12. in začetku 13. stoletja dosegel vrhunec svoje zgodovinske misije. Med bojem proti krivovercem je postal eden najvplivnejših bratov pravoslavja. Papež Inocenc III. je leta 1199 poklical opata Fontfroideja, Pierra de Castelnaua, nekdanjega nadvojvoda stolnice Maguelone, z njim pa meniha Raoula von Fontfroide k svoji osebni zapuščini v boju proti krivoverstvu. Umor preveč vnetega Pierra de Castelnaua je bil takojšen razlog za razglas albižanske križarske vojne. Z njenim izbruhom v začetku 13. stoletja so bila gradbena dela v samostanu prekinjena. Po mirovnem sporazumu (1229) so bila v samostanu spet izvedena obsežna gradbena dela. Cerkev iz leta 1146 je bila obnovljena, krasila so jo velika okna s krogovičjem, križni hodnik so obokali in njegovo severno galerijo povečalo. Posamezni elementi - kot je okno nad korno apsido - so jasno govorili, da se je strogost cistercijanov, ki je bila običajna v zgodnjih dneh, postopoma zmehčala in kazali nekoliko večji sijaj. thumb| left|Papež Benedikt XII.
Kot nekdanji opat Fontfroida je Jacques Fournier, ki je bil sprva škof iz Pamierja (od 1317) in Mirepoixa (od 1326), postal leta 1334 papež Benedikt XII. tretji papež, ki je prebival v Avignonu. Verjetno v času Jacquesa Fourniera kot opata samostana Fontfroide (1311–1317) so južno stransko ladjo samostanske cerkve razširili za pet pravokotnih kapel.
Leta 1348 je kuga dosegla tudi Fontfroide in opatija se ni nikoli opomogla od izgube treh četrtin svojih menihov. Čeprav je še vedno imela pomembno vlogo v 15. stoletju, je bil v času velikega razkola prvotni strogi cistercijanski duh izgubljen že v 13. stoletju zaradi pridobljenega bogastva in vmešavanja v posvetne zadeve.
Veliko bogastvo Fontfroida je vzbudilo želje in leta 1476 je spadal med komende. V 17. in zlasti v 18. stoletju so opati in njihovi predhodniki naredili številne spremembe v samostanskih stavbah: spalnico bratov laikov so spremenili v krilo za goste in stanovanjsko krilo za opata, oranžerija pa je na častnem dvorišču razmejila notranje dvorišče, postavljen je bil eleganten zid, nastali so terasni vrtovi in nov velik portal je zaščitil ta majhen svet od zunaj.
Čeprav je bil samostan v 16. in 18. stoletju večinoma opustošen, je bil njegov propad neustavljiv. Zadnji menihi so zapustili Fontfroide leta 1791. Na srečo so samostanske stavbe preživele nemir revolucije brez prevelike izgube. Novo samostansko življenje se je pojavilo leta 1858, ko se je majhna skupnost menihov iz Sénanque naselila v Fontfroide. Leta 1895 je umrl zadnji opat Père Jean, ki velja za svetnika. Z zakonom iz leta 1901 proti verskim prepričanjem je bilo samostansko življenje dokončno ugasnjeno. Zadnji menihi so zbežali v Španijo, kompleks pa je bil do leta 1908 prepuščen propadu. Fontfroide so strastni ljubitelji umetnosti pridobili na dražbi in ga tako rešili pred propadanjem.
Sledila so obsežna obnovitvena dela. Vgrajeni so bili vitraji, umetniško železarno okrasje je na okenskih odprtinah, kipi in pol-reliefi krasijo stene in vrtove.
Leta 1990 je bil južno od cerkve ustvarjen rozarij z več kot 3000 vrtnicami.
Fontfroide je nedvomno eden najbolje ohranjenih samostanskih kompleksov cistercijanskega reda iz 12. in 13. stoletja. Peščenjak samostanske zgradbe, ki se je sčasoma nekoliko obarval rdeče, se združi s tonskimi vrednotami okolice in ustvarja harmonijo z naravo, kar naj bi si zamislili cistercijanski mojstrski graditelji. Rolf Legler: Languedoc, Roussillon. Von der Rhône bis zu den Pyrenäen. 1981, S. 171–172.
Stavbe in zunanja oprema Tloris thumb|ATloris kompleksa V tlorisu sta dve glavni področji: starejši in večji romanski deli v črni in mlajši del v rjavkastibarvi.
Tloris kompleksa je odličen primer 'samostanskega mesta', ki ga je zasnoval sveti Benedikt in natančno določil sveti Bernard. Kot idealno mesto samostan najprej zadovolji potrebe skupnosti, ki se je umaknila iz sveta. Po pravilu »če je le mogoče, je treba samostan zgraditi tako, da je vse bistveno - voda, mlin, vrt - znotraj sistema in naj se tam izvajajo različne dejavnosti« (pravilo C 66.6) , toda samostan ni le zbir zgradb, povezanih s cerkvijo. Tvorijo samostansko četrt, ki ponuja menihom svoje lastno življenjsko področje, ki je prilagojeno strogim zahtevam samostanske skupnosti.
Glavna delitev celotnega kompleksa poteka v smeri vzhod-zahod skozi krilo sob samostana, ki tako kot vse druge sobe južno od njega pripadajo tistim, ki so rezervirane izključno za samostansko skupnost, ki pripada redu. Severno od nje so sobe bratov laikov, ki samostanski skupnosti služijo s svojim fizičnim delom. To območje ustvarja bistvene stike z ne-samostanskim zunanjim svetom, na primer za goste, dobavitelje, trgovce in druge.
Križni hodnik thumb|Križni hodnih, zahodna galerija
Središče in srce samostanskega kompleksa je skoraj kvadraten križni hodnikRolf Legler: Languedoc, Roussillon. Von der Rhône bis zu den Pyrenäen. 1981, S. 172–173., obkrožen s štirimi galerijami, od katerih je vzhodna povezana s prostorno kapiteljsko dvorano. Oboki na dvoriščni strani severne, zahodne in južne galerije imajo vsak štiri enako široke, vzhodna galerija pet travej. Struktura tlorisa križnega hodnika, njegovih parapetov, stebrov, slopov, kapitelov in obokov, so v veliki meri romanskega izvora. Sprva galerije niso bile pokrite s kamnitimi oboki, ampak le z lesenimi strehami. Gotski križni oboki galerij, ki so danes precej visoki, segajo v sredino 13. stoletja, prav tako veliki loki travej, s svojimi okuli in poudarjenimi, bolj profiliranimi slepimi oboki. Med gotsko obnovo so bile dvoriščne stene dvignjene kot podstrešja meter nad vrhom velikih slepih arkad in tam zaključene z več profiliranimi, previsnimi prekrivnimi ploščami. Za njimi so kamniti žlebovi za dež, v katere se deževnica z ravnih, poševnih, kamnitih strešnih površin zbira in odvaja na zunanjo stran skozi kamnite bruhalnike.
Na zahodni galeriji so na koncih klopi nameščeni umivalniki, ki so jih cistercijani uporabljali za obredno umivanje nog.
Druga izjema je osrednja arkada vzhodne galerije, kjer prav tako manjka parapet in ločno polje. To ustvarja neposreden dostop iz kapiteljske dvorane na dvorišče.
Severna galerija ima zgornje nadstropje, sestavljeno iz ozkega hodnika z obokom, ki vodi po celotni dolžini severnega krila in ima v svoji južni steni niz visokih vitkih obokanih arkad. Povezuje obe stopnišči v krilu novomašnikov in v krilih menihov.
Kapiteljska dvorana Kapiteljska dvoranaRolf Legler: Languedoc, Roussillon. Von der Rhône bis zu den Pyrenäen. 1981, S. 173. se odpira iz treh osrednjih krakov vzhodne galerije križnega hodnika. Dostop je iz srednje traveje. Na obeh straneh prehoda skupina petih stebrov odpre 'stebriščni gozd' dvorane, zaradi česar je videti še posebej gosto. thumb|Kapiteljska dvorana
Pogled z zadnje strani dvorane na dvorišče kaže čudovito cistercijansko arhitekturo. Stebre kapiteljske dvorane dopolnjujejo stebri z loki na vzhodni galeriji. Tu je jasno da cistercijanski samostan skupaj s kapitljem predstavlja vrhunec mediteranske arhitekture, ki ne nazadnje temelji na učinku stebrov. Štirikratno zasukanje stebrov in različno osvetljenih sob ima za posledico krščansko interpretacijo stebrastega gozda Velike mošeje v Córdobi.
Stebri so opremljeni podobno kot v notranjosti dvorane. Nekateri kapiteli imajo občutljiv rastlinski dekor, drugi so preprosto oblikovani ali brez okrasa. thumb|hochkant|Notranjost kapiteljske dvorane
Dvorana ima skoraj kvadratni tloris in je na vseh straneh obdana s kamnitimi dvostopenjskimi klopmi. Razdeljena je z vitkimi stebri na devet skoraj kvadratnih polj, ki podpirajo mrežo rebrastih obokov. Štirje daljši stebri razmejijo sredino polja. Deset krajših tričetrtinskih stebrov je naslonjeno na stene na zgornjih nivojih klopi. Kapiteli so vklesani z velikimi listi in jih pokrivajo močni, preprosto profilirani in široko štrleči elementi. Diagonalna križna rebra imajo skoraj popolnoma okrogle preseke.
Kapiteljsko dvorano osvetljujejo tri obokane okenske odprtine v vzhodni steni, dodatno posredno tudi skozi vzhodno galerijo križnega hodnika. Velika odprtina v vzhodni galeriji je laičnim bratom omogočila sodelovanje na predavanjih in razpravah članov reda.
Zakristija Zakristija je nameščena med kapiteljsko dvorano in severnim transeptom cerkve, do katere dostopa tudi vzhodna galerija in ima tudi neposreden dostop do cerkve. Izpostavljena je skozi okno, ki spominja na sobo v kapitlju.
Armarium